20. Nojed sprašuje po pravem Božjem nauku

1 Nato je dal gostilničar takoj poklicati vse tri, in ti so tudi takoj prišli − v boljšem stanju in veliko vedrejši −, ter se gostilničarju zahvalili za veliko prijateljstvo, ki jim ga je izkazal.

2 Govorec pa je zaprosil, da bi smel v zahvalo spregovoriti še nekaj besed.

3 Gostilničar je rekel: »Le povej, toda na kratko; kajti v svoje dobro boste slišali in izvedeli še nekaj zelo pomembnega.«

4 Govorec, imenoval se je Nojed, je rekel: »Prijatelji in najplemenitejši med ljudmi, to bom tudi upošteval, kajti tvoja želja bo odslej za nas zakon! Ker smo v tebi kot poganu našli pravega človeka in tudi modrost, združeno s pravo dobroto, kakršne med judi že skoraj ni mogoče najti, smo pomislili na vaše bogove, in dozdeva se nam, da so morda več kot zgolj pravljica. Zato bi se radi z vašim naukom bolje seznanili, da bi tudi mi darovali vašim bogovom in jim izkazali čast.

5 Takole premišljujem: Božji nauk, ki ustvarja najboljše ljudi, mora biti tudi sam najboljši in najresničnejši. Naš Božji nauk to prav gotovo ni, saj so v njem rojeni in vzgojeni ljudje zdaj prav gotovo najslabši na vsem širnem svetu. Njegovi duhovniki pa so že vsepovsod pri boljših ljudstvih znani kot prava človeška nadloga. Božji nauk, v katerega duhovnem naročju se ljudje namesto v dobre in modre vzgajajo samo v prave tigre, hijene, volkove in medvede, pa ne more biti dober in še manj resničen. Kaj meniš ti, prijatelj ljudi, o tem našem razmišljanju?«

6 Gostilničar je odgovoril: »Prijatelji, o tem se boste pogovorili s prijateljem, ki sedi ob meni; Ta je neprimerljivo pametnejši in modrejši od mene in vseh še tako dobrih in modrih Grkov!«

7 Nojed je rekel: »Tvoja želja je za nas zakon! Ta mož in gospod je po videzu sodeč sicer tudi jud, morda pa je v družbi Grkov postal zelo moder; kajti če bi bil učenec templja, bi bilo z njim škoda izgubljati še tako svetle in resnične besede.«

8 Nato se je obrnil Name in rekel: »Če nisi učenec templja in si znal poiskati in tudi najti resnično in dobro, tako kot mi zdaj to iščemo in upamo, da bomo to nekje tudi našli, potem presodi naše glasno izrečene misli. Ali nimamo prav, da resnico in njeno dobro iščemo samo tam, kjer smo našli dobre in modre ljudi?«

9 Jaz sem odgovoril: »O, vsekakor; toda kljub temu je Mojzesov Božji nauk edini pravi nauk, čeprav so ga dandanes svinje v templju poteptale in uničile, tako kot se je že zgodilo v starem Babilonu in Ninivah in tudi v drugih starih vlačugarskih mestih.

10 Verjemi Mi: Naš Jehova je že od vekomaj edini pravi, dobri, živi Bog, ki usliši vse prošnje tistih, ki Vanj neomajno verujejo, izpolnjujejo Njegove zapovedi in nadvse ljubijo Njega in tudi svoje bližnje kakor sami sebe! Če zaradi večjega izpopolnjevanja človeških duš nekoliko upočasni popolno izpolnitev njihovih prošenj, pa jih kljub temu nikoli ne pusti povsem neuslišane, izpolni jih tedaj, ko prosilci najmanj pričakujejo.

11 Dobro vem, da ste v veliki stiski pogosto prosili Boga, naj vas odreši nesreče. Toda vas, ki ste prej živeli v veliki blaginji, vendar tudi v telesni in duhovni lenobi kot zelo spoštovani ljudje, je pustil, da ste nekaj let obiskovali resno in trdo življenjsko šolo; v njej niste samo spoznali revščine zemeljskega življenja, temveč ste morali tudi izkusiti njeno grenkobo, da bi potem šele začeli v sebi iskati in spoznavati pravo vrednost življenja in njegov namen.

12 Zdaj, ko ste do zadnje kaplje izpili grenki kelih in tako tudi postali pravi in globoko razmišljajoči ljudje, ste sposobni prevzeti pravo in živo Božjo življenjsko luč iz nebes, in tako je Bog tudi uslišal vaše prošnje v trenutku, ko ste Njegovo pomoč najbolj potrebovali.

13 In kar je storil zdaj vam, je najdosledneje storil že zelo veliko ljudem, če so se obrnili Nanj v stiski in resnično verovali; in tako zdaj ne morete več reči, da naj bi bil Božji nauk pravih judov lažen in neresničen − kar pa velja za nauk o bogovih vseh poganov.

14 Ali mislite, da bi vam ta gostilničar kot patricij tega mesta, če bi bil še pogan, izkazal tolikšno usmiljenje? Niti najmanj! Kot pogan bi se vas lotil z vso krutostjo rimskih zakonov; ker pa v srcu ni več pogan, in tudi njegova hiša ni takšna, temveč je postal pravi jud, kakršni so bili Abraham, Izak in Jakob, vam je po Mojem nasvetu dodelil to, kar že uživate in boste v prihodnje še bolj uživali. Ali spoznavate to?«

 

21. Družinske razmere Hiponija, očeta treh tatov

1 Nojed je odgovoril: »O, prijatelj modri, to je slišati zelo resnično, in s to zadevo bo res tako, saj Božjih načrtov ne moremo dognati in ne dojeti Njegovega vodstva in Njegovih poti. Toda zakaj je Jehova zapustil našo mater, ki se je ves čas strogo ravnala po tempeljskih postavah in živela po njih, in tudi naše štiri, v vsem nedolžne sestre? Če je tempeljski nauk uničen in poteptan, kaj imajo pri tem naša mati in uboge nedolžne sestre? Mati, kot smo zvedeli iz zanesljivih virov, je umrla kmalu po vstopu v lepi Božji samostan – verjetno je bila zastrupljena −, sestre pa so bile kar takoj posiljene in kdo ve, kaj vse se je še dogajalo z njimi! Ali je bilo dobremu in skrajno modremu judovskemu Bogu to všeč, da je dopustil kaj takega? Če nas lahko s svojim pojasnilom pomiriš, bomo še naprej ostali trdno verujoči judje.

2 Jaz sem odgovoril: »Nič lažjega kot to – prisluhnite torej. Vaš oče, Hiponij – tako se imenuje tudi najstarejši med vami −, je bil jud, ki se je spreobrnil v judovstvo po čistem nauku Samarijanov. Nič ni dal na prazne obrede in vsakovrstne druge tempeljske prevare. Pri tem pa je imel velike težave z ženo, ki je bila z vsemi sestrami, ki so se povsem zgledovale po njej, nora na tempelj. To je vašega častitljivega očeta žalostilo do smrti in je Boga še na smrtni postelji prosil, naj žena in hčere še na tej strani izkusijo, da ne hodijo po Njegovih poteh, temveč po poti kneza laži in moči smrti. Bog pa je očetovo prošnjo uslišal, saj Mu je bil oče v resnici zmeraj in dosledno zvesto predan.

3 In s kakšnim sredstvom bi bilo mogoče primerneje in učinkoviteje poboljšati peterico žensk − ki so vse svoje zveličanje pričakovale samo od templja −, kot prava izkušnja, kaj je v resnici tako zelo občudovani tempeljski blagor! Mati, kot največja privrženka templja, je sicer sklenila svoje zemeljsko življenje v templju, se je pa pri tem povsem vrnila k pravi veri svojega moža, ki ga je prej tako zelo prizadela, in začela iz dna srca zaničevati početje tempeljskih duhovnikov. In vaše sestre so zelo kmalu na lastni koži med številnimi solzami zelo dobro pobliže spoznale »božje angele«, ki so jim služili, in prav kmalu so se jim hudo zagnusili. Zdaj so po zaslugi višjega vodstva in Božje previdnosti povsem zdrave in polne prave vere in zaupanja v edino pravega judovskega Boga, v Eseji, v hiši največjega gostilničarja; tam jih boste ob priložnosti tudi videli in z njimi govorili. Danes pa je komaj četrti dan, ko sta jih tja z drugimi vred pripeljala na zdravljenje vodilna farizeja. Vse drugo boste lahko ob priložnosti zvedeli od njih samih.

4 Če je torej zadeva takšna − ali lahko še zmeraj trdite, da je judovski Bog izmišljena, prazna pravljica?«

5 Nojed je odgovoril: »Prijatelj, prerok si, verjamemo ti in zdaj spet verujemo v Boga Abrahama, Izaka in Jakoba. Če ne bi bil prerok, poln Jehovovega duha, ne bi mogel tako natančno poznati naših imen in še manj naših najskrivnejših življenjskih razmer. Zato zdaj znova vsa čast edino resničnemu judovskemu Bogu, ki nas je s Svojo skrbjo tako čudežno preoblikoval v prave ljudi. V kateri deželi pa si postal prerok? Ali si tudi ti Samarijan?«

 

22. O človekovi usodi

1 Jaz sem rekel: »Prisluhnite Nojed in tudi tvoja brata Hiponij in Rasan! Nisem Samarijan, kakor misliš in razumeš, vendar sem tudi Samarijan; in nisem jud in vendar sem tudi jud. In tudi pogan nisem, pa vendar sem tudi pogan, kajti sicer ne bi mogel biti tako zelo prijateljski s pogani. Skratka, sem vse z vsem in vse v vsem! Kajti tam, kjer vladajo združeni resnica, ljubezen in njeno dobro, tam sem tudi Jaz pri vseh ljudeh na vsej zemlji, in ne obsodim nikogar, ki si prizadeva za resnico in njeno dobro.

2 Kdor pa se iz posvetne ljubezni in sebičnosti ogiba resnici in vsemu dobremu, in tako neogibno greši proti resnici in njenemu dobremu, ki je čista ljubezen v Bogu od vekomaj, greši tudi proti Božjem redu in njegovi nespremenljivi pravičnosti ter se sam obsodi.

3 Toda če to svojo veliko napako spozna, se znova vrne k resnici, začne iskati resnico in njeno dobro ter v skladu s tem tudi deluje, potem se prekletstvo toliko odmakne od njega, kolikor najdena resnica skrajno resno postane njegovo življenjsko vodilo. Tedaj ga tudi Bog vzame v Svoje varstvo, čedalje bolj razsvetljuje njegovo srce in razum ter krepi njegovo voljo; to velja tako za pogane kot za jude. In tako sem iz Božjega duha, ki prebiva v Meni, vse v vsem − v poganih in judih.

4 Imaš me za pravega preroka, in povem ti, da tudi sem prerok – vendar to tudi nisem. Kajti prerok mora delati tisto, kar mu naloži Božji duh. Toda Jaz sam sem Gospodar in hkrati služabnik, sam si predpisujem prave poti. Nihče Me ne more poklicati na odgovornost in reči: ‘Zakaj to počneš?’, kajti Jaz sam sem na zunaj in v sebi resnica, pot in življenje; in kdor se ravna po Mojem nauku in veruje, da sem Jaz resnica, pot in življenje, in tako povsem neodvisen, najsvobodnejši Gospod, ta bo tudi tako kot Jaz imel v sebi večno življenje.

5 Če hočejo postati ljudje te zemlje Božji otroci, si morajo prizadevati postati v vsem tako popolni, kot je popoln večni in sveti Oče v nebesih, ki je v Sebi večna resnica, večna ljubezen in moč in vse neskončno dobro, pravično in veličastno, ki izvira iz vsega tega. Zato je v Pismu tudi napisano: ‘Bog je ustvaril človeka po Svojem vzorcu, po Svoji podobi ga je ustvaril, in mu vdihnil Svoj odem[1], po katerem je človek postal živa, svobodna duša!’

6 Zato ljudje te zemlje niso zgolj bitja, porojena iz Jehovove vsemogočnosti, temveč tudi otroci Njegovega duha, torej Njegove ljubezni, in tako – kot je zapisano –, tudi sami bogovi.

7 Če pa so to, kar jim glasno dopoveduje njihova najsvobodnejša in z ničimer omejena volja, so tudi najsvobodnejši gospodarji in sodniki sami sebi. Toda popolni gospodarji in Bogu podobni bodo postali šele tedaj in tako, da bodo natančno jim razodeto Božjo voljo privzeli kot svojo in se po njej ravnali, vendar se o tem svobodno odločajo sami.

8 Zato tudi Bog le izredno redko deluje vidno med ljudmi, ker jim je že od prazačetka iz Sebe podelil sposobnost, da se lahko iz lastne moči postopno dvignejo na najvišjo, Bogu podobno življenjsko stopnjo.

9 Kdor začne takoj, ko je sposoben uporabljati razum, iskati resnico in njeno dobro ter v skladu z najdenim tudi ustrezno ravna, je že na pravi poti – in to mu bo Bog neprenehoma čedalje bolj osvetljeval ter ga vodil do Svoje veličastnosti. Kdor pa se poleni − tudi po lastni volji −, ter se naveže na ta svet in njegove užitke, jih postavlja pred zunanje in minljive čute materialnega ali telesnega človeka zgolj zaradi preskusa svoje svobodne volje, se tudi prostovoljno obsodi in postane podoben mrtvemu in obsojenemu – in je tako rekoč že obsojen in mrtev.

10 In ta smrt je potem tisto, kar poznaš pod pojmom ‘pekel’, in je stanje duše kot kazen za njene grehe; ti pa si se opredelil proti temu, ker nočeš grešiti zgolj iz strahu pred takšno kaznijo in nočeš ravnati po spoznani resnici samo zaradi plačila v nebesih. In dam ti povsem prav: nikjer ni takšnega pekla in ne takšnih nebes. Kljub temu pa pekel obstaja in obstajajo nebesa, toda ne kot nekaj zunaj človeka, temveč v človeku, glede na to, kako se sam opredeli, kakor je bilo pravkar povedano.«

 

23. O nujnosti in namenu skušnjav

1 (Gospod): »Če ta svet ne bi bil preskrbljen z vsemi mogočimi sladostrastnimi miki, temveč bi bil za človeka nekaj takšnega, kot je puščava za divje živali, bi mu bili svobodna volja, podobna Božji, njegova pamet in razum dani zaman; kajti kaj naj bi spodbujalo človekovo ljubezen ter jo po tem spodbujanju vabilo in hotelo, ter kaj bistrilo njegovo pamet, prebujalo in oživljalo njegov razum?

2 Skoraj neskončno veliko vsega in skrajno raznovrstnega, dobrega in slabega, plemenitega in neplemenitega je tu prav zaradi človeka, da lahko vse vidi, spozna, preskusi, izbira in smiselno uporablja; iz tega pa že lahko začne počasi sklepati, da je vse to ustvaril in uredil kakšen skrajno moder, dober in vsemogočen Začetnik, Tisti, ki potem, ko začne človek tako sam iz sebe premišljevati, nato nikoli ne odlaša in se razmišljajočemu človeku tudi pobliže razodene, kakor se je to nedvomno dogajalo v vseh časih.

3 Če pa se ljudje preveč predajo zgolj sladostrastnim posvetnim mikom, se zapletejo vanje in mislijo, da so na tem svetu zgolj zato, da bi si kot razumna in razmišljajoča bitja na tem, z vsem bogato preskrbljenem svetu pripravili tudi vse mogoče užitke ter se pravega namena, zakaj so na svetu in kdo jih je nanj postavil niti ne zavedajo, potem pravega in višjega razodevanja Boga in Njegove ljubeče volje ne morejo doseči dotlej, dokler zaradi vsakovrstne stiske in nesreče ne začnejo vsaj toliko premišljevati, da se vprašajo: ‘Zakaj smo morali priti na ta trpeči svet, zakaj moramo tako trpeti in dopustiti trpinčenje do zanesljive smrti, ki je klavrn konec našega obupa?’ – Tako si nekoč posvetno razglabljal tudi ti, Nojed.

4 Potem pa pride tudi čas, ko se začne Bog človeku znova razkrivati, in sicer najprej po ustih prebujenih ljudi, z drugimi znamenji in tudi z vsakovrstno sodbo nad tistimi, ki so z vsakovrstno prevaro in zatiranjem revnih in slabotnih postali bogati in mogočni, prevzetni in neljubeči ter polni objestnosti in ne mislijo več na nobenega boga in še manj v srcu verujejo vanj, temveč se predajajo zgolj vsemogočim posvetnim užitkom, teptajo reveže in jih nimajo več za ljudi, temveč še komaj za navadne živali.

5 Ko pa bo nekoč na svetu med ljudmi presežena določena mera, bo prišla tudi velika sodba in z njo tudi veliko in neposredno Božje razodetje tistim, ki bodo še verjeli v Boga in v svojem srcu še ohranili ljubezen do Njega in bližnjega.

6 Tedaj bodo zanikovalci Boga in prevzetni prevaranti in zatiralci pometeni z zemlje, verni in revni pa opogumljeni in razsvetljeni iz nebes, tako kot se pravkar dogaja in se bo pozneje, po skoraj dva tisoč letih, znova dogajalo. Čas, v katerem se bo to dogajalo in zanesljivo zgodilo, bo tako zlahka razpoznaven, kakor je po pozni zimi zlahka prepoznavna bližajoča se zgodnja pomlad po tem, da popki dreves čedalje bolj nabrekajo in postajajo vse bolj sočni, iz njihovih vej in vejic pa kakor človeške solze kaplja na tla sok, in nekako moleduje za odrešitev iz zimske stiske, v kateri je stradalo veliko dreves.

7 Ko bodo torej ubogi ljudje postajali v srcih zaradi svetlobe Božje resnice svetlejši in bolj »nabrekli«, pri tem pa zaradi nečloveške in brezmejne stiske s solzami namakali zemljina tla, bo to pomenilo, da je duhovna pomlad zelo blizu.

8 Če boste vi trije in tudi vi, Moji že starejši prijatelji, to dobro premislili, boste kmalu in zlahka ugotovili, kakšen čas je zdaj, in kakšne vrste rojak sem pravzaprav Jaz.«

 

24. Nojedovi pomisleki o Gospodovi božanskosti

1 Nojed je ves začuden rekel: »O ti veliki in nepopisno modri prijatelj! Našim ušesom in srcem zvenijo tvoje besede prav nenavadno. Iz njih razberemo, da si več kakor prerok; kajti noben prerok se ni povzpel tako, kot sta se Mojzes in Elija, in celo tadva nista nikoli govorila o lastnem veličastju, temveč zmeraj le o Božjem. Ti pa si dejal, da si samostojen gospodar, da lahko počneš, kar hočeš, in noben bog, in še manj človek te ne more in ne sme poklicati na odgovornost in te vprašati, zakaj počneš to ali ono. Poslušaj, če se to, kar si nam o sebi izpričal zdaj, nedvomno izkaže kot resnica, potem med tabo in Bogom ni druge razlike kakor ta, da si postal kot Bog zdaj nam enak, Jehova pa je Bog že od vekomaj! To resnično presega našo pamet, čeprav tudi mi dobro vemo, da je Bog po velikem preroku tedaj pobožnim judom dejal: ‘Bogovi ste, če natančno izpolnjujete Moje zapovedi in sprejmete s tem Mojo voljo za svojo!’

2 Od tedaj pa do danes so živeli številni judje, ki so že od otroštva kar najstrože izpolnjevali Božje zapovedi, toda nihče od njih se ni drznil niti namigniti, da naj bi bil tako kot Bog samostojen gospodar, ki mu za svoja dejanja in početje ni treba polagati računov niti Bogu in še manj človeku. Prijatelj, kako naj to v resnici razumemo?«

3 Jaz sem odgovoril: »Zlahka in preprosto! Ali nisem rekel, da je človek, ki je povsem spoznal Boga in Njegovo voljo ter se neomajno ravna po njej in tako Božjo voljo povsem posvoji, enak Bogu? Če pa je Bog Gospodar po Svoji ljubezni, modrosti in oblasti, potem je to v duhu tudi tisti, ki je postal v vsem enak Bogu.

4 Mislim, da to ne bi smelo biti težko razumljivo. Kajti o čem naj bi polagal račun pred Bogom, ali celo pred kakšnim človekom, če pa zmeraj misli, hoče, govori in ravna samo po Božji volji in Božjem duhu?

5 Ali je čista Božja volja v človeku kaj manj Božja kakor v Bogu samem, ali je morda kaj manj samostojno mogočna kakor v Bogu, saj je On prav po Svoji volji navzoč in deluje povsod in zanesljivo tudi v človeku? Zato naj postane in naj bi bil pravi človek tudi tako popoln, kot je popoln Oče v nebesih. In če je človek to, ali ni potemtakem tudi gospod poln modrosti, moči in oblasti?«

6 Nojed je rekel: »Veliki in resnično nadvse modri prijatelj! Govoril si živo in razumljivo, ne morem ti ugovarjati; toda eno je kljub temu res: Človek lahko s popolnim samozatajevanjem postane podoben Bogu in s tem tudi mogočen, in to se je najjasneje pokazalo zlasti pri velikih prerokih; toda zato človek je in ostane samo bitje, nastalo v času, in tako kljub vsej svoji Bogu podobni popolnosti podložen in omejen mali bog; Jehova pa je večen, torej brez začetka, neskončen v času in prostoru, in Ga zato prav nič ne omejuje. In ta nadvse neskončno velika razlika med enim in večno edino pravim Bogom ter v času nastalim človeškim bogom se nikoli ne bo mogla izničiti.«

[1] Odem – dih, življenjska energija, op. p.