16. Življenjska zgodba roparjev

 

1 (Eden od trojice roparjev): »Sprva smo bili zelo žalostni in v solzah smo se vrnili v svojo pokrajino, da bi si tam poiskali streho nad glavo. Našli smo tudi službe, ki pa so bile tako slabe, da slabše skoraj ne bi mogle biti. O kakšni plači ni bilo niti govora. Za hrano, ki ni bila primerna niti za prašiče, smo garali skoraj noč in dan, kljub trudu pa so nas ves čas še zmerjali in grajali. In četudi smo si skušali poiskati drugo, morda le nekoliko boljšo službo, smo dobili še slabšo.

2 Tako smo pet let trpeli bolj kakor marsikateri poganski suženj; ves čas nam ni dal nihče nobenega denarnega plačila, hkrati pa smo ugotovili, kako sramotno so nas tempeljski duhovniki pod pretvezo ‘v čast Jehovi’ oropali vseh naših dobrin. Čedalje bolj smo tudi spoznavali, da jeruzalemski tempelj ni nikakršna Božja hiša, temveč pravo roparsko in morilsko brezno. Tako smo izgubili vso vero v Boga, ves nauk Mojzesa in prerokov se nam je zdel zgolj človeško delo, s katerim so si prekanjeni in leni ljudje z rokami revnih, lahkovernih in zaslepljenih zgradili utrdbo, iz katere zasužnjujejo druge, jih pustijo delati zanje, pri tem pa sami živijo zelo udobno.

3 Ali smo v teh najhujših petih letih kaj ukradli? Ne! To nam je vera v vsevidnega Boga še preprečevala. Toda po tem času smo se začeli resneje spraševati, ali Bog sploh obstaja, in iz naših izkušenj se nam je čedalje bolj porajal odgovor: Ničesar ni! Vse je prevara in laž, vse so si izmislili iznajdljivi lenuhi v svojo zemeljsko korist. Samo mi, ki nismo obubožali po svoji krivdi, naj bi spoštovali postave in verjeli v Boga, bogatim in delomrznežem pa tega ni treba, saj vedo, da tisto o Mojzesu in prerokih ni niti malo res. Kajti če bi bilo drugače, bi morali tudi oni verovati in izpolnjevati postave, ki so same po sebi sicer prav dobre za medsebojno življenje ljudi na zemlji, nimajo pa moralno-duhovne vrednosti. Če bi jo imele, bi se morali po njih ravnati predvsem duhovniki in biti zgled slepim laikom.

4 Skratka, zaradi takšnega tehtnega razglabljanja med našo bedo, in ker na številne prošnje, ki smo jih med prelitimi solzami odpošiljali navzgor k zvezdam ni in ni bilo odziva, in pozneje tudi zato, ker smo zvedeli, da naj bi naša mati v tistem samostanu, kjer so toliko obljubljali, sumljivo kmalu potem, ko je vanj vstopila, zelo klavrno umrla, naše lepe sestre pa so skoraj do smrti oskrunili farizeji, smo nazadnje tudi povsem prenehali verovati. Sklenili smo, da se bomo maščevali zlobnim ljudem in da nas ne bodo več imeli za lahkoverne, slepe norce.

5 Začeli smo jemati premoženje bogatim, in ker smo bili zviti, smo se zmeraj izvlekli. Začeli smo nekoliko bolj zaupati v posebne zavojčke, in nekaj let smo se ob svojem početju kar dobro počutili. Toda tokrat nismo bili dovolj previdni in so nas ujeli, vendar nam za to ni mar, saj smo vajeni že vsakršne nesreče in skrajno naveličani življenja, vsak od nas si želi smrti. Toda preden končamo na križu, bomo na vso moč najhuje prekleli vso Zemljo, vse ljudi in vsa bitja, Sonce, Luno, zvezde in naravno silo, ki nas je priklicala v takšno klavrno bivanje, ljudem pa razodeli, koliko je v resnici vreden njihov edino pravi Bog, Njegove postave in Njegova duhovščina.

6 Do zdaj sicer nismo umorili še nikogar, ker vsakemu trpečemu privoščimo njegovo trpeče življenje, nikogar ne želimo rešiti njegove velike nesreče – toda, kdor se nam je uprl na cesti, smo ga hudo zdelali; v naših srcih že dolgo nimamo niti trohice usmiljenja več. Resnično, če bi lahko z enim udarcem pobili vse ljudi na zemlji, bi bil to za nas pravi balzam, in nekakšen strogi in gluhi bog bi si v svoje tiransko zadovoljstvo lahko iz mlakuž in močvar znova ustvaril druge trpeče človeške kreature.

7 Strogi gospod in sodnik, zdaj veš vse, in lahko nas, reveže, obsodiš po svoji presoji; toda pred tem premisli, kdo je zakrivil našo nesrečo in kaj je bilo to! Povedali smo natančno, resnično in odkrito, kot si zahteval.«

 

17. Gostilničarjevo ogorčenje in njegov dobri namen

 

1 Ko se je tat tako izpovedal, so gostilničar, Kado in stari Apolon trikrat zamahnili z rokami nad glavo in gostilničar je rekel: »Ne, Gospod in Mojster, pretresen in jezen sem, ko poslušam nekaj takega o jeruzalemskih farizejih, in res ne razumem, kako je lahko Bog, ki smo ga po Tvoji zaslugi kar najbolj resnično in živo spoznali, toliko let gledal in neverjetno potrpežljivo prenašal tolikšno grozo ter dopuščal takšna hudodelstva! V primerjavi s takšnimi duhovniki so celo cestni tatovi in roparji pravi angeli.

2 Resnično, če so ti trije postali tako ubogi, kot je to pravkar povedal eden izmed njih, potem, prvič, klavrni tempeljski duhovniki, ki so ravnali huje kot poganske furije, zaslužijo, da bi bili v trenutku uničeni, in drugič, ti trije ne samo da ne zaslužijo kazni, temveč celo nagrado; da so postali takšni, kakršni so se nam razkrili zdaj, ni kriv nihče drug kakor taki duhovniki, ki bi morali biti prekleti, ker se kot služabniki enega, edino pravega Boga vsepovsod pustijo nadvse častiti in oboževati, kot ljudje pa po grozodejstvih do neba prekašajo vse divje in krvoločne gozdne in puščavske zveri.

3 Gospod in Mojster, res bi bil čas, da bi takšne izrodke resničnega pekla prepustili sodbi uničenja; kajti ti najhujši med najhujšimi so gotovo ljudem storili že toliko hudega, da številnosti teh dejanj mi mogoče izraziti z besedami. Ti trije pa se mi kot junaki smilijo v dno duše in jih ne bom kaznoval, temveč izpustil. V moji hiši bodo vse življenje dobro preskrbljeni, in ko bo treba ostreje ukrepati proti hudičem v jeruzalemskem templju, mi bodo kot zveste priče ves čas stali ob strani. Le naj pride k meni takšen judovski duhovnik – to se pogosto zgodi −, in se pritožuje nad kom, da ne more izterjati desetine, mu bom že povedal, kar mu gre in kakšno pravico lahko pričakuje od mene! In ko bom nekoč zapustil ta začasni svet, bo v mojem duhu enako ravnal moj ljubi sin Kado.«

4 Gostilničar se je nato prijateljsko obrnil k trem tatovom in jih vprašal: »Ali ste zadovoljni s sodbo, ali sprejmete mojo ponudbo?«

5 Tisti, ki je že prej govoril, je dejal: »Med pogani so še pravi ljudje, kakršnih med judi ne najdemo več, čeprav se ti najnesramneje imenujejo izbrano Jehovovo ljudstvo in otroci Božji, v resnici pa so otroci hudičev! Z velikim veseljem in najhvaležnejšim srcem sprejemamo tvojo ponudbo, služili ti bomo zvesteje kakor tisti, ki jih imaš za svoje najzvestejše služabnike. Odslej pa bomo za svojo nadaljnjo življenjsko usmeritev izbrali zgolj dobro zaradi dobrega samega in resnico zaradi resnice same; in ogibali se bomo slabemu, toda ne iz strahu pred peklom, ki naj bi bil v onstranstvu kazen za grehe judovskih duš, in niti pričakovanje nebes, kot večnega plačila duši za dobra dela, nas ne bo opogumljalo, da bi ravnali dobro in resnično, temveč bosta dobro in resnično naša najbolj pristna nebesa, in na vso moč si bomo prizadevali, da si jih pridobimo.

6 Prosimo te, da nas zdaj rešiš vezi, kajti zares si nismo zaslužili, da bi bili zvezani. Pravi ljudje bodo to tudi spoznali in pravični sodnik bo prej kar najbolj neprizanesljivo kaznoval tiste, ki z neusmiljenim ravnanjem in vedenjem vzgajajo ljudi za zločince, kakor pa prestopnike, ki so jih zgolj stiska, obup in jeza zaradi neomejene in najbolj nesramne zlobe ljudi prisilili v ravnanje, ki je sicer samo po sebi slabo, vendar ga je treba ljudem, kakršni smo mi, zanesljivo tudi kar se da odpustiti.

7 O, koliko ljudi trpi v ječah, ki so, če upoštevamo njihovo otroštvo, zelo malo krivi za to, da so postali prestopniki, saj se je to zgodilo ali zaradi slabe vzgoje ali pa zaradi takšnih stvari, kakršne smo doživeli mi.

8 Če bi obstajal dobri, skrajno modri in ob tem še gotovo najpravičnejši Bog, bi moral to tudi uvideti in s Svojo vsemogočnostjo kaznovati vse tiste, ki so doslej pripomogli k čedalje večji pokvarjenosti ljudi, jo povzročajo in jo bodo povzročali vse do morebitnega konca sveta in njegovih hudih časov. Ker pa Bog največjih in najmogočnejših hudičev v človeški podobi skoraj nikoli ni vidno kaznoval, v opozorilo njim podobnim, čeprav so zagrešili še tako huda grozodejstva, temveč živijo svobodno in celo zelo spoštovani, v velikem udobju, pri tem pa še naprej nekaznovano počenjajo grozodejstvo za grozodejstvom, se tudi nam ne sme zameriti, če trdimo, da zaradi omenjenih razmer Bog ne obstaja in ne more obstajati takšen, kot je opisan v Mojzesovih spisih in spisih drugih prerokov, temveč je nas, ljudi, pa tudi vsa druga bitja in stvari, brez naše privolitve ustvarila nekakšna nam ljudem neznana zemeljska sila, pod vplivom Sonca, Lune, planetov, drugih zvezd in štirih elementov. Človeka so priklicale v bivanje nekakšne grobe naravne sile, ki se same sebe prav tako malo zavedajo, kot se človek malo zaveda, kako raste njegovo telo, kako mu na koži poganjajo dlake in kako nastaja njemu nadležni mrčes. Zato je nor tisti, ki se vsaj malo veseli svojega bedno zastavljenega in minljivega življenja, je ves ponižen in najgloblje predan in za takšno življenje še celo hvaležen nekemu bogu, ki ga ni nikjer.

9 Da, pravi človek naj bi Boga iskal – in če Ga najde in od Njega izve, zakaj ga je postavil v ta trpeči svet, in ali čiste duše v onstranstvu res živijo naprej, potem se Mu lahko tudi iz vsega srca zahvali za življenje in bivanje, ki ima baje veliko poslanstvo.

10 Če pa je Boga morda kakšen človek zares že kdaj našel, kot lahko pogosto preberemo v Pismu, zakaj tudi nam, današnjim ljudem, ne dovoli, da bi ga našli? Mar nismo tudi mi ljudje, kakor so bili tisti, ki jih omenja Pismo? Pred rojstvom smo prav gotovo vsi ljudje skrajno nedolžna bitja; kdo drug je torej kriv za zdajšnje propadle ljudi kakor prav Bog, ki je starim dovolil, da so ga našli in spoznali, nas, njihovih potomcev, pa ne sliši in ne vidi več in nas nebogljene izroča popolni samovolji brezsrčnih oblastnih tiranov in tako torej vsej nesreči.«

18. Vera treh roparjev

 

1 (Ropar): »Različne oblasti nas, revne iskalce, z ognjem, mečem in križem silijo k slepemu verovanju; tirani pa lahko nekaznovani počnejo, kar hočejo – zanje zakon ne velja. Toda ob tem sprašujem čisti človeški razum, ali je to prav, ali res obstaja nadvse dobri, modri, vsevedni in vsemogočni Bog, za katerega naj bi bili vsi ljudje enaki, saj so Njegovo, in ne svoje delo. Če pa so zdaj sprevrženi bolj, kot so bili prej, kaj morejo za to? Kaj je s tistim, ki se iz materinega telesa rodi slep ali gluh in mora klavrno živeti?

2 O, o, prijatelji, mislec ima tisočkrat več razlogov, da dvomi o obstoju Boga, kakor da veruje Vanj! Toda kljub temu še zmeraj ne želimo neomajno trditi, da je vsa vera v nekakšnega boga slepilo, ki ga ljudje z bujno domišljijo z različnimi čudeži kot resnico predstavljajo lahkovernim ljudem zaslepljene pameti, da bi jih laže pridobili za svoje namene.

3 Ko so namreč ti veliko množico ustrezno prepričali, potem maloštevilnim razumnikom ni pomagalo več, če so se uprli lepo rejenim prevarantom ljudstva, in je moral vsak, da ga ne bi kar najhuje mučili kot skrunilca trdno postavljene resnice, plesati in skakati tako, kot so žvižgali tako imenovani božji učitelji z grozečim obrazom in glasom. In če si je kdo drznil takšnega božjega učitelja vprašati kaj več o Božjem bitju, je prav gotovo dobil odgovor, ob katerem je onemel in oslepel. Tako je to vse do danes nedvomno pri vseh poganskih in judovskih svečeniških kastah.

4 Če pa kdo sam začne skrivaj raziskovati obstoj Boga in Ga iskati, potem tako kot mi naleti le na zmeraj enako delujoče neme sile velike narave, in prepričan, da je bil njegov trud zaman, iskanje opusti.

5 Ker smo tudi mi doslej imeli čast to izkusiti, nam pameten človek ne bi smel zameriti, da v takšnih okoliščinah ne moremo verovati v Boga, in prav tako tudi ne v življenje človekove duše po telesni smrti. Verjamemo, da v veliki naravi nič povsem ne premine, temveč lahko le spremeni svojo obliko; drugo vprašanje pa je, ali naša zdajšnja človeška oblika preide v kakšno drugo, prav gotovo drugačno obliko, ki je prav tako zmožna mišljenja in zavedanja.

6 Skratka, zdaj smo dovolj podrobno prikazali razloge, zakaj dvomimo o obstoju Boga in zakaj odslej kot ljudje iščemo in skušamo najti prava nebesa samo v resnici in njenem dobrem. In tako smo vam s tem svojim prikazom tudi zvesto in resnično dokazali, da nismo zahrbtni, zato te še enkrat prosimo, da nas ti, župan tega mesta, rešiš vezi!«

7 Gostilničar je ukazal služabnikom, naj vse tri roparje odvežejo, in to se je tudi takoj zgodilo. Nato je naročil, naj jih odpeljejo v drugo sobo, jim dajo jesti in piti ter jih tudi na novo oblečejo, saj so bila njihova oblačila že zelo borna.

 

19. Vodenje ljudi

 

1 Šele ko je bila kar dobro razpoložena trojica že v stranski sobi, se je gostilničar obrnil Name: »O Gospod in Mojster, kaj meniš o tem, kar je obupano, dobro utemeljeno povedala ta trojica? Od naših posvetnih modrecev sem že marsikaj slišal in tudi sam prebral, toda česa tako prvinskega pa še nikoli. Celo pri najboljši volji in verjetju jim ni mogoče ugovarjati niti v posameznostih niti na splošno. Na splošno in tudi v številnih podrobnostih je s človeštvom natančno tako, zato me res zelo zanima, kaj meniš o tem Ti, kako boš v tem primeru opravičil sebe in to utemeljil?«

2 Jaz sem rekel: »Ne boj se; kajti Jaz sam sem to tako dopustil, in sicer zaradi nekaterih vodilnih tempeljskih judov v sosednji sobi. Danes ponoči so prišli sem iz Jeruzalema in pravkar za nekaj dni najeli sobe. Kolikor je mogoče, so prisluškovali skozi zid, kaj vse se o njih govori tukaj v dvorani, in govorec, ki je govoril na ves glas, jih je opisal natančno takšne, kakršni so. In prav je bilo tako.

3 Ti judje so prišli sem, da bi s tvojo pomočjo dobili zapadlo desetino. Zdaj veš, kako jim lahko pomagaš. Ko si bo trojica opomogla, jih daj spet pripeljati sem in uredili bomo zadevo.«

4 Gostilničar in tudi Kado sta rekla: »Sva si kar mislila, da bo zadeva potekala tako, vendar si tega nisva upala razglasiti, ker Te, prvič, pred trojico nisva hotela prezgodaj izdati, in drugič, ker sva postala na govorčevo pripovedovanje tako pozorna, da sva hotela videti, do kod lahko seže človek s tako bistrim razumom. In resnično, gledano s človeškega zornega kota, je govorec prav prikazal tudi razmerja med Stvarnikom in ustvarjenim; kajti človek težko razume, zakaj nisi ljudem že prej natančneje razodel Svojega sebstva, Svoje volje in Svojih namenov z ljudmi, in si dopustil, da jih je nešteto ginevalo v globoki noči življenja. In koliko jih bo še ginevalo, ne da bi kaj zvedeli o Tebi. In čeprav bodo od razširjevalcev Tvojega nauka zvedeli, da si v človeški podobi sam prišel na to zemljo in ljudem pokazal poti do večnega življenja duše, ali bodo tako trdno verjeli kakor zdaj mi, da je bilo vse res tako, kot jim bodo povedali tvoji odposlanci?«

5 Jaz sem rekel: »Kot ljudje imate zelo prav, da tako govorite, sprašujete in sodite; toda Mene kot Stvarnika usmerjajo Moja ljubezen, Moja modrost in Moj red, da se do Svojih ustvarjenih bitij zmeraj vedem tako, kot je zanje v vsakem trenutku najprimernejše.

6 Od prvih ljudi te zemlje pa do te ure ljudje nikoli niso bili niti leto dni brez Mojega razodetja, toda v tem ni bilo nikdar nasilja nad njihovo povsem svobodno voljo, saj ljudje brez nje ne bi bili ljudje, temveč le naprave, ki bi samo izpolnjevale Mojo voljo.

7 Zato je bila ljudem tudi dana pamet kot luč vodnica, da bi z njo iskali Boga in Njegovo voljo, in to so v vseh časih številni tudi počeli in seveda našli, kar so iskreno iskali.

8 Za to, da Bog ne dopusti, da bi Ga tako kmalu in zlahka našli, kot bi si marsikdo želel, pa je skrajno moder razlog: če bi ljudje zlahka našli, kar iščejo, zanje najdeno kmalu ne bi bilo kaj prida vredno, in si ne bi več prizadevali iskati in raziskovati še naprej; vdali bi se lenobi in duhovni zaklad, ki so ga tako zlahka in hitro našli, bi jim koristil še manj, kot če bi ga morali skrbno iskati in bi ga na tem svetu tudi le redko in mukoma našli. Zato so velika razodetja le redka, prestrašeni ljudje pa morajo v temni noči svoje duše postati sami dejavni in zavzeto iskati večno resnico, torej Mene.

9 Da ljudje na tem svetu med svojim iskanjem celo pogosto zaidejo na različne napačne poti in v različne stiske, je pač tuzemska težava; toda ta ni posledica dejavnega resnega iskanja, temveč nadležne lenobe pri iskanju, ki je sad pretirane ljubezni do sveta in samega sebe, s katero skušajo ljudje prizadevanje za Božje kraljestvo narediti kar se da udobno. Ko to opazijo drugi, še bolj leni ljudje, kmalu lahkotno predlagajo mlačnim iskalcem: ‘Ej, zakaj se tako trudite najti to, kar smo mi že zdavnaj našli in nam je zelo jasno! Če nam boste verjeli, nam služili in nam dali majhen žrtveni dar, vam bomo vse natančno razložili, kar smo zlahka in hitro našli, namesto da bi vi sami neuspešno iskali in raziskovali!’

10 Lenim iskalcem, ki se ogibajo truda, je takšna ponudba dobrodošla, sprejmejo jo in verjamejo vse, kar jim ti govorijo z resnim obrazom ob pomoči različnih lažnih čudežev in znamenj, ki so si jih domislili še bolj leni ljudje med iskanjem resnice in jih pred temi zaslepljenimi delajo med vsakovrstnimi obredi zgolj zato, da bi na tej zemlji udobno živeli. Tako nastajajo skupki različnega praznoverja, laži, prevar in popolno pomanjkanje ljubezni, s tem pa tudi vse slabo med ljudmi na zemlji.

11 Zdaj se sprašujete, zakaj to dopuščam. In povem vam: zato, ker je za človeško dušo, ki je še preveč lena, da bi iskala, boljše, da nekaj verjame in jo vera ohranja v nekem redu, kakor da bi postala povsem razpuščena zaradi svoje lenobe in ogibanja delu. Kadar pa prevara in potrtost sežeta predaleč, pa predvsem stiska prisili lahkoverne, da odtlej sami iščejo resnico. Prevaro opazijo, opustijo lenobo, sami začnejo iskati in se celo bojevati – iz tega pa se kmalu porodi različna luč. In drugič, za iskalca, ki so ga dolgo varali in je zdaj toliko bolj navdušen, je novo razodetje, ki mu ga podelim, neprimerno bolj dobrodošlo in tudi učinkovitejše za odpravo starega praznoverja.

12 Zdaj sem vam jasno povedal, zakaj na tej zemlji dopuščam, v skladu s človekovo najsvobodnejšo voljo, veliko takega, kar se pred človeškim sodniškim stolom ne zdi povsem dobro in modro, v bistvu pa je kljub temu skrajno dobro in modro.

13 Toliko torej o tem. Zdaj pa naj tisti trije le spet pridejo, pogovoril se bom z njimi!«