JANEZOV VEL. EVANGELIJ PO JAKOBU LORBERJU – 9. KNJIGA, 12-15
12. Gospod pouči Grke
1 Grk je spet pristopil k Meni in rekel: »Najljubši prijatelj, ali sta bili naša prošnja in zahvala pravilni?«
2 Jaz sem odgovoril: »Doma imaš otroke, ki jih imaš zelo rad; ko so lačni in te prosijo kruha, ali bi jih – za ta blagoslov svoje očetovske ljubezni − prikrajšal, če bi te prosili z neumnimi, priučeni besedami? Saj menda kot človek in pogan gledaš samo na njihova srca, in ti njihovo čebljanje pomeni več kakor najbolj izumetničen govor kakega govorca. Bog kot edini resnični Oče vseh ljudi pa še bolj upošteva samo govorico src, ne pa praznih, izumetničenih besed.
3 Vaši prošnja in zahvala, čeprav preprosto izraženi, sta prišli iz vaših src, zato sta edino pravemu nebeškemu Očetu ljudi tudi zelo ugajali. Ostanite takšni, in ob pravem času vam bo dana višja svetloba iz nebes. Zmeraj se z vso ljubeznijo svojih src obračajte na Boga, večnega Očeta v nebesih, in On vam bo zmeraj prišel naproti z živo lučjo večne resnice v Sebi.
4 Toda da bi Boga prav ljubili, morate ljubiti tudi svoje bližnje kakor sebe in nikomur ne povzročati krivice. Česar si ne želite, da bi storili vam, tega tudi vi ne storite drugim. To je mišljeno seveda v pametnem in modrem pomenu; kajti sicer bi lahko tudi roparski morilec zahteval, naj ga ne zasledujejo in ne izročijo sodišču, ker tudi sam tega ne bi storil – in takšnih nesmislov je še veliko.
5 Kdor torej druge ljudi zvesto, po pameti in torej tudi resnično ljubi, ta ljubi tudi Boga in Bog ljubi njega. Kdor pa že svojih bližnjih, ki jih vidi, ne ljubi, kako bi lahko ljubil Boga, ki ga ne more ne videti in ne slišati?
6 Ste trgovci in menjalci, in tudi vam je ljubši večji dobiček kakor manjši, in seveda pravičnejši. Toda povem vam: v prihodnje ravnajte samo pravično, in pomislite, da je tudi vam ljubše, če je kdo drug pravičen do vas, zato bodite tudi vi pravični do bližnjih v ceni, meri in teži. Kajti s kakršno mero, težo in ceno boste stregli drugim ljudem, enako bo tudi vam odmerjal Bog Gospod in Oče v nebesih. Kajti lažnivcev in prevarantov v katerem koli tuzemskem pogledu Bog ne bo upošteval in ne sprejel v Svoje večno kraljestvo življenja. To vam pač lahko povem, ker dobro poznam Boga, Njegovo kraljestvo, Njegov večni vladarski prestol in Njegovo voljo.
7 Če ste razumeli to, se po tem tudi ravnajte, pa boste deležni pravega in živega blagoslova. Če človek v kraljestvu nekega kralja pozna kraljeve zakone, jih zmeraj dosledno izpolnjuje in kralj to tudi ve, potem bo takšnemu človeku zelo naklonjen, spoštoval ga bo, ga imel rad in mu s službo poplačal zvestobo. Zdaj ko sem vam sporočil voljo enega, pravega Boga, se po njej tudi ravnajte in deležni boste Božje milosti.«
8 Grk je rekel: »Prijatelj, hvala za ta res skrajno modri pouk, obljubljamo ti, da bomo odslej po njem dosledno živeli in se ravnali. Ker pa še ni tako pozno ponoči in sem se ob tvojem govorjenju in ravnanju prepričal, kako dobro poznaš tega edino pravega Boga in da si z življenjem in ravnanjem povsem po Njegovi volji tudi deležen Njegove ljubezni in prijateljstva, nam morda iz Božje svetlobe v sebi nakažeš, kako je Bog iz Sebe, brez snovi in materije, ustvaril to zemljo. Povedal sem sicer že, da je snov, iz katere je vse ustvarjeno, zgolj vsemogočna Božja volja; toda kljub temu moram še razmisliti, kako sta lahko nastali snov in materija zgolj iz Božje volje. Če bi mi, Grki, lahko o tem izvedeli malce več, bi bili nadvse zadovoljni.«
9 Jaz sem odgovoril: »Zahtevate stvari, ki jih človeški razum nikoli ne more povsem dojeti; in četudi bi človek pobliže spoznal najgloblje skrivnosti Božjega kraljestva, ga to ne bi približalo Božji ljubezni. Kajti nihče ne more vedeti, kaj je v Bogu, to zmore le Božji duh. Kdor pa izpolnjuje Božje zapovedi in ljubi Boga nadvse, prejme Božjega duha v svoje srce in potem vidi tudi v Božje globine.
10 Ravnajte se po tem, kar sem vam povedal, in vpeljani boste v vso višjo modrost. Potem vam bo tudi vse, kar se vam zdi zdaj nedojemljivo in nemogoče, tako jasno in lahko razumljivo kakor igrača vaših otrok.
11 Da bi vam še enkrat dokazal, da je Božja volja sama po sebi vse, in to najprej kot čisti duh in nato tudi kot snov in materija, Mi podajte z mize prazen vrč.«
12 Neki drugi Grk je takoj prinesel prazen vrč, ga postavil Predme na mizo in rekel: »Božji prijatelj, povsem prazen je, v njem ni niti kaplje!«
13 Jaz sem rekel: »Dobro torej, bodita pozorna in vzemita vrč v roke. Poglejta, prazen je in celo še suh. Zdaj pa po Božji volji v Sebi hočem, da je ta dokaj velik vrč v trenutku poln najčistejšega in najboljšega vina –tega boste potem lahko spili, da si boste še posebno okrepili ude.«
14 Ko sem to izgovoril, je bil vrč že poln najboljšega vina.
15 Grka, ki sta to videla, sta skrajno presenečena dejala: »Da, zdaj res nazorno vidiva, da je volja tega enega, pravega Boga vse v vsem, zato samo Njemu vsa čast. Sploh nama ni treba vedeti kako, dovolj je, da veva, da je tako in da drugače niti biti ne more.«
16 Jaz sem rekel: »Zdaj ko imata vino, ki je zgolj Božja volja in prav takšno kakor tisto, ki ga imata doma v mehovih, ga tudi pokusita in povejta, kako vama tekne.«
17 Grka sta vino pokusila in se nista mogla dovolj načuditi njegovemu okusu in moči.
13. Nesramni telovadci pravično kaznovani
1 Ko so se Grki še zelo zavzeto pogovarjali o čudežu z vrčem, je vstopila skupina nekakšnih grških umetnikov. Njihova umetelnost je bila v tem, da so delali različne telovadne prvine in skoke. Iskali so znanega gostilničarja, da bi smeli pred gosti prikazati svojo borno umetelnost.
2 Gostilničar pa je tudi tokrat vprašal Mene, ali naj jim to dovoli.
3 Jaz sem rekel: »Ti si gospodar v svoji hiši, in lahko počneš, kar se ti zdi! Nas se to ne tiče, njihova poganska uprizoritev nas ne zanima. Toda ker že moram skrajno potrpežljivo in mirno prenašati številne človeške neumnosti, zakaj ne bi še te! Toda vprašaj Grke, ali si želijo takšno uprizoritev, ki ne pove ničesar in je za človeštvo povsem nekoristna! Če jim je pogodu, potem naj jim ti klavrni ljudje prikažejo nekaj svoje umetelnosti; če pa jim to ni po volji, jih lahko odslovijo.«
4 Gostilničar je nato stopil h Grkom in se z njimi pogovoril.
5 Ti pa so rekli (Grki): »Prijatelj, tu smo slišali in videli najvišjo vseh umetnosti, in zdaj se ukvarjamo samo z edino pravim judovskim Bogom, zato naše oči ne prenesejo več takšnih preveč nespametnih nastopov, ki ne koristijo ljudem. Te telovadce z njihovimi spretnostmi vred pa že dolgo poznamo, ne želimo jih znova gledati, in kar zadeva nas, lahko odidejo tako, kot so prišli.«
6 Ko je gostilničar dobil od Grkov ta kar dober odgovor, je rekel telovadcem: »Vaše nekoristne umetelnosti si ne želi ogledati nihče, zato lahko odidete tako, kot ste prišli.«
7 Vendar telovadci s pojasnilom le niso bili zadovoljni in njihov vodja je rekel: »Gospod, s svojo umetnostjo smo prepotovali skoraj pol sveta in povsod so nas zelo občudovali; nikoli nam niso rekli, da ne bi smeli nastopiti! Smo najmanj pravi polbogovi in prvi varovanci velikega boga Marsa in tudi Apolona in njegovih deveterih muz. Ti se bodo tej hiši maščevali za sramoto, s katero ste nas tukaj prizadeli!«
8 Gostilničar jim je vedro odgovoril: »Odkar smo v tej hiši spoznali enega, edino pravega judovskega Boga, se niti najmanj ne bojimo mrtvih egipčanskih, grških in rimskih bogov; lahko nam grozite s svojimi bogovi, kolikor hočete, vendar nas to ne bo niti najmanj vznemirilo.
9 Če pa ste, kot pravite, prepotovali pol sveta, ste si prav gotovo pridobili veliko premoženja in bogastva, in lahko kot pravi polbogovi prepotujete še drugo polovico ter se daste častiti, kolikor hočete, le nas pustite pri miru. In če bi hoteli tu uprizoriti kakšno predstavo, čeprav si je nihče od nas ne želi, bi vas to lahko drago stalo; ob moji mizi je namreč prav mogočen gospod, ki mu ni nič nemogoče. Za vašo vsiljivost bi vas že znal skrajno pretanjeno vzgojiti. Zato raje prostovoljno odidite iz moje hiše!«
10 Vodja je razsrjen rekel: »Če se ne bojiš več vzvišenih bogov in jih označuješ celo za mrtve in nične v primerjavi s himeričnim[1] judovskim Bogom, ki ni nič drugega kakor prazna prispodoba, potem ti, zanikovalec bogov, vedi: Jaz sam sem bog Mars in to deželo zlahka uničim z vojno, lakoto in kugo! In kot bog se prav gotovo ne bojim nekakšnega vsemogočnega Juda, ki je za tvojim omizjem!«
11 Nato pa sem Jaz rekel vodji Marsu: »Nesramni pogan, čim prej izginite, sicer boš skusil moč edino resničnega judovskega Boga!«
12 Po teh Mojih besedah je vodja postal še posebno grob in Me začel izzivati.
13 Jaz pa sem mu znova zagrozil, in ker ni hotel oditi, sem mu rekel: »Ker se na Mojo zahtevo nisi hotel umakniti, bom tebe in vso tvojo družbo s silo in močjo judovskega Boga zdaj v trenutku poslal za sto dni potovanja daleč − tam te bodo potem kot boga Marsa lahko častili zamorci. Zdaj pa se poberite!«
14 Ko sem to izgovoril, so jezni telovadci v trenutku izginili in se znašli med tistimi zamorci v Afriki, ki smo jih že spoznali v Cezareji Filipovi; zamorce so tam kmalu poučili o Mojem nauku in postali so Moji učenci.
15 Potem smo se pogovarjali še o marsičem, tudi o nenadni odstranitvi namišljenih polbogov.
16 In tako je prišla polnoč in odpravili smo se k počitku.
17 Tudi harfist in pevec je ostal z nami; začel je spoznavati, pred kom je pel svoje psalme, in njegova ljubezen do Mene je postajala čedalje mogočnejša.
14. Grki premišljujejo, kam so izginili telovadci
1 Grki pa so bedeli vso noč in nikakor niso mogli dognati, kako je mogoče, da so telovadci tako nenavadno izginili. Drug drugega so spraševali, ali sem to s telovadci mislil resno, ali pa sem jih z Božjo oblastjo v sebi zgolj pregnal nekam na drug konec mesta.
2 Oglasil se je prvi govorec: »Kar zadeva mene, se mi zdi, da mogočni prijatelj enega, resničnega Boga nikoli ne govori kar tako zaradi lepšega, temveč se to, kar izreče po navdihu Jehove, ki prebiva v njem, brez najmanjše spremembe tudi res zgodi tako, kot je povedal. In tako so telovadci zdaj že tam, kjer jim je določil prostor, nekje v notranjosti Afrike!«
3 Nekdo drug pa se je oglasil: »Če so bili tja zalučani po zraku – in to je najverjetnejše – torej še hitreje kakor blisk, se jim ob takšnem potovanju prav gotovo ni godilo najbolje!«
4 Prvi Grk je rekel: »To mi ni mar; toda iz njegovih mogočnih besed ni bilo mogoče sklepati, da bi se telovadci kaj poškodovali; zato menim, da so svoje čudežno potovanje prestali nepoškodovani. Drugo vprašanje pa je, kako se jim bo godilo na novem, tujem kraju. Kdo ve, zakaj je dopustil, kaj takega? Morda bo iz naših ubogih umetnikov navsezadnje nastalo le še kaj dobrega?«
5 S tem so se kmalu strinjali tudi drugi Grki, in potem proti jutru ob takšnih pogovorih tudi zadremali za mizo.
6 Jaz pa sem tokrat z učenci spal v pravi spalnici prav do sončnega vzhoda, ker zaradi številnih trgovcev nisem hotel z učenci prezgodaj v mesto, saj bi Me ljudje prepoznali – in to bi v mestu prehitro zbudilo pozornost. Tako sem ostal v gostišču skoraj do poldneva.
7 Ko sem z učenci znova prišel v sobo za goste, so bili tudi naši Grki že zbujeni; dobre volje so sedeli pri zajtrku, pripravljenem zanje, ter Me prijazno pozdravili.
8 Zajtrk pa je čakal tudi nas, takoj smo posedli za mizo in se ga lotili.
9 Po zajtrku so Me Grki povprašali o nedvomno zelo žalostni usodi telovadcev, ki jih je Bog odvrgel kdovekam, in povedal sem jim, kako je z njimi, kaj bo z njimi in kaj bodo počeli v prihodnje.
10 Grki so bili s tem končno zadovoljni; znova so Me zaprosili za Jehovov blagoslov in nato kmalu odšli po trgovskih opravkih.
11 Naročil sem jim, naj Me dopoldne ne razkrijejo drugim trgovcem; to so mi obljubili in obljubo kar se da tudi držali.
12 Ko so naši Grki odšli, so Me učenci vprašali: »Gospod, do poldneva je še nekaj ur. Ali bomo samo postavali ali tudi kaj počeli?«
13 Jaz sem odgovoril: »Skoraj dve leti in pol smo skupaj, in v tem času ste počeli komaj kaj drugega, kakor Me spremljali povsod, Me poslušali in občudovali Moja dejanja, pri tem pa niste nikoli trpeli ne lakote ne žeje, in niste bili niti goli niti bosi. Če ste tako dolgo zdržali, ne da bi počeli kaj posebnega, boste tako zdržali tudi danes do poldneva, ne da bi počeli kaj posebnega.
14 Ko pa ne bom več telesno med vami in bom Svoje poslanstvo preložil na vas, boste imeli dovolj dela; za zdaj pa je vse, kar morate početi, le to, da ste povsod Moje priče. Prav kmalu bomo imeli opravke že tukaj v hiši in čas vam bo še prehitro minil.«
15 Učenci so bili s pojasnilom znova zadovoljni, mirno so obsedeli za mizo in se pogovarjali z Janezovimi učenci.
16 Učenec Janez pa je iz popotne malhe, ki jo je zmeraj nosil s seboj, vzel pisalni pribor ter na kratko zapisal bistveno o našem potovanju in početju od Jerihe do Eseje in od Eseje znova do Jerihe.
17 Jaz pa sem se pogovarjal z gostilničarjem, njegovim sinom Kadom in njegovim starim služabnikom Apolonom o različnih, bolj posvetnih stvareh, pomembnih za kmetovanje; vsi trije so se Mi za to zelo zahvaljevali, saj takšnih sredstev za boljše kmetovanje dotlej niso poznali.
15. Sodna razprava v gostišču
1 Tako smo se pogovarjali približno uro, tedaj pa se je pred gostilničarjevo hišo zaslišalo nenavadno glasno vpitje in kaj hitro privabilo veliko ljudi. Tudi nekaj Mojih učencev je stopilo k oknom v jedilnici.
2 Jaz pa sem jih poklical nazaj in rekel: »Zakaj ste radovedni? Še dovolj zgodaj bomo izvedeli, kaj se dogaja. Kaj spodbudnega to prav gotovo ni, slabe stvari pa izve človek zmeraj še prezgodaj, zato nič hudega, če izveste to tudi nekoliko pozneje!«
3 Nekaj radovednih učencev se je znova vrnilo za mizo.
4 Ni trajalo dolgo, ko je več skrajno razkačenih trgovcev privleklo v gostinsko sobo tri glavne tatove, trdno zvezane z vrvmi. Ti so v gneči trgovcem ukradli denar in druge reči, pred gostilničarjem pa naj bi bili obtoženi zato, ker je bil ta v tistem mestu tudi nekakšen župan in trgovski sodnik. Tatove naj bi zaslišal in jih nato izročil glavnemu sodišču, da bi jih kaznovalo.
5 Gostilničar je bil zaradi Mene v zadregi. Toda kaj naj bi bil storil? Moral je prisluhniti trgovcem in še drugim pričam ter zapreti te tri že dobro znane tatove.
6 Ko so trgovci dobili ukradeno vrnjeno, so se kmalu odpravili k svojim stojnicam.
7 Jaz pa sem gostilničarju rekel: »Prijatelj, ker tukaj ni drugih ljudi razen nas, naroči, naj vse tri tatove iz celice pripeljejo sem in pogovoril se bom z njimi.«
8 Gostilničar je tako tudi storil in njegovi hlapci so pripeljali tatove k nam.
9 Ko so ti stali pred Menoj, sem jih nagovoril (Jaz): »Ste Judje iz okolice Betlehema. Ali ne poznate Božje zapovedi, da človek ne sme krasti? Kdo vam je torej dovolil, da ravnate v nasprotju z Božjo postavo? Spregovorite svobodno in odkrito, da ne boste še huje kaznovani, kot bi bili zaradi samega prestopka.«
10 Eden od trojice tatov je odgovoril: »Gospod, bodi nam milosten in se nas usmili, in povedal ti bom vse od začetka, kako se je to zgodilo. Glej, trije bratje smo in naši starši so res imeli v bližini Davidovega mesta hišo, posestvo in zemljo ter bili z nami vred in našimi štirimi sestrami, ki so bile najlepše v vsej pokrajini, dobri, pobožni in zelo premožni.
11 Toda oče je umrl nekaj let pred materjo, ki je zmeraj zelo cenila duhovnike, zlasti tiste v Jeruzalemu; kar so ji ti pobožno povedali, je bilo zanjo kot Božja beseda.
12 Pobožni božji služabniki pa so še prekmalu začeli izrabljati materino slepo lahkovernost, nebesa so ji slikali v najbolj pisanih barvah kot nadvse veličastna, pekel (šeol) pa, nasprotno, tako grozljiv ter poln muk in trpljenja, kakor si ga zmore predstavljati le zlobna človeška domišljija. Da bi si naša mati že na tem svetu zagotovila nebesa, bi morala po nasvetu neverjetno pobožnega duhovnika vse prodati in denar darovati templju kot žrtveni dar; templju naj bi izročila tudi vse štiri sestre, da bi tempelj zanje skrbel ter obvaroval njihovo deviško čistost in nedolžnost. Če bi se katera od hčera predala moškemu še pred zakonom, bi bila materina duša zaradi takšnega greha za večno obsojena na najgloblji del pekla. Če bi mati storila tako, kot ji on svetuje kot duhovnik, ki je dan za dnem v stiku z Bogom in pozna Njegovo voljo, pa po telesni smrti ne bi samo prišla takoj v nebeški raj, temveč naj bi tempelj še med njenim življenjem poskrbel za večno svetost njene duše v svetem vdovskem samostanu, kjer ob sabatu in velikih slovesnostih Božji angeli strežejo najpobožnejšim vdovam in se takšni duši ne more približati noben hudič več, da bi jo zapeljal.
13 Naši materi je to pomenilo toliko, kot bi ji to govoril sam Jehova med bliskom in gromom na gori Sinaj.
14 Mi, trije sinovi, ki smo že nekoliko spregledali nemoralno početje tempeljskega duhovnika, smo materi odsvetovali, da bi to storila; toda nič ni pomagalo, kaj hitro je vse prodala, in težek kup denarja smo ji celo morali pomagati odnesti v tempelj.
15 Potem smo skrajno žalostni vprašali tempeljskega predstojnika, kaj naj počnemo zdaj, ko smo prišli na beraško palico. ‘Kdo bo poskrbel za nas, kje bomo odslej našli zaposlitev in kruh?’
16 Predstojnik nam je dal tri srebrnike in vsakemu še nekakšen zavojček z relikvijami in rekel: ‘S temi tremi srebrniki boste lahko preživeli teden dni, Božja moč, ki je čudežno v teh treh svetih zavojčkih, pa vam bo pomagala, da boste imeli srečo v vsem, kar koli boste počeli. Kot lastniki teh zavojčkov boste lahko tudi kradli in ropali, vendar ne morili, razen izjemoma, ob hudi stiski, kakšnega bogatega pogana ali samaritana. Tega vam Bog ne bo štel za greh, ker ste zaradi pobožnega in Bogu nadvse všečnega materinega dejanja upravičeni pred Njim ter posvečeni tako kot angeli!’ Nato nas je mazilil s palico in
[1] Himera – grško mitološko bitje z levjo glavo, kozjim trupom in zmajevim repom. HImeričen – pošasten, strahoten, izmišljen, neresničen. Op. p.
Objavljeno v reviji AURA, april 2015, št. 307