8. Harfist poje o Gospodu

 

1 V Jerihi je bil tedaj sedemdnevni sejem, zato so prišli tja poleg številnih trgovcev tudi vsakovrstni rokohitrci, piskači, pevci, harfisti in lajnarji ter ob večerih hodili od gostišča do gostišča in gostom za skromno plačilo uprizarjali svoje umetnije. In tako je tudi v naše gostišče zašel pevec s harfo, ki jo je prav dobro obvladal, in s čistim glasom pel še Davidove psalme.

2 Ko je vstopil v sobo, je goste vprašal, ali sme nastopiti za skromno plačilo.

3 Tujci, večinoma Grki in Rimljani, so odgovorili: »Kar spelji se s svojim judovskim krakanjem! Glasba, božanska umetnost, je doma samo pri Grkih. Če te hočejo poslušati tisti ob osrednji mizi, nimamo nič proti; toda od nas ne boš dobil plačila.«

4 Nato je revni harfist in pevec pristopil k naši mizi in nas prosil, ali sme nastopiti samo za nas.

5 In Jaz sem prijazno odgovoril: »Kar nastopi brez strahu in pomislekov, kajti poznam te in vem, da odlično poješ, prav po Davidovo. Zato boš tudi bogato poplačan.«

6 Pevec in harfist se nam je globoko priklonil, uglasil harfo in občudujoče dejal: »Ta dvorana je res zelo primerna za glasbo in petje, kajti strune moje harfe niso še nikoli zazvenele tako nebeško svetlo in čisto!«

7 Jaz sem rekel: »Torej − če je tako, bi že lahko začel predstavo.«

8 Nato je harfist z izurjenimi prsti ubiral strune in zazvenela je ganljiva uvodna skladba. Ko so tujci zaslišali tako zelo čiste in umetniško zaigrane tone, so utihnili in pozorno prisluhnili umetniku.

9 V popolni tišini je začel umetnik ob krasni spremljavi peti s čudovito čistim in zelo prijetnim glasom tale Davidov psalm: »Pojte Gospodu novo pesem; naj Gospodu poje ves svet! Pojte Gospodu in slavite Njegovo ime! Iz dneva v dan oznanjajte Njegovo zveličavnost! Poganom pripovedujte o Njegovem veličastju, vsem ljudstvom o Njegovih čudežih; kajti Gospoda je treba nadvse slaviti, povzdigniti nad vse bogove! Kajti vsi človeški bogovi so neživi maliki, le Gospod je ustvaril nebo. Pred Njim se razprostira veličastno in čudovito, ter mogočno in hvalevredno prehaja v Njegovo svetišče.

10 Ljudstva, izkažite Gospodu, izkažite Gospodu čast in oblast! Izkažite čast Njegovemu imenu, prinesite darove in pridite v Njegova preddverja! Molite h Gospodu v svetem okrasju in pred Njim naj trepeta ves svet! Povejte poganom, da je samo Gospod kralj, in Njegovo kraljestvo, ki zajema ves svet, bo trajno, pravično bo vladal ljudem. Nebesa, veselite se, in ti, zemlja, veseli se; šumi naj morje in vse, kar ga napolnjuje; polje, veseli se, veseli naj se tudi vse na tebi; vse drevje v gozdu naj slavi Gospoda; ker On prihaja, prihaja sodit zemljo. Na zemeljskih tleh bo vladal pravično in ljudstvom s Svojo resnico.«[1]

11 Ko je pevec odpel psalm, je zaigral še dodatek in tako končal predstavo. Tujci so ga zasuli s hvalo in ovacijami ter priznali, da še nikoli niso slišali veličastnejšega igranja na strune in prav takšnega petja, se mu opravičevali, ker so ga sprejeli tako surovo in grobo, ter prosili, naj znova zaigra in zapoje psalm.

12 Pevec Me je vprašal, ali sme to storiti.

13 In Jaz sem odgovoril: »Kar ponovi, kajti tega psalma niti sam David ne bi odpel čudoviteje!«

14 In pevec je rekel: »Gospod, kdor koli si že, tudi jaz ga še nikoli nisem tako. Med petjem se mi je zazdelo, kot da bi bil ob meni sam Jehova in me dobrohotno poslušal; in tudi, kot da bi z menoj pel ves zbor angelov. O, če bi se mi le ohranila takšna spretnost in glas, bi bil najsrečnejši človek na zemlji in s svojim petjem bi k našemu Jehovi spreobrnil vse pogane.«

15 Jaz sem rekel: »Le odpoj še enkrat 96. psalm in prepričan bodi, pobožni Samarijan, da boš ohranil spretnost in glas do konca svojih zemeljskih dni, in tudi v nebesih boš na vekomaj priljubljeni pevec pred prestolom Najvišjega. Zdaj pa zapoj!«

16 Pevec je rekel: »O Gospod, gotovo si prerok; kajti navadni ljudje ne govorijo tako kakor ti. Toda zdaj nič več o tem, saj moram znova zapeti psalm.«

17 Spet je ubral strune in zazvenele so še svetleje in čisteje kakor prvič, in enako se je zgodilo tudi z njegovim glasom. Vsi Moji učenci, gostilničarjevi ljudje in celo tujci so bili ganjeni do solz, še najbolj pa Moji za našo mizo, saj so dobro vedeli, komu je psalm namenjen.

 

9. Pevčevo plačilo

 

1 Ko je pevec že drugič končal psalm, se je med tujci dvignil pravi vihar pohval in ovacij, obdarili so ga s številnimi zlatniki in ga povabili k mizi, naj z njimi jé in pije.

2 Toda pevec je rekel: »Zahvaljujem se vam za izkazano čast in tako bogato miloščino; ker pa sem še staromodni jud – čeprav jih štejem šele trideset – vaših jedi ne smem uživati. In ker mi je zgolj ta gospod dovolil, da nastopim, bom storil to, kar bo ukazal on!«

3 Tujci so pohvalili pevčevo zvestobo, Jaz pa sem pevca povabil, naj sede za našo mizo ter z nami jé in pije – in to je tudi zelo hvaležno takoj sprejel.

4 Naš gostilničar in Kado sta harfista bogato nagradila, ta pa plačila skoraj ni hotel sprejeti, saj so ga bogato obdarovali že pri drugih mizah.

5 Jaz pa sem mu rekel: »Vzemi, kar se ti z veseljem da; kajti dobrega srca si in rad podeliš z revnimi še tisto malo, kar mukoma zbereš s svojo umetnostjo. Ker pa boš odslej zbral več, se bo lahko še veliko bolj pokazalo, kako dobro srce imaš. Poskrbeti za revne je Bogu všeč, delati in zbirati za revne, je za Boga nekaj čudovitega in bo tudi zmeraj nagrajeno v tem in še bolj v drugem življenju.«

6 Harfist je pripomnil: »Da, prijazni gospod, tako je in v to sem tudi jaz ves čas verjel, čeprav že dolgo čakam na tuzemsko plačilo, saj sem že skoraj petnajst let zvest svoji skromni umetnosti. Tokrat pa sem prvič imel dobro žetev in za to Gospodu Bogu, ki je opazil mojo revščino, čast in hvala in vsa moja hvaležnost na veke! Toda zdaj bi te rad, ti najboljši gospod, vprašal še nekaj, če mi to najbolj milostno dovoliš.«

7 Jaz sem rekel: »Prav rad! Samo vprašaj in odgovoril ti bom.«

8 Nato Me je harfist vprašal: »O ti najboljši gospod, ki ti poleg Boga dolgujem zahvalo za svojo veliko srečo, kako to, da tako natančno poznaš moje življenjske razmere, saj se ne spomnim, da bi te bil doslej že kdaj videl?«

9 Jaz sem odgovoril: »Niti ni nujno, da bi Me; dovolj je, da sem te pogosto videl in slišal Jaz. Glej, zdaj si nastopil tukaj in vsi smo se te dobro ogledali. Tako te bomo zlahka znova prepoznali povsod, kjer se bomo srečavali; ti pa zagotovo ne boš mogel tako zlahka prepoznati vsakogar od nas, in to iz povsem preprostega in naravnega razloga, ker celo na tisoče ljudi laže opazi človeka, ki ga opazujejo in ta po nečem izstopa, kakor zmore on opaziti posameznike v množici, pred katero nastopa. Glej, to je torej povsem naravni razlog, zakaj tudi Jaz tebe zagotovo lahko bolje poznam kakor ti Mene.

10 Za to so seveda lahko tudi drugi vzroki, ki pa jih ti zdaj ne bi mogel povsem razumeti, četudi bi ti jih povedal. Zaradi tujcev je o tem tudi bolje molčati. Ti pa si že prej dejal, naj bi bil Jaz prerok, ker si v Moji bližini igral in pel veliko bolje kakor kdaj koli prej. Če torej meniš, da sem prerok, potem kot takšen lahko iz Božjega duha v sebi tudi poznam tvoj življenjski položaj. In tako zdaj veš za naravni in nadnaravni vzrok, na podlagi katerega te lahko ob vsakem času bolje poznam kakor Ti mene ali katerega izmed nas. Ali ti je zdaj to jasno?«

11 Harfist je odgovoril: »Da, ti najboljši in resnično tudi zelo modri gospod − in modri ne pravim kar tako. Kajti na svojih popotovanjih gor in dol po tej ljubi Božji zemlji sem večkrat doživel, da so bili resnično dobri ljudje zmeraj tudi modri. Vzroke za to, da dobri ljudje v zemeljski sreči zaostajajo za trdosrčnimi in hudobnimi, pa ne smemo pripisovati modrosti, ki jo ti zajemajo iz svoje pameti − ta ni nič manjša od zvijačne pameti trdosrčnežev in hudobnežev −, temveč njihovi srčni dobroti, iz katere izvirata potrpljenje in ljubezen do resnice, Boga in celo sovražnikov, ki so navsezadnje tudi ljudje, čeprav slepi in gluhi, in iz vsega tega predvsem pravi in pristni modrosti, ki minljivih dobrin tega sveta ne časti bolj, kot so jih ves čas častili vsi veliki in pravi modreci. In glej, ti resnično najboljši gospod, zato sem te tudi imenoval modri, ker sem v tebi odkril toliko dobrega.«

12 Jaz sem rekel: »Torej si navsezadnje tudi ti modrec, ker si, kolikor vem, tudi dober človek?«

13 Harfist je skrajno ponižno odgovoril: »Najboljši gospod, sam se nikoli ne bi imel za takšnega, o tem naj sodijo modreci. Lahko pa priznam, da sem ljudi, ki so se zdeli zelo modri in zelo poučeni, videl početi veliko neumnejše stvari, kot sem jih počel sam. Takole menim: Neomajno trdno verjeti v enega, edino resničnega Boga − celo v pogosto neugodnih življenjskih okoliščinah −, in iz pravega Božjega strahu in ljubezni izpolnjevati Njegovih deset zapovedi, je očitno pametnejše, kakor oslabeti v veri, se odvrniti od Boga in se kot zelo ugledni posvetni modrec predati vsemogoči zabavi, torej živeti in ravnati, kot da drugi ljudje ne bi imeli nobene pravice biti tudi od Boga določeni, da hodijo po tem svetu, si priskrbijo nujno hrano in zadostijo drugim življenjskim potrebam. O najboljši in modri gospod, ali sem presodil dobro ali slabo?«

14 Jaz sem rekel: »Povsem prav in tudi zelo modro. Toda zdaj jej in pij, kolikor potrebuješ.«

15 Nato je harfist jedel in pil po mili volji, saj je bil že zelo lačen in žejen; ni pa bilo opaziti, da bi bil požrešen in še manj zapit.

 

10. Grk prosi Gospoda za pojasnilo o stvarjenju

 

1 Medtem ko je naš harfist skromno jedel in pil, so bili učenci nadvse presenečeni nad njegovimi modrimi besedami.

2 Jaz pa sem jim dejal: »Zakaj vas je pamet našega pevca tako zelo presenetila? Mar še niste slišali, da Bog zmeraj da pamet tistim, ki jim je resnično namenil poslanstvo v Svojo čast!? Povem vam: Poslanstvo tega pevca ni najmanjše na tej zemlji. Z veliko toplino svojega petja in igranja na strune mehča trda srca, in potem vanje laže prodreta Beseda in večna resnica.

3 Ko je Savel slišal Davidovo harfo, se je njegovo kamnito srce zmehčalo in zli duh ga je zapustil, zato je v Pismu tudi zapisano: ‘Hvalite Boga Gospoda s psalmi, čistim glasom in prijetno zvenečimi harfami!’ Kar je bil Janez, to naj vam bo ta harfist in pevec!«

4 S temi besedami so bili učenci nadvse zadovoljni, saj so dojeli razlog modrih harfistovih besed.

5 Toda pogani se niso mogli sprijazniti z besedami psalma in so se med seboj menili: »Škoda umetnika! Če bi s svojim božansko čistim glasom po Homerjevo opeval naše bogove kakor drugi Orfej, bi ga oboževali v Atenah in Rimu in pridobil bi si veliko bogastvo.«

6 Po takšnih, še manj kot ničevih pogovorih je vstal isti tujec, kateremu sem že prej svetoval glede želodca, pristopil k naši mizi, znova zelo pohvalil pevca in rekel: »Oprostite, da vas motim, toda če smo se že kot gostje znašli skupaj v tej dvorani in resnično nimamo razloga, da bi si bili sovražni, pa si ob tej zares nepričakovani čudoviti priložnosti privoščimo, da med seboj spregovorimo tudi nekaj prijateljskih besed. Čeprav smo mi pogani in vi judje, to mi vsaj glede pravih človeških vrednot ni pomembno, saj se zdi, da ste tudi vi enakega mnenja in nazora.«

7 Jaz sem rekel: »Prijatelj, pred Menoj lahko vsak človek prosto govori in tako tudi ti in vsak od tvojih tovarišev. Če imaš kaj povedati, kar odkrito povej.«

8 Grk je rekel: »Mi, svetovljanski in izobraženi Grki, smo se že zdavnaj poslovili od vseh svojih bajk o bogovih, in morda tudi boljši Judje ne dajo več veliko na svoj tempelj, posvečen enemu bogu, kakor mi, Grki in Rimljani, na našega, posvečenega številnim bogovom. Ta harfist in pevec je zapel meni ne povsem neznani psalm nekdanjega kralja Judov, ki je bil drugi kralj v vrsti kraljev vašega ljudstva in se je imenoval David. Pesnitev je polna prikrite teozofije; iz nje pa se razločno razbere, da je veliki, mogočni, pogumni in tudi zmagoviti kralj kot privrženec le enega boga hotel zavojevati vse pogane in jih tudi spreobrniti v svojo vero, saj bi mu to zelo olajšalo vladanje in zvečalo ugled pri vseh ljudstvih. Drugo vprašanje pa je, ali je tudi sam tako resno verjel v enega boga, kot se razbere iz njegovih pesnitev. Morda res – vendar bi lahko iz marsikaterega njegovega ravnanja sklepali tudi nasprotno. Naj bo z njim kakor koli že, David je bil in ostaja velik in nadvse znamenit mož v vseh dobrih pogledih, in na zemlji bo le malo kraljev, kakršen je bil on, zato lahko pevca le pohvalim, da si je kot čisti starojud za svoj glasbeni in pevski nastop izbral psalme znamenitega kralja. Toda ob vsej njegovi veliki odličnosti je s tem, da je zgolj Davidov pevec, nekoliko enostranski. Če bi igral in pel še psalme naših starih pesnikov tako kot Orfej, in kot takšen prišel v Atene ali Rim – kot sem to že omenil –, bi si lahko pridobil veliko bogastvo. Toda pustimo to in preidimo k poglavitni zadevi.

9 V psalmu mi je posebno pozornost zbudilo tole besedilo: ‘Vsi bogovi ljudstev so neživi maliki; toda Gospod − torej le en, živi Bog judov − je ustvaril nebo in zemljo.’ Povej mi torej, ali je po polni in dokazljivi resnici s to zadevo res tako? Kajti mi, pogani, domnevamo, da je bila pred dokončnim izoblikovanjem Zemlje in vesolja kaotična snov, iz katere so potem nekako nam neznane, bolj ali manj inteligentne moči, ki smo jih pozneje ljudje z domišljijo spremenili v bogove, postopno izoblikovale Zemljo z vsem, kar nosi, in tudi vesolje; vi pa trdite, da je vse to v šestih dneh, ali približno v tem času, iz niča ustvaril neki bog. Kaj je torej res? Nešteto ljudi v vsem nam na dolgo in široko znanih delih zemlje, z majhnimi razlikami verjame to, kar mi, in kar so že najstarejši Egipčani imeli za domala dokazljivo resnico; vi pa ste od našega prepričanja tako daleč kakor nebo od zemlje. Kdo ima prav in kaj je res? Če lahko dokažeš resničnost vašega nauka, bomo jaz in moji sopotniki svoje prepričanje opustili in postali judje; sicer pa bomo ostali to, kar smo, in tudi ne bomo pevca nagovarjali, naj gre v Atene ali Rim.«

 

11. Gospod ozdravi Grka z bolnim želodcem

 

1 Jaz sem rekel: »Prijatelj, od Mene zahtevaš nekaj izrednega. Kako naj tvoj razum, preveč poln posvetnih, to pomeni materialnih vsebin, razume duhovne vsebine? Mi, pristni, stari in pravi judje, pa smo svoj razum zapolnili z duhovnimi vsebinami, zato jih tudi zlahka razumemo in seveda razumemo tudi ustrezne dokaze.

2 Med duhovnim in materialnim obstaja analogija. Če bi bil podkovan v tem, bi ti bilo mogoče zlahka dokazati, da samo mi, stari in čisti judje, poznamo pravo resnico, vsi pogani pa ste zakoreninjeni v zmotnem in neresničnem, kljub vsej vaši posvetni modrosti. Toda takšna notranja znanost vam je tuja, po kateri drugi poti pa bi vam le težko dokazali, da poznamo vso resnico samo mi, judje.

3 David je opeval enega, pravega Boga zato, ker Vanj ni samo verjel, temveč Ga je tudi videl in ves čas z njim tudi govoril. In naš pevec ima zelo prav, če kot čisti jud z igranjem na harfo in petjem slavi samo Tistega, ki Mu od vekomaj edinemu pripada ta čast. Zato naj tudi poganom, ki jih je že David spodbujal, naj se vrnejo k stari resnici, poje samo Davidove psalme, da bi se njihova srca zmehčala in odprla spoznanju ter slavila samo enega, večno pravega Boga. Ta Bog pa pravim ljudem ni skrit in nedostopen, tako kakor vaši, res zgolj izmišljeni in nato s človeškimi rokami iz mrtve snovi ustvarjeni bogovi. Da je to res, lahko vsi celo praktično dokažemo, čeprav ti zaradi tega ne boš nič bliže notranji, duhovni in s tem tudi sami po sebi živi resnici kakor zdaj.«

4 Grk je rekel: »Prijatelj, dokaži mi torej to, in z vsemi sopotniki bom verjel v judovskega Boga, izpolnjeval Njegove zapovedi in k svoji veri spreobrnil še številne tisoče.«

5 Jaz sem odgovoril: »Torej prav, to ti lahko nemudoma dokažem kot pravi jud judov, ker dobro poznam enega, edino resničnega Boga in Gospodarja nebes in zemlje in tudi vem, da res obstaja in kakšen je. Še zmeraj trpiš zaradi želodca, zato se skoraj ne upaš ne jesti ne piti, čeprav si zdaj že kar precej lačen in žejen. Koliko si po nasvetu svečenikov že daroval svojim malikom in koliko zdravil že zaužil?! Mar je vse to vsaj malo omililo tvojo bolečino? Praviš: ‘Ne, niti najmanj!’ Jaz pa ti bom z notranjim priklicem enega, edino pravega judovskega Boga v trenutku tako pomagal, da te odslej želodec nikoli več ne bo bolel.«

6 Grk je rekel: »O prijatelj, če ti bo to zdaj uspelo brez zdravil, ne bom le veroval v vašega Boga in mu z vsemi svojimi sopotniki takoj izkazal čast, temveč ti bom podaril tudi polovico svojega ne tako majhnega premoženja!«

7 Jaz sem odgovoril: »Prijatelj, tega ne potrebujem, kajti Moj edini pravi in vsemogočni Bog daje ves čas Meni in vsem nam vse, kar potrebujemo. Zato ne potrebujemo zemeljskih zakladov tako kot vi pogani, kajti zakladi Božjega duha v nas so neskončno dragocenejši kakor vsa zemlja in vse vidno nebo, o tem se boš lahko takoj prepričal. Glej, zdaj bom potihoma v Sebi priklical Boga Gospoda, naj ti ozdravi in okrepi želodec – in povej Mi, ali je z želodcem že bolje?«

8 Grk je nadvse presenečen rekel: »Da, zdaj neomajno verjamem, da je samo vaš Bog edino pravi! Kajti še preden si ti, prijatelj, prenehal govoriti o vašem Bogu, mi je bilo v želodcu nenadoma tako dobro kot še nikoli prej, niti v najbolj zdravih mladeniških letih, in to sem začutil takoj; šele zdaj sem postal tudi res lačen in žejen. Edino tvojemu pravemu Bogu naj bodo odslej in do konca mojega življenja namenjeni vsa moja hvala, čast in vse moje najgloblje spoštovanje, vdan bom Njegovi sveti, nadvse mogočni volji. O, naj vse nas, pogane, razsvetli tako, kot je razsvetlil vas, da ga bomo čedalje bolj spoznavali in Mu edinemu izkazovali pravo čast, ki Mu bo ugajala.

9 In ti, najodličnejši pevec psalmov, ostani zvest svojemu dobremu, pravemu umetniškemu delovanju, in ves čas in povsod opevaj zgolj čast edino resničnega in živega vsemogočnega Boga. Kajti le Njemu edinemu pripada vsa čast, ne samo nas ljudi, temveč, kakor pravi psalm, vsega živega stvarstva, ki je Njegovo delo. Kajti zdaj že spoznavam, da je edino On ustvaril vse: nebo in Zemljo, Sonce, Luno in nešteto zvezd. Kako? Tega ne bom nikoli spraševal, kajti dovolj je, da zdaj vem, da je samo On pratemelj vseh stvari in da je zgolj Njegova volja in nič drugega snov vsakega obstoja. Odslej bom v tej veri živel, deloval, mislil in nazadnje tudi umrl.

10 Tebi, ljubemu in z Božjim duhom izpolnjenemu prijatelju pa sem tudi hvaležen, da si me o tej nadvse pomembni življenjski zadevi tako natančno in resnično poučil in mi tako morda še bolj pomagal kakor z ozdravitvijo bolnega želodca. Toda zdaj sem si že tako zaželel hrane in pijače, da bom spet sedel za svojo mizo in telo obilno oskrbel in okrepil.«

11 Jaz sem rekel: »Kar stori to brez strahu in zadržkov, pred jedjo pa v srcu zaprosi Boga, naj tebi in vsem ljudem blagoslovi hrano in pijačo, in takšno prošnjo bo zmeraj uslišal; potem ti bo vsaka hrana, namenjena ljudem, dobro rabila in ti telo resnično nahranila in okrepila. Naj bo torej tako in tako naj tudi ostane!«

12 Po teh Mojih besedah se je nadvse hvaležni Grk znova vrnil k svoji mizi, zaprosil Boga za blagoslov in potem dobre volje jedel in pil in se ni več bal, da bi mu katera hrana ali pijača utegnili škodovati. Kar je počel Grk, so počeli tudi njegovi številni sopotniki in nato še toliko bolj veselo in z večjo slastjo jedli in pili. Veliko so se tudi pogovarjali o resnici glede biti judovskega Boga in se niso mogli načuditi, da pravi judovski Bog ljudi, ki Vanj živo verujejo, samo Njemu zaupajo in izpolnjujejo Njegove zapovedi, tako zelo podpira s Svojo močjo, da bi nazadnje lahko celo kateri od njih verjeli, da so oni sami bogovi.

13 Po več takšnih pogovorih, med katerimi smo razčlenjevali dogodke v Eseji, so siti Grki vstali, se pravemu judovskemu Bogu zahvalili za Njegov blagoslov in Ga prosili, naj njim in tudi vsem ljudem, ki bi ga prosili v veri in zaupanju, zmeraj ostane blizu in tako milosten.

Zapisal Jakob Lorber (1800-1864)

Objavljeno v reviji AURA, marec 2015, št. 306

[1] 96. psalm, vendar se Lorberjevo besedilo nekoliko razlikuje od prevoda v Svetem pismu.