JANEZOV VEL. EVANGELIJ – JAKOB LORBER, IX. knjiga, pog. 28-31
28. Gospod ozdravi Zahejevega sina
1 Ko so Judje slišali, kaj sem povedal, so se razjezili, in nekateri so rekli: »Navsezadnje imajo farizeji še prav, da preganjajo tega Galilejca. Kajti iz njegovega govorjenja razločno razberemo, da bo na nas nahujskal Rimljane, ki ga imajo zaradi njegovih čudežev za boga. Ti pa nam bodo vzeli vse pravice ter nas spremenili v sužnje. Če znova prinaša izgubljeno Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in ta naj bi bila takšna, kot nam jo je razodel zdaj, potem naj kar ima svoje božje kraljestvo in njegovo lepo pravičnost. In če bo nam, Judom, čedalje glasneje oznanjal takšno Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, se prav lahko zgodi, da ga bomo Judje pokončali še prej, kakor bo on nas s pomočjo Rimljanov!«
2 Ko so Moji učenci slišali takšno govorjenje, so Mi rekli: »Gospod, ali slišiš, kaj govorijo? Ali boš dovolil, da bodo odšli nekaznovani?«
3 Jaz pa sem rekel: »Zakaj naj bi jih kaznoval, saj nihče od njih še ni stegnil roke proti Meni, da bi Me zgrabil? Govoril sem že, zdaj pa se oni pogovarjajo med seboj in pripravljajo na odhod; kajti Moja beseda se jih ni dotaknila, in slepih za to ne bom kaznoval. Ko pa bodo nekoč posegli po Meni, jih bo doletela tudi kazen, kakršno sem vam že večkrat opisal. Naj zdaj nekaznovano govorijo in odidejo po svoji poti. Mi pa bomo odšli v hišo našega prijatelja Zaheja, in ta nam bo pripravil kosilo.«
4 Po teh Mojih besedah smo se odpravili v Zahejevo hišo in Zahej nam je dal prinesti kruha in vina ter ukazal svojim ljudem, naj nas čim bolje postrežejo.
5 Ko smo prišli v največjo in bogato opremljeno sobo in so nas osvežili in okrepčali s kruhom in vinom, se Mi je začel naš Zahej na ves glas zahvaljevati tudi za to, da sem Jeruzalemčanom, ki jih res ni maral, povedal, kar si že dolgo zaslužijo. Kajti Zahej, čeprav Abrahamov potomec, je bil Samarijan, in zato so ga Jeruzalemčani toliko bolj sovražili.
6 Vprašal Me je tudi, ali mi morda ni pogodu, da je Samarijan.
7 Jaz pa sem mu rekel: »Ostani, kar si, in bodi v vsem pravičen iz resnične ljubezni do Boga in bližnjega, pa Mi boš tako bolj všeč kakor judje, ki poljubljajo tempeljsko zlato, revne pa od svojih hišnih vrat odganjajo s psi. Zato bom tudi dopustil, da bodo razgnani po vsem svetu med tuja ljudstva, in v prihodnje ne bodo več imeli ne svoje dežele ne kraljestva. Toda naj še nekaj časa delujejo in grešijo, dokler ne bo njihova mera dopolnjena!«
8 Po tem Mojem kratkem govoru se Mi je Zahej znova zahvalil, prosil pa Me je tudi za nasvet, kaj naj stori s svojim najstarejšim, skoraj šestnajstletnim sinom, ki je že tri leta blazen, divji napadi pa so skoraj iz dneva v dan hujši. Dal je že poklicati vse njemu znane najboljše zdravnike, vsi so skušali sina ozdraviti; toda njihovo znanje in trud ne samo da nista zalegla, temveč je bil sin po vsakem zdravniškem posegu celo še bolj divji kakor prej.
9 Zaheju sem rekel (Jaz): »Prijatelj, ni zemeljskega zdravnika, ki bi s svojimi zelišči ozdravil takšno bolezen. Pripelji sina sem in spoznal boš moč Božjega veličastja!«
10 Zahej je ukazal služabnikom, naj sina trdno zvezanega pripeljejo iz sobe, v kateri je zaklenjen.
11 Služabniki pa so rekli: »Gospodar, to bo pred temi tujimi gosti skrajno neprijetno; kajti prvič, fant zdaj divja skoraj neprenehoma, in drugič, ker se takoj pomaže s svojim blatom, zaudarja huje, kot če bi bil kužen!«
12 Jaz pa sem rekel: »Kar pripeljite ga sem, rad bi ga pogledal in ozdravil.«
13 Služabnik, ki so ga v hiši zelo cenili, je dejal: »O, prijatelj, tega lahko ozdravi samo Bog, saj ni človeka na zemlji, ki bi kaj takega zmogel! Kajti če boš ozdravil tega, potem nisi človek, temveč Bog!«
14 Jaz sem rekel: »Ne skrbi, temveč stori, kar ti je bilo naročeno!«
15 Služabniki so odšli in pripeljali sina, nad njim pa so se zgrozili vsi Moji učenci in rekli: »To je pa še veliko hujše kakor tisto, kar smo videli pri Gadarejcih!«
16 Jaz pa sem vstal, zagrozil zlim duhovom v sinu in jim ukazal, naj ga nemudoma za zmeraj zapustijo.
17 Še enkrat so se znesli nad sinom, nato pa kakor roji črnih muh poleteli iz njega, in on je povsem ozdravel.
18 Nato sem rekel služabnikom (Jaz): »Odpeljite ga k vodnjaku in ga umijte; oblecite ga v čista oblačila in spet pripeljite sem, da bo kosil z nami.«
19 In tako se je tudi zgodilo. Ko je sin spet zdrav in čist sedel za našo mizo, so prišli v sobo še vsi sorodniki in znanci, ki so stanovali v hiši, in se niso mogli načuditi, kako hitro je Zahejev sin ozdravel; Zahej pa se Mi je za ozdravitev nadvse zahvaljeval.
20 Glavni služabnik Mi je rekel: »Gospod, nisi človek, kakršen smo mi, temveč pravi Bog, ki ga mi, ljudje, želimo častiti in Ga tudi bomo častili!«
21 Ko je služabnik še tako govoril, so prinesli na mizo že tudi kosilo, in začeli smo jesti.
29. Zakaj je bil sin obseden
1 Medtem ko smo jedli in pili, jih je več vprašalo ozdravljenega Zahejevega sina, ki je bil zdaj videti svež in veder, ali je tedaj, ko je bil bolan, hudo trpel.
2 On pa je odgovoril (ozdravljeni Zahejev sin): »Kako naj bi to vedel? Bil sem tako rekoč mrtev, ničesar nisem občutil in se tudi nisem zavedal, kaj se dogaja z menoj. Kljub temu pa vem, da sem bil neprenehoma kakor v nekakšnih sanjah, v lepi pokrajini, in tam sem se pogovarjal z dobrimi ljudmi.«
3 Navzoči so bili presenečeni, saj tega niso mogli razumeti. Zahej Me je vprašal, kako je bilo kaj takega mogoče in zakaj je Bog to dopustil.
4 Jaz sem rekel: »Prijatelj, o tem ne bomo izgubljali besed. Pri takšni bolezni se duša umakne v srce, tedaj pa zli in nečisti duh ali pogosto celo več takšnih duhov zasede prosto telo in ti počno z njim, kar hočejo; duša, ki prebiva v srcu, pa o tem ne ve nič.
5 Takšno obsedenost dopušča Bog zato, da začno ljudje, pri katerih je vera v Boga in nesmrtnost duše skoraj povsem ugasnila, spet premišljevati o duhovnem in v to verjeti. Tudi vaša vera je oslabela in zato je bila ta lekcija, še preden sem prišel v to hišo, zelo potrebna.
6 Če bi bil prišel prej, Mi ti ne bi tako verjel, kot Mi verjameš zdaj; in če tvoj sin, ki ti veliko pomeni, ne bi zbolel, bi te ponos in ošabnost tako prevzela, da bi postal pravi zlodej med ljudmi. Iz sebe bi izgnal vsako vero v Boga, v ljudeh bi videl samo navadne stroje, vredne le toliko, kolikor bi ti skoraj zastonj služili in pripomogli k še večjemu bogastvu.
7 Ko pa je tvoj sin, tvoj ljubljenec in največji ponos, zbolel in postal takšen, kakršnega sem našel tukaj, se ti je srce omehčalo. Znova si začel misliti na Boga, verovati Vanj in postal si ponižen. Ob tem si seveda iskal pomoč pri vseh tebi znanih zdravnikih, poganskih in judovskih – vseeno ti je bilo pri kom –, za to si moral veliko plačevati. Ko pa si spoznal, da sinu noben zdravnik, niti esen in še manj kakšen čarodej ne more pomagati, si postal žalosten in začel resneje premišljevati o tem, zakaj ti je Bog, če obstaja, naložil takšno breme.
8 Znova si začel prebirati Pismo in čedalje bolj spoznaval, kako krivičen si do ljudi. Potem si Bogu obljubil, da boš vso krivico, ki si jo zagrešil, kar najresneje večkratno poravnal.
9 Takšni nameni so postajali v tebi čedalje resnejši in stvarnejši in tudi razločneje si spoznal, da ti lahko pomaga le še vsemogočni Oče v nebesih; kmalu sem prišel v to pokrajino tudi Jaz, in slišal si, kaj sem storil slepim.
10 Tedaj se je tudi tvoja vera v Boga okrepila, postala je bolj živa, in ko si starega in mladega Kada slišal pričevati, da nisem navaden prerok, temveč sam Gospod, nisi o tem niti najmanj podvomil. In glej, toliko si dozorel, da sem se zdaj ustavil pri tebi in s Svojo močjo pomagal tvojemu sinu.
11 Če zdaj vse to dobro premisliš, ti bo tudi jasno, zakaj dopuščam, da se ljudem, ki jim v srcih še ni ugasnila nebeška življenjska iskra, dogajajo vsakovrstne nadloge.
12 Toda pri povsem sprevrženih in prekanjenih, ki niso vredni nobenega Mojega svarila več, pa je takšno dopuščanje, ki bi pripomoglo k izboljšanju, brez pomena, saj ne deluje in samo omogoča slabim, da se še poslabšajo. Ta vrsta ljudi izčrpa svoje materialno življenje že na zemlji; po tem življenju pa jih čaka sodba, to pa je drugačna in večna smrt.
13 Tistemu, ki mu nalagam vsakovrstno trpljenje in težave, potem tudi pomagam ob pravem času; tisti, ki mu dopustim, da svoje zemeljsko ošabno in uživaško udobno življenje uživa neovirano še naprej, pa nosi svojo sodbo in svojo smrt že v sebi in tudi vsepovsod s seboj. In zdaj veš tudi to, zakaj lahko številni posvetni veljaki in bogataši vse do telesne smrti nekaznovano kar naprej grešijo in počenjajo zlo.
30. O meri dobrega in zlega
1 (Gospod): »Vsakomur sem na tem svetu postavil določeno mero, tako v dobrem in resničnem kot tudi v slabem in zgrešenem.
2 Če je dober človek z vso zavzetostjo to mero že dosegel, potem je zanj tudi konec vseh nadaljnjih skušnjav, in tedaj v vsej luči iz nebes preide z ene življenjske stopnje izpopolnjevanja na drugo, še višjo, in tako gre v neskončnost.
3 Če pa svojo mero dopolni zloben človek, prav tako prenehajo vsa svarila in zlobnež pada vse globlje in globlje v čedalje temnejšo noč in se bliža vse hujši sodbi svojega že mrtvega življenja in bivanja; potem je Zame le še kot kamen, v katerem ni življenja, temveč sta vidni zgolj sodba in večni ‘moraš’ Moje volje, ki so ga stari imenovali ‘Božja jeza’.
4 Koliko časa potrebuje zelo trd kamen za to, da se zmehča in postane del še dolgo neplodnega zemeljskega kraljestva, pa je vprašanje, na katero ne more odgovoriti še tako popoln angel v najvišji nebeški luči; kajti to ve samo Oče, ki je v Meni, tako kot sem tudi Jaz v Njem.
5 Ko pa preveč ljudi izpolni mero svojega zlega, potem, zaradi še nekaterih maloštevilnih dobrih in izbranih, skrajšam čas njihovega nekaznovanega hudodelskega početja, in njihova sodba in smrt jih pokončata pred očmi maloštevilnih pravičnih; to se je že zgodilo v času Noeta, Abrahama in Lota in delno tudi v času Jozueta, odslej pa se bo to dogajalo še celo pogosteje.
6 Pri Judih se bo to začelo kmalu, pozneje bodo to doživela tudi druga kraljestva s svojimi knezi in ljudstvi; niti 2000 let ne bo dopolnjenih, ko bo tu velika in splošna sodba – z njo bodo dobri ljudje nagrajeni, posvetni veljaki in brezčutneži pa uničeni.
7 Kakšna bo ta sodba in iz česa bo sestavljena, sem že večkrat razkril vsem Svojim, tukaj ob Meni navzočim učencem, in ti jo bodo po Meni oznanjali ljudstvom Zemlje. Blagor tistemu, ki bo to upošteval in svoje življenje zasnoval tako, da ga ne bo doletela sodba!
8 In zdaj, prijatelj Zahej, si izvedel, kaj moraš početi za dobro svoje duše; tudi mi smo se zdaj za tvojo mizo dovolj okrepčali z jedačo in pijačo, tako da lahko spet vstanemo in se podamo na pot v Nahim; kajti tja moram priti še pred sončnim zahodom.«
9 Zahej je dejal: »O Ti, edini resnični Gospod in Mojster! Od tod do omenjenega kraja je še dober kos poti, in naravno bo tja do sončnega zahoda zelo težko priti; kajti veliko bližje je do Jeruzalema kakor od tod pa do kraja, ki ga omenjaš. V enem dnevu je sicer tja mogoče priti s kamelami, toda peš, in ker je od zdaj na voljo le še pol dneva, brez čudeža ne bo šlo.«
10 Jaz sem rekel: »Prijatelj, to bo Moja skrb! Če smo v enem dnevu in brez kamel zmogli še daljšo pot od tod do Eseje, potem bomo tudi to, od tod do Nahima, ki je veliko krajša. Ti bi sicer rad, da bi Jaz ostal tu do jutra; toda sam najbolje vem, kakšni so Moji načrti, in zato se moram ravnati po tem, kar hoče Tisti, ki prebiva v Moji duši, in ne po tem, kar hoče Moje meso. Zato moram še danes pred sončnim zahodom prispeti v namenjeni kraj.
11 Zapomni si Moj nauk in se ravnaj po njem, pa boš živel v Božji luči. In ko boš slišal, da so Me farizeji ujeli in umorili Moje telo – to bo tudi dopuščeno zaradi njihovega propada, vendar tudi zaradi vstajenja številnih mrtvih, ki še trpijo v grobovih nevere in napačne vere ter v njih ni življenja duha −, se nad tem ne jezi in ne omahuj v veri. Tretji dan bom namreč vstal in prišel k vsem Svojim prijateljem ter jim dal večno življenje.
12 Nad Mojimi sovražniki pa se bo izvršila sodba njihovega propada, priča temu bodo številni, ki živijo zdaj. Tudi to sem ti povedal, in tako veš, kako se je treba vesti v prihodnje.
13 Pravkar sem ti podelil tudi funt − z njim dobro in prav gospodari, da Mi ga boš potem, ko bom znova prišel, vrnil z obrestmi vred! Zdaj gospoduješ nad malim, potem pa boš nad velikim; kajti kdor je zvest v malem, bo ostal zvest tudi v velikem.«
14 Po teh besedah sem blagoslovil vso Zahejevo hišo in se z učenci takoj podal na pot.
- Poganska vas z Merkurjevim templjem
1 Na ulicah pa je bilo še zmeraj veliko ljudi, ki so Me želeli znova videti in govoriti z Menoj, kajti domači so razkrili, kaj sem storil Zahejevemu sinu. Toda nisem se dal motiti in sem, ne da bi se bil ustavil, hitreje hodil skozi množico. Hotelo Me je spremljati več sto ljudi, zato sem se za trenutek ustavil in nakazal tistim, ki so Me dohitevali, naj se obrnejo in vrnejo domov, in to so tudi storili.
2 Ko sem še tako stal pred ljudmi, se je k Meni prerinila neka ženska, ki je že več let krvavela, a ji nihče ni mogel pomagati. Zaupljivo se je dotaknila Mojega oblačila, prepričana, da ji lahko pomagam, in v trenutku tudi ozdravela.
3 Jaz pa sem učence in druge ljudi, da bi jih preskusil, vprašal: »Kdo se Me je s tolikšnim zaupanjem dotaknil? Kajti čutil sem, da je moč šla od Mene.«
4 Učenci in nekaj drugih ljudi je reklo: »Glej, ta vsiljiva ženska se Te je dotaknila!«
5 Ženska se je zgrudila pred Menoj in Me prosila odpuščanja; bala se je namreč, da bo za to kaznovana.
6 Jaz pa sem ji rekel: »Vstani in pojdi domov, kajti tvoja vera te je ozdravila! Toda ne greši več, da boš zdrava tudi ostala!«
7 Ženska je takoj vstala in po poti domov hvalila Božjo moč.
8 Jaz pa sem nato kar najhitreje odslovil ljudi in se z učenci naglo odpravil naprej.
9 Kmalu smo prišli v puščavski okoliš, skozi katerega je bila speljana cesta. Tam tedaj ni bilo nobenega popotnika, in tako smo lahko pot, ki sicer zahteva deset ur hoje, na že znani način prehodili v komaj pol ure, in prišli v pokrajino, naseljeno delno z Judi, delno z Grki in priseljenimi Babilonci.
10 Prispeli smo do vasice, ki je pripadala Grkom. Sredi nje je bil na griču tempelj, posvečen poganskemu bogu Merkurju. Da so v judovski deželi lahko ohranili ta poganski tempelj, so morali vaščani vsako leto plačevati jeruzalemskemu templju kar precejšnji davek, in zmeraj so iz templja dobili enoletno privolitev, da lahko svojemu bogu Merkurju darujejo in prirejajo svečanosti njemu v čast. Tistega dne – bil je eden rimskih Merkurjevih dni, čeprav je bil tudi judovski dan po sabatu –, so s praznovanjem častili prej omenjenega poganskega boga in Grki so s svojimi maliki uprizarjali različne ceremonije.
11 Ko smo prišli do tistega kraja, so nas Grki ustavili in zahtevali, naj tudi mi po stari navadi, torej iz nekakšne vljudnosti, pokleknemo pred tem malikom.
12 Jaz pa sem rekel: »Poslušajte, slepi pogani, raje vi upognite kolena in srca pred edino pravim judovskim Bogom! Kajti ta vaš mrtvi in nebogljeni malik je delo človeških rok, torej še manj vreden kakor najmanjša in najneznatnejša rastlinica mahu; kajti eden in edino resnični judovski Bog je zgolj iz Sebe ustvaril nebo in zemljo in vse, kar je na njej! Zato naj bi vsi ljudje verovali samo v enega resničnega Boga, samo k Njemu molili in ne imeli nobenih drugih mrtvih malikov ter jih častili z različnimi nespametnimi in človeškega dostojanstva nevrednimi obredi.«
13 Neki Grk je dejal: »Kadar obiščemo Jeruzalem, brez obotavljanja upognemo koleno pred vašim bogom, čeprav dobro vemo, da v velikem Salomonovem templju ni nobenega boga v kakršni koli podobi. Judje imajo samo neko skrinjo, iz katere ob določenem času zaplapola naftni plamen, ki ga imajo za tako svetega, da ga sme samo nekajkrat v letu videti in moliti k njemu samo predstojnik in najvišji judovski duhovnik. Toda prav tako vemo, da so omenjeno skrinjo, tako kot našega boga, izdelale človeške roke; zakaj torej praviš, da je judovski bog edini resnični in da je iz sebe ustvaril nebo in zemljo; zato naj bi vsi ljudje verovali vanj, samo k njemu molili in ga častili in ne imeli nikakršnih drugih malikov?
14 Prijatelj, zdi se mi, da si glede tega, kateri bog je resničnejši, ne moremo očitati ničesar. V svojih bogovih kot simbolih različnih naravnih sil častimo zgolj moči, ki smo jih bolj ali manj spoznali, in ne s človeškimi rokami izdelanih kipov s templjem vred, in to je prav gotovo pametnejše, kakor da bi tako kot vi, judje, imeli staro skrinjo in tempelj za edino resničnega boga in ju častili! Da naj bi vi, ko greste tod mimo, iz vljudnosti upognili kolena pred našim Merkurjem, pa nismo zahtevali zato, ker bi vas hoteli odvrniti od vašega judovstva in vas zapeljati v greh proti vašemu bogu.
15 Če pa nam ti in tvoji sopotniki lahko stvarno dokažete, da je, kljub mojim razumnim utemeljitvam, tako kot zatrjujete, samo vaš bog edino resničen, pa tudi nismo trmoglavi in smo se pripravljeni kmalu in zlahka spreobrniti zgolj k vašemu bogu.
16 Jaz sem rekel: »Prijatelj, to ti gotovo lahko dokažemo, ne da bi zahtevali, da pred nami upognete kolena; toda še prej vam moram postaviti pogoj, ki ga morate skušati izpolniti, in videli bomo, ali vam bo uspelo ali ne. Če vam bo uspelo, potem bomo tudi mi pokleknili pred vašim Merkurjem in se kot judje odpravili naprej; če vam zastavljenega pogoja ne bo uspelo izpolniti, pa vam bom tudi stvarno dokazal, da je judovski Bog edini resnični, in potem se boste odvrnili od svojih potratnih malikov ter prostovoljno upognili srca in kolena pred našim Bogom.
17 Pogoj pa je tale: že včeraj in tudi danes ste častili svojega malika in darovali v templju, zato vam mora biti malik tudi naklonjen in takoj uslišati, kar koli ga boste prosili.
18 Glejte, tam na tempeljskih stopnicah sedi dvanajstletna deklica, slepa od rojstva. Je ljubljenka premožnih staršev, in ti so storili že vse, da bi videla. Zdaj zaprosite svojega boga, naj slepa spregleda! Kajti takšne slepote na vsej zemlji zdaj ne more ozdraviti noben človek; to zmore samo kakšen vsemogočni Bog. Če bo vaš bog ozdravil slepo, potem bomo tudi mi pokleknili pred njim; ker pa se to najverjetneje ne bo zgodilo, jo bom ozdravil sam z močjo duha našega Boga, ki prebiva v Meni, in bom, ko bo deklica spregledala, od tod, kjer stojim, v trenutku uničil tempelj z njegovim malikom vred, tako da kraja, na katerem stoji z malikom zdaj, ne boste niti prepoznali več. Pojdite in izpolnite postavljeni pogoj!«
19 Grk, ki je bil tudi oče slepe deklice, je rekel: »Prijatelj, to bomo preskusili – tako sem storil že nekajkrat – vendar žal brez najmanjšega uspeha! Toda kaj naj zahtevamo od vas, če bo tudi tebe, prijatelj, tvoj edino resnični bog pustil na cedilu in ne bo uslišal tvoje prošnje? Kajti o tem sem že govoril s številnimi judi, ki so zavzeto verovali v svojega boga, in vsak mi je pošteno priznal, da zadeva z vašo, Nanj naslovljeno prošnjo, tudi ni tako preprosta. Ne želim pa dvomiti o tem, kar obljubljaš, saj zvenijo tvoje besede nadvse prepričljivo. Toda kaj če se bo nazadnje kljub vsemu izkazalo, da je tvoj bog prav toliko učinkovit kakor naš?
20 Jaz sem rekel: »Potem bomo vse življenje vaši sužnji. Zdaj pa le pojdite k svojemu bogu in mu zaupajte svojo prošnjo!«
/Nadaljevanje v prihodnji številki/