GOSPOD NA POTI IZ ESEJE V JERIHO

 

1. Gospod sreča množico revnih romarjev

 

1 Ko smo bili že približno uro hoda oddaljeni od Eseje, so nam prišli naproti revni romarji iz okolice Jerihe in nas prosili za miloščino.

2 In Jaz sem rekel judom iz Grčije: »Dajte jim od svojega preobilja, kajti ti so prav tako revni na tem svetu, kakor sem reven sam, saj nimam v lasti niti kamna, da bi si ga dal pod glavo! Lisice imajo svoje brloge in ptice svoja gnezda, toda ti reveži nimajo ničesar, razen sebe in svojih bornih oblačil. Zatorej jim dajte!«

3 Po teh Mojih besedah so vsi judje iz Grčije in tudi Janezovi učenci zbrali kar lep znesek in ga z veseljem izročili revnim, ti pa so se Meni in darovalcem zahvalili z dvignjenimi rokami in nas prosili odpuščanja, ker so nas zadržali na poti, ter nas, tako kot tudi jude iz Grčije, strahoma in zaskrbljeno spraševali, ali jim bo do sončnega vzhoda uspelo priti v Esejo.

4 Jaz sem rekel: »Zakaj se bojite, da bi s hojo po poti oskrunili sabat? Niti Mojzes niti kateri koli drug prerok ni zapovedal, da človek ne bi smel potovati na sabat; nova tempeljska pravila pa niso Božje zapovedi in Bogu tudi nič ne pomenijo. Zgodaj je še in že v eni uri boste prispeli na cilj. Ko pa boste prišli tja, poiščite prvo gostišče zunaj mestnih vrat. Tam vas bodo lepo sprejeli in oskrbeli, saj sem vas že napovedal. Kdo sem Jaz, boste že zvedeli v Eseji; zdaj pa le po poti naprej.«

5 Reveži so bili izredno presenečeni, da sem jim vse to povedal, vendar se niso upali vprašati, kako da vse to vem, in so se poslovili.

6 Med potjo pa so Me učenci vprašali, zakaj so ti reveži pravzaprav namenjeni v Esejo, saj ni videti, da bi bili bolni, kajti bolni ljudje ne morejo tako dobro hoditi.

7 Jaz sem odgovoril: »V Esejo se ne gredo zdravit, temveč zato, da bi kot pravi reveži tam našli delo in podporo; kajti od popotnikov so zvedeli, da so eseni v zadnjem času postali do povsem obubožanih zelo radodarni, in tako so se podali v Esejo, ker doma ne najdejo dela in tudi ne zaslužka, s katerim bi se prehranili; to seveda njihovi pokrajini ni v čast, zato sem jo le skromno blagoslovil.

8 Ko so se reveži odpravljali zdoma, je bilo med njimi tudi nekaj bolnikov, toda nekateri od Mojih sedemdesetih učencev, ki sem jih odposlal, so prišli k njim v njihovo ubožno pokrajino ter jih ozdravili, zato zdaj med njimi ni bolnih. Učenci so jim tudi svetovali, naj se odpravijo v Esejo, ker so revni, saj bodo tam zagotovo našli delo ter duhovno in telesno oskrbo. In tako so se reveži kmalu podali na pot.«

9 Oglasil se je Peter: »Morali pa so odriniti kmalu za nami, da so zdaj že tukaj, saj se verjetno niso mogli tako kakor mi čudežno premikati naprej.«

10 Jaz sem rekel: »To nam nič mar! Kmalu bodo prišli v želeni kraj, in to zadostuje; dan in ura nista pomembna, zato nič več o tem.«

11 Z Mojim odgovorom so bili vsi zadovoljni. Krepko smo stopali in hitro napredovali; to je bilo zlasti v tisti pokrajini dobro in koristno, saj je bila zelo pusta, in čeprav smo hodili več ur, ni bilo videti ne drevesa, ne grma, ne kakršnega koli drugega rastja. V tistem okolišu tudi nismo srečali žive duše in zato smo lahko potovali hitro kakor veter ter kmalu pustili za seboj dolg in zelo puščoben odsek poti.

12 Ko je bila ta vsakemu popotniku negostoljubna pot za nami – zanjo smo kljub hitri hoji potrebovali skoraj dve uri, saj potrebuje za ta puščobni odsek poti popotnik na kameli skoraj ves dan −, smo prispeli v gostoljubno pokrajino, v kateri je bilo ob poti poleg nekaj hiš in trgovin, ki so bile večinoma last Grkov, tudi zavetišče.

13 Prišli smo pred gostišče, tedaj pa so se oglasili nekateri učenci: »Gospod, za nami je zelo dolg odsek poti in žejni smo. Ali bi Ti bilo prav, če bi se tukaj malo osvežili in si privoščili vodo, da bi se odžejali?«

14 Jaz sem odgovoril: »To vsekakor lahko storimo; toda na tem območju vode primanjkuje in gostilničar jo bo tudi krepko zaračunal. Zelo pohlepen pogan je, takšen kakor večina Grkov. Če ste pripravljeni vodo plačati, lahko vstopimo v gostišče, se nekoliko odpočijemo ter naročimo vodo in malo kruha.

15 Judje iz Grčije in tudi Janezovi učenci, ki so imeli denar, so rekli: »Gospod, to bomo storili z velikim veseljem. In če ima gostilničar dobro vino, smo tudi to pripravljeni plačati.«

16 Jaz sem rekel: »Odločite se sami. Vi naredite svoje, Jaz bom svoje. Vstopimo torej v gostišče.«

 2. Čudež v gostilničarjevi hiši

 

1 Takoj ko smo vstopili v gostišče, nam je prišel naproti gostilničar in nas zelo vljudno vprašal, s čim nam lahko postreže.

2 Jaz sem rekel: »Lačni smo in žejni, zato nam prinesi nekaj kruha in vode.«

3 Gostilničar je odvrnil: »Gospodje, tudi vino imam. Ali ne bi raje pili vina namesto vode, saj je moje vino zelo dobro, voda pa v teh krajih ni dobra niti za kuho?«

4 Jaz sem rekel: »Tvoje vino sicer ni slabo, vendar pa nismo tako premožni, da bi si žejo gasili s tvojim dragim vinom. Zato nam prinesi samo to, kar smo naročili, in tudi s tem bomo zadovoljni. Vodo zajemi iz izvira v svoji vinski kleti in ne iz zbiralnika v kotu dvorišča; kajti tudi vodo zaračunavaš, zato mora biti dobra, sveža in čista.«

5 Gostilničar me je presenečen pogledal in rekel: »Prijatelj, kot vem, si v moji hiši prvič. Kako torej veš, kaj je v njej? Kdo ti je lahko to izdal?«

6 Jaz sem odgovoril: »Ne čudi se, temveč nam raje prinesi naročeno. Čeprav sem zdaj s prijatelji prvič pod tvojo streho, ni zame tu nič neznanega. Kako je to mogoče, pa prepusti Meni; tudi to vem, da ima tvoja najstarejša in najljubša hči Helena že tri leta hudo vročino in da si porabil zanjo že veliko denarja, pa ji kljub temu ni mogel pomagati noben zdravnik, še manj kateri od tvojih hišnih bogov, ki si si jih dal za drag denar pripeljati iz Aten. Glej, še marsikaj tega vem o tvoji hiši! Zdaj pa le pojdi in prinesi naročeno, da se bomo okrepčali in nato odrinili naprej.«

7 Nadvse presenečeni gostilničar je poklical nekaj služabnikov in jim naročil, naj prinesejo kruh, sol in več vrčev sveže vode.

8 Ko je bilo vse to pred nami na mizi in so hoteli žejni učenci takoj poseči po vrčih, sem jim (Jaz) dejal: »Počakajte še malo, najprej bom blagoslovil vodo, da ne bi komu škodovala; kajti tudi izvirska voda v tem okolišu povzroča mrzlico, saj vsebuje nečiste naravne duhove.«

9 Učenci so počakali, Jaz pa sem dahnil v vrče in rekel učencem: »Zdaj je voda blagoslovljena in očiščena; toda najprej zaužijte malo kruha in šele potem začnite piti po pameti in zmerno, da se ne boste opijanili!«

10 Učenci so storili tako; ko pa so začeli piti, so veselo presenečeni rekli: »Da, takšno vodo je res treba piti po pameti in zmerno, da se človek ne opije!«

11 Gostilničar, ki je to opazil, je rekel služabnikoma: »Kako? Ali sta tem nenavadnim gostom prinesla vino, čeprav so izrecno zahtevali vodo?«

12 Služabnika sta odgovorila: »Storila sva tako, kot nama je bilo naročeno. Ne veva pa, kako to, da je iz vode nastalo vino. Toda tisti, ki je dahnil vanjo, bo že vedel, zakaj se je voda spremenila v vino. Tega vprašaj, kajti zdi se, da ve več kakor vsi mi v tej pokrajini!«

13 Gostilničar je nato pristopil k naši mizi in ponudili smo mu pijačo. Ko je skoraj spraznil vrč, Mi je popolnoma presenečen dejal: »Ali si velik in slovit mag ali pa meni še neznani bog, da lahko narediš kaj takega? Prosim te, povej mi!«

14 Jaz sem rekel: »Ko boš odstranil iz hiše svoje bogove, v katere ne verjameš več, ti bom povedal, kdo sem, in ti tudi pokazal pravega, resničnega, toda tebi še povsem neznanega Boga, ki lahko ozdravi tudi tvojo hčer, če boš verjel Vanj in častil samo Njega.«

15 Ko je gostilničar to slišal, je rekel: »Iz tvojih ust prihajajo nenavadne besede! Vseh bogov ne bi bilo posebno težko uničiti, toda če bi za to izvedeli naši svečeniki ali Rimljani, bi se mi slabo godilo, kajti pri nas je hudo kaznovan tisti, ki poškoduje že podobo polboga. Prej bi moral sam in vsi domači postati judje in to pred sodiščem potrditi še s pismom, pečatom in obrezovanjem tako, da bi mi bila odvzeta pravica rimskega državljana – to pa bi moral nato kot jud spet zelo drago odkupiti, če bi hotel biti še naprej rimski državljan. Čudežni prijatelj, v mojem položaju torej omenjene zahteve skoraj ni mogoče izpolniti. Vem pa, kako je mogoče to pretkano izpeljati: Pred pričami, ki služijo v moji hiši, ti odstrani iz hiše bogove in potem bom na tihem z vsemi domačimi častil samo boga, ki mi ga boš pokazal!«

16 Jaz sem rekel: »Prav, zdaj pa le poglej po hiši in se prepričaj, ali je v kateri od tvojih številnih soban še kakšen malik, velik ali majhen!«

17 Ko se je gostilničar nameraval o tem prepričati, so mu že pritekli naproti obupani domači in kričali: »Hišo bo zadela velika nesreča, kajti vsi bogovi so jo v trenutku zapustili!«

18 Gostilničar pa je pogumno dejal: »Kar pomirite se! Mrtve bogove, ki so jih ustvarile človeške roke in niso nikomur koristili in ne pomagali v težavah, je prav gotovo izničil pravi, živi in nadvse mogočni Bog; zato je zelo verjetno eden in edini resnični, živi in nadvse mogočni Bog tudi prišel v našo hišo – z njegovim obstojem nas bo seznanil in nam ga celo pokazal že njegov sam po sebi mogočni služabnik. In tako odstranitev mrtvih in nekoristnih bogov za našo hišo ne pomeni nesreče, temveč najvišji blagor!

19 In da boste verjeli, da se je res zgodil čudež, si samo oglejte te naše vrče z vodo! Moja tukaj navzoča služabnika sta jih prav na zahtevo tega čudežno mogočnega služabnika edinega resničnega Boga napolnila z vodo in postavila na mizo, in to lahko potrdita pred vsem svetom. Tudi gostje so hoteli, potem ko so bili res žejni, piti vodo takoj, toda mogočni Božji služabnik jim je dejal, da jo lahko pijejo šele potem, ko jo bo blagoslovil. Nato je dahnil v vrče, in voda se je v trenutku spremenila v najboljše vino. Tukaj je še en poln vrč, vzemite ga, pokusite vsebino in presodite, ali je v njem voda ali vino najboljše vrste!«

20 Nato je vrč prijela gostilničarjeva žena, pokusila njegovo vsebino in zelo presenečena dejala: »O čem takem ni bilo še nikoli slišati! Takšen čudež lahko naredi le Bog! Nekoč sem v Atenah tudi opazovala čarodeja, ki je delal čudeže, spreminjal je vodo zdaj v kri, zdaj v mleko in nato znova v vino in še v marsikaj drugega; toda jaz, tedaj nadvse lepa in bogata Grkinja, sem od nekega Apolonovega svečenika, ki me je zalezoval, podrobno izvedela, kako se takšne na videz čudežne preobrazbe uprizarjajo naravno. Tedaj sem tudi prenehala verjeti v čarodeje in njihove lažne čudeže.

21 Toda tukaj ni mogoče odkriti prav nobene skrivne, zamolčane zlaganosti, in gre torej za popolni pravi čudež živega Boga; to zdaj povsem verjamem in tej veri bom zvesta do konca svojih dni. Zdaj pa pokusite to vino še vsi drugi in presodite!«

22 Nato so vsi pokusili vino in potrdili, kar sta povedala gostilničar in njegova žena.

3. Ozdravitev vročične Helene

 

1 Nato je gostilničar spet spregovoril navzočim domačim: »Prepričali smo se, da je ta nam še neznani služabnik enega, resničnega Boga, naredil pravi čudež, in nam tako omogočil, da smo spoznali tega edinega resničnega Boga. Toda že prej mi je to potrdili še z drugimi, nič manj čudežnimi dokazi, iz katerih sem razbral, da mora biti z njim povezano nekaj nadvse redkega, saj še natančneje pozna najbolj skrite in skrivnostne reči in razmere v naši hiši, kakor jih poznamo sami.

2 In tako ve tudi za doslej neozdravljivo bolezen naše najljubše hčere Helene in obljubil mi je tudi, da jo bo ozdravil, če bom iz hiše odstranil vse mrtve malike, velike in majhne, in nato postal z vsemi svojimi domačimi vred zvest temu enemu, edino resničnemu Bogu ter Ga častil. Toda kljub temu se sam nisem upal lotiti neživih malikov, in sicer iz strahu, da me ne bi kdo zatožil in bi me potem svečeniki in sodišče kaznovali; sem pa zato rekel čudovitemu služabniku enega, resničnega Boga: ‘Pred pričami jih odstrani iz hiše, pa mi ne bomo odgovorni!’ In glej, to je takoj tudi storil; vsi naši številni maliki v hiši so bili skrajno čudežno izničeni, in temu smo zdaj vsi priče. Za to nas ne morejo poklicati na odgovornost svečeniki in še manj rimsko sodišče – to je seveda razumljivo vsem vam tako kakor meni.

3 In ker je ta danes pred našimi očmi storil toliko nepričakovanega, naj zdaj ozdravi še našo hčer ter nam tako omogoči, da spoznamo enega edinega resničnega Boga, vsi skupaj častimo samo Njega ter ravnamo in živimo po Njegovi volji.«

4 Navzoči so se s tem strinjali in gostilničar se je z ženo in otroki obrnil Name in Me prosil, ali bi lahko ozdravil njegovo bolno hčer.

5 In Jaz sem odgovoril: »Ker verjamete – ti in vsi tvoji, naj se zgodi po vaši veri! Pojdite v hčerino sobo in se prepričajte, ali je že ozdravljena. Potem jo pripeljite sem, da bo tudi ona zaužila to vino življenja in spoznala Tistega, ki jo je ozdravil!«

6 Vsi so naglo zapustili jedilnico, da bi se prepričali, ali je Helena že ozdravljena. Ko so prišli k njej, so jo našli zdravo. Povedala jim je tudi, da naj bi jo bil prežel ogenj in v trenutku so izginile vročica, bolečine in prejšnja šibkost. Nato je zavladalo veliko veselje. Hči je zapustila bolniško posteljo, se oblekla in med veselim vriskanjem so jo kmalu pripeljali k Meni.

7 Ko so ji povedali, da naj bi bil Jaz njen zdravilec, je pokleknila k Mojim stopalom in jih orosila s solzami hvaležnosti. Tudi drugi so se mi zahvaljevali za Helenino čudežno ozdravitev.

8 Jaz pa sem ji rekel: »Vstani, hči, in spij vino iz najbližjega vrča, da si boš okrepila telo in dušo!«

9 Helena je urno vstala, ponižno prijela vrč in pila krepilno vino, njegovega čudovitega okusa pa kar ni mogla dovolj prehvaliti in slaviti.

10 Ko se je tako okrepčala, so Me začeli spet vsi prositi, naj jih seznanim z enim, resničnim Bogom in jim Ga, če je le mogoče, tudi pokažem.

11 Jaz sem rekel: »Prisluhnite torej temu, kar vam bom na kratko povedal!

12 Skoraj ni Grka, ki živi in deluje v judovski deželi, da ne bi bil seznanjen z Mojzesovim naukom in nauki drugih prerokov. Bog, ki ga je Mojzes oznanil Judom, Bog, ki je na gori Sinaj med bliskom in gromom govoril z Mojzesom in po njem in njegovim bratom Aronom in pozneje še po prerokih in številnih modrih možeh, se torej imenuje Jehova. Je presvet, eden, edini resnični, večen, skrajno moder, nadvse dober in nadvse mogočen Bog, ki je iz Sebe ustvaril nebo s Soncem, Luno in vsemi zvezdami ter tudi to Zemljo, vse v njej, na njej in nad njo.

13 Verujte v tega Boga, spoštujte Njegove, vam dane zapovedi in Ga ljubite nadvse tako, da izpolnjujete Njegove zapovedi in ljubite druge ljudi, kakor vsak od vas ljubi samega sebe; to pomeni, da jim delajte vse tisto, kar si po pameti želite, da bi tudi oni storili vam, potem vam bo eden, edini pravi Bog ves čas milosten in bo rad uslišal vaše prošnje.

14 Ne bo se vam kazal kot oddaljeni Bog in Bog, ki vam ne prisluhne, temveč vam bo zmeraj blizu kot vaš nadvse ljubeči Oče, ki bo zmeraj uslišal vaše prošnje.

15 To je vse, kar ta eden, edini resnični Bog in edini pravi Oče vseh ljudi zahteva od ljudi. Tisti, ki bodo to uresničevali, bodo nadvse blagoslovljeni ne le na tej zemlji, temveč bodo po telesni smrti prejeli tudi večno življenje duše in bodo bili večno tam, kjer je Oče blažen, nadvse blaženi. Ali zdaj poznate edino pravega Boga?«

16 Vsi so rekli: »Da, prav Ta je – o tem zdaj ne dvomimo več –, poznamo Ga že iz nam dobro znanih zapisov. Mojzesov nauk nam je ves čas zelo ugajal; toda ker smo se še prepogosto prepričali, da ga ne upoštevajo niti vodilni duhovniki in da jim edini resnični Bog ne stori nič slabega, da bi jih kaznoval za njihovo izpričano zločinsko početje nad drugimi ljudmi, smo si mislili: Mar je v nauku lahko sploh kaj resničnega, ko je iz vsega početja njegovih vodilnih zastopnikov in tako imenovanih božjih služabnikov še predobro vidno, da nimajo niti trohice vere?!

17 Da mora človek svojega bližnjega ljubiti kakor samega sebe, se iz Mojzesovih zapovedi razbere že na prvi pogled. Toda človek lahko tudi vidi, kakšno ljubezen izkazujejo drugim ljudem prav vodilni zastopniki Mojzesovega nauka, in hudo slep mora biti tisti, ki ne opazi, da prav ti niti malo ne verjamejo v nauk. Kajti prava vera se mora vendar izkazati za resnično, če se ravnaš po njej, še toliko bolj pri njenih vodilnih zastopnikih in razširjevalcih. Toda če že ti s svojim ravnanjem pred očmi vsakega človeka, in povsem brezobzirno in brez strahu pred edino resničnim Bogom kažejo, da nič ne verjamejo – kako naj bi potem sprejemali njihov nauk mi, tujci?

18 In glej, ti mogočni, pravi služabnik in duhovnik enega, edino resničnega Boga, to je bil zmeraj razlog, zakaj smo zmeraj enako dvomili o resničnosti in pristnosti Mojzesovega nauka in tudi o svojem mnogoboštvu! Navsezadnje smo pri tem sodelovali tudi sami zaradi sveta in njegovih postav, toda sami pri sebi nismo več verjeli v Boga, verjeli pa smo v povsod delujoče naravne sile, ki smo jih nekoliko pobliže spoznali po naših posvetnih modrecih.

19 Medtem pa se je zadeva zaradi tvojega ravnanja in govorjenja močno spremenila in zdaj nedvoumno verjamemo v enega, edino resničnega Boga judov, ki je tebi, ker zanesljivo ves čas izpolnjuješ le Njegovo voljo, podelil Božjo moč, o kakršni dotlej še ni bilo slišati.

20 Toda odslej bomo spoštovali samo Mojzesov nauk, nikoli pa njegovih vodilnih zastopnikov v Jeruzalemu. Nekaj takšnih je prišlo tudi nocoj sem iz Eseje, in ti so močno napadali lastno tempeljsko gospodarjenje ter zelo slavili veliko modrost in moč esenov, tako da smo si mislili: Če že vi sami nimate dobrega mnenja o sebi, kaj naj si mislimo o vas šele mi, tujci? Toda kljub temu so nam ugajali, saj so priznavali resnico. Odšli so danes zgodaj zjutraj. Kar zadeva nauk, naj bi bilo torej zdaj vse prav; manjka pa še nekaj v zvezi s tvojo zadnjo obljubo.

21 Obljubil si, da nam boš pokazal edino resničnega Boga, in to gotovo zmoreš, tako kot si zmogel vse drugo. Če si nas, ne da bi te za to prosili, že toliko osrečil, da si nas seznanil z delovanjem in Besedo enega, edinega pravega Boga, dopolni našo srečo še s tem, da nam boš Boga pokazal! Na vso moč te rotimo – stori to!«