Ljudje so že od davnine nabirali jagode divjih rastlin. Dobro so poznali njihovo izjemno prehransko vrednost in zdravilne učinke, a tudi strupenost. Med jagodami namreč najdemo takšne, ki delujejo zelo zdravilno, in tudi takšne, ki nam poškodujejo jetra in ledvice, vplivajo na živčevje in povzročijo blodnje, ali nas celo pošljejo na »oni svet«. Rastline v plodovih shranjujejo številne učinkovine, ki jih zadnja leta odkrivata sodobna biokemija in farmacevtska biologija. Tako si znanost in staro zdravilsko znanje podajata roki. Zlasti veliko raziskav se osredotoča na antioksidativno delovanje učinkovin v užitnih in zdravilnih jagodah. Oksidanti – molekule, ki povzročajo reakcije oksidacije (razgraditve) − in reaktivni prosti radikali v človekovem telesu poškodujejo molekule, ki gradijo celice in tkiva, lahko vplivajo tudi na encime in njihovo delovanje. Nekatere poškodbe lahko privedejo do rakaste spremembe celic. Te molekule nastajajo v telesu kot stranski proizvod nekaterih normalnih presnovnih procesov. Poleg tega jih dobimo tudi iz kemično onesnaženega okolja, kot posledico nekaterih vrst sevanja in pri zdravljenju s številnimi zdravili. Vsi organizmi, od rastlin do človeka, so zato razvili obrambni antioksidacijski sistem, v katerem sodelujejo posebne celice in encimi, ki izdelujejo antioksidante in preprečujejo oksidativne poškodbe. Pogosto pa naš antioksidacijski obrambni sistem vsemu temu ni kos, zlasti ob vnosu strupenih snovi, povečani izpostavljenosti sončnemu sevanju, zdravljenju z zdravili, še zlasti ob agresivnem zdravljenju raka s kemoterapijo in obsevanjem. Ta obrambni mehanizem peša tudi s staranjem, z leti pa se v telesu nakopičijo tudi škodljive snovi, ki jih organizmu ni uspelo razgraditi in odstraniti. Posledica so številne kronične in degenerativne bolezni, kot so bolezni srca in žilja, diabetes, vnetni procesi, težave s kožo, živčevjem, jetri, ledvicami in prezgodnja znamenja staranja.

Za vse te težave in njihovo preprečitev lahko uporabimo rastline kot prvo izbiro ali pozneje kot podporo pri zdravljenju. Rastline so namreč tudi izpostavljene oksidacijskim procesom, še bolj kakor živali, ker se pač ne morejo umakniti. Namesto možnosti umika imajo izjemno raznoliko in učinkovito antioksidacijsko obrambo s posebnimi molekulami – antioksidanti, ki jih same ustvarijo. Najpomembnejši antioksidanti kemično sodijo v skupino fenolov (flavonoidi, stilbeni – med njimi so znani resveratrol, tanini in fenolne kisline). Te snovi so lahko v koreninah, listih, plodovih, zlasti veliko jih je v skorji in drevesnih iglicah. Flavonoidi antocianini dajejo jagodam značilno barvo: rdečo, modro ali vijoličasto. Rastlinske fenolne spojine pomagajo preprečevati bolezni srca in žilja, sladkorno bolezen, debelost in raka. Poleg antioksidativnega učinka imajo dokazano tudi protivirusni in protibakterijski učinek.

Še zlasti veliko fenolnih spojin vsebujejo nekatere jagode, ki vsebujejo še druge koristne snovi (vitamine, minerale). S primerjalnimi raziskavami so ugotovili, da je povprečna vsebnost fenolnih spojin v jagodičju kar 15-krat višja kot v sadju in oreških naše siceršnje prehrane.

Ker je poletje čas jagodičja, se bomo tokrat posvetili njemu. V naših krajih so ljudje tradicionalno uporabljali v prehrani in zdravilstvu predvsem jagodičje iz družine rožnic (malina, robidnica, šipek, črni trn), iz družine vresovk (brusnica, borovnica), črni bezeg iz družine bezgovk, iz družine kosmuljevk rdeči in črni ribez ter kosmuljo. V zdravilstvu in zdravi prehrani so uporabne tudi jagode manj znanega rakitovca iz družine oljčičevk. Med našim jagodičjem po vsebnosti antioksidantov izstopajo črni ribez, robida in borovnica.

Na severu Evrope, v Sibiriji, Kanadi in severnih predelih Amerike, kjer sadno drevje ne uspeva več, je narava zato bolj radodarna s številnimi vrstami jagodičja, ki ga tamkajšnja ljudstva že stoletja uporabljajo v prehranske in zdravilne namene. Ta ljudstva poznajo in uporabljajo okoli 40 različnih vrst jagodičja. Ker so visoko na severu življenjske razmere ostrejše in rastline bolj izpostavljene poškodbam, pogosto vsebujejo velike količine fenolov in so nekatere rastline v zadnjih letih postale prava prehranska in zdravilska uspešnica. Takšna je na primer vedno bolj priljubljena aronija. Ob tem je pomembno vedeti, da se rastline pri ustvarjanju teh snovi prilagajajo okolju, v katerem rastejo: bolj zahtevno in za rastlino ogrožajoče naravno okolje jih spodbudi k povečani proizvodnji obrambnih spojin. Zato v različnih analizah najdemo v plodovih aronije zelo različne vsebnosti fenolov. Lahko pričakujemo, da bo v plodovih aronije, ki uspeva v podobnih razmerah kot naš črni ribez, tudi podobna količina fenolov. Z raziskavami so potrdili zeliščarsko spoznanje, da divje jagodičje vsebuje več zdravilnih učinkovin kot gojeno in umetno vzgojene sorte. Divje rastoče jagodičje iz razreda kosmuljevk (ribezi in kosmulje) in rodov robid (robida in malinjak), zlasti tistih s temnim sočnim delom plodov, vsebuje osupljivo velike količine fenolov z visoko antioksidativno sposobnostjo, ki zelo presega gojene sorte.

Razpredelnica

Primerjava vsebnosti celotnih fenolnih spojin v nekaterih rastlinah ali njihovih plodovih. Količina je izražena glede na maso sveže rastline ali njenega ploda:

Aronija (Aronia melanocarpa)                                              676 – 1752 mg/100 mg

Črni ribez (Ribes nigrum)                                                     498 – 1342 mg/100 mg

Rdeči ribez (Ribes rubrum)                                                   294 mg/100 mg

Borovnica (Vaccinium myrtillus)                                          525 mg / 100 mg

Robida (Rubus fruticosus)                                                     417 – 555 mg / 100 mg

Vrtna jagoda (Fragaria ananassa)                                        102 mg / 100mg

Vrtni timijan (Thymus vulgaris)                                            213 mg / 100 mg

 

V razpredelnici smo primerjali vrtno jagodo in timijan, zdravilno začimbnico, ki sodi med zelišča z večjo vsebnostjo fenolov. Pri primerjavah vsebnosti fenolnih snovi v rastlinah moramo biti pazljivi, saj lahko z različnimi metodami izvlečkov in določevanja vsebnosti dobimo različne izide, poleg tega pa se lahko vsebnost fenolov pri isti vrsti rastline občutno spreminja glede na rastišče in razmere, v katerih raste.

Borovnica (Vaccinium myrtillus), vresovke

Borovnico vsi dobro poznamo, zato bomo le na kratko omenili njene zdravilne učinke, saj jo brez težav lahko postavimo ob bok drugemu, danes čedalje bolj priljubljenemu jagodičju. Zdravilni so plodovi in listi, oboji vsebujejo številne polifenolne spojine, plodovi pa tudi vitamine. V slovenskem zeliščarskem izročilu sveže ali posušene jagode največ uporabljajo pri vnetjih sluznice ustne votline, žrela in vnetjih sečil. Sveže jagode v večjih količinah delujejo odvajalno, posušene pa so znano zdravilo proti driski. Čaj iz listov deluje proti želodčnim in črevesnim težavam in blaži vnetje sečnega mehurja. Sok iz jagod in čaj iz listov dobro učinkujeta na nečisto kožo, prvi notranje, drugi tudi zunanje.

 

Robida (Rubus sp.), rožnice

V rod Rubus spada dobro znani malinjak (Rubus idaeus), poleg njega pa še veliko vrst robid, ki uspevajo na različnih rastiščih: od obmorske makije, istrskih in kraških robov travnikov ter gozdnih jas in obronkov, od nižin do alpskega sveta. Med temi številnimi vrstami so najbolj zdravilne tiste s temnimi plodovi. Grmi so visoki od 1 m do 4 m, listi so pernato deljeni na 3 do 7 lističev in ob robu ostro nazobčani. Cvetovi so beli. Sok popolnoma zrelih črnih plodov je bogat s fenolnimi spojinami, vsebuje tudi sadne kisline in vitamine. V zdravilne namene so uporabni tudi listi, iz katerih skuhamo čaj (10 minutni poparek) prijetnega okusa, ki pomaga pri številnih težavah. V slovenskem zeliščarskem izročilu ga uporabljamo predvsem za zdravljenje prebavnih težav (driska), vnetij ustne votline, žrela in sečil ter pri ženskih težavah. Je koristen dodatek »ženskim čajem«. Zunanje ga lahko uporabljamo tudi kot pomoč pri nečisti koži.

 

Črni ribez (Ribes nigrum), kosmuljevke

Črni ribez je grmičasta rastlina iz družine kosmuljevk, ki uspeva pri nas predvsem gojen, podivjan le redko. Domovina številnih kosmuljevk so namreč severni predeli Evrope in Azije. Grm zraste do 2 m, listi so široki, deljeni v 3 do 5 krp. Cvetovi so majhni, z drobnimi, rjavkastimi venčnimi listi in združeni v grozdasta socvetja. Zato so tudi jagode nanizane v grozdih, okrogle, črne, s sorazmerno debelo kožico in značilnim ostankom cvetne čaše. Črni ribez se mnogim ne zdi prijetnega okusa, a je prav surov najbolj zdravilen. Lahko pa ga stisnemo v sok ali smuti in kombiniramo s kakim drugim sadjem, ali iz njega naredimo okusno domačo marmelado. Tako kot druge jagode lahko tudi črni ribez posušimo in pozimi skuhamo čaj (petminutni prevretek). Zdravilni so tudi listi, saj tudi ti vsebujejo veliko fenolnih spojin, iz njih si pripravimo čaj, ki ugodno deluje pri številnih boleznih, ki smo jih že našteli.

 

Aronija (Aronia melanocarpa), rožnice

Aronija, severno-ameriška grmovnica z užitnimi jagodami, se je v zadnjem času uveljavila kot »super hrana« in zdravilna rastlina. Plodovi zares vsebujejo zelo veliko polifenolnih spojin in vitaminov, je pa njihova vsebnost precej odvisna od podnebja in razmer v rastišču.

Aronija spada v družino rožnic, tako kot na primer malinjak. Grmiček je manjši, visok približno meter. Listi so nameščeni premenjalno, široko suličasti s topo nazobčanim robom. Cveti z majhnimi belimi petštevnimi cvetovi, združenimi v socvetja. Plodovi so okrogle črne jagode, imajo slab centimeter v premeru, odpadejo, ko dozorijo. Njihov okus je kiselkast in rahlo trpek. V Ameriki uspeva tudi podvrsta aronije z rdečimi jagodami in naravni križanec med obema, z vijoličastimi jagodami.

Jagode so uporabne v prehrani: kot dodatek jogurtu, iz njih naredimo odličen koristen sok, marmelado, dobre so tudi v kombinaciji s črnim ali rdečim ribezom.

Visoka koncentracija polifenolov, zlasti antocianinov (glej razpredelnico) je med najvišjimi izmerjenimi koncentracijami polifenolov v užitnih delih rastlin (če ne upoštevamo smrekovih iglic in notranjega dela drevesne skorje, ki vsebujejo še precej več polifenolov). Podobne vrednosti so izmerili le še pri sibirski borovnici.

Z aronijo so v zadnjih letih naredili vrsto raziskav, njihovi izidi so dokazali pozitivne učinke pri naslednjih boleznih: povišanem holesterolu, raku debelega črevesa, boleznih srca in žilja, povišanem krvnem tlaku, kroničnih vnetjih, želodčnih težavah, vnetju očesne veznice, odpovedovanju jeter, bakterijskem vnetju sečil, raku materničnega vratu. Izkazala se je tudi pri krepitvi imunskega sistema. Glede na to, da vse jagode s temnim sočnim delom plodu vsebujejo zelo podobne učinkovine, bi lahko sklepali, da podobno delujejo tudi črni ribez, borovnica, robidnica in sibirska borovnica.

 

Sibirska borovnica (Lonicera caerulea var. kamtchatica in edulis), kovačnikovke

Sibirska borovnica poleg aronije postaja v zadnjem času pri nas čedalje bolj priljubljena grmovnica za gojenje in sajenje po vrtovih. Razširil se je glas o njeni visoki hranilni in zdravilni vrednosti, je zelo odporna proti nizkim temperaturam in škodljivcem, poleg tega pa v primerjavi z ameriško borovnico ne zahteva posebno kislih tal, uspeva tudi na vlažnih in težkih tleh. Ime borovnica je botanično neustrezno, saj z njo ni v sorodu, ne pripadata niti isti družini (borovnica je vresovka, sibirska borovnica pa kovačnikovka), ljudje so jo poimenovali borovnica zaradi barve plodov in nekoliko podobnega okusa. Sibirska borovnica je bližnja sorodnica našega kosteničevja (Lonicera xylosteum). Grmiček zraste do 1,5 m, listi so jajčasto ovalni, dolgi okrog 5 cm, celorobi, cvetovi svetlo rumeni, po dva skupaj. Plodovi so podolgovati, veliki približno centimeter in po barvi podobni borovnicam. Domovina sibirske borovnice, ki bi jo ustrezneje poimenovali sibirsko kosteničevje, je severna in severovzhodna Azija (Sibirija vse do Kamčatke), uspeva tudi na vzhodu Kanade. Naše kosteničevje ima bleščeče rdeče okrogle jagode, ki so strupene. Povzročajo slabost in razbijanje srca. Tudi večina podvrst sibirske Lonicere je neužitna, edini podvrsti z okusnimi plodovi sta kamtchatica in edulis. Sibirsko borovnico ljudstva Sibirije, Severne Kitajske in Japonske že stoletja uporabljajo v hranilne in zdravilne namene, saj vsebuje velike količine polifenolnih spojin in vitaminov, zlasti vitamina C. Plodove uporabimo podobno kot naše borovnice in ribez. Sibirska ljudstva poleg plodov uporabljajo v zdravilne namene tudi cvetove, liste in vejice. Prevretek iz vejic deluje diuretično in protibakterijsko na sečila, poparek listov pa zdravi vneto grlo in oči. Zelo verjetno pa se tudi pri njej nekoliko zmanjša količina zdravilnih polifenolov, če jo presadimo v milejše razmere naših vrtov.

 

Rakitovec (Hippophae rhamnoides), oljčičevke

Vrste rakitovca uspevajo od Himalaje do Evrope, dobro ga poznajo tudi v tibetanski, ajurvedski in evropski zdravilski tradiciji. V Evropi so naravna rastišča rakitovca predvsem obrežja rek, jezer in morja, od Baltika do južnih pogorij. Uspeva tudi pri nas, predvsem v subpanonskem delu Slovenije (ob Dravi). Ponekod, zlasti v zgornji Savski dolini, so ga sadili zaradi lepih in uporabnih oranžnih plodov in se je zasejal tudi v naravo. Uspeva na skromnih tleh in prodiščih, ker na koreninah razvije sožitje s posebno vrsto bakterij, ki so sposobne vezati zračni dušik in izdelati dušikove ione, ki jih rastlina lahko uporabi. Dobro prenaša sušo pa tudi slana obmorska območja.

Grm navadnega rakitovca je visok od 1 do 5 m (nekatere vrste zrastejo tudi 10 m in več), na vejah ima močne, toge trne. Listi so ozki (črtalasti), dolgi od 2 do 8 cm, spodaj srebrnkasto beli ali bakreno rdečkasti, zgoraj sivo pikasti. Rastlina je dvodomna vetrocvetka, zato so cvetovi nevpadljivi, v gostih socvetjih.

Plodovi so jagode, dolge od 7 do 8 mm, nekoliko podolgovate, intenzivno oranžne. Surove so neužitne, lahko pa iz njih naredimo sok. Seme je koščica s trdo lupino, iz katere pridobimo zelo kakovostno olje. Plodovi zorijo od septembra do zime, lahko ostanejo na vejah še pozimi.

Plodovi in semena vsebujejo veliko zelo kakovostnih olj, rastlinskih sterolov, v maščobah topnih vitaminov E in predstopnjo vitamina A (beta-karoten), vitamine skupine B, vitamina C in F ter precej fenolnih snovi.

Sok dobro dene pri prehladnih obolenjih, krepi obrambno sposobnost organizma in ima antioksidacijsko sposobnost. Varuje in poživlja tudi srce in žilje, živčevje, jetra in prebavila ter znižuje holesterol.

Olje se uporablja v zdravilstvu za celjenje in obnovo kože, tudi pri sončnih opeklinah, za blaženje luskavice, ekcemov, dermatitisa. Varuje pred oksidativnimi procesi, zato se uporablja tudi v kozmetiki. V Rusiji so ga uporabljali pri zdravljenju radiacijskih poškodb.

Katarina Trontelj, univ. dipl. biologinja, objavljeno v reviji AURA št. 310, junij 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com