Kaj je vzrok za različne težave, s katerimi se ljudje spoprijemamo v življenju? Koliko nazaj moramo poseči, da bi ugotovili vzroke težav? V nosečnost ali celo pred spočetje? V prva leta otrokovega življenja, v odnos s starši, sorojenci, z okoljem? Morda v možgane, podzavest?

Vse bolj se kaže, da so prva tri leta otrokovega življenja odločilna za njegov poznejši razvoj, za odnos do sebe, drugih ljudi, uspešnost v življenju, zdravje in srečo. Možgani so v prvih letih življenja zelo nežni in občutljivi. V nekaterih razmerah uspevajo dobro, v nekaterih manj dobro, ali se celo okvarijo. Šele v zadnjih desetletjih so raziskave pokazale, da so otrokovi možgani izjemno dojemljivi in veliko bolj gnetljivi, kot so mislili, in da je prav od prvih treh let življenja odvisno, kakšni bomo potem kot odrasle osebe. Čim mlajši so možgani, tem bolj so podobni gobi, ki vse vpija, ali plastelinu, ki ga lahko oblikujemo.

Ključ do zdravega odraslega – srečna mati

Desetletja so vzgojne metode počivale na razumu, logiki, discipliniranju, kaznih in nagradah, otrokova čustva se niso preveč upoštevala. Prav tako se je mislilo, da je otrok še premajhen, da bi razumel, kaj se okoli njega dogaja. V zadnjih letih pa so znanstvena spoznanja dodobra pretresla temelje stare vzgoje. Pokazalo se je celo, da je razlika med zanemarjenimi otroki in tistimi, ki prejemajo ustrezno ljubezen in skrb (pri tem je odločilna vloga matere) jasno vidna tudi na posnetkih njihovih možganov. Možganske celice zanemarjenih otrok imajo le malo sinaptičnih povezav, videti so kot drevo z okleščenimi vejami.

Ni mogoče dovolj poudariti, kako pomembno je za otroka, da ima skrbno, potrpežljivo in ljubečo mater. Seveda pa mora biti tudi ta srečna in umirjena, da lahko enako počutje prenaša na otroka. Zaskrbljena ali zagrenjena mati se bo le stežka ustrezno posvečala otroku. Zato otrokov oče lahko največ naredi za otroka, če poskrbi, da je otrokova mati brez večjih skrbi in sproščena, da ima dovolj časa za otroka, je zadovoljna in srečna. Za razvoj otrokovega nevrološkega sistema so nujni hormoni sreče in ugodja, ker samo če jih je dovolj, lahko aktivirajo tiste otrokove gene, ki gradijo in oblikujejo možgane tako, da ti lahko razvijejo vse svoje zmožnosti. Novorojenčkova sreča, varnost in zaupanje so temeljni pogoji za popolni razvoj otroških možganov in s tem tudi za poznejše ustrezno izoblikovanje osebnosti.

Ali pustiti otroka jokati ali ne

Še zmeraj je zelo razširjeno mnenje, da naj otrok kar joka, bo že nehal. Če bomo takoj skočili, ko zajoče, naj bi ga samo razvadili in potem se mu bomo morali nenehno posvečati. Ali celo mnenje, da je jok dober za razvoj otrokovih pljuč.

Vedeti je treba, da novorojenček ne joče brez razloga. Jok je edini način, ki ga ima, da prikliče pomoč. Četudi ni lačen, je suh in previt, pa lahko kliče starše, naj mu pomagajo zato, da se pomiri, saj tega sam ni zmožen storiti. Svojega čustvenega stanja ne zmore uravnotežiti, ker za to še ni dovolj čustveno močan in dozorel. Mati to intuitivno začuti, vzame otroka v naročje in ga pomiri z zibanjem ali nežnimi besedami, in tako se otrok ob materini pomoči in nadaljnjem razvoju živčevja sčasoma nauči sam čustveno pomiriti. Otroci, ki takšne pomoči ne dobijo, se razvijejo v odrasle, ki se v trenutkih čustvenega stresa ne bodo zmogli in znali pomiriti. Če otrok joče in ne dobi pomoči, je v primeru, ko je to stalna praksa in ne izjema, izpostavljen zelo močnemu stresu, ki pusti dolgoročne posledice. Res bo prenehal jokati, saj bo sčasoma spoznal, da ne dobi pomoči. Vendar bo ob tem razvil tudi občutek, da je v neprijaznem okolju, kjer ne dobi pomoči. Nezaupljiv odnos do ljudi mu bo − takšne so izkušnje iz terapij odraslih oseb s težavami −, ostal vse življenje, in ga je skoraj nemogoče odpraviti. Dolgotrajni stres, imenujemo ga toksični, nastane tudi zaradi zlorab nasilnih staršev, alkoholikov, duševno bolnih ali nezrelih oseb. Takšen stres spremeni otrokove možgane. Če vzamemo za zgled lego kocke, bi lahko rekli, da možgani zaradi stresa niso sposobni zgraditi pravilnega vzorca, temveč „kocke namečejo drugo na drugo brez pravega prileganja.“

Kaj potrebujejo otroški možgani

Ljubeč, pozitiven odnos pomaga oblikovati zdrave možgane in jih varuje pred negativnim učinkom stresa. Novorojenček mora živeti in se igrati v zdravem okolju z dovolj priložnosti za igro in rast. Potrebuje mater, očeta ali druge skrbnike, da razbirajo njegove potrebe in želje, da mu ustrežejo, ko je utrujen, lačen, ga potolažijo, ko je v stresu, želi dudo ali zgolj objem in varnost. Topel in odziven odnos do otroka in ustaljena dnevna rutina pomagata otroku, da se počuti varnega. Sporočata mu, da lahko računa na osebo, ki skrbi zanj, in da povezanost z ljudmi prinaša dobro.

Otrok je sprva najbolj povezan z materjo, čeprav je navezanost na očeta tudi zelo pomembna. Povezanost je globoka čustvena vez med otrokom in osebo, ki najbolj skrbi zanj in je bistvena za otrokovo dolgoročno čustveno zdravje. Ta povezanost se začne razvijati povsem naravno. Otrok zajoče in mati mu da, kar potrebuje: hrano, dudo, zamenja plenice ali ga samo drži v naročju. Ko se hitro odzove, otrok spoznava, da lahko materi zaupa. Od matere je odvisno njegovo udobje in ali se bo počutil varnega. Čim bolj mati spoznava, kaj ji otrok skuša sporočiti in čim bolj zadovoljuje njegove potrebe, tem manj je otrok izpostavljen stresu. Takoj se odzvati na otroški jok je najboljši način, kako mu pokazati, da lahko računa na vas, da se bo počutil varnega in ljubljenega. Nositi otroka, ga gugati ali nežno pomirjati, krepi medsebojno povezanost.

Zakaj je povezanost pomembna? Varna in zdrava povezanost je temelj, ki omogoča otroku raziskovati svet, v katerega se je rodil, in se pri tem počutiti varnega. Povezanost je prvi način, prek katerega se otrok uči, kako organizirati svoje občutke in odzive z opazovanjem osebe, ki ga neguje in skrbi za njegovo udobje. Bistvena je za poznejše čustveno zdravje. Zdrava povezanost bo otroku pomagala, da se bo spoprijel z različnimi življenjskimi položaji, ko bo odraščal, kot je prva ločitev od staršev (vrtec ali šola), sodelovanje z drugimi otroki in samonadzor. Povezanost pomaga otroku učiti se, kako zaupati drugim ljudem, zato je pomemben del zdravega razmerja pozneje v življenju.

Kako naj vemo, ali je otrok razvil zdravo povezanost? Takšni znaki se razvijejo že zelo zgodaj. Otrok star 4 tedne že lahko odgovori z nasmeškom, izrazom na obrazu ali veselimi gibi rok. Pri treh mesecih že vrne nasmešek, pri 4 do 6 mesecih se bo obrnil k materi in pričakoval, da mu bo pomagala, če mu kaj ne bo prav. Pri sedmem ali osmem mesecu se lahko ob pogledu na neznan obraz prestraši ali razburi, začne pa se že odzivati tudi na materin stres, jezo ali žalost.

Posledice zgodnje travme

Zgodnja travma ima daljnosežne posledice na srečo, zdravje in druge vidike človekovega življenja. Vse raziskave kažejo, da se vse začenja že v prvih treh letih človekovega življenja. Tedaj se zgodijo tudi zgodnje travme, ki vplivajo na vse življenje. Socialne, čustvene, psihološke, zdravstvene, fizične in druge težave, ki jih ima odrasla oseba, le stežka povezujemo z dogodki iz njenih prvih let življenja. Razumljivo je, da tako razmišljamo, ker se dogodkov iz prvih treh let ne spominjamo, ali se jih spominjamo le bežno. Zdi se nam, da ker se jih ne spominjamo, tudi niso pomembni.

Za spominjanje zgodnjih dogodkov je odgovoren tako imenovani eksplicitni spomin, del možganov, ki v prvih treh letih še ni dovolj dejaven. V prvih treh letih otrokovega življenja je razvit predvsem implicitni spomin, pri katerem sodelujejo globlji deli možganov (limbični sistem). Ta vrsta spomina ne shranjuje slik, prizorov, temveč le spomin na to, kako se otrok počuti. Te spomine je mogoče pozneje obuditi z nekaterimi tehnikami (regresijo), celo spomine iz maternice, saj so trajno shranjeni, od časa do časa pa se ob nekem zunanjem dražljaju razkrijejo. In potem smo, kot na primer tridesetletniki, zbegani, zakaj se tako počutimo, zakaj smo se v nekem položaju nerazumljivo odzvali, kaj je z nami? Ne zavedamo se, da nas je k takšnemu ravnanju napeljal občutek, ki smo ga izkusili in shranili v svoje možgane že kot dojenčki.

Nekatere težave so lahko posledica takšnih zgodnjih dogodkov, na primer psihične, čustvene težave, depresija, anksioznost, napadi panike, težave z obvladovanjem čustev, eksplozivnostjo, izbruhi, težave v partnerskih razmerjih, zelo velika bolečina ob razpadu partnerske zveze, ki lahko pozneje pripelje celo do telesnih težav. Tudi bulimija, anoreksija, rezanje, odvisnosti od kajenja, alkohola, drog, strah pred vstopanjem v partnersko razmerje so stvari, ki morda ne zahtevajo večje zdravniške pomoči, vendar človeku zelo otežujejo življenje.

Neprijetni dogodki nas prizadenejo v vseh obdobjih življenja, vendar smo v prvih treh letih zanje najbolj občutljivi, in tudi škoda je tedaj največja. Za to je več vzrokov. Enoletni otrok še ni sposoben učinkovito predelati neke čustvene izkušnje, ki ga povsem preplavi in prav zato tudi potrebuje starše. Če mu starši ne pomagajo, je takšna izkušnja zanj uničujoča. Shrani se v podzavest kot negativen odnos do ljudi, prizadene pa tudi možgane. Takšen otrok doživlja sebe kot nekoga, ki ni dovolj vreden, da bi ga imeli radi, da bi ga sprejemali, zato se pripravlja na svet, ki ga ne bo sprejemal, in temu primerno razvije ustrezen model vedenja. Čeprav se kot odrasli potrudimo, da bi marsikdaj ravnali drugače, pa nas pri tem ovirajo nerešeni vzorci iz podzavesti in ustvarjajo življenjske položaje, v katerih lahko ohranjamo prav tisto slabo stanje, na katero je sistem navajen, saj se pri tem počutimo najvarnejše.

Stres je sestavni del življenja, in tudi otroci se morajo naučiti, kako ga obvladati, ker je spopadanje z vsakdanjim stresom del zdravega razvoja. Nobena družina ni brez stresnih dogodkov, tudi ko je otrok v najbolj občutljivem obdobju. Če je otrok ljubljen in sprejet, se posledice popravijo. Starši se morajo tudi naučiti, kako reči „ne“ in pri tem vztrajati. Otrok mora ta „ne“ spoštovati, spoznati mora mejo, čez katero ne sme. To mu tudi pomaga pri razvoju, ker mora spoznati, da so stvari, ki jih mora v življenju opustiti ali jih ne more dobiti, in je tudi normalno, da se jezi, protestira in vztraja pri svojem. Tudi starši morajo vztrajati pri svojem „ne“, pustiti, da se otrok zjoka, ga potolažiti in biti ob njem, dokler se ne znebi stresa in vrne v normalno stanje. Kot je dejal Jesper Juul: „Razvajenost ni toliko posledica tega, da otrokom dajemo preveč tistega, kar si želijo, temveč da jim dajemo premalo tistega, kar potrebujejo.“ Otrokom ni treba izpolnjevati vseh želja. Da bi se otrok ob nas počutil varne, moramo imeti svoje stališče in mu pokazati njegove meje, kot tudi to, da smo ob njem in da nam je mar zanj.

xxx

Človeški možgani se začnejo oblikovati že tri tedne po spočetju, toda kljub temu je razvoj možganov še v številnih vidikih proces, ki poteka vse življenje. Poglavitna razlika med razvojem možganov pri otroku in učenjem odrasle osebe je v tem, da so možgani v zgodnji dobi še zelo dojemljivi in gnetljivi (strokovnjaki uporabljajo izraz plastični), v starosti pa ne več. Plastičnost možganov pa ima dobre in slabe strani: dobro je, da so otroški možgani zelo učljivi in prilagodljivi, slabo pa, da so tudi bolj ranljivi.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 305, januar 2015

Fotografija: 123RF