Oktober 1997. Že več let sem trpel hude kronične bolečine v glavi in prestal marsikatero zdravljenje uradne in alternativne medicine. Nehal sem iskati nove možnosti zdravljenja, in se osamil v malem najemniškem stanovanju. Minili so zadnji lepi poletni dnevi in začelo se je obdobje sivega in turobnega vremena. S poslabšanjem vremena se je poslabšalo tudi moje razpoloženje. V meni so divjale strahovite nevihte, nerazložljivo sovraštvo in jeza sta me silila k turobnemu počutju. Zdelo se je, da ni izhoda iz takega stanja. Pogosto sem kot tiger v kletki hodil po stanovanju in se skušal znebiti mračnih občutkov, bolečin in velikega notranjega nemira. Zelo napet sem bil, nisem pa vedel, od kod se je v meni zbrala vsa ta napetost, še manj, kako se je znebiti.

Pravo vprašanje ob pravem času

Nekega jutra pa se je zgodilo tole: Tik preden sem se zbudil, sem se za nekaj sekund znašel v posebnem, napol zavestnem stanju med spanjem in budnostjo, in se zavedel bolečin in svojega nemira. Iz globine duše sem nehote zastavil vprašanje: »Moj Bog, zakaj se danes zjutraj spet tako slabo počutim?« Takoj po tem vprašanju, so se mi začeli pred očmi vrstiti prizori iz moje nedavne preteklosti. Neprijetno me je presenetilo, da je bil vsak prizor in dogodek povezan s komaj zaznavnimi občutki, ki so mi vsako sekundo spreminjali izraz na obrazu, hkrati pa sem razločno čutil, da napetost v mišicah glave popušča. Zlasti so se sprostile mišice okoli oči in nosu, tam sem čutil prijetno rahlo ščemenje. Z vsako spremembo izraza na obrazu so se sproščala drobna mišična vlakna in postajal sem čedalje bolj sproščen.  Počasi so prizori in občutki izzveneli, zbudil sem se in bil sem kot naelektren. Prvič, odkar sem zbolel, sem doživel nekaj, kar se je zdelo, da bi mi lahko pomagalo.

Še dneve potem sem skušal razumeti, kaj se mi je zgodilo, in seveda skušal vse znova doživeti. Jasno mi je bilo, da se morajo združiti tri stvari: prvič, poskušati moram znova sprožiti nenavaden tok spominov in občutkov; drugič, to se mora zgoditi v meditativnem duševnem stanju, podobnem stanju tik pred zbujanjem, in tretjič, podoživljeni občutki se morajo neovirano izraziti na obrazu. Zato sem se udobno namestil v naslanjaču, zaprl oči in se tako kot tisto jutro skušal vprašati, zakaj je z menoj pravzaprav tako slabo. Sprva se ni zgodilo nič, razen, da se mi je zdelo, kot da se je ob vsakem vprašanju napetost le še okrepila. Toda vztrajal sem in nekako po tednu dni se mi je doživetje ponovilo – ne da bi sam vedel, zakaj se je zgodilo prav v tistem trenutku. In tako se je začelo moje samozdravljenje.

Samozdravljenje

Ure dolgo, kot bi se vrtel film, se je v meni porajalo eno močno čustvo za drugim, hkrati z njim pa so iz spomina vstajali prizori, povezani s temi čustvi. Čustva pa so spreminjala izraze na obrazu. Ko se je čustvo izrazilo, je izginilo in prepustilo prostor naslednjemu. Vse to sem opazoval kot neprizadeti opazovalec, hkrati pa intenzivni udeleženec v dogajanju. Pred notranjimi očmi so se ure in ure dolgo vrstili neverjetno živi spomini in čustvene kaskade. Nimam besed, da bi opisal svojo tedanjo osuplost in presenečenje. Nikoli prej nisem doživel česa takega, niti nisem slišal, da bi kaj takega doživljal kdo drug. Stanje, v katerem sem se znašel, je bilo res nekaj posebnega.

Prvi občutek, ki se je pojavil pri samozdravljenju, je bilo nadvse intenzivno sovraštvo do samega sebe, ki so ga spremljali spomini na moje vedenje in doživetja pred leti. Ob podoživljanju sovraštva sta se mi napeli obrazni mišici nad in pod nosnim korenom, močan pritisk sem začutil prav v najglobljem delu nosnega korena. Pred duhovnimi očmi so se mi obujali različni spomini, in po približno pol ure nenadno prenehali. Takoj za tem občutkom se je začel porajati naslednji občutek in spomini, povezani z njim. Občutek je trajal deset minut, naslednji pet minut, zadnji občutki pa so trajali večinoma od dve do tri minute. To sem doživljal od dve do tri ure, dokler nisem zaradi množice različnih spominov in občutkov že povsem izčrpan prenehal z zdravljenjem. To sem storil zlahka, preprosto sem vstal iz naslanjača in pozornost usmeril na stvari v bližini.

Takšno podoživljanje mi je prineslo tolikšno olajšanje, da sem od tedaj samozdravljenju začel namenjati od tri do šest ur na dan. Podoživel sem na stotine dogodkov in izrazil najbolj intenzivna čustva. Sprva sem potreboval od deset do petnajst minut, da sem sprožil dogajanje, po nekaj tednih pa je bilo dovolj že, da sem se miselno osredotočil na obrazne mišice, in že se je sprožil tok spominov in občutkov.

Samozdravljenje se je začelo s svežimi spomini zadnjih let, sledili so spomini iz študentskih let, nato iz pubertete, mladostništva, otroštva in nazadnje iz najbolj zgodnih otroških let. Obudil sem spomine na osebe, kraje, prizor za prizorom, občutek za občutkom, zdelo se je, da je tok podrobnih spominov neskončen.

Pri tem sem doživljal ves spekter negativnih in pozitivnih občutkov, o katerih prej niti slutil nisem, da jih imam. Bes, mogočen kakor vihar, jezo, žarečo kakor razžarjeno železo, najglobljo krivdo, sram, otroško kuhanje zamere, pekočo bolečino v duši, smrtni strah, čisto zlobo, morilsko hudobijo, sijočo ljubezen, obup, globoko sovraštvo, sočutje, razumevanje, zvestobo, žalost, ponižnost, prizadetost, vse to in še veliko več v tisočerih različicah. Nimam besed, da bi bolj razumljivo opisal vse, kar se je dogajalo v teh prvih mesecih samozdravljenja.

Vzporedno s tem procesom so se počasi blažili simptomi mojih težav: bolečine, nenehno vrtinčenje misli, depresija, izbruhi sovraštva ali jeze ali nagibi, da bi se prizadel. Vsak občutek, ki sem ga tako predelal, je v ozadju podpiral neki simptom, ki je s podoživetim občutkom tudi popustil ali celo izginil.

Najpomembnejša doživetja

Ne morem opisati vsega, kar sem doživel v letih samozdravljenja, saj bi to napolnilo stotine strani. Opisal bom le osrednja doživetja, ki so pripeljala do posebnih vpogledov, slabljenja in izginjanja simptomov ter nazadnje do rešitve mojih težav.

V prvem ali drugem letu samozdravljenja sem doživel nekaj posebnega, podlago za temeljno težavo svojega otroštva. Zdelo se mi je, da mati umira in jo moram rešiti. Pri samozdravljenju sem tisti dan začutil, kot da je navzoča posebna blokada, ker se v nasprotju s prejšnjimi dnevi niso pojavljali nobeni občutki. Nemirno sem vstal iz naslanjača, premišljeval o tem, prisluškoval sebi, znova sedel, dokler nisem le zaznal, da se poraja neko doživetje, ki se nanaša na mater. Spet sem vstal – medtem se je v sobi že stemnilo – in občutek teže je postajal čedalje močnejši. Spraševal sem se, kaj je tisto, kar je povezano z materjo. Potem se je v meni nenadno pojavila misel, da je mati mrtva. Ta misel se mi je kar naprej pojavljala. Očitno pa ni bila mišljena prava smrt, saj je bila mati leta 1990 še živa, občutki so se morali nanašati na zelo oddaljen čas. Znova in znova se mi je vsiljevala misel, da je mati mrtva, dokler se nisem v joku zgrudil. Nikoli pozneje med samozdravljenjem nisem imel tako jasnega in živega spomina kot v tistem trenutku: Videl sem mater kot mlado žensko, kako stoji pred menoj in se pogovarja s svojo materjo. Moral sem ležati v otroškem vozičku, saj sem jo opazoval iz ležečega položaja. Nenadoma se mi je zaznavanje spremenilo in ugotovil sem, zakaj se mi je zdelo, da je mati mrtva. Z nekim čutom, ki ga ne znam imenovati, sem »videl«, da ima mati v sebi neverjetno duševno rano. Njeno telo je nenadoma postalo prosojno in v njenem telesu sem zagledal to rano približno na območju jeter. Bila je kot pest velika kepa, prav tako prosojna, prepletena s številnimi energijskimi nitkami. Z nevidno duhovno roko sem segel po kepi, jo vzel iz njenega telesa in jo »vstavil« v svoje telo, pod levi spodnji rebrni lok.

Zgrozil sem se nad tem, kaj sem tedaj storil. S tem dejanjem sem sicer rešil mater, hkrati pa sem nase prevzel nepopisno breme, pretežko, da bi ga lahko nosil tako majhen otrok. Nenavadno pa je bilo, da sem imel prav na tistem mestu, v katerega naj bi »vstavil« omenjeno kepo, do približno dvanajstega leta vidno telesno vdrtino. Zdelo se je, kot da je levi rebrni lok ugreznjen v višini solarnega pleteža. Tudi danes me na tem mestu nekaj zelo močno veže.

Kaj naj bi pomenilo to doživetje, bi težko rekel. Še danes mi ni jasno, ali je bilo to nekaj resničnega ali le plod domišljije, ki je simbolično skušala ponazoriti temeljno breme mojega otroštva – poskus rešiti mater. Intuitivno se mi zdi doživetje resnično, vsekakor ga lahko kot resničnega označim na čustveni ravni.

Po tem doživetju se mi je pred notranjimi očmi zvrstilo na tisoče dogodkov in občutkov, vendar noben prizor ni bil več tako intenziven kot omenjeni.

Čustva iz otroštva so bila skoraj vsa povezana s konflikti s starši. V trenutku, ko sem jih podoživljal, so se znova obudili vsi občutki, ki so se nato sprostili in izginili (ne glede na to, kako intenzivni so bili), tako da se danes sproščeno spominjam dogodkov iz otroštva.

Po približno treh mesecih sem zmanjšal trajanje samozdravljenja na dve do tri ure na dan, saj so bile z intenzivno obrazno mimiko povezane tudi močne napetosti, zaradi katerih sem potem še nekaj časa čutil bolečine.

Sčasoma je narasla tudi moja občutljivost do porajajočih se čustvenih impulzov, tako da so se občutki čedalje pogosteje izražali kar v vsem telesu. Na primer: zvila so se mi ramena, ali napele podlakti. Pogosto so se mi stopala upognila navznoter, ali so se mi napeli prsni koš, bicepsi in mišice ob hrbtenici. Včasih je telo med zdravljenjem samo spremenilo položaj v postelji in se obrnilo v položaj, v katerem so se čustva najlažje izživela. Tu in tam so se mi roke, noge in glava zasukali na postelji tako nenavadno, da je bilo videti, kot da imam spastične tike. Zgodilo se je, da sem potreboval nekaj časa, preden sem ugotovil, na kakšen način se želi pravkar porajajoči se občutek izraziti. Šele ko sem to ugotovil, se je lahko čustvo izrazilo in nato tudi izginilo.

Opazil sem, da je bil pri tem položaj telesa zelo pomemben. Glede na to, ali sem sedel v naslanjaču, postrani sedel na postelji ali ležal na hrbtu, so se porajali drugačni občutki. Nanje so vplivali tudi vsakdanji dogodki: če sem se čez dan jezil nad nečim, so se zvečer med samozdravljenjem pogosto pojavili podobni občutki iz podobnih življenjskih položajev v preteklosti. Na porajanje čustev je vplivalo tudi vreme. Ob lepem vremenu so se pogosto porodili občutki iz doživetij, ki so se zgodila ob lepem vremenu, ob slabem vremenu pa so se porajala tista doživetja, ki so se nekoč zgodila ob takšnem vremenu.

Čim intenzivnejši so bili občutki, tem intenzivneje so se premikale tudi oči. Samozdravljenje sem zmeraj opravljal z zaprtimi očmi. Opazil sem, da se ob porajanju močnejših občutkov, skušajo oči usmeriti v skrajni zunanji rob vidnega polja. Šele ko sem očem omogočil, da so temu sledile, mi je bilo mogoče zaznati s tem povezana čustva in spomine. Včasih so se napele tudi mišice, ki normalno niso pod zavestnim nadzorom. Tako so mi med samozdravljenjem nekaj časa močno vibrirale mišice v trebuhu. Po drobovju so se mi valili pravi valovi napetosti in sprostitve. Ko sem podoživel najhujšo jezo iz svojega otroštva, sem se znebil stalnega spahovanja, ki me je mučilo leta dolgo.

Pogosto se je zgodilo, da je v nekaj urah potem, ko so izzveneli intenzivni občutki, nenadoma na območju sončnega pleteža nastal nekakšen čustveni mehur, ki se je povzpel po hrbtenici in mi v glavi nepojmljivo nežno počil ter zapustil čist, sladek občutek sreče in ljubezni. Kot da je vse vesolje nežno ljubkovalo vsako celico mojega telesa. To se je dogajalo samo v prvih mesecih mojega samozdravljenja, potem nikoli več nisem doživel česa podobnega.

Velik napredek v zdravljenju       

Velik napredek se je pokazal že po prvih treh mesecih. Še zmeraj sem čutil zelo močne napetosti in bolečine, vendar sem se v primerjavi s prej počutil kot v raju. Spet sem lahko bral, in to ne samo nekaj minut, temveč kar ure dolgo. Prav tako sem brez težav gledal televizijo, tudi po več ur. Končno sem začel upati. Jasno mi je bilo, da bom potreboval leta, preden se bom povsem znebil napetosti, toda kaj je nekaj let v primerjavi s tem, da bi me vse življenje trpinčile bolečine.

Pri nadaljnjem samozdravljenju se je ob poglavitnem simptomu (bolečini) izkristaliziral še drug simptom − stalna živčna vzdraženost. Decembra 1997 sem sedel na zofi, ko sem nenadoma postal zelo izčrpan. Legel sem na zofo in zdelo se mi je, da je v nekaj sekundah izginila vzdraženost živcev. Slišati je neverjetno, toda v tistem trenutku mi je postalo jasno, da sem v vseh teh letih s stalnimi glavoboli pravzaprav potiskal občutek izčrpanosti. Ker občutka izčrpanosti nisem več bil sposoben zaznavati, se moje telo tudi ni moglo sprostiti. Občutek izčrpanosti sem dejansko leta dolgo intenzivno potiskal, da izčrpanosti sploh nisem več čutil, zato se tudi telo ni moglo sprostiti.

Prišel je januar 1998 in postajal sem čedalje bolj prepričan, da bom počasi ozdravel. Hkrati pa sem se začel zavedati, kakšna neverjetna grmada potisnjenih čustev se mi je nakopičila v podzavesti. Začel sem se spominjati dogodkov iz zgodnjega otroštva, ki so privedli do tega, da sem se čustveno osamil pred svetom. Od svojega prvega ali drugega leta starosti sem se branil vseh močnih čustev in jih potiskal. Izkušnje iz tistega časa so imele povsem druge značilnosti kot spomini iz poznejših let. Nisem jih doživljal kot prizore določenih dogodkov, ki bi sledili drug drugemu, temveč so bile to bolj nekakšne »čustvene slike« mojega življenja.

Spoznal sem, da sem bil nesrečen že od najzgodnejšega otroštva in da sem te občutke potiskal vsak dan, zato se mi je iz dneva v dan, leto za letom v podzavesti kopičila čedalje večja grmada potisnjenih čustev. Četudi bi mi uspelo vsak dan predelati en dan svoje preteklosti, bi to pomenilo 35 let samozdravljenja. To ni bila preveč rožnata napoved. Toda, kaj naj bi storil? Dotedanji napredek je bil tako dramatičen, da se nisem mogel pripraviti, da ne bi nadaljeval.

Stanje se mi je vidno izboljševalo, maja 1998 sem poskušal prvič opustiti zdravila proti bolečinam, ki so mi jih poleti 1997 predpisali v ambulanti za terapijo bolečine. Izid je bil katastrofalen! Bolečine so postale tako hude in se tako okrepile, da sem že po treh dneh znova posegel po zdravilih in sem potreboval še dva tedna, da sem se pobral. V tistem času sem komaj zapustil stanovanje in večino časa preživel v postelji ali pred televizijskim zaslonom. Kljub neuspehu nisem odnehal. Intuitivno sem vedel, da ni več daleč čas, ko bom lahko opustil zdravila proti bolečinam. V naslednjih štirih tednih sem se zdravil vsak dan dvakrat dlje in nato v enem tednu opustil zdravila proti bolečini. Obneslo se je! Bolečine se niso okrepile. Nad napredkom v zdravljenju sem bil navdušen in že sem se videl, da znova delam v svojem poklicu.

V naslednjih dneh sem preverjal, koliko lahko prenesem, zato sem šel nekajkrat v kino in v internetni kavarni sedel za računalnik. Lahko sem sicer nekaj časa delal na računalniku in malo pohajal naokoli, toda kmalu sem postal izčrpan, in simptomi, ki sem jih še imel, so se po krajšem času poslabšali. Lepo je sicer bilo, da sem shajal brez zdravil proti bolečinam, toda še zmeraj se nisem mogel obremeniti skoraj z ničimer.

Na kliniki za psihosomatske bolezni

Osebna zdravnica, ki je v primerjavi z drugimi zdravniki še zmeraj verjela v mojo ozdravitev, me je že nekaj časa spraševala, kdaj se bom pripravljen vrniti v službo. Na srečo je sprejela moje pojasnilo, da naj bi bile bolečine še prehude, je pa hkrati poudarila, da bom nekega dne le moral v službo.

Vrnitev v poklic, za katerega sem se izučil, še zmeraj ni bila mogoča, saj sem to že sam preveril. Preprosto fizično delo sem lahko opravljal več ur, potem pa mi je že najmanjši piš zraka sprožil morilski glavobol. Nujno sem moral najti pot, kako bi še naprej ostal na bolniškem dopustu.

Na srečo sem se že v začetku leta pozanimal za zdravljenje na kliniki za psihosomatske bolezni. Zaradi urejanja formalnosti sem lahko tam začel z zdravljenjem šele poleti 1998. Tako sem pridobil še pol leta.

Zdravljenje na kliniki je bila zgrešena odločitev. V nasprotju s prvim obiskom v njej, je bila zdaj moja podzavest odprta, in sem lahko zaznaval svoje občutke, zato se nisem ognil nobenemu konfliktu v kliniki. Pa tudi nisem imel kaj početi s skupinskimi pogovori. Čemu naj bi v skupini govoril o svojih čustvih, ko pa sem jih s samoterapijo bolje zaznaval, razumel, prodrl vanje in jih predelal. Mojo zadržanost so si seveda razlagali kot vzvišenost in zavračanje zdravljenja. Čedalje bolj so me kritizirali in na to sem se odzival s kljubovanjem in zavrnitvijo. Iz dneva v dan so se mi simptomi slabšali, poteg tega so mi celo prepovedali samozdravljenje (sam sem še zmeraj verjel vanj!), nazadnje sem po šestih tednih zapustil kliniko s hujšimi simptomi, kot so bili tisti, s katerimi sem prišel. Okrepile so se bolečine v prsih, neprenehoma sem imel občutek, da bom vsak trenutek bruhal.

Ob vsem tem me je še moja terapevtka na kliniki kljub vsem simptomom razglasila za zdravega, sposobnega delati poln delovni čas. Ker tega nisem bil zmožen, sem se zato po odhodu s klinike, na Zavodu za zaposlovanje prijavil kot nezaposlen ter si začel še bolj prizadevati, da bi izboljšal svoje stanje.

Zlasti so me obremenjevale hude bolečine v prsih, ki so sevale na vse strani, zato sem se jih lotil najprej. Namesto da bi se tako kot prej osredotočil na mimiko obraza, sem med samozdravljenjem pozornost usmeril na levo polovico prsi. Približno šest tednov sem podoživljal hude duševne bolečine majhnega otroka, ki so jih konflikti med zdravljenjem na kliniki zvabili iz podzavesti, ob tem pa se pred mojimi duhovnimi očmi niso vrstili nobeni slikovni prizori. Občutki so se izražali kot krči v prsih in – kako drugače bi sicer sploh lahko bilo – tudi z intenzivno obrazno mimiko. Nazadnje so hude bolečine v prsih izginile in tudi nenehno siljenje na bruhanje je prenehalo.

Naslednje tedne sem nadaljeval s samozdravljenjem, vsak dan je bil viden napredek, tako da sem se oktobra 1998 odločil, da sprejmem delo v svojem poklicu za polovičen delovni čas. Toda tudi tokrat sem se precenil, kajti delo za računalniškim zaslonom je bilo sprva zame prava muka. Natančno po štirih urah sem vsak dan vstal od mize in takoj šel domov, nato pa dve uri počival v postelji. Toda vztrajal sem, in po preteku nekaj mesecev je vse postalo znosnejše.

Ko so hude bolečine v prsih izzvenele, mi je v zavest začel vdirati drug simptom: pogosto sem imel razločen občutek, da se mi po vsej levi polovici telesa, od glave prek vratu, ramen, reber, želodca, črevesja in bokov v noge, vse do prstov, širi velikanska napetost. Začel sem jo opazovati in med zdravljenjem legel na levo stran telesa. V tem telesnem položaju so mi oči zlahka gledale v levo, in tako sem se začel laže zavedati napetosti v levem delu telesa.

Sunki napetosti, ki so se zdaj porajali, niso bili več povezani s spominskimi prizori in jih tudi niso spremljali občutki. V primerjavi z dotlej porajajočimi se impulzi, so se mi zdeli čustveno »prazni«, hkrati pa so bili tako intenzivni, da je leva stran telesa v približno pol ure počasi postala trda kakor kamen, od glave do prstov na nogi. Telo se mi je ob tem krivilo kot napeti lok in obraz se mi je pačil od skrajnih bolečin. Težko sem dihal in ležal, telo so mi preplavljali krči, glava se mi je močno upognila nazaj in obraz postal prava spaka. To je trajalo nekaj mesecev, dan na dan po približno eno uro, saj bi bilo daljše samozdravljenje prenaporno. Sčasoma je napetost, ki je obvladovala levo polovico telesa, začela počasi izginjati. Povsem izginila ni, in še danes vsakih nekaj dni pri samozdravljenju začutim napetost v istem območju levega kolka in levega spodnjega dela prsi.

Od kod so prihajali ti sunki napetosti in kaj so pomenili, še danes ne vem. Ker pa niso sprožali nobenih občutkov, telo pa se mi je zvijalo zaradi hudih bolečin, sem domneval, da so ti impulzi neizživeti telesni odzivi na zelo hude telesne bolečine. Iz pripovedovanja staršev vem, da sem kot štirimesečni dojenček hudo zbolel verjetno zaradi nevarne črevesne okužbe, bil nekaj dni v komi, dobil veliko injekcij, punktirali so mi tudi hrbtenjačo. Ko sem ozdravel, je pediater rekel staršem, da ni verjel, da bom preživel. Kdo ve, morda sem podoživljal spomine iz tistega časa.

Poleti 1999 sem spet podoživel vse pomembne faze svojega življenja. Ljubezenske zveze, ožje prijateljske stike, smrt starih staršev in matere, svoja študentska leta, služenje vojaškega roka, gimnazijska leta in prvih šest let življenja – le iz osnovnošolskega obdobja spominov skoraj ni bilo.

Tedaj sem bil prepričan, da bom ozdravel v letu ali dveh, saj sem tako rekoč znova podoživel vse svoje življenje, več se ni moglo zgoditi – vsaj tako sem si mislil. Toda porajajoči občutki so se začeli počasi spreminjati. Moja podzavest je sprostila drugo vrsto občutkov, ki so, kot se je izkazalo, sestavljali večino moje bolezni. Dotlej sem se večinoma spominjal konkretnih prizorov in dogodkov, v katerih so bili praviloma udeleženi družinski člani ali prijatelji. Zdaj pa so se čedalje bolj porajale slike mojega rojstnega kraja, šolske poti, našega stanovanja, ne da bi se ob tem pojavljale tudi osebe. Vse prizore je spremljalo globoko nezadovoljstvo in osamljenost. Tisočkrat sem videl naše stanovanje iz vseh mogočih zornih kotov, tisočkrat vrt okoli hiše in bližnjo okolico. Tisočkrat sem šel po svoji šolski poti in podoživljal občutke, ki so se med šolanjem porajali v meni, vendar se niso mogli prebiti v zavest. Med to fazo se je stalna prerazdraženost v mojem telesu polegla, tako zelo, da sem začel spet piti kavo in tu in tam tudi prižgal cigareto.

Počasi mi je postalo jasno, kaj je bil razlog za nezadovoljstvo in osamljenost. Temeljila sta na že prej omenjeni duševni odtujenosti, do katere je prišlo v prvih letih mojega življenja. Ta odtujitev je povzročila, da je bila moja potreba po človeški bližini stalno nezadovoljena, da sem bil skoraj v vsakem trenutku življenja nezadovoljen, to nezadovoljstvo sem potiskal, in tako se je postopno – s kopičenjem občutka za občutkom, razvila prava gora nezadovoljstva. To nezadovoljstvo je začelo prihajati na dan, in šele jeseni 2000 je bilo za menoj tudi to obdobje.

Do tedaj so se mi izboljšale naslednje težave: pritisk v glavi je izginil, izginile so bolečine v prsih, omilila se je skrajna vzdražljivost živcev, izginil je občutek izčrpanosti, srce je spet bilo normalno, miselni tok se je umiril, spet sem lahko gledal televizijo in delal z računalnikom.

Maja 2001 pa se je zgodilo nekaj novega. Nekega večera sem pri samozdravljenju opazil, da se je občutek, ki se je porajal, želel izraziti z močnim obračanjem glave. Dovolil sem. Spoznal sem, da je večina občutkov povezana s premiki glave. Tako sem dobil še boljši stik z občutki in začeli so se tudi hitreje izražati.

Junija 2001 so dokončno prenehali vsi glavoboli. Pravzaprav bi me to moralo veseliti, toda zmeraj, ko so izginili nekateri močni simptomi, sem začel močneje zaznavati druge. Tokrat so prišli na površje potisnjeni občutki v telesu. Levi gleženj in leva meča sta bila še zmeraj zelo napeta. Prav tako prsni koš, zlasti na spodnjem delu. Zdelo se mi je, kot da na ramenih nosim težko breme, kot da imam v hrbtu vstavljeno desko, v glavi me je neprijetno stiskalo. V območju srca in pod levim rebrom me je pogosto neprijetno zbadalo.

Moje samozdravljenje je imelo pozitivno in negativno plat. Pozitivna je bila, da sem postajal razmeroma zdrav in sem lahko hodil v službo, da že leta nisem jemal zdravil, in da sem se sam spravil iz stanja, ki bi me sicer pripeljalo v invalidsko upokojitev, saj sem bil medicinsko gledano neozdravljiv. Toda da sem to dosegel, sem potreboval 40 mesecev samozdravljenja – približno 2500 ur samo za razrešitev poglavitnega simptoma − hudih glavobolov. Od tega sem približno sto petdeset ur samo jokal. Nekaj sto ur sem podoživljal intenzivne duševne rane iz prvih let življenja. Približno tristo ur so se sproščale zelo močne napetosti v levi polovici prsi, približno tisoč ur sem doživljal prizore iz rojstnega kraja, ne da bi bile pri tem udeležene kakšne osebe. V osemsto urah so se porajali različni občutki in spomini iz različnih obdobij mojega življenja. Vsako čustvo je bilo povezano s konkretnim življenjskim položajem. Moral sem podoživeti vsak občutek, sicer bi ostal v podzavesti in še naprej negativno vplival name.

Včasih sem nov občutek in z njim povezan spomin doživljal skoraj vsake pol sekunde, včasih pa me je dneve dolgo zaposloval le en sam občutek. V prvih dveh letih samozdravljenja je posamezen občutek trajal od 2 do 20 minut, nato pa sem večinoma doživljal sekundne občutke – posamezne čustvene impulze, ki so se nanašali predvsem na mojo puberteto.

To poročilo kaže, kako lahko neverjetna množica potisnjenih čustev povzroči telesno bolezen, in koliko dela je potrebnega, da človek ozdravi. Kljub temu pa je to pozitivna novica, saj mojih simptomov z normalno psihoterapijo ni bilo mogoče ozdraviti in bi me spremljali do konca življenja.
Na koncu bi rad še enkrat poudaril, da pri vseh opisanih doživetij nisem počel nič. Bil sem le pasivni opazovalec in dopustil, da vse teče tako, kot je teklo, ne da bi vplival na to. Določena dejavnost je bila potrebna le za sprožitev toka spominov in občutkov. Nič od tistega, kar se je potem dogajalo, ni imelo več opraviti s hoteno dejavnostjo. Če bi poskusil na kar koli vplivati, se ne bi porodil tok čustev in spominov, potisnjeni občutki bi ostali v podzavesti in bi še danes trpel zaradi depresije in psihosomatskih simptomov kot na začetku svoje bolezni, ali pa bi razvil celo nevrozo ali psihozo.

Čustvom in prizorom pa nisem bil nikoli izpostavljen na milost in nemilost, vse, kar se je dogajalo, sem lahko ustavil v delčku sekunde. Ko se človek nauči, kako izživeti potisnjene energije, ne da bi na to vplivala vsakdanja zavest, se zgodijo stvari, kakršne sem doživljal jaz in bi jih doživel tudi vsak človek. Ne glede na to ali človek trpi zaradi čustvenih težav, ali pa je srečen in uravnotežen, nanj zmeraj vplivajo potisnjena čustva.

Rudi, objavljeno v reviji AURA št. 310, junij 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com