Bolečine v prsih: gotovo napovedujejo pljučnega raka. Bolečine v glavi: tumor? Driska: Joj, rak debelega črevesa. Takšne misli hipohondrom (namišljenim bolnikom) otežujejo vsakdanje življenje. Hipohonder se boji hude bolezni, ki naj bi jo zagotovo imel, čeprav je zdravniki pri njem nikakor ne morejo odkriti. Iracionalni strah pred boleznijo pesti manj kot odstotek ljudi. Med njimi je tudi 21-letni Timo (ime spremenjeno). Vse življenje živi pod hudim bremenom, da ima morda smrtonosno bolezen. Te svoje težave skuša premagati s terapijo. Oglejmo si njegovo pričevanje.

S sedmimi leti so mi opravili kolonoskopijo – precej boleč pregled črevesja. Bivanje v bolnišnici in vse preiskave so me morale dokaj prizadeti, saj me je bilo odtlej strah obiska pri zdravniku, da ne omenjam cepljenja. Če sem bil naročen na pregled, nekaj dni prej nisem spal in bil sem živčen. Toda s tem strahom sem se nekako naučil živeti, ni tako zelo vplival na moje življenje.

Napadi vrtoglavice

Kot sedemnajstletnik sem spoznal današnjo prijateljico. Strahovi so izginili, bil sem ves navdušen in poln poleta. Leto dni pozneje se me je večkrat na dan lotevala vrtoglavica, bil sem poklapan in brez energije. Takšno počutje je trajalo nekaj tednov in odločil sem se obiskati zdravnika. Vrtoglavico je pripisal gripi. Ker ni bilo z menoj nič bolje, sem rešitev iskal tudi na spletu. V google sem vpisal »vrtoglavica in nemoč«, in strežnik me je takoj usmeril na neki forum. Na njem sem izvedel, da lahko takšni simptomi napovedujejo tudi tumor v glavi.

Ta trenutek je pomenil prelomnico v mojem dotedanjem najstniškem življenju. Nenadoma se me je polotil žgoči strah, da sem na smrt zbolel. Ljudje, ki še nikoli niso izkusili česa takega, si takšen strah le težko predstavljajo. Strah je bil odtlej moj stalni spremljevalec in prevladoval je nad vsem. Povsem me je obvladoval, nič več nisem bil »jaz sam«. Pojavil se je ob najbolj srečnih in najmanj primernih trenutkih in me strl. Zdelo se mi je, da se bodo name zrušili zidovi in me pokopali pod sabo. Imel sem napade panike, oblival me je pot, hlastal sem za zrakom, nespečnost je bila zame nekaj vsakdanjega. Čeprav sem se sicer zelo bal zdravnikov, sem hotel nemudoma opraviti preiskavo z magnetno resonanco, da bi čim prej odkrili tumor. Kar čutil sem ga v glavi in nevrologu nazorno pokazal mesto na lobanji, kjer naj bi bil.

Toda iz vsega tega ni bilo nič, izkazalo se je namreč, da sem zdrav. Pomiril sem se in strah me je zapustil, vendar ne tudi vrtoglavica. Po neskončnih preiskavah so mi nazadnje postavili diagnozo: hashimotov tireoiditis, avtoimuna bolezen, kronično vnetje ščitnice. Domači zdravnik mi je predpisal tablete, vendar niso pomagale. Še naprej me je pestila vrtoglavica.

Strah pred srčnim infarktom

Potem mi je zaradi srčnega infarkta nepričakovano umrla teta in spet me je začel obvladovati strah. Začel sem premišljevati, ali mi morda tablete, ki sem jih jemal zaradi obolele ščitnice, ne pomagajo pregnati vrtoglavice zato, ker je v ozadju neka druga bolezen. Spet sem šel po pomoč na splet. Tam sem prebral, da sta lahko omotica in vrtoglavica tudi znamenji težav s srcem – in tudi moja teta je imela ta znamenja. Začel sem se bati, da bom umrl zaradi srčnega infarkta.

V tistem času sem civilno služil vojsko, v ustanovi za prizadete. Tam sem nekoč nenadoma padel po tleh, nisem mogel dihati in odpeljali so me na urgenco. Zdravnik me je hotel poslati na psihiatrijo, temu pa sem se uprl. Tam so ljudje s hujšimi duševnimi težavami, kot sem jih imel sam, zato sem se bal, da bi se moji strahovi tam le še okrepili. Domenila sva se, da se bom pridružil dnevni skupini za pomoč ljudem s psihičnimi težavami.

Mislil sem, da bom po šestih tednih obiskovanja skupine spet zdrav, toda zgodilo se je prav nasprotno. Za 34 bolnikov so skrbeli medicinska sestra, delovna terapevtka in psihiater. V vsem tem času sem se s psihiatrom zasebno pogovoril le dvakrat. Namesto kakšne druge vrste terapije, naj bi začel jemati tablete kot drugi bolniki. Udeleženci skupinskih pogovorov, ki so jemali tablete, pa so vsi brez volje in življenja sedeli okoli mene. To me je prestrašilo. Odločil sem se, da bom za svoje težave poiskal boljšo terapijo, saj sem želel svojim težavam priti do dna. Nisem hotel jemati zdravil, ki bi me samo omamila in zatolkla.

Končno prava pomoč

Vzel sem si čas in poiskal res dobrega psihoanalitika, da bi začela z dolgotrajnejšo terapijo. Šel sem tudi k specialistu za ščitnico, ki mi je končno predpisal ustreznejšo terapijo za hashimotov tireoiditis. Izvedel sem, da so lahko napadi panike tudi posledica te avtoimune bolezni.

Danes upam, da sem se rešil negativne spirale – omotica in vrtoglavica sta prenehali in se več ne zatekam v vse mogoče bolezni. Pogovori s terapevtom mi pomagajo, da prepoznavam položaje, v katerih bi se lahko spet pojavili napadi panike in naučil sem se spoprijemati se z njimi. O hipohondriji sproščeno govorim in zanjo vedo vsi prijatelji. Številni od njih so se potem tudi sami odprli in mi začeli pripovedovati o svojih duševnih težavah. Zame nobena bolezen ni več tabu tema, še najmanj hipohondrija, saj je to bolezen kot vsaka druga, na primer zlomljena noga ali gripa.

Timo

xxx

VZROKI HIPOHONDRIJE IN POMOČ

Z izrazom hipohondrija označujemo bolezenski strah pred boleznimi, ki obstajajo zgolj v bolnikovi domišljiji. Ta strah povsem obvladuje bolnikovo mišljenje, občutke in ravnanje in mu onemogoča normalno življenje.

Hipohonder si domišlja, da ima huda bolezenska znamenja, ki ustrezajo sliki neke izbrane bolezni. Simptome si sicer takšen bolnik ne izmisli povsem, opre se na resnično dogajanje v telesu: razbijanje srca, potenje, motnje spanja, težave z želodcem in podobno. Čeprav takšnega dogajanja večina ljudi niti nima za mar, pa ga bolnik s hipohondrijo doživlja kot nekaj zelo hudega. Kar sam simptome pripiše neki izbrani bolezni – domišlja si, da je na primer zbolel za rakom, multiplo sklerozo ali kakšno drugo hudo boleznijo. Čeprav obišče zdravnika in mu ta zagotovi, da izvidi ne potrjujejo bolezni, pa takšen bolnik zdravniku ne verjame. Morda si za nekaj časa res oddahne, nato pa se ga strah znova loti, preraste lahko celo v prave napade panike.

Kaj je v ozadju

Za hipohondrijo se lahko skrivajo različni vzroki: večja telesna in psihična vzdražljivost, pretirano zaščitniški in prestrašeni starši, travmatske izkušnje iz otroštva in preteklosti, negativne okoliščine, na primer hud stres, in ne nazadnje tudi veliko dostopnih informacij o boleznih.

Hipohondri so bolj kakor drugi ljudje nagnjeni k temu, da se na stres in druge obremenitve v življenju odzivajo s telesnimi simptomi, ki so sami po sebi nedolžni, toda hipohonder jih jemlje zelo resno. Številni hipohondri imajo res tudi neko bolezen ali je morda bolezen, ki si jo hipohonder izbere, v družini ali krogu znancev in prijateljev, tako da je takšen bolnik seznanjen z njo, o njej je bral ali gledal kakšno oddajo na to temo na televiziji.

Hipohondrijo pogosto sproži stresen položaj, velikokrat šele potem, ko je stres že mimo, saj telo med stresom pošilja številne signale, ki so posledica hude obremenitve, na primer, pojavijo se težave s prebavo, glavoboli ali velika utrujenost. Hipohonder se tako znajde v začaranem krogu. Ker trdno verjame, da je bolan ali bo to zanesljivo postal zelo kmalu, ga to seveda spravi v hud stres, stres pa po drugi strani prizadene telo in telo začne pošiljati različne signale, ki hipohondru »dokazujejo«, da ima prav, ko misli, da je hudo bolan. Zato začne življenje organizirati v skladu s svojim strahom, začne se ogibati vsake obremenitve, telesne ali duševne. Ker je telo manj navajeno na obremenitve, se pozneje tudi veliko bolj dramatično odzove že na majhne težave.

Pomoč pri hipohondriji

Kognitivna vedenjska terapija

Kognitivna vedenjska terapija je psihoterapevtska metoda, ki uporablja sklop psihološkega znanja, metod in tehnik, s katerimi terapevt pomaga stranki razumeti njene težave ter spremeniti miselne in vedenjske vzorce, ki te težave ohranjajo. Hipohondra je zelo težko prepričati, da njegova težava ni nekaj telesnega, temveč predvsem psihičnega. Takšna oseba lahko leta in leta obiskuje različne zdravnike, dokler ne poskusi še s terapijami, namenjenimi premagovanju življenjskih težav, kot je na primer kognitivna vedenjska terapija.

Konfrontacijska terapija

Pri tej vrsti terapije terapevt in hipohonder začneta počasi odpravljati skrbi, ki hipohondra pestijo, vendar ta proces zahteva čas in nekaj premagovanja, saj se v nekaj tednih ni mogoče znebiti vseh skrbi in telesnih simptomov. Iščejo se vzroki za pojav hipohondrije, ali je morda bolezen bolj navzoča v družini, ali pa morda takšno stanje bolniku celo prinaša kakšne koristi. Bolniku pomaga, če krepi telo s športom, da je v čim boljšem zdravstvenem stanju in se sam uči, kako gledati na svoje telesne simptome kot na nekaj normalnega in nenevarnega. Naučiti se tudi mora, da negativne misli in pretirano ukvarjanje s seboj ne pripomorejo k zdravju.

Sprostitvene tehnike in pomiritev

Ob vedenjskih terapijah se dobro obnesejo tudi metode sproščanja. Bolnik se nauči sprostiti se in znova najti stik s seboj. To mu okrepi samozaupanje in povrne mir. Takšne tehnike so na primer progresivna sprostitev mišic po Jacobsonu, meditacija, joga ali avtogeni trening. Pomaga tudi pomirjajoča glasba, ob kateri človek zapre oči in pusti, da mu misli prihajajo in odhajajo. Prestavlja si čudovit miren kraj, kjer je nekoč bil ali pa si takšnega ustvari v domišljiji in se vanj zateče ob težavah.

Marko Vesel, objavljeno v reviji AURA št. 312, avgust 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com