Del svojega življenja poznam le iz pripovedovanj matere, svojega tedanjega prijatelja in zdravnikov.

Komaj osemnajst let mi je bilo in s prijateljem Tomom sva bila skupaj že pol leta. Čez tri mesece naj bi se začelo moje novo življenje. V Hamburgu. Daleč od podeželskega Biberacha, v velikem, meni še neznanem svetu. V Hamburgu sem si že poiskala tudi stanovanje, v svojem kraju pa se dogovorila za počitniško prakso v domu za prizadete osebe. Potem pa me je zadela možganska kap in vse se je spremenilo.

Tom je prenočil pri meni, v naši domači hiši, že zgodaj zjutraj je moral na fakulteto. Spala sem še, ko me je poljubil in odšel. Na vlaku je bil presenečen, da od mene ni prejel obveznega SMS sporočila »Ljubim te!« tako kot vsako jutro. Nekajkrat me je poklical, toda zaman. Vznemirjen je poklical mojo mamo, ki sicer ni nobena paničarka, vendar je v službi spustila vse iz rok in se takoj odpeljala domov.

Skrita pod odejami

Toda doma me ni bilo. Mama je preiskala vso hišo od vrha do tal. Nameravala je nazaj v službo, že je sedla v avto, vendar je kljub temu še enkrat izstopila, šla znova v mojo sobo in premetala posteljo. Našla me je pod dvema odejama, neštetimi blazinami in slončkom iz blaga. Še danes je uganka, zakaj je mama še enkrat izstopila iz avta – ali je bil to materinski instinkt, božji namig ali preprosto sreča. Kajti če se ne bi vrnila, me ne bi bilo več med živimi.

Bila sem v predkomatoznem stanju. Sprva so zdravniki domnevali, da sem pomotoma vzela preveč mamil. Naslednji dan so spremenili mnenje in sumili na samomor. Šele po dveh dneh so postavili pravilno diagnozo: možganska kap zaradi srčne napake.

Kap je ustavila vse – mene, moje življenje, življenje naše družine in predvsem mojo prihodnost.

Dekle, ki ne govori

Zavest se mi je vrnila zelo kmalu. Toda razum, ali védenje, kako ravnati v vsakdanjem življenju, se mi ni vrnilo. Na primer: Tom me je napotil na stranišče. Po nekaj minutah je prišel za menoj. Še zmeraj sem stala ob straniščni školjki, saj nisem vedela, kaj naj počnem s »tem predmetom, ki štrli iz zida«. Zakaj ga uporabljamo? Pa še veliko podobnega se je dogajalo. Zakaj potrebujem hlačke? Kaj je to konec tedna? Ali sem že pila ali še moram piti? Moj spomin se je iztiril. Bila sem tudi dokaj nemirna, zibala sem se sem in tja. V rehabilitacijski kliniki naj bi se znova vsega naučila.

Drugi bolniki, ki so bili na rehabilitaciji ob meni, so me imenovali »punca, ki ne govori.« Po ves dan sem osamljena sedela na stolu in opazovala druge. Nisem mogla razumeti, zakaj sem tam. Zakaj nisem doma? Zakaj sem v tako belem svetu? Svetu z belimi zidovi, s prijaznimi ljudmi v belih haljah, ki mi nosijo hrano. Odnašali so tudi umazano perilo in prinašali čisto.

Enkrat na teden so prišli zame najpomembnejši ljudje: starši, brat, Tom in prijatelji. Zelo so skrbeli zame in mi prinašali veliko daril. Potem sem začela misliti, da sem verjetno mrtva in da živim v nebesih. In ker je ljubi Bog tako prijazen, dovoli, da me enkrat na teden obiščejo sorodniki. Seveda sem to vsakokrat razložila tudi staršem. Dokler so bili okoli mene znani obrazi, sem razumela vse, kar so mi pojasnjevali: imela sem kap, zdaj sem na rehabilitaciji in potem bom spet prišla domov. Toda takoj ko so izginili iz mojega vidnega polja, o tem nisem vedela nič več. Spet sem se znašla v nebesih.

Od Vere, ki ni vedela, kako naj uporabi stranišče, sem po odpustu iz rehabilitacijske klinike že zelo napredovala. Napredovala sem z velikimi koraki in mislila sem, da je poglavje »kap« za menoj, saj telesnih posledic nisem imela. Vsaj takrat ne. Spet sem bila stara vesela Vera.

Luknjičast spomin

Danes, tri leta pozneje, zadevo vidim drugače. Po prihodu iz rehabilitacijske klinike sem morala nadomestiti prvo leto na visoki poklicni šoli. Prvo šolsko leto sem končala s povprečno oceno 4,8, v drugem letniku pa sem morala šolanje opustiti, saj so se moje sposobnosti naglo slabšale. V spominu nisem mogla ohraniti ničesar več.

Odločila sem se, da se bom raje izučila česa praktičnega. Fotografija me je že od prej zelo zanimala, pa tudi nadarjena sem bila zanjo. Že tri mesece se izobražujem za medijsko tehničarko. S praktičnim delom pouka nimam težav. Imam prirojen občutek za sceno in ljudi, sem ustvarjalna in komunikativna. Toda teorije mi nikakor ne uspe obvladati. Pred kratkim sem se skušala naučiti, kako je zgrajena kamera. Vse sem se naučila na pamet, si ogledala tudi film o tem, razstavila kamero, pridobila vse informacije. Vsak večer sem ponavljala snov. Nič mi ni uspelo ohraniti v glavi. Ničesar več se ne morem naučiti, moji možgani so kot sito.

Decembra bom šla še drugič na rehabilitacijo in upam, da se bom tam naučila metod, kako premagati sito v možganih. To izobrazbo si želim pridobiti, nočem spet odpovedati.

Vera

xxx

Kaj je možganska kap

Možganska kap je nenaden dogodek v osrednjem živčevju, pri katerem je zaradi nezadostne oskrbe možganov s krvjo njihovo delovanje moteno za več kot 24 ur. Sive celice v prizadetem možganskem predelu ne dobijo več dovolj kisika in hranilnih snovi, zato začnejo odmirati. Glede na to kako močno je prizadet določeni možganski predel in kako dolgo ni bil prekrvljen, je odvisno, ali bo prizadeti predel svoje naloge čez čas še lahko opravljal ali nikoli več. Zaznavne posledice so lahko težave z govorom, nezmožnost uporabe udov, povešeni ustni kotički ali motnje vida.

Do motenj v prekrvitvi možganov pride iz dveh poglavitnih vzrokov. Pri 80 odstotkih primerov je vzrok zamašena žila, morda zaradi strdka ali poapnitve (arterioskleroza). To je ishemična (bela) kap. Redkeje pa kap nastane zaradi neposredne krvavitve v možgane (hemoragična ali rdeča kap).

Več kot 80 odstotkov ljudi, ki jih prizadene kap, je starih nad 60 let. Vendar kap lahko prizadene tudi mlajše. Ocenjujejo, da prizadene od 5 do 10 odstotkov ljudi, mlajših od 50 let, lahko prizadene tudi otroke in celo novorojenčke.

Po čem prepoznamo možgansko kap

Možganska kap ima lahko različne simptome, odvisno od prizadetega možganskega predela in težavnostne stopnje. Pri nekom je lahko edino znamenje povešeni ustni kotiček, kdo drug pa ne more govoriti, ne vidi, ali ne more premakniti roke ali noge. Poleg motenj govora (govorjenja in razumevanja govora), motenj vida, ohromitve ali odrevenelosti, ki navadno prizadenejo le eno polovico telesa, so lahko znamenja možganske kapi tudi huda vrtoglavica, težave s hojo, veliko redkeje pa močan glavobol.

Ženske doživijo možgansko kap redkeje od moških, razen v starostni skupini nad 85 let, ko možganska kap prizadene več žensk, vendar ženske na splošno pogosteje umirajo zanjo. Za to so različni vzroki. Eden od vzrokov je, da možganska kap bolj prizadene starejše ženske, ko so obnovitvene sposobnosti telesa manjše. Tudi simptomi so pri ženskah slabše izraženi, zato pravilno diagnozo postavijo veliko pozneje. Večina starih žensk tudi živi sama in pogosto nihče pravočasno ne opazi, da je z žensko nekaj narobe.

Skoraj 70 odstotkov prizadetih oseb se po treh mesecih iz bolnišnice ali rehabilitacije vrne domov in lahko razmeroma dobro skrbi zase. Po zdravljenju v bolnišnici je rehabilitacija nujna. Možgani odraslih oseb so dokaj plastični, izpadlo delovanje prevzamejo drugi možganski predeli, zato se tudi del izpadlih funkcij sčasoma obnovi in bolniki ne smejo izgubiti poguma, če napredek ni tako hitro viden. Pogosta posledica možganske kapi je tudi depresija, ki jo skušajo takoj zdraviti z zdravili, saj to omogoča boljšo rehabilitacijo.

Ukrepanje ob kapi

Ob sumu na možgansko kap je treba takoj poklicati reševalce na številko 112, ker možganska kap lahko povzroči smrt, zato je pomembna vsaka minuta. Prizadetega ne puščajte samega, govorite z njim in ga pomirjajte. Če je pri zavesti, naj leži na hrbtu z rahlo dvignjenim zgornjim delom telesa (pod glavo mu podložimo blazino). Če je oseba nezavestna ali bruha, mora ležati na boku, redno preverjamo dihanje in srčni utrip. Če dihanja in utripa ne zaznamo, začnemo takoj z oživljanjem. Prizadetemu ne dajemo hrane in ne pijače, saj morda ne more požirati in bi se lahko zadušil. Če dihanje ovira proteza, jo vzamemo iz ust. Odpnemo zapeta ali preozka oblačila.

xxx

Dejavniki tveganja za nastanek možganske kapi

• starost: več kot 80 odstotkov bolnikov je starejših od 60 let.
• genske predispozije
• diabetes mellitus, visok krvni tlak, povišane vrednosti holesterola in kajenje; ti dejavniki pospešujejo arteriosklerozo, ki lahko privede do kapi.
• bolezni srca; zlasti atrijska fibrilacija in obolele srčne zaklopke. Ker kri ne teče neovirano skozi srce, nastajajo krvni strdki. Te lahko naplavi v možgane in tam zamašijo žilo.
• prevelika telesna teža in premalo gibanja
• migrena (pri nekaterih oblikah migrene)
• pretirano uživanje alkohola

Vera (izkušnja), Marko Vesel (strokovni podatki o kapi), objavljeno v reviji AURA št. 313, oktober 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com