Kar nekaj časa so zdravniki potrebovali, dokler niso ugotovili, da imam sindrom kronične utrujenosti, pa tudi sam si tega nisem mislil. Za to bolezen sem že slišal, saj jo je imela mamina prijateljica že nekaj let, vendar o sami bolezni nisem vedel nič.

Ko sem se vrnil s poti po Indiji, sem skoraj nemudoma zbolel zaradi nevarnega virusa. Po nekaj tednih sem šel k zdravniku, ki mi je rekel, naj se znova oglasim pri njem, če po dveh tednih ne bo bolje. V naslednjih nekaj mesecih sem skoraj vsak dan sedel v različnih ordinacijah. Osebni zdravnik, ki je sicer nekaj mrmral o postviralnem sindromu, si še zmeraj ni bil na jasnem, kaj mi je, zato me je poslal na še več testiranj, tudi glede morebitnih tropskih bolezni. Izidi testov so pokazali, da sem zdrav petindvajsetletnik, toda počutil sem se obupno. Nenehno se mi je zdelo, da imam gripo. Bil sem brez energije, bolelo me je grlo, zaradi nespečnosti sem imel temne kolobarje okoli oči, zdelo se mi je, da sem zjutraj še bolj utrujen kot tedaj, ko sem se odpravil k nočnemu počitku.

Po letu dni so me nazadnje le napotili k profesorju, ki je ugotovil, da imam sindrom kronične utrujenosti. Potreboval sem pet let, preden sem se spet počutil bolje, danes pa sem bolj čil kot kadar koli prej.

Zakaj sem zbolel

Mislim, da je bila bolezen kombinacija več dejavnikov. Že nekaj let preden sem zbolel za sindromom kronične utrujenosti sem se slabo počutil. Premagal me je vsak virus, ki je bil trenutno v zraku, kljub temu, da sem si prizadeval jesti zdravo. Preden sem šel v Indijo, sem opravil še več cepljenj, kot je bilo potrebnih, in ta so še dodatno oslabela moj imunski sistem.

V Indiji sem bil leto dni, nisem užival mesa, imel pa sem različne težave s prebavili in zelo sem shujšal. Navajen sem bil potiskati svoja čustva, in tudi stresa nisem nikoli preveč dobro prenašal. Nenehno sem bil vznemirjen in brez pravega cilja, nisem se bil zmožen zaupati drugemu človeku. Mislim, da je vse to odločilno pripomoglo k slabljenju imunskega sistema.

Še naprej sem dve leti hodil v službo in se vedel, kot da ne bi bilo nič narobe. Nisem sprejemal svojega stanja in svojih zmanjšanih sposobnosti. Dolgo časa sem potreboval, da sem sebi in drugim priznal, da sem bolan.

Poskusi izboljšati zdravje

Poskusil sem tudi z akupunkturo in s homeopatijo, toda nista se obnesli. Masaža z aromaterapijo me je sicer za krajši čas sprostila, vendar ni imela trajnega učinka. Spremenil sem prehrano: nehal sem uživati pšenico, mlečne izdelke in piti alkohol. Začel sem jemati prehranska dopolnila. Predpisali so mi celo antidepresive, da bi se mi izboljšalo spanje. Nič ni pomagalo.

Po dveh letih zanikovanja bolezni sem se nazadnje odločil, da bom ljudem povedal, da sem bolan. Bilo me je nekako sram, počutil sem se nesposobnega in negotovega glede svoje prihodnosti. Ob koncu tedna sem obiskal starše in se zlomil. Bil sem neutolažljiv, nisem mogel prenehati z jokom. Nikoli prej nisem dovolil, da bi me kdo videl v takšnem stanju. Naslednji dan sem čutil olajšanje. Zdaj vidim, da je to bil moj prvi korak v pravo smer. Odpovedal sem službo in se preselil k staršem. Trdno sem se odločil, da se bom končno znebil bolezni.
Leto pozneje se mi je stanje nekoliko izboljšalo. Imel sem več energije in tudi večkrat sem šel zvečer ven. Kljub vsemu sem bil še daleč od tega, da bi lahko zaživel normalno življenje, saj sem se čutil skrajno izčrpanega. Razpoloženje se mi je spreminjalo, en dan sem bil jezen, tih in zlovoljen naslednji dan pa veder. Moralo je biti hudo za starše opazovati sina v takšnem stanju.
Po treh letih in pol po postavljeni diagnozi »sindrom kronične utrujenosti«, sem začel obiskovati še psihoterapevtko, ki mi je predlagala nekaj vaj. Zmeraj sem se posmehoval takšnemu zdravljenju, toda izkazalo se je, da je bila to najboljša odločitev do tedaj! Vsak teden sem se vsaj uro pogovarjal z njo o najbolj zaupnih stvareh o sebi, o vsem, kar sem kdaj doživel. Povedal sem ji stvari, ki jih prej nisem zaupal nikomur. Nič posebnega sicer, toda zame je bilo vse zelo osebno in se nisem zlahka razkril. Prepričan sem, da prijatelji ali družinski člani ne morejo dobro opraviti terapevtskega dela, saj se z njimi ne moreš pogovoriti o vseh stvareh, ki te bremenijo. Včasih se moraš spoprijeti tudi z neprijetno resnico, ki jo lažje sprejmeš, če ti jo pove tuja oseba, in tudi osebne spremembe je pod takšnim nadzorom lažje narediti.

Počasi gre na bolje

Kot sem že prej zapisal, sem prepričan, da je bil vzrok moje bolezni oslabljeno fizično in psihično stanje, ki sem ga še poslabšal s trmoglavim zanikanjem. Ko sem vse to popravil, se je zdravje začelo postopno izboljševati. Ker sem toliko let potiskal čustva, mi je psihoterapija dala priložnost, da se z njimi spoprimem in jih izrazim. Začel sem se znova doživljati takšnega, kot tedaj, ko sem bil zdrav. Zelo dobro namreč dene, če lahko človek deli svoje občutke in misli z drugimi. Treba je le prenehati hoditi sam v krogu. Nekatere stvari sežejo onstran gole logike in spoznal sem, da je velika razlika med nekaj zgolj vedeti in to uresničevati v praksi.
Vem, da nekateri ne marajo slišati, »da je vse v glavi«. Strinjam se, da zmeraj tudi ni tako. Toda če kdo želi, da bi mu šlo bolje, je najpomembnejše, da je odprtega duha. To omogoča sprejemanje novega in pripravljenost na spremembo. Jaz sem hvalabogu takšen. Prav gotovo so k mojemu stanju pripomogle tudi stvari, ki niso imele nič opraviti s sindromom kronične utrujenosti, in mi jih je uspelo razrešiti s terapijo. To tudi pomeni, da so se potem lahko vsi moji notranji viri usmerili v zdravljenje kronične utrujenosti. Zato bolnikom s kronično utrujenostjo svetujem, naj preverijo, ali jih morda ne nagovarjajo še kakšni drugi deli njihovega življenja, nekaj, kar jim ne vzbuja toliko pozornosti kot osrednja bolezen, vendar lahko razrešitev drugih težav olajša zdravljenje osrednje bolezni ali pomaga pri okrevanju.

Pri moji rehabilitaciji je bil pomemben dejavnik tudi čas. Stvari tečejo po svoje. Sprva sem iz nevednosti še poslabševal zadeve. Prav gotovo bi storil bolje in bi hitreje ozdravil, če bi opustil neustrezno službo že prej in prevetril svoja čustva, tako kot bi bilo treba. Toda moj organizem je moral najprej okrevati od številnih zdravil in zlorab na potovanjih. Moram pa tudi priznati, da sem, odkar sem ozdravil, veliko srečnejši, bolj uravnotežen, kot sem bil pred boleznijo, tako da lahko tudi rečem, da mi je bolezen koristila.
Med boleznijo sem potreboval veliko časa, da sem se naučil stvari bolje organizirati. Veliko let sem se tudi le podrejal nasvetom uradne in alternativne medicine. To »podrejanje« pa je nekaj drugega, kot biti odprtega duha in sprejemati. Nisem vedel, kako pomembno je postalo zame, da sem prevzel nadzor nad svojim zdravjem, da sem postal bolj zahteven in tudi podvomil o vseh nasvetih, ki sem jih prejemal in pogosto tudi drago plačal.

V zadnjem letu se mi je zdravje pomembno izboljšalo. Obdobja kronične utrujenosti so krajša in manj pogosta, zadovoljnejši in krepkejši sem. Opravljam tudi prostovoljno delo. Spoznal sem sorodno dušo in partnerico, zdaj pa sem zaposlen poln delovni čas in še igram v glasbeni skupini. Lani sem se podal na tridnevno vožnjo s kolesom. Bil sem povsem izčrpan, vendar so bili tudi vsi drugi.
Ne morem reči, da sem do konca ozdravljen, lahko pa rečem, da sem začel čedalje bolj prevzemati vajeti svojega življenja v svoje roke.

Matej, objavljeno v reviji AURA št. 308, april 2015 Fotografija: 123RF