Zgodba Howarda Storma

Bolečine v želodcu so bile neznosne. Čeprav je bilo prvega junija leta 1985 v Parizu prijetno sobotno popoldne, Howard Storm tega ni zaznaval. V največji pariški javni bolnišnici je čakal na nujno operacijo dvanajstnika, ki mu je nepričakovano počil sredi dopoldneva, potem ko sta se z ženo vrnila v hotel, da bi se pridružila njegovim študentom na ogledu Pariškega kulturnega centra Georges Pompidou. Osemtridesetletni Howard Storm je bil tedaj profesor umetnosti na univerzi (Northern Kentucky University) in je z ženo vodil skupino svojih študentov na umetnostnem popotovanju po Evropi. Bil je zelo vročekrven in nagle jeze, sicer pa prepričan ateist − nihče na njegovih predavanjih ni smel niti omeniti kaj verskega.

Bila je sobota in v največji pariški bolnišnici je bil na voljo le en kirurg, zato je moral Howard Storm ves dan potrpežljivo prenašati neznosne bolečine; niti sredstva proti bolečinam ni dobil, saj ni bilo zdravnika, ki bi mu lahko kaj takega predpisal. Zaman so bile njegove prošnje, prošnje njegove žene, in celo prošnje naključnega angleško-francoskega para, ki je tudi čakal na operacijo. Tako je ob neznosni in neprenehni bolečini ob čakanju na zdravnika in operacijo počasi izgubljal moči in spoznal, da bo umrl. Ko se je bližala polnoč, je bil o tem že tako prepričan, da se je poslovil od žene in nato res potonil v temo. Vse je izginilo, tudi bolečine.

Nato se je znašel ob postelji in zagledal svoje telo in ženo, ki je obupana jokala ob njegovem negibnem telesu. Tolažil jo je, da ni mrtev in skušal zbuditi njeno pozornost, vendar je bilo očitno, da ga žena ne vidi in ne sliši. Nato je zagledal blede človeške prikazni, ki so ga vabile, naj jim sledi. Čutil je, da ta bitja niso dobronamerna, in to se je kmalu tudi pokazalo. Začela so ga pretepati, zmerjati, ga trgati na koščke, vse to pa je spremljala grozljiva bolečina. Nenadoma je v sebi zaslišal glas, naj prosi za pomoč Boga. V spomin si je priklical drobce molitev, ki jih je v življenju tu in tam kdaj slišal, in začel okorno prositi Boga, naj se ga usmili. Kadar koli je omenil Boga, so začela bitja Boga žaliti z najbolj prostaškimi izrazi, hkrati pa se tudi umikati. Nazadnje so ga zapustila, ostal je sam. Skrajno obupan je zaklical: »Jezus, reši me!« Nemudoma se je prikazala bleščeča se oseba – v njej je prepoznal Kristusa – in to so spremljala še druga svetleča se bitja ter ga odpeljala s temotnega kraja. Nato so mu prikazala potek njegovega življenja, vendar poudarek ni bil na njegovih dosežkih, temveč predvsem na odnosu do drugih ljudi. Skrajno osramočen je spoznal, kako grob in sebičen je bil do ljudi, posebno do žene in otrok. Svetleča se bitja pa so bila sočutna in ljubeča, rekla so mu, da jih lahko vpraša, kar koli želi. In začel je spraševati vse, česar se je domislil. Tudi o prihodnosti Združenih držav in sveta. Povedala so mu, da svetovne vojne ne bo več, lahko pa se zgodi napad z jedrskim orožjem. Ali se bo to uresničilo, je odvisno od tega, ali bo človeštvo zmoglo doseči višjo zavest. Zanimalo ga je, katera vera je najboljša, vendar nobene niso hotela izvzeti, le odgovorila so mu, da je za vsakogar prava tista, ki ga pripelje najbliže Enemu. Povedala so mu tudi, da bo operacija uspešna in naj že po tednu dni zapusti bolnišnico ter se vrne v Združene države Amerike, saj bo okreval.

Howard Storm se je nato vrnil v svoje telo in spoznal, da se je zgodilo prav to, kar so mu napovedala svetlobna bitja. Operacija je uspela, in čeprav so mu zdravniki naročili, da mora ostati v bolnišnici vsaj mesec dni, sicer potovanja ne bo preživel, se je po nasvetu onstranskih bitij po tednu dni odpravil domov. In res, težav ni bilo. Pozneje je profesuro opustil, napisal knjigo o nenavadnem doživetju ter postal pastor Združene Kristusove cerkve v Convingtonu, v Ohiu. Zdaj se kot upokojenec ukvarja z dobrodelnostjo in pisanjem.

Človek, ki je umrl trikrat

James T. je prvič umrl leta 1968, star štiri leta. Utopil se je. Še zdaj se spominja vsakega tedanjega trenutka: panike, ki ga je zajela, ker ni mogel do zraka, in trenutka, ko se je sprijaznil, da ne bo mogel več vdihniti. Bolečina je bila neznosna, nato pa ga je preplavil popoln mir. Počutil se je kot v maternici, brez težnosti, kot da bi lebdel v tekočini, ki ni bila niti topla niti hladna, in ob nekakšnem enoličnem belem šumu. Vsak njegov čut je zaznaval popolno ljubezen in pripadnost. Zagledal je bleščečo belo luč in pri tem se je njegov spomin na tedanji občutek popolne blaženosti končal. Naslednje, česar se spominja, je bilo mučno bruhanje vode. Vsakič, ko je bruhnil vodo, je vdihnil tudi zrak in z njim zajel nekaj vode, tako da se je davil.

Kot so mu povedali, je sosed videl, da je stal na nabrežju, in potem nenadoma izginil. Ko je spoznal, da je deček verjetno v vodi, je nemudoma stekel na obrežje in porabil kar nekaj časa, preden je otroka našel v vodi in ga rešil. . Naslednjič je umrl, ko je bil star devetnajst let, tedaj je zaužil »čudežne gobe«. Že pred tem jih je velikokrat poskusil zato, da bi spoznaval posebne občutke, ki jih takšne gobe omogočajo. Toda tokrat jih je namesto pol grama ali največ grama, pojedel kar dve pesti (od 8 do 10 gramov). Uro pozneje mu je postalo zelo slabo, odpravil se je v kopalnico, da bi izbruhal zaužito, saj je čutil, da bi tokrat utegnilo biti to življenjsko nevarno. Ko je sedel na stranišču, se je začel izgubljati in ni mogel več poklicati na pomoč, četudi bi hotel.

Nenadoma se je znašel na stropu, zunaj svojega telesa. Čutil je, da tisto telo spodaj ni on, on je bil na stropu. Preden je utegnil o tem še več premišljevati, se je že znašel v vesolju, hitel je mimo planetov in skozi sončni sistem ter se čudil, kako jasno je mogoče videti Saturna, Jupitra in lune okoli njiju. (Leta pozneje je na televiziji, ko so poročali o odkritju lun okoli teh dveh planetov zagledal prizor, kot ga je videl tedaj) Nato je z nepopisno hitrostjo že letel skozi območje praznine k bleščeči se beli luči, ki se je približevala in se čedalje bolj večala, ter spoznal, da je prav to belo luč že videl, ko se je utapljal. Nekaj povsem belega in bleščečega, kar se zaznava kot »vse« ali kot Bog. Nekaj, kar lahko človek gleda, ne da bi ga skelelo, morda zato, ker tega ne opazuje s telesnimi očmi, temveč z nekakšnim vidom zavesti. Preplavila ga je popolna harmonija in razumel je vse, kar obstaja. Toda prav ko je pomislil, kako čudovito je vse to, se je že spuščal nazaj v telo. Znašel se je v njem, vendar telo ni dihalo, ni ga mogel premakniti, ker je bilo mrtvo. Začel mu je ukazovati, naj vendar diha, ga »tresti«, in po času, ki se mu je zdel neskončno dolg, je telo končno le oživelo. Dvanajstega decembra 2003 pa je smrt izkusil še tretjič. Tokrat sicer ne telesne smrti, temveč smrt uma. Meni, da je bilo njegovo stanje nekako povezano z napadom na svetovno trgovinsko središe 11. septembra 2001. Ob obletnici napada na stolpnici je začutil hudo bolečino v prsih, blizu sončnega pleteža. Bolečina s časom ni prenehala, temveč se je še povečevala in postajala tako močna, kakor bi imel vsak dan srčni napad. Zdelo se mu je, da trpi bolečine vsega sveta.

Omenjenega decembrskega dne se je vse začelo tako, da je skušal ugotoviti smisel hude bolečine, ki jo je čutil. Premišljeval je, kaj vse se mu je zgodilo v preteklosti ter skušal najti povezavo in razlage. Nenadoma se je um napotil po svoje, on pa je obsedel kot opazovalec in ne več nadzornik svojega uma, zgolj opazoval je, kaj vse se dogaja v umu in z umom. Kolikor bolj je segal z mislimi v preteklost, toliko hitreje so potekali procesi v umu in nazadnje je postal nekakšno »svetlobno telo«. James je presenečen ugotovil, da razume prav vse, kar se dogaja. Um se je še bolj oddaljeval v preteklost, procesi so bili še hitrejši in tudi preprostejši, dokler ni ostala le ena beseda. In ne glede na to, na katero besedo je pomislil, se je vrtel v krogu znotraj te besede. Samo na to je še čakal, kdaj bo umrl. Prepričan je bil, da se bo njegov um sesul, razneslo mu bo glavo, saj mu je v njej močno brnelo in zdelo se mu je, da so se možgani dvakratno povečali. Toda zgodilo se ni nič. Povrnil se je v prejšnje stanje, vendar obogaten z neprimerno večjim razumevanjem pojavov v človeku in zunaj njega.

Marko Vesel; objavljeno v reviji AURA št. 295, marec 2014

Fotografija: Bigstockphoto.com