Pred leti sem se pridružil skupini študentov na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Ob profesorjevi pomoči smo izpeljevali gestaltno terapijo: skupinsko smo se poglabljali vase, brskali po psiholoških vzorcih in vozlih, in da ne bi ostajali le pri teoriji, vadili duševno (samo)zdravljenje. Pričakoval sem, da smo tu zato, da bi iskali poglobljeno duševno zdravje, pa sem že kmalu spoznal, da sem si edini postavil tako nedosegljiv cilj.

Znašel sem se v okornem položaju, saj sem na veliko razgaljal svoje nezdrave vzorce, drugi pa so le sramežljivo tipali, izrekli besedo, dve, in se ustavili: »Hm, to je zame dovolj. Do tod sem pripravljen iti.«

»Halo!?« sem vzkliknil na enem od srečanj. »Kaj je z vami, ljudje! Dobili ste priložnost videti vse, kar je v vaših glavah narobe. Poleg tega imamo na voljo skupino, da drug drugemu pomagamo do zdravja. Ampak kot vidim, se v bistvu nočete znebiti svoje bolezni! Ostati hočete nezdravi! Čemu ste potem sploh tu?«

Takoj so me začeli miriti, češ da ni dobro ljudi siliti k čemu, na kar še niso pripravljeni. Naredijo naj toliko, kolikor pač lahko …

»Kakšna utemeljitev je to! Kako sploh veste, da nekaj ni dobro, če zadeve nočete niti poskusiti? Kar govorite je nesmisel … kot če bi rekli, da niste pripravljeni biti pripravljeni.«

Spet so z narejeno umirjenostjo (ki mi je šla neznosno na živce!) utemeljevali svoj prav in moje razgaljanje označevali za eksibicionizem: »Veš, ne moreš pričakovati, da bodo vsi kakor ti, in da se lahko potem kar tako jeziš nanje. Bi rad kaj dokazal s tem, da se delaš, ko da si bolj odprt in iskren kakor drugi? Zakaj tekmuješ? Zakaj se dokazuješ?«

Imeli so prav; res sem izstopal, se celo izpostavljal, prav nič pa nisem tekmoval in se delal, prav zares sem iskal dno svojih duševnih stisk.

Lahko bi jim še naprej nasprotoval, jih spraševal, a sem raje utihnil. Dojel sem, da res nimam pravice spreminjati ljudi. Nisem več drezal vanje, in niti tega jih nisem vprašal, zakaj se ogibajo mojim vprašanjem.

Še dolgo pa mi ni dalo miru opažanje, da se ljudje teže odločijo za polno duševno zdravje kakor odkrito priznajo, da nočejo biti zdravi. In to so bili ljudje, ki so videli več kakor drugi in so se prišli zdravit! Kaj naj si mislim šele o tistih, ki so tedaj sedeli doma pred televizorjem, zazibani v polsanje, v katerih je vse lepo in prav, dokler se ne izprazni baterija na daljinskem upravljalniku?

Nočem biti zdrav!

Dvanajst let pozneje jih razumem. Spoznal sem namreč, da tudi sam nočem biti povsem zdrav. Lahko bi se skrival za izgovori: pač ne zmorem, navade so premočne; če bi se prenaglo spremenil, bi mi to lahko celo škodovalo; saj nas je tako preveč; bolje, da ne živim predolgo … lahko pa preprosto priznam, da nočem biti povsem zdrav.

Lahko se potrudim, zberem vso moč volje in se odločim za zdravje na kvadrat – toda to lahko naredim le toliko, kolikor si lahko zagotovim zdravje zase, odrezan od družbe, samotar.

          Izrazito višjo stopnjo zdravja od družbenega povprečja lahko dosežem predvsem telesno, le delno duševno, le bežno socialno in zanemarljivo kulturno.

Če se s peščico enako mislečih nekam umaknem, postanem sektaš brez duševne in duhovne ukoreninjenosti v družbeno resničnost – prav zato, ker si domišljam, da sem boljši od drugih. Gib nihala v skrajnost v eni smeri povzroči gib nihala v skrajnost v drugi smeri, to sem že skusil! Največji samooklicani neodvisniki, prosvetljeni in ozaveščeni, se prej ali slej izkažejo za grozotne odvisnike, samozavedene in zlagane. V skrajnem primeru odvisne od neodvisnosti.

Poziv k totalni razgaljenosti se v še tako izjemni iskrenosti sprevrže v dejanje nasilja nad mano in mojo družbo, saj razdira duhovni okvir, brez katerega se »slika« naše kulture ne ohrani in na kateri tudi moje totalno zdravje ni resnično zdravje. Ugonobil bi samega sebe, da bi dokazal … kaj?

Ne vem, ali je bolj boleče živeti, če gledaš v oči resnici, da je družba pač bolna (in z njo tudi jaz) in da tega ne morem spremeniti, ali pa se sprijazniti s tem, da je vsak skrajno zdrav posameznik gnojen trn v peti družbe, da jo pravzaprav ogroža.

Že s tem, kar govorim in pišem, morda premočno in prehitro raztezam okvir. Je to prav? Če s prisilo uničim družbo, katere del sem, ji ne bom pomagal k zdravju. Lahko bi modroval, da si zdravja tako ne zasluži, saj je vendar tako skrajno zavožena, toda s tem ne bi pomagal ne njej ne sebi. Družba je moja prst, moj humus, brez nje ne morem obstajati. Brez nje sem nič in nihče.

Najprej pometi …

Pred nedavnim sem po dolgem času obiskal očeta. Prišel sem s prav takimi pričakovanji kakor na gestalno skupino. Naivno sem si predstavljal pogovor, v katerem bi se razgalila do kosti in si povedala vse. Imel sem mu povedati tisoč stvari in prav toliko sem jih želel slišati od njega. Kolikor vprašanj bi že načel, vem, da bi jih s tem odprl še vsaj toliko. Toda rad bi šel do konca in se pogovarjal, pogovarjal, pogovarjal …

Ne o nogometni tekmi v Mariboru, o krizi v Siriji, ne o jugoslovanskih vicih! Rad bi se pogovarjal o izviru nasilja v naši družini, skupnosti, družbi, iz katerega sem izšel tudi jaz in zaradi katerega nosim v sebi težko izbrisno sled tesnobe in depresivnosti.

Oče ni bil videti dobro. Po štirih kemoterapijah je ostal brez las, obrvi, brkov in brade … Rak pljuč. Še vedno malo kadi in precej pije. Še zdaleč ne toliko kot nekoč, pa vendar. Na mizi so vedno »konjaček, vinjaček, pivce …«

Sledi neprizadeta pripoved o hudih posledicah kemoterapije, o izgubljenih zobeh zaradi parodontoze, o artritisu … nazadnje pa reševanje križank in ogled tekme angleške nogometne lige.

Ne vem, koliko časa je še ostalo za tisti pogovor, ki si ga tako želim. Vem le, da ga ne morem izsiliti in da moram objeti to, kar je.

Nazadnje sem notranji boj zamenjal za vdanost: oče bo videl le toliko, kolikor zmore in zna, kolikor hoče videti. Sprejel sem, da se noče in ne more spremeniti. Tudi če je bolan, če trpi in krpa luknje, namesto da bi ozdravil temeljno tkivo svojega zdravja, je to vendarle moj oče. Če mu o tem spregovorim, ne bo ne znal, ne zmogel, ne hotel poslušati, kaj šele slišati.

Sprejel sem pravila igre, ki veljajo v tem domu, in presenečen ugotovil, da se je nekaj vendarle premaknilo. Ko sem opustil pričakovanja, me je sprejel – kakor pač zmore sprejeti. Tako sem ujel nekaj utrinkov, ki sem jih želel slišati; morda le štiri ali pet – od milijon. Ampak zdaj vem, da ne bi slišal nobenega, če bi skušal izsiliti vse naenkrat.

Ob pogovoru s sestro sem se spominjal vsega kaosa v družini med odraščanjem, vseh sporov, pretepov, kričanja, pijanosti, čustvene zlorabe, psihotičnosti, norosti. Spominjal sem se svoje prestrašenosti, ponižanosti, potrtosti, žalosti, neljubljenosti, razglašenosti, nezaupanja, nezaupanja, nezaupanja.

Spominjal sem se nepreslišanih pretepov pri sosedih pod nami in nad nami … še zdaj ne morem razumeti, kako je mogoče, da se dva, ki sta se zavezala skupni ljubezni, tako zasovražita in sta drug do drugega tako zelo nasilna?

Na Portugalskem sem slišal desetletno deklico reči: »Vojna ni tam zunaj, vojna je v nas.«

Otrok te vojne sem. Otrok ljudi, ki drug drugega ne vidijo in ne slišijo. Ljudi, ki ne vidijo samega sebe. Otrok brezčutnežev, ki ne premorejo toliko samokritičnosti, da bi pomagali družbi korak naprej. Zombi sem, ki otopelega pogleda caplja za drugimi zombiji proti negotovi prihodnosti. Ponavljam za drugimi, da bi me sprejemali – spijem »vinjaček« in še enega, spijem »pivce« in še eno, pogovarjam se o nogometni tekmi, govorim stare jugoslovanske vice …

 

Vidim se, in to boli!

Sposobnost subjektivne distance do samega sebe je strahotno breme sredi Avgijevega hleva, ki ga že leta nihče ni skušal očistiti. Celo najnaprednejši misleci in učitelji niso nikoli v zgodovini zmogli popolnega kulturnega razgaljanja in tega še danes ne zmorejo. Ostajali so v družbenih okvirih, nezmožni spregledati zablode svoje lastne kulture. Ogibali so se velikemu delu resnice, da so lahko dovolj poudarjali tisti mali del, k razglašanju katerega so bili poklicani. Drugače ne bi bilo mogoče preživeti. Družba se pač razvija po zelo majhnih korakih.

Zmogljivost prenašanja trpljenja je zadnji mejnik duhovnega razvoja družbe. Prvi je družbeni okvir kot tak. Razsvetljena družba dopušča širjenje okvirov, nerazsvetljena pa ne.

Za majhen premik v togi družbi je potrebno zelo veliko duhovne drznosti; s prav toliko duhovne drznosti bi lahko dosegli velikanski premik v bolj permisivni družbi, toda pomehkuženi zastopniki te družbe redko premorejo drznost.

V represivni družbi so okviri tesnejši, manj je priložnosti za osebnostno rast, več je trpljenja, zato je zmogljivost prenašanja trpljenja večja. V permisivnem okolju so okviri ohlapnejši, možnosti za osebnostno rast je več; trpljenja je manj, zato je tudi zmogljivost prenašanja trpljenja veliko manjša.

V togi družbi je večina zadržana in prestrašena, najdejo se tudi posebni duhovni presežki; v odprti družbi je večina svobodna in preskrbljena, veliko manj pa je takšnih, ki so zelo duhovni – ljudem je kaj malo mar za ideale in lastno bitnost. Uživajo v lagodnem življenju in raje ne drezajo v sistem, da ne bi česa pokvarili.

Ampak trpljenje potrebujemo za duhovno zorenje. Človek, ki dobro prenaša trpljenje, si bo lahko dovolil videti dlje in slišati globlje kakor povprečnež. Danes bežimo pred resnico v e-svetove. Ta pojav dosega alarmantne razsežnosti. Realnega, pozitivnega trpljenja ni, zato ustvarjamo namišljeno, virtualno, trpljenje je le zanikanje zadovoljstva.

Svetla fotografija ima temen negativ, in prav takšno je naše trpljenje: v resnici (lahko) živimo svetlo, polno, bogato, toda v notranjosti, kjer zaznavamo bolečino, je tema. Trpljenja je premalo, potrebujemo ga več, saj vendar hočemo rasti! Nazadnje nas doleti samoustvarjeno trpljenje, ki temelji na zanikanju resničnosti, zanikanju naše narave, na zatrtem gnevu in neizživeti potrebi po resnici. Namesto osebnostne rasti nas doleti hromenje.

 

»Življenje je trpljenje«

Ta budistična maksima je ključ do sreče! Ko sprejmem resničnost življenja, sprejmem oba pola: prijetnega in neprijetnega. Odločam se lahko med pozitivnim in negativnim trpljenjem in uživanjem. V povezavi s tem »pozitivno« pomeni stvarno, pristno, naravno, nenarejeno.

Na primer: lahko hodim po svetu bos, izpostavljam podplate naravnim razmeram. Uživam v toplini in hladu, v mehkobi trave, prijetno vlažni prsti, stabilnosti koraka, občutku prizemljenosti. Hkrati sprejemam pozitivno trpljenje, ki sodi zraven. Stopim na trn, na oster kamenček, brcnem v robnik, hodim po umazaniji, snegu, pohodim iztrebek, zgodi se marsikaj. Na to sem pripravljen. Ne sprejemam pa obsojajočih pogledov in komentarjev ljudi, ne sprejemam njihovih sugestij, da je moje trpljenje neumnejše kakor njihovo.

Lahko bi si obul čevlje, toda s tem bi se ognil le pozitivnemu trpljenju. V zameno bi dobil umetno udobje, toplino in tudi umetno trpljenje: otiščance, glivice, odzemljenost, anatomsko popačenje. Prikrajšan bi bil za uživanje v vsem, kar mi zdaj prinaša bosonogost.

Moja zmogljivost prenašanja trpljenja se je – precej tudi z bosonogostjo – z leti močno povečala in s tem tudi moja zmožnost za duhovno rast. In še nekaj je: ker živim zgolj v lastni »represiji«, nisem prisiljen živeti v strahu in si lahko z vso duhovno drznostjo, ki jo premorem, privoščim tudi visoko stopnjo samokritičnosti in samorefleksije. Zato se lahko počutim duhovno močnega in hkrati ponižnega pred Veliko Resnico.

Trpel bom tako ali tako. Iz trpljenja lahko naredim odskočno desko za osebnostno rast, za duhovno trdnost, ali križ, na katerega se pribijam. Raje se odločam za pozitivno trpljenje, kadar le zmorem. Ne skrivam pa tega, da se v družbi, kakršna je, negativnemu trpljenju zmeraj ne ognem. Celo izbiram ga in se pri tem uničujem.

Ni Absoluta, je le realnost, polna paradoksov in dilem, vprašanj brez odgovora in koanov. Resnica je kakor sreča, majhna in neopazna reč, zmeraj na voljo, zmeraj pri roki, samo spogledati se je treba z njo in ji vrniti nasmeh.

Velika Resnica

Velika Resnica je zelo redka. Še male resnice opazijo med besedami le ljudje zelo bistrega duha. Od tega videnja sicer nimajo prav veliko koristi − to že vedo − ne morejo pa s sposobnostjo videnja kar tako okužiti drugih, da bi malo resnico prepoznali tudi oni sami in jo ločili od neresnic.

Že na začetku smo videli, kako se ljudje zaprejo, če jim kdo postreže s prevelikim odmerkom resnice naenkrat.

Boli! B. C. Forbes je dejal: »Resnica ne boli, razen če mora boleti.« Zver v človeku se odzove iz malih možganov in začne praskati, gristi, rjoveti. Vname se vojna ali vsaj prepir.

V prepiru resnica izgine tudi s tiste strani, ki jo je na začetku objemala. Tudi če imam prav, v prepiru ta prav izgine, pomembno je le preživetje. Preživim pa lahko le, če tudi sam praskam, grizem, rjovem. Če se na prepir ne odzovem, je to v očeh družbe strahopetno priznanje poraza in moj argument zgubi veljavo.

Zato v današnjem svetu ob še tako visoki zmogljivosti prenašanja trpljenja ni mogoče preživeti brez potrpljenja. Potrpljenje je pozitivno trpljenje ob negativni realnosti in trpljenju bližnjih. Je bistvena sestavina empatije, dolga tanka brv zaupanja, zaupanja, zaupanja. Zaupanja, da drobci prizadevanja za duševno zdravje sredi družbe, ki v temeljih ni zdrava, ni zaman. Zaupanja, da je tudi priznanje lastne nepripravljenosti na resnico izraz zmage, in ne poraza. Zaupanja, da smo ljudje ob vsej notranji kompleksnosti vendarle programirani na dobro, in ne na zlo. Zaupanja, da je na koncu predora luč in da bodo otroci naših otrok morda celo prišli do nje.

Skratka potrpljenje.

To je Velika Resnica, do katere so mistiki prišli bodisi po desetletjih meditacije ali po desetletjih Življenja. Tisto pravo Življenje je meditacija. Prava meditacija je Življenje. Pot ni bistvena, če le hodimo po njej z vsem svojim bitjem in izbiramo pozitivno trpljenje.

Mencius pravi: »Ko so nebesa na tem, da nekoga obdarijo z vzvišenim položajem, najprej disciplinirajo njegov um s trpljenjem ter njegove kosti in tetive z naporom. Izpostavijo ga hotenjem in podredijo skrajni revščini. Uklestijo njegova prizadevanja. Z vsemi temi metodami spodbujajo njegov um, ga utrdijo in nadomestijo njegove nesposobnosti.«

Nara Petrovič; objavljeno v reviji AURA, št. 293, januar 2014

Fotografija: Bigstockphoto.com