Veliko ljudi širšega duha nekje globoko v sebi čuti, da smrt fizičnega telesa ne pomeni konca človeškega bitja. Čeprav sodobni razumski pogled na svet in znanost pojmuje smrt kot nekaj, s čimer se življenje izteče, pa se svetovna verstva s takšnim pojmovanjem ne strinjajo.

Krščanstvo uči, da se življenje nadaljuje v vicah, peklu ali nebesih, odvisno od kakovosti življenja umrlega in božje milosti, vzhodna verstva pa pojmujejo smrt kot vmesno stanje pred vnovičnim utelešenjem. Zelo podrobno odgovarjajo na vprašanja, kaj se s človekom dogaja po smrti, tega odgovora pa krščanstvo nima.

Pod vplivom prevladujočega racionalnega pogleda na človeka in naravo sodobni zahodni človek misel na smrt odriva in se z njo ne spoprijema. Takšno stališče je morda pripomoglo k praktični učinkovitosti zahodnega sveta in njegovi tehnični superiornosti, kajti če se živi samo enkrat, menijo, da je smotrno v tem času nakopičiti čim več. Vendar sta takšno mišljenje in ravnanje po drugi strani duhovno osiromašila Zahod in ga izpostavila številnim psihološkim težavam: eksistenčnemu obupu, narkomaniji, duševnim boleznim.

 

Življenje tudi po smrti

 O nadaljevanju življenja po fizični smrti govore tudi zahodni ezoterični nauki, podobno kot vzhodna verstva. Ker pa je Katoliška cerkev ezoterike preganjala, so že v srednjem veku delovali skrivaj in tako niso veliko vplivali na prevladujoči pogled na svet.

Zadeve so se začele močneje spreminjati v devetnajstem stoletju, še bolj v dvajsetem. K renesansi ezoterike na Zahodu je veliko pripomogla teozofija, utemeljena leta 1875. Vodilno vlogo v njej je imela Helena Petrovna Blavatska (1831−1891). Teozofija je zahodnemu človeku približala duhovne zaklade mistične in ezoterične Indije. Prav tedaj se je začelo tudi proučevanje parapsiholoških pojavov, predvsem spiritističnih medijev in ljudi s paranormalnimi sposobnostmi.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta izšli zelo pomembni knjigi: Dvajset primerov, ki kažejo na reinkarnacijo, napisal jo je kanadsko-ameriški znanstvenik Ian Stevenson leta 1974, in Življenje po življenju, delo zdravnika in psihologa dr. Raymonda Moodyja, ml., ki je izšlo leto pozneje in postalo svetovna uspešnica. V njej je dr. Moody opisal skrbno zbrana in sistematizirana pričevanja ljudi, ki so se po klinični smrti vrnili v življenje. Njihove izkušnje, poimenovali so jih izkušnje bližine smrti, so zelo žive, koherentne in medseboj podobne.

 

Kako živeti, da bo po smrti prav

Sodobni zahodni človek je spoznal skrivnosti atoma in gena in se pripravlja na potovanja na druge planete, premalo pa ve o dogajanju po smrti, o svojem duhovnem življenju in povezanosti z vesoljem. Stari Egipčani, Indijci, Grki, Kelti in drugi stari narodi se niso spraševali, ali bodo živeli tudi po fizični smrti. Zanje je bilo poglavitno vprašanje, kako živeti, da bi si zagotovili ugodno usodo po smrti. Slavni švicarski psiholog Karl Gustav Jung je zapisal: „Kritični razum je poleg številnih drugih mitskih predstav odstranil tudi prestavo o življenju po smrti … Racionalizem in doktrinarstvo sta bolezni našega časa, ki skušata odgovoriti prav na vse.“ S takšnim pogledom si je sodobni človek spodrezal korenine, se ločil od vesolja in se ne doživlja več kot njegov sestavni del.

Čeprav sta bila Moody in Stevenson dovolj modra, da nista vztrajala pri trditvi, da živi človek tudi po smrti, so njuna odkritja povzročila, da so se nekateri znanstveniki začeli spraševati, ali ima človek vendarle v sebi kaj nesmrtnega. Drugi znanstveniki, obremenjeni z materialističnimi predsodki, so skušali zmanjševati dosežke takšnih odkritij in se opirali na dogmo, da brez možganov ni zavesti ali da ljudje, ki so bili klinično mrtvi in so se vrnili v življenje, pravzaprav niso umrli, zato njihove izkušnje ne morejo biti pristna pričevanja o smrti.

Številna stara besedila o življenju po smrti, čeprav opisujejo dogajanje s simboli in poetično, pravzaprav natančno prenašajo izkušenjska spoznanja o umiranju in smrti. V stari Indiji, Egiptu, Grčiji so se posvečene osebe urile pri polni zavesti skusiti umiranje in smrt. Blavatska celo navaja, da so prazen sarkofag, ki so ga našli v Keopsovi piramidi, pravzaprav uporabljali za posvetitev, med katero je posvečenec prehajal skozi vrata smrti in se, obogaten s to izkušnjo, vrnil v življenje. Za teozofijo torej takšen posvečenec ni niti medij niti pasivni vizionar, temveč oseba, ki je skusila smrt. Ta besedila odkrivajo tudi splošen potek umiranja, smrti in dogajanje po njej.

 

Kaj se dogaja po smrti

Tik pred smrtjo človek pregleda pravkar končano življenje (podobno se zgodi včasih tudi živemu človeku ob travmatičnih dogodkih). V članku Spomin umirajočih, objavljenem leta 1889, Blavatska piše: „V zadnjem trenutku življenja se v našem spominu prikaže vse življenje, prizor za prizorom … Umirajoči možgani s skrajnim impulzom energije iztiskajo spomine in zvesto obnovijo vsak vtis, ki je nastal tedaj, ko so možgani še delovali … Po zadnjem srčnem utripu višji ego v nekaj kratkih sekundah pregleda celotno pravkar končano življenje. Niti najmanjše dejanje ne more izginiti iz spomina duše, ker to zanjo ni preprost spomin, temveč zmeraj navzoča resničnost na ravni onstran naših pojmovanj prostora in časa.“ Blavatska tudi pravi, da je pojav živega spominjanja, ki spremlja umiranje, posledica združevanja dveh zavesti v eno: zavesti osebnosti oziroma vsakdanje zavesti malega jaza in neskončne zavesti duše, za katero je vse ena sama večno navzoča resničnost.

Drugi pomembni skupni dejavnik doživetj na pragu smrti je projiciranje zavesti zunaj fizičnega telesa. Po pričevanju ljudi, ki so bili klinično mrtvi, so se ti ob smrti znašli pri polni zavesti zunaj fizičnega telesa, v nekakšni eterični ovojnici. Lahko so se premikali po prostoru in od zunaj opazovali svoje telo brez življenja ter trud reševalcev, da bi ga obudili. Ta izkušnja zelo pretrese tiste, ki so se vse življenje istili s telesom in nato prvič ugotovili, da njihova zavest lahko povsem deluje tudi zunaj telesa. Poznavalci ezoteričnih praks pa v tem pojavu prepoznavajo zavestno astralno projekcijo – izhod astralnega telesa iz fizičnega.

 

Srečanje s svetlobnim bitjem

Izkušnja srečanja s svetlobnim bitjem je ena najznačilnejših in najpogostejših izkušenj, o kateri pripovedujejo osebe, ki so se vrnile v življenje. To je nedvomno subjektivno stanje zavesti, ki ga skušajo priče z veliko težavo opisati z zemeljskim besednjakom. Toda njihova pričevanja nakazujejo, da je to bitje polno ljubezni in razumevanja pravzaprav njihov višji jaz, ki pričaka inkarnirano osebnost in s katerim se ta začasno združi. To je prav tisti trenutek enosti dveh zavesti, o katerem govori Blavatska − v njem ni ne prihodnosti ne preteklosti, ampak večna, enotna sedanjost.

Tako so opisale trenutek razsvetljenja osebe, ki jih je proučeval Moody; v njem so se zlile z univerzalno zavestjo in začasno pridobile znanje vsega vesolja. Zato ne preseneča, da pri vrnitvi v sivino vsakdanjega življenja rešene osebe pogosto občutijo razočaranje in notranjo praznino, ker so prej v neposrednem stiku s svojim resničnim bitjem doživele trenutke neomejene zavesti in ljubezni in te bi rade izkušale tudi v zemeljskem življenju. Poleg tega da so vse izgubile strah pred smrtjo, so mnoge tudi zatrjevale, da je bila to najlepša izkušnja, kar so jih doživele, in da komaj čakajo vrnitve.

 

Različna stanja zavesti

Ko smo še živi in v normalnem stanju zavesti, se ne zavedamo celotne dejavne zavesti, ampak le njenih posameznih faz. Pravim mistikom in posvečencem pa so dostopna stanja zavesti, ki so zunaj izkušenj neposvečenega in neizurjenega človeka. Poleg tega imamo ljudje na evolucijski stopnji, na kateri smo danes, diskontinuiran spekter zavesti, to pomeni, da se pri prehodu z ene ravni zavesti na drugo ne zavedamo. Klasičen primer nezavedanja, ki ga izkušamo vsak dan, je tedaj, ko zaspimo.

Raziskave dr. Moodyja kažejo, da so klinično mrtve osebe pri prestopanju praga smrti tudi prehajale skozi stanje nezavedanja, podobno tistemu, ki nastane pri prehodu v sanjanje. Ta diskonuiteta zavesti je posledica tega, da duša kot iskra univerzalne zavesti na ravni materije spoznava vse s pomočjo možganov, občutljivega organa, prilagojenega vibracijam materialne ravni; zato med spanjem ne moremo zavestno in hote raziskovati sveta sanj, še manj pa se povzpeti v svet, ki mu pripada duša. Spremembe v delovanju možganov torej povzročajo spremembe stanja zavesti − to je opazno zlasti med pijanostjo, boleznijo, somnambulizmom ali norostjo. Te omejitve kažejo na našo nepopolnost na zdajšnji stopnji evolucije, cilj številnih metod duhovnega razvoja ali samorazvoja pa je, da te omejitve odpravijo.

 

Astralni svet je neskočna banka podatkov

Temelj življenja v vesolju sestavlja trojstvo zavest-snov-energija in zato vsa dejavna zavest, tudi najsuptilnejša, deluje s pomočjo nekega snovnega substrata in samo z njim lahko uresničuje dinamično interakcijo z vesoljem. Zato obdaja vsako dušo ovoj ali telo, ki jo varuje, in to je tudi nosilec povezav, ki jih tke zavest.

To subtilno telo (osebe, ki jih je proučeval dr. Moody so ga opisovale kot svetlobno bitje) je najfinejši ovoj duše. Vprašanje je, kaj je med ovojem in fizičnim telesom. Večina tradicij se strinja, da je povezava duhovnega sveta s fizičnim tako imenovani lunarni ali astralni svet. Če izhajamo iz trojstva zavest-energija-snov, pri tem zavest pripada duhovnemu svetu, snov pa fizičnemu, pomeni, da je ta svet-posrednik pravzaprav velikansko energijsko polje povsod okoli nas in tudi v nas. V njem delujejo nedoumljive, raznovrstne energije po zelo strogih zakonih. Prav te zakone pa skušajo spoznati in jih obvladati magi in alkimisti vseh časov. Ta fluidni energijski svet je nepretrgan in večen spomin vesolja, velikanska banka podatkov, v kateri je zapisano vse, kar je bilo in kar bo, in tudi laboratorij, v katerem se pripravlja vse, kar se bo uresničilo na fizični ravni.

S tem svetom se že od nekdaj in pogosto nevede sporazumevajo jasnovidci in preroki. Iz njega pridobivajo informacije o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ker je po ezoteričnih naukih ves univerzum sestavljen iz neskončnega niza različnih vibracij, od katerih so najvišje značilne za duhovni svet, najnižje pa za materialnega, sledi, da so vibracije astralnega sveta nekje na sredi.

Astralno telo

Astralnemu svetu pripada človekovo astralno telo. Sestavljeno je iz pretanjene astralne snovi s posebnimi električnimi in magnetnimi lastnostmi, ki jih sodobna znanost šele odkriva. Je popolni dvojnik fizičnega telesa, zato ga stare tradicije imenujejo astralni dvojnik. Vse dogajanje v fizičnem telesu se pred tem zgodi v astralnem telesu, zato nekateri jasnovidci, ki so sposobni videti astralno telo, lahko v njem opazijo bolezni, ki se šele bodo pokazale v fizičnem telesu.

Kadar pride do zunajtelesne izkušnje, je astralno telo tisto, ki nosi dušo in zavest, astralnemu telesu pripadajo tudi sanje. Ker astralno telo vsebuje vse psihično, kar doživlja fizično telo, ga včasih imenujejo tudi psihično telo. Imenujejo ga tudi živalska duša, ker so v njem tudi egoistične želje in nagoni kot del psihizma v njem, v indijski tradiciji mu pravijo kama rupa, telo želja.

Človek ima torej vsaj tri telesa: fizično, astralno in duhovno, ki jih simbolizirajo trije planeti: Zemlja, Luna in Sonce.

 

Značilen posmrtni scenarij

Čeprav je smrt, tako kot življenje, individualna izkušnja in posledica preživetega življenja, pa pričevanja starih modrecev in tudi Moodyjevi izsledki kažejo, da prvi koraki po prestopu praga smrti kljub vsemu sledijo nekemu splošnemu okvirnemu modelu, skupnemu vsem ljudem.

Ko duša dokončno zapusti fizično telo, je to obsojeno na propad. Da duša res zapušča telo, pričajo tudi jasnovidci, ki v trenutku smrti vidijo nekakšen megličast oblak, ki se dvigne nad telo umrlega. Neposredno po smrti se duša, ki se iz fizičnega telesa umakne v astralno, ne zaveda. Nekaj časa je potrebno, da se v astralnem telesu izoblikujejo nekakšni astralni možgani, ki duši zagotovijo osebno zavest na astralni ravni. V astralnem telesu so shranjene izkušnje iz preživetega življenja: misli, želje, nagnjenja in vse drugo, kar je duša izkusila med zemeljskim življenjem. Zdaj je duša prisiljena ločiti tisto, kar je duhovne narave in pomembno za njeno nadaljnjo pot, od tistega, kar je grobo in egoistično in brez trajne vrednosti. Ta selekcija, vsedanje in bistrenje izkušenj zahteva, da duša v astralnem telesu preživi nekaj časa. To fazo imenujejo v krščanstvu vice, v indijski tradiciji kama loka, kraj želja. Seveda ne gre za prostor, temveč za raven obstoja duše, na kateri se pripravlja na daljšo pot, saj je zanjo astralni svet le prehodni svet na poti v duhovnega.

Na stopnji kama loke poteka nekakšna psihična alkimija kot izločanje in sublimacija, katere namen je obdelava psihične snovi, da bi se ločilo tisto, kar je sorodno duhovnemu zlatu, od tistega, kar je psihični svinec ali celo odpad. Te alkimijske metafore pravzaprav skrivajo boj, slikovito povedano, med angelom in živaljo v človeku oziroma med božanskim človekom in starim zemeljskim človekom, ki se prizadeva, da ne bi izginil. Indijci so to stanje upravičeno imenovali mesto želja, ker se v njem lahko sprosti velikanska psihična moč nezadovoljenih strasti in želja. Čas, ki ga duša prebije v tem stanju prečiščevanja je zelo individualen, po zemeljskih merilih traja lahko od nekaj ur do nekaj let. Le zelo groba in slaba bitja doživljajo ta čas kot nekakšno zmedo in moro, sicer pa človek v teh procesih ni udeležen zavestno.

Procesi potekajo neodvisno od človekove volje in zavesti in se nazadnje končajo s popolno ločitvijo duše od astralnega telesa. Torej, če obstaja sojenje mrtvim, potem poteka to prav v kama loki in se vsi miti, ki govorijo o zadnji sodbi, nanašajo prav na to stopnjo. Duša, ki se prečisti v kama loki, sledi naprej poti, ki jo je začrtala s svojimi prejšnjimi dejanji. Tisto, kar imenujejo miti nagrada ali kazen, se bo po zakonu karme skusilo v naslednjih fizičnih inkarnacijah.

Po tej stopnji prečiščevanja duša odvrže astralno telo in to, tako kot prej fizično, postane lupina, ki ohrani vse značilnosti umrle osebnosti, tako kot tudi telesno truplo ohrani pokojnikove značilnosti. Ko medij na spiritistični seansi komunicira s to lupino, nastane iluzija, da je umrli navzoč. V resnici priklicani duh ni umrla oseba, ampak gre za astralno truplo, ki še nekaj časa ohranja lastnosti zemeljske osebnosti pokojnega in je sposobno po mediju sporočiti verodostojne informacije, vendar bo ta psihična lupina, prav tako kot prej fizično truplo istega pokojnika, prej ali slej razpadla.

Šele ločevanje duše od astralnega telesa osvobodi dušo vseh zemeljskih vezi, teozofija imenuje to druga smrt. Ta smrt pa je uvod v novo rojstvo − v stanje blaženosti, ki ustreza krščanskim predstavam raja, indijska tradicija pa ga imenuje devašan. Ker se onstran smrti življenje zavestnega bitja nadaljuje v subjektivnem stanju, podobnem sanjam, to načeloma onemogoča pokojnikovo sporazumevanje s svetom živih. Toda teozofija meni, da nekateri zelo prečiščeni mediji lahko navežejo subjektivni stik z dušo v devašanu. To pa je bolj podobno stiku sanjalcev, ki sanjajo iste sanje.

Devašan ali raj

Pred vstopom v devašan osvobojena duša, ki vsebuje različne vidike psihične energije − ti se pozneje prelijejo v astralno telo naslednje zemeljske osebnosti − najprej preide v nekakšno nosečnost, v kateri se zlivajo zbrane izkušnje in se razvije „nebeški otrok“. Trajanje tega procesa je odvisno od duhovnih odlik osebe. To je nekakšno življenje zarodka, ki ga lahko primerjamo z zorenjem zemeljskega otroka v maternici. Med tem stanjem bitje nima dejavne zavesti, ampak trdno spi, podobno kot zemeljski zarodek. Ob koncu te „nosečnosti“ se zavest postopno prebuja, vračajo se spomini in kot ob smrti se pred notranjim očesom znova prikaže vse minulo življenje. Toda tokrat se opravi odbira in od preteklosti ostane samo tisto, kar je sorodno bistvu duše ali, drugače povedano, kar se ujema z vibracijami bistva te duše. Nato bo duša živela v devašanu v stanju subjektivne zavesti, ki si ga ne moremo niti predstavljati. Trenutek najpopolnejše sreče ali najsijajnejša podoba sta le bleda slika blaženosti tega sanjanja v devašanu, v katerem ni omejitev, nič od tistega, kar v inkarniranem življenju celo med najslajši med vmeša malo žolča.

Ni dvoma, da je prav ta faza posmrtnega življenja temelj vseh mitov o raju. V tem stanju postanejo vsakršna vznesenost, nesebične ljubezni, neuresničene želje, plemenite težnje, skratka vse energije psihičnega življenja, ki imajo neko podlago duhovne narave, kali, ki se bodo razvile v izpolnjene vizije. Mati je tam obdana z otroki, ki so takšni, kakršne si želi, kopa jih v ljubezni, ki je nič ne ogroža, filantrop vidi človeštvo končno srečno, glasbenik posluša popolne harmonije, vernik vstopa v svetlobo Boga, ki mu je služil in ga ljubil. V tem vznesenem stanju, ki ga ni mogoče primerjati z ničimer v zemeljskem svetu, ni meja času niti prostoru, ni preteklosti ne prihodnosti, ampak je le intenzivna sedanjost. Teozofi pravijo, da je duša v devašanu po zemeljskih merilih povprečno tisoč ali tisoč petsto let. Pomembna izjema so umrli otroci, ki se pravilom inkarnirajo zelo hitro.

Tudi bitje v devašanu ima svoje otroštvo, mladost, zrelo dobo. Sčasoma se duhovne energije, ki ga držijo v tem stanju, izčrpajo, duša se počasi oddaljuje iz teh sanj. Osebna zavest izgine. Povedano z besedami grške mitologije: duša znova preide Leto, reko pozabe, in od človeka, ki je nekoč živel na zemlji, se ohranijo le izkušnje, ki jih je požela duša. Toda čeprav se duša ne zaveda, trajno hrani spomine na vse minule inkarnacije. Šele po dolgi verigi reinkarnacij bo v zadnji, najvišji viziji, duša zagledala vse, kar je doživela. Toda po obdobju popolne svobode v devašanu, med katerim je bila potopljena v univerzalno zavest, pride čas za novo inkarnacijo in dušo spet pritegne zemlja; na njej naj bi se utelesila in začela novo življenje.

Zakon vzroka in posledice

Opisane faze so zelo individualne in odvisne od minulega življenja. V njih se vsak sreča s svojim dolgom, to uravnava pravični zakon karme. Ta naravni zakon, zakon vzroka in posledice, poskrbi, da vsaka duša požanje tisto, kar je posejala. Toda za storjeno na Zemlji ne bo kaznovana po smrti; posledice njenih dejanj jo bodo doletele v prihodnjem življenju na zemlji, saj so bili tudi prestopki ali dobra dejanja storjeni na zemlji. Nagrada ali kazen ne prihaja od zunaj, od nekega višjega sodnika, temveč je naravna in neogibna posledica večnega in nespremenljivega zakona karme.

Vse, kar smo doslej povedali o fazah po smrti, velja za povprečnega, normalnega človeka, ki je umrl naravne smrti. Pri nasilni smrti pa je zadeva bolj zapletena.

 

Samomor ni izhod iz težav

Vsako bitje pride na svet s telesom, programiranim za določeno trajanje. Toda z nesrečo, samomorom ali ubojem smrt pogosto pride pred programiranim časom. Duša, ki je nepričakovano izgubila svoje fizično telo, pa še ohrani v svojem astralnem telesu veliko vitalnosti, astralno telo ne razpade, dokler ne nastopi njegov prvotno programirani konec. Če je „program“ na primer predvidel, da bo človek živel šestdeset let, umre pa pri dvajsetih, bo moral čakati štirideset let na vstop v opisane faze. Ves ta čas bo duša mirno spala, ne da bi se zavedala časa, ki mineva.

Položaj pa je veliko resnejši, če se to zgodi človeku, ki je nasilen, poln slabih misli in želje po maščevanju. Ves čas se bo spominjal svojih zadnjih misli pred smrtjo in ne bo deležen počitka, kakršen je sicer namenjen nedolžnemu človeku. Prav zato teozofija poudarja pomen zadnjih misli, ki zelo vplivajo na usodo duše po smrti.

Verstva upravičeno ostro obsojajo samomor, saj je ta prestopek zoper naravo in proti človeku samemu. So pa tudi pri tem izjeme, na primer, če samomor zagreši duševni bolnik, ki se v napadu norosti vrže skozi okno, mučeni ujetnik, ki izbere smrt, da ne bi izdal drugih, ali na primer pilot, ki zato, da se letalo ne bi zrušilo na naseljeno območje, raje izbere smrt, letalo preusmeri in prepreči hujšo nesrečo.

Nekaj drugega pa so obupani ljudje, ki mislijo, da se bodo s samomorom znebili težav, v katere so zašli. Toda William Judge (1851−1896), tesni sodelavec Blavatske, je zapisal: „Samomor je tako kot umor zločin, ker povzroči motnje v harmoniji narave. Je norost, ki tistega, ki ga stori, pripelje v hujši položaj, kot je bil prejšnji, prav v razmere, ki se jim je samomorilec skušal ogniti. Samomorilcu se v astralnem svetu, kjer obstane, neprenehoma ponavljajo žive slike storjenega dejanja, s katerim je skušal ustaviti poslanstvo svojega življenja. Vidi ljudi in kraje, ki jih je zapustil, ne more pa ničesar ukreniti.“

Nekaj podobnega so izjavili klinično mrtvi samomorilci, ki so se vrnili s praga smrti in jih je proučeval dr. Moody. Trdili so, da so, medtem ko so bili klinično mrtvi, ves čas doživljali moro. Eden od rešenih je dejal: „Neprenehoma se je ponavljalo isto … Komaj sem prenesel ponovitev tega nesrečnega dogodka in pomislil o, kakšna sreča, da je konec, pa se je spet vse začelo znova in sem si mislil: O ne, dovolj. Naj se ustavi. Vendar se ni.“

 

Nenadna smrt

Pri nesrečah, ko je smrt hitra, se lahko zgodi tole: čeprav je fizično telo mrtvo, možgani ohranijo moč volje, se živo spominjajo namena ali želja iz pravkar končanega življenja. Z zadnjim energijskim impulzom možgani prenesejo te podatke astralnemu telesu, ki je še pretreseno zaradi smrti, in astralno telo pod vplivom tega močnega impulza nadaljuje navidezno zavestno dejavnost celo po smrti. Zato se v nekaterih okoliščinah zgodi, da se astralni dvojnik prikazuje kot vidna podoba. Na primer, astralni dvojnik matere, ki je umrla v nesreči, tava okoli kraja nesreče in išče svojega otroka. To razloži, zakaj se živim osebam prikazujejo duhovi. Po nauku teozofije pa je prikazen ali duh le samodejen pojav, vezan za astralno telo, ki se ga umrli ne zaveda, čeprav izraža zadnje močne misli ali občutke umirajočega.

 

Vpliv smrtne kazni

Danes ima še zmeraj veliko držav v svojem kazenskem zakoniku smrtno kazen. Teozofski nauk pravi, da se zaradi nepoznavanja dogajanja po smrti s takšnim načinom kaznovanja povzroča velika škoda. Od vseh nasilnih smrti je namreč smrtna kazen izvršena nad obsojencem, najnasilnejša.

Usoda morilca se z njegovo nasilno smrtjo še poslabša zaradi njegovih mračnih strasti in slabih misli ob smrti. Njegova zavest se postopno zave v astralnem telesu, ki je še zmeraj zelo vitalno in bo takšno še veliko let. Usmrčeni je nekako živ v svetu smrti, brez stika z višjim jazom, brez varnosti in izročen neusmiljenim silam astralnega sveta. In kar je še slabše, s svojo neustavljivo željo po maščevanju nenehno deluje na žive ljudi, ki tega sploh ne slutijo.

Duše samomorilcev, ki trpijo za posledicami svojega dejanja, onesnažujejo kolektivno nezavedno in s tem spodbujajo k samomoru občutljive in k temu dejanju nagnjene osebe. Še nevarnejše je psihično onesnaženje, ki izvira iz usmrčenih morilcev. Slikovito povedano: ti so kakor goreča ladja na mračnem morju, ki vžge vse, kar se ji približa. Takšno »bitje«, ki prebiva v astralnem svetu, po astralnih tokovih vpliva na zemeljski svet, in pogubno deluje na ljudi nagnjene k norosti, nasilju ali zločinu. Zgroženi lahko samo slutimo, koliko je živih nesrečnikov, ki se zaradi pomanjkanja volje in zavesti niso sposobni temu upreti in pod takšnimi vplivi zagrešijo zločine. Okužba z nasiljem, ki jo sproži izvršena smrtna kazen, povzroči prav to, kar se je skušalo preprečiti – nove zločine.

 

Nadzorovani odhod s tega sveta

Drugače pa poteka smrt posvečenega modreca, ki se na smrt pripravi, jo doživlja pri polni zavesti in usmerja njen potek. Naj navedem odlomek iz Bhagavadgite, najbolj znanega dela velikega epa Mahabharate in enega najpomembnejših indijskih duhovnih besedil: »Potem ko je zaprl vsa vrata v telesu, začel nadzirati duh in srce in v glavo preusmeril vitalne sile, tisti, ki se je koncentriral s pomočjo joge in zapušča svoje telo ob ponavljanju besede om ter usmeri svojo zavest na svoj višji jaz, doseže najvišji cilj.« O zavedajočem se prehodu skozi vrata smrti govori tudi ena od Upanišad, svetih indijskih besedil: »Tedaj zasije osrednje žarišče srca in v tej svetlobi odhaja sebstvo … sebstvo je Zavest in zavestno odhaja.“

Ta svetloba, ki sije ob odhodu sebstva pri polni zavesti, zelo spominja na srečanje s svetlobnim bitjem, kot so ga opisovale osebe, ki jih je proučeval dr. Moody. Toda sijaj svetlobnega bitja ne bo presenetil osebe, ki je na to pripravljena in se je s tem seznanila z izkušnjami iz meditacije ali iniciacije. Ko posvečenec spozna, da se približuje naravni konec njegovega življenja, se kot tisti, ki se odpravlja k počitku, pripravi za svojo zadnjo meditacijo, se opre na svoje znanje in izkušnje. Ker je v svojih telesih, fizičnem in astralnem, obvladal vse, kar bi ga lahko vznemirilo – zunanje vtise, misli, želje in predsmrtne spominske slike – usmeri svojo jasno in dejavno zavest k svojemu notranjemu izvoru, z voljo osredotoči vse svoje vitalne in psihične moči v jedrno točko svojega bitja, da bi mejo smrti prešel pri polni in nepretrgani zavesti. Po Bhagavadgiti pa to vrhunsko dejanje ni posledica urjenja in odpovedovanja samo v enem življenju, temveč truda številnih inkarnacij.

Vse to, kar je v luči teozofije rečeno o življenju po smrti, jasno pove, da človeška pustolovščina z one strani smrti ni prepuščena naključju, ampak je odvisna od zakonitosti, ki so prav toliko resnične kot tiste, ki uravnavajo biološke pojave. In čeprav bi žalostna usoda samomorilcev in tistih, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen, morala spodbuditi žive, da skušajo preprečiti samomore in smrtno kazen, pa posmrtni scenarij, ki ga navaja teozofija, kaže, da se veliki večini ljudi ni treba bati smrti. Za človeka, ki dobro izpolni svoje življenje je smrt le velika sestra sanj, počitek med dolgotrajnim bojem, ki ga v številnih nepreglednih inkarnacijah bojuje duša, da bi se osvobodila in se vrnila k izvoru. V skladu s tem se smrti ni treba bati, pojmujmo jo kot nekaj naravnega, kot drugo stran življenja. Po nasvetih starih modrecev se moramo nanjo pripravljati vse življenje. Smrt pravzaprav niti ni smrt, temveč novo rojstvo, ki nas vsakokrat popelje bliže k stanju brez prostora in časa, v tisto neskočno, vseobsegajoče Eno, ki ga že tisočletja napovedujejo modreci in duhovni učitelji.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, št. 246, februar 2010

Fotografija: Bigstockphoto.com