Ko sem bil še otrok, nam je dedek kupil prelepo hiško povsem ob obali morja, na otoku Krku. Mama in očim sta jo pozneje prodala in kupila stanovanje v mestu, z utemeljitvijo, da bi bila rada na stara leta bližje bolnišnici. Ta utemeljitev se mi je že takrat zdela nekoliko nenavadna. Potem sta oba umrla v bolnišnici in pred smrtjo precej trpela. Bila sta pač prepričana, da je normalno, da je star človek bolan in zato potrebuje bližino bolnišnice. Oba sta sicer znala biti hvaležna za vsak dan njunega raznolikega življenja, vendar sta tudi dobro poznala izrek Ne hvali dneva pred večerom, in mu očitno tudi slepo zaupala. Ta izrek je pravzaprav vzorec, ki v sebi nosi strah in kal nesreče. Misli zmeraj delujejo, človek pa lahko izbira in se odloča, kaj bo mislil.

Zdaj, ko sem tudi sam že dokaj star, čeprav se kljub svojim 75 letom začuda še nikoli nisem tudi počutil starega, sva z Anželiko po svojih načrtih zgradila prelepo hiško na otoku La Palma, kjer se počutiva kot v raju. Zavedava pa se, da raj ni neka lokacija, temveč je predvsem stanje duha, ki se odraža v počutju. To je občutek sreče. Imenitnejše pa je spoznanje, da več, kot je dobrega počutja, je tudi vse bolj rajsko. Eno ustvarja drugo. Sreča je kot seme: bolj ko jo seješ, več je bo. Le zakaj bi torej ostal suženj nekaterih nepreverjenih izrekov, samo navideznih modrosti? Lahko bi predrugačil tudi še marsikateri drug izrek, na primer: Da je stara navada kot umazana srajca – to pomeni, da ta “srajca” v resnici ni železna, kot trdi izvirni izrek, temveč je zgolj umazana in jo je torej treba vsaj oprati, če že ne zamenjati − ne pa v njej obtičati kot v železnem oklepu svojega vzorca. Razumem tudi rusko duhovno učiteljico Anastazijo, ki pravi, naj bi človek vse življenje ostal v kraju, kjer se je rodil – če se je seveda rodil v prelepi, neokrnjeni naravi in če nosi v sebi neokrnjene, zdrave vzorce. Tako bosta zunanjost in notranjost ostali povezani, lepi, harmonični. Sicer pa je treba najprej urediti notranjost, nakar se sama od sebe uredi tudi zunanjost. Z neverjetno natančnostjo. Ko prenehamo komplicirati, postane vse izredno preprosto. Vse je tako, kot mora biti – to spoznanje je velikansko in rešilno, pravzaprav pomeni brezpogojno vero v Boga. Iskati srečo najprej v zunanjosti, pa je zgrešeno – kot če bi najprej zajahal sedlo, potem pa čakal, da se bo pod sedlom znajde še konj. Ko sem našel poglavitno smer v življenju, se lahko ukvarjam s podrobnostmi in v njih uživam.

Avtor prispevka: Joša Medved

Celoten članek lahko preberete v julijski številki revije AURA (št. 310)