Leta 2004 je v vasici Orsigna v apeninskih hribih umrl znameniti italijanski časnikar, pisatelj in popotnik Tiziano Terzani. S svojo značilno belo brado in belimi oblačili se je vse svoje življenje zavzemal za mir. Dolga leta je bil dopisnik iz Azije, pisal je o vietnamski vojni, genocidu v Kambodži in kulturni revoluciji na Kitajskem. Napisal je knjigo Pisma proti vojni in v njej odločno nastopil proti vsakršnemu nasilju.

Njegovo življenje časnikarja in popotnika pa se je spremenilo leta 1997, ko je izvedel, da ima raka. Po številnih popotovanjih po tujih deželah in celinah, je zaradi bolezni naposled prišel čas, da se ustavi in se odpravi še na eno, prav posebno potovanje, na katerem dotlej še ni bil – potovanje k samemu sebi.

 

Diagnoza

Ko je zdravnik v bolnišnici v Bologni Terzaniju povedal, da ima raka, mu je bilo 58 let. Tako kot vsi drugi ljudje, ki sicer vedo, da ta bolezen obstaja in da je lahko smrtonosna, je tudi Terzani dotlej o raku razmišljal kot o nečem, kar se dogaja drugim, ne njemu. Zato je sprejel zdravnikove besede »Gospod Terzani, raka imate« z mešanimi občutki. Zdelo se mu je, da zdravnik sploh ne govori njemu. Položaj v bolniški sobi je dojemal od daleč in do svoje diagnoze je bil sprva ravnodušen. Ko je tisto noč bedel v postelji, se je zavedel, kaj se mu pravzaprav dogaja. Življenja, kakršno je poznal, je bilo konec. Odločil se je, da mora narediti vse, kar je v njegovi moči, da bi ozdravel. Naslednji dan je takoj začel poizvedovati o različnih možnostih zdravljenja. Vedel je, da kemoterapija ni edina možnost in da bi se lahko z rakom spoprijel tudi s pomočjo alternativne medicine. Kljub temu se je odločil za prvo, saj je menil, da mora zaupati tistemu, kar mu je kot zahodnjaku najbolj domače – torej znanosti in zahodnjaškemu razumu. Čez nekaj dni je bil že na poti v New York, v enega izmed najnaprednejših centrov za zdravljenje raka na svetu.

 

Zahodnjaški pogled na bolezen

V Memorial Sloan-Kettering Cancer Centru so zdravniki Terzaniju predstavili »strategijo zdravljenja«, ki naj bi bila najprimernejša za njegovo bolezen. Zajemala je kemoterapijo, operacijo in posebno vrsto obsevanja, trajala pa naj bi šest mesecev. Terzani je ameriškim zdravnikom popolnoma zaupal in se jim prepustil. Kemoterapije se je oprijel kot zadnje rešilne bilke in pogumno prenašal njene stranske učinke. V knjigi Še en krog na vrtiljaku je o tem zapisal: »Zavestno sem sprejel vsako kapljo, opazoval sem vsak njen učinek, zbrano in pozorno sodeloval v njenem učinkovanju. Kemoterapija je bila začetek možnega dodatnega obstoja.« Po nekaj tednih zdravljenja pa so stranski učinki kemoterapije vse bolj načenjali Terzanijevo telo in um. Zobje so mu porumeneli in dlesni so mu začele krvaveti. Prsti na rokah so postali šibki, z nohti pa ni niti več mogel načeti pomarančne lupine. Tudi nohti na palcih so počrneli in odpadli. Najhujše je bilo z njegovo glavo, mislimi in spominom. Čutil je, da ne zmore več normalno misliti. Pozabljal je, kje je pustil očala, ključe, razpoloženje se je spreminjalo iz dneva v dan, počutil se je krhkega in ranljivega. Kljub temu je vztrajal in ves čas s prenikavim očesom časnikarja opazoval delovanje znanstvene ustanove, kateri se je prepustil. Vse bolj je ugotavljal, da mu zahodnjaški način zdravljenja ne zadošča. Ameriški zdravniki so o raku pogosto govorili kot o sovražniku, ki ga je treba premagati. Terapija, ki so jo izbrali, je bila »orožje«, vsaka stopnja terapije pa »bitka«, ki jo mora bolnik »izbojevati«. Raka so razumeli kot nekaj tujega, nekaj kar nastane neodvisno od človekovega uma, misli in čustev in kar je treba izničiti. Terzani pa je na raka začel gledati drugače: »Ker sva morala sobivati, je ta notranji obiskovalec nekako postal del mene. Bolj kot da ga napadam, me je mikalo, da bi se pogovoril in spoprijateljil z njim, saj sem dojel, da bo tako ali drugače ostal tam, morda speč, in da mi bo delal družbo preostanek poti.« Ko je prestal vse stopnje »strategije«, ki so jo zanj pripravili ameriški zdravniki, se je Terzani odločil, da bo preskusil tudi holistični način zdravljenja svoje bolezni. Ker je veliko časa preživel v Aziji, je številne izmed metod alternativne medicine že poznal, zdaj pa se je odločil, da bo nekatere izmed njih preskusil še v praksi.

 

Modrost in prevaranstvo Vzhoda

Terzani se je po zdravljenju v New Yorku najprej podal v Indijo, zibelko starodavne modrosti. Indijo je že poznal, saj je dolga leta od tam poročal kot dopisnik za različne časnike in dežela mu je z vsemi svojimi ljudmi, barvami in vonjavami zlezla pod kožo. Življenje je v Indiji utripalo z drugačnim ritmom. Vse je bilo povezano z vsem; ljudje med seboj, ljudje z živalmi in naravo, z bogovi, z vesoljem, s predniki, preteklost je bila povezana s sedanjostjo in zgodovina s prihodnostjo. Nasprotja, kot sta bogastvo –revščina, rojstvo – smrt, so bila nekaj samoumevnega in človek jih je, včasih kruta in neizprosna, lahko opazoval na vsakem koraku. Vrnitev k vsemu temu je bila za Terzanija po dolgih mesecih v Ameriki pravi balzam za dušo. Iz sveta razuma, ki zna pojasniti vse, je prišel v skrivnostni svet nepojasnjenega, kjer je edino zanesljivo to, da je vse negotovo in da se mora človek prepustiti višjim silam.

Od alternativnih načinov zdravljenja se je Terzani v Indiji najprej seznanil z reikijem. Proučil je njegovo zgodovino in se odločil za udeležbo na tečaju v Delhiju. Tečaj sta vodila Indijca, moški in ženska, ki sta udeležencem že prvi dan obljubljala popolno spremembo življenja, brez pretiranega truda v zelo kratkem času. Terzani je postal skeptičen. Po treh dneh je prejel diplomo prve stopnje, vendar se je počutil prevaranega. Zdelo se mu je, da sta bila učitelja pri svojem delu površna in spletkarska in zato hudo nevarna nič hudega slutečim posameznikom.

K naslednjemu zastopniku alternativne medicine se je Terzani napotil na prijateljevo priporočilo. Odpravil se je na jug k mlademu ajurvedskemu zdravniku. Prijazen moški toplih oči ga je lepo sprejel. Njegov pogled na svet je bil mešanica znanosti, astrologije, religije in filozofije. Vsi v vasi so bili navdušeni nad Terzanijevim prihodom in mladi zdravnik si je od njegovega obiska obetal veliko novih strank iz ZDA in Evrope. Po obsežnih pregledih mu je pripravil zeliščni napoj proti raku, ki naj bi imel posebno moč. Terzanij je spet podvomil. V čudežni napoj ni verjel, zato se je zdravniku zahvalil in odšel.

Po dveh neprijetnih izkušnjah z alternativno medicino v Indiji se je Terzani odločil poskusiti še s Tajsko. Izvedel je za zdravstveno središče znano po posebnih razstrupljevalnih programih, ki naj bi očistili telo in duha. Zamisel o postu je Terzaniju ugajala in vključil se je v desetdnevni program. Tudi tokrat je bil razočaran. Lastnika zdravstvenega središča sta bila Američana, ki sta s svojim programom predvsem služila veliko denarja. Po desetih dneh je Terzani zato sklenil, da je za boljše življenje potreben predvsem simbolni post vsega, česar ima človek preveč: »Dovolj se je odpovedati danes eni in jutri drugi stvari. Dovolj je zmanjšati tako imenovane potrebe in zelo kmalu spoznamo, da jih sploh nimamo.«

 

Najdeni mir    

Terzani je imel z alternativno medicino tudi dobre izkušnje. V svojih nadaljnjih popotovanjih se je seznanil s homeopatijo, kitajsko in tibetansko medicino in s praksami, kot sta či gong in pranoterapija. Od vseh se je učil in spoznaval njihove zakonitosti. Kljub temu je menil, da je brezglavo zaupanje zahodnjakov nekaterim nepreverjenim praksam alternativne medicine lahko nevarno. Tako zahodna kot vzhodna medicina sta imeli po njegovem mnenju svoje prednosti in slabosti in za celostno zdravljenje se je treba posvetovati z obema.

Terzani pa je svoj mir dokončno našel v odročni vasici v indijski Himalaji, kjer je veliko časa preživel v samoti. Opazoval je ritme življenja, prebujanje in ugašanje dneva, petje ptic in premikanje oblakov po nebu. V pogovorih s starim indijskim puščavnikom je premišljeval o svojem življenju in spoznaval, kaj pomeni notranja tišina.

Ko so ga nekoč vprašali, katere bi bile njegove zadnje besede pred smrtjo, je rekel »Hvala vsem, ki so mi dali roko.« S temi besedami je želel počastiti množico ljudi z vsega sveta, ki jih je spoznal v svojem življenju in ki so mu vsak po svoje odstrli resnico o smislu življenja. Lahko bi rekli, da je bil Terzani zbiralec resnic. Po dolgotrajnem iskanju je proti koncu svojega življenja odkril svojo in zapisal: »Pot, ki jo je treba ubrati, je jasna. Živeti je treba čim bolj naravno, si manj želeti in bolj ljubiti, kajti tako bodo tudi bolezni, kot je moja, manj pogoste. Namesto da bi iskali zdravila za bolezni, poskusimo živeti tako, da ne bodo nastajale.«      

Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA, avgust 2009, št. 240

Fotografija: www.biografieonline.it