Skorajda ni časnika, v katerem ne bi zasledili oglasa, ki predebelim ljudem ponuja pripravke, s katerimi bi čezmerno težo odpravili že v nekaj tednih. Če bi sodili po obljubah oglaševalcev, tovrstne nadloge sploh ne bi smelo biti, saj bi se nakopičeni kilogrami kaj kmalu »stopili«. Vendar ni tako. Nakopičeni kilogrami vztrajajo tam, kjer so, žal pa se jim zlahka pridružijo še novi.

Veliko raziskav je bilo narejenih zato, da bi ugotovili, kako se znebiti odvečne telesne teže. Raziskave so se usmerjale predvsem v zunanje dejavnike, ki pripomorejo k preoblikovanju postave, notranji dejavniki, ki so verjetno poglavitni, pa ostajajo v ozadju.

Kateri dejavnik pa je tisti, ki ima škarje in platno v svojih rokah? To je človekova podzavest. Lahko jo primerjamo s kaseto, na kateri je posneto vse naše življenje, od otroštva naprej: vse, kar smo doživeli, česar smo se naučili, vsa naša čustva, stališča do sebe in drugih. Med drugim tudi to, kako se vidimo sami.

 

Programi v podzavesti

Da bi spoznali, kaj vse je shranjeno v podzavesti, se moramo najprej vprašati, zakaj smo postali takšni, kakršni smo. Večina psihologov se strinja, da se največ osebnostnih značilnosti izoblikuje do starosti štirih, petih, najpozneje šestih let. Starši, sorodniki, učitelji, prijatelji in vsi, s katerimi smo prišli v stik, so vplivali na nas in nas s svojim zgledom, besedami, s čustvi in dejanji oblikovali, programirali. Otrok v tej starosti namreč še nima razvite kritične zavesti, ki bi mu omogočala, da bi prav presojal vtise in informacije, ki jih dobiva. V novejšem času lahko temu dodamo še močan vpliv televizije, videa, računalniških iger, oglaševanja. Otrok jemlje vse za resnično. In tisto, kar v kritični starosti sprejme vase, v svojo zavest in še več v podzavest, ga označi za vse življenje. V skladu s tem pozneje kot odrasel deluje in se ne zaveda, da ga vodijo vzorci iz podzavesti.

Kar zadeva težave s čezmerno težo, je pomembno, kako se je v otroštvu in pozneje oblikoval naš odnos do hrane in predvsem do sebe. Ali smo srečni in občutimo pravo zadovoljstvo samo tedaj, če pojemo, kar imamo radi? Ali kot otroci nismo smeli ničesar pustiti na krožniku, čeprav smo se že do sitega najedli? So bili naši starši prepričani, da je debel otrok zdrav otrok in so nas zato nenehno silili s hrano? Ali je bila debelost obramba pred morebitno zlorabo? Smo tako skušali doseči katerega izmed svojih ciljev?

Večina strokovnjakov za prehrano se strinja, da je za trajno ohranitev idealne teže potrebno veliko več kakor dieta s predpisanim številom kalorij. Izkazalo se je, da veliko večino ljudi priženejo k polni mizi čustveni vidiki: beg pred življenjem, občutek lastne neustreznosti, nemoči, osamljenost, občutek, da nismo ljubljeni, preobremenjenost z delom, neuresničene želje in načrti in podobno. In še nekaj je zanimivo: skoraj vedno se debele osebe zaznavajo debelejše kakor so v resnici. Ko so prosili poskusne osebe s čezmerno težo, naj izberejo sliko osebe, ki je enako debela kakor oni, so praviloma izbrali debelejšo od sebe.

Nekateri ljudje s čezmerno telesno težo mislijo o sebi tako slabo, da sploh ne zmorejo več zbrati dovolj moči za spreminjanje. Niti ne poskušajo hujšati, saj menijo, da bi bilo vse zaman. Ljudje s pretirano težo večinoma ne jedo zato, da bi potešili lakoto, temveč, da bi zadovoljili čustvene potrebe. Pri tem se svojih težav ne zavedajo, saj so vzroki skriti v podzavesti. V nekaterih primerih je pretirana teža tudi način obrambe, na primer, če je bila oseba kot otrok spolno zlorabljena, se lahko obda s pretirano težo, da »si zagotovi mir pred morebitnimi nadlegovalci«. Ampak tega podzavestnega motiva se ne zaveda.

Ameriška izvedenka za odpravo čezmerne teže, ki je napisala vrsto knjig na to temo, Elsye Birkinshaw, je skušala s svojim mentalnim programom za hujšanje pomagati tudi izredno debelemu dekletu. Ko sta ugotavljali, kaj naj bi bilo dekle pripeljalo do debelosti, se je le-to spomnilo, da je kot mlajša sestra morala v otroštvu zmeraj nositi ponošene obleke starejše sestre. Da bi kot otrok končno dobila nove obleke, se je domislila, da bi se zelo zredila, saj ji potem sestrine obleke ne bi bile več prav. In to je naredila. Dobila je nove obleke, čeprav pretirano velike.

Čezmerne debelosti se ne da trajno odpraviti, če se ne odpravi vzrok njenega nastanka. Četudi se vzrok ne odkrije, je kljub temu nujno graditi samozavest in izboljševati podobo o sebi. Eden največjih dosežkov psihološkega raziskovanja je ugotovitev, da je človek lahko zmeraj kos položaju, s katerim se trenutno spoprijema, in popoln gospodar svojega uma. Tisti trenutek, ko se tega zave, se tudi reši iz ujetništva uma in znebi sprogramiranih vzorcev v svoji podzavesti.

 

Poglobimo se vase in ugotovimo vzrok

Prvi korak k odpravljanju naših težav z debelostjo je, da se poglobimo vase. Iskreno je treba napisati vse, česar se spomnimo v povezavi s hrano. Izbrskati iz podzavesti spomine in občutke, pri tem poseči v čim zgodnejše otroštvo, nato pa si zastaviti cilj in ukrepati. Iz primeža negativnih usedlin se lahko rešimo le sami. Ni dovolj če o tem samo beremo, čim prej je treba tudi kaj narediti. Če bi si samo v reviji ogledovali različne frizure, ne bi pa s svojimi lasmi nič ukrenili, bi imeli kar naprej staro frizuro! Zaman torej hrepenimo po drugačni telesni podobi, če za to ne storimo potrebnih korakov.

Večina ljudi težko sledi nečemu abstraktnemu, kot je spoznavanje sebe, vizualiziranje drugačne podobe, ponavljanje pozitivnih afirmacij vsak dan in podobnega. Veliko lažje je slediti časovno omejeni dieti, po možnosti podprti še s tabletami. Pri tem se pozablja, da takšne konkretne reči delujejo samo toliko časa, dokler jih delamo ali uživamo (npr. tablete), ko pa dieto končamo ali nehamo jemati čudežne kapsule, se znova zbudi podzavest in kmalu smo tam, kjer smo bili na začetku, natančneje, še malo dlje, ker nas zdaj bremeni še neuspeh. Zato je pri trajnem hujšanju nujno, da se spoprimemo s pravimi vzroki debelosti, in ne le s posledicami, kot je nakopičena maščoba.

 

Vizualiziranje idealne podobe

Večina debelih ljudi trpi zaradi pomanjkanja samozavesti. Ne prenesejo se in se ne spoštujejo, zato s »klinom izbijajo klin«: da bi zatrli takšna čustva, se še bolj zatekajo k hrani kot tolažbi, »tolažba« pa se obrne v svoje nasprotje. Zato je nujno znova pridobiti samozavest. To je tudi mogoče storiti, kajti v vsakem človeku je moč, da naredi tisto, kar si zada!

Kar se da natančno si zamislite, kakšni bi si želeli biti. Določite si sebi primerno idealno telo: polno energije, mladostno, vitko (ali močnejše, če si tako želite), vzdržljivo in vitalno. Moči v naši podzavesti poskrbijo za to, da se bo to tudi uresničilo in tako tudi trajno ostalo. Tako samoumevno kot je samoumevno, da telo nadzoruje naše dihanje ali bitje srca, bo ohranjalo tudi želeno težo. Podzavest nadzoruje naš tek in opazili boste, da nenadoma ne boste več jedli takrat, ko ne bo potrebno. Postavite si za cilj, da boste shujšali za 10 ali 20 kilogramov, in to se bo tudi zgodilo, če boste sledili šestim korakom mentalne diete.

Da bi zastavljeni cilj uresničili, je potrebno dvoje: trajno spremeniti svoje hranitvene navade in način življenja ter na novo programirati podzavest. Podoba, ki jo imate iz dneva v dan v mislih, je predvsem podoba »debele« osebe. Morate jo preoblikovati v podobo »vitke« osebe. Kako to doseči? Ali je v to treba verjeti? Ne. Kajti podzavest lahko primerjamo s kaseto, ki neodvisno od našega verjetja deluje tako, kot je zanjo značilno. Če prek starega posnetka v podzavesti »posnamemo« novega, se stari samodejno izbriše in zapiše nov. Izbrisati je torej treba vse škodljive, negativne sugestije kot so na primer: Nikoli ne boš imel lepega telesa, od rojstva si obsojen na debelost in podobno. Nesmisel! Celo ljudje, ki nikoli niso bili vitki, lahko taki postanejo, vendar le tedaj, če se dosledno držijo predpisanih korakov mentalne diete.

 

ŠEST KORAKOV DO IDEALNE TEŽE

1. KORAK Spoznajte se! Odgovorite na vprašanje: Zakaj zmeraj jem preveč?
2. KORAK: Zastavite si cilj. Pri tem je mišljena idealna teža, primerna vaši postavi.
3. KORAK: Vizualizirajte, kakšni želite biti, seveda v skladu s svojo telesno konstitucijo.
4. KORAK: Tehnika zrcala, s katero se bo začelo preprogramiranje podzavesti, ki bo izbrisala negativne zapise v podzavesti.
5. KORAK: Mislite pozitivno! Negativno programiranje nadomestite s pozitivnim. Vsak dan ponavljajte pozitivne afirmacije o sebi.
6. KORAK: Sprostitev! Stik s podzavestjo se lahko doseže samo s sprostitvijo, druge poti ni! Zato je zadnji korak najpomembnejši. Sposobnost, da bi se sami sproščali, nam ni prirojena. Teh metod se moramo zavestno naučiti, tako kot branja in pisanja.

Ko začnemo dieto, se začne tudi notranji boj. Spoprijeti se je treba s programiranjem, ki je vtisnjeno v nas. Če volja oslabi, stari programi spet dobijo krila. Vsekakor ni mogoče ohranjati močne volje iz ure v uro, iz dneva v dan, mesece in mesece. Zato se ljudje takoj, ko končajo neko dieto, začnejo znova rediti, ker niso »preprogramirali« svoje podzavesti. Še celo bolj se zredijo, ker podzavest, prežeta z napačnim programom, skuša nadomestiti izgubljeno. Zveni, kot da bi nas naša podzavest obvladovala. Toda to ne drži. Na svojo podzavest niste mogli vplivati zato, ker niste natančno vedeli, kako naj bi to naredili.

Za pravilno preprogramiranje pa so pomembne tudi pravilne informacije o zdravem hranjenju, ker je treba negativne ali napačne informacije v podzavesti nadomestiti s pravilnimi.

Telo zmeraj uboga ukaze uma. Skoraj vsak je že kdaj videl, kako deluje hipnoza. Če je kdo pod hipnozo, je na primer prepričan, da leži na soncu na čudoviti plaži, čeprav sedi na odru. Tako kot se podzavest polni z negativnim, se lahko negativno tudi izbriše in zamenja s pozitivnim. V resnici je vsak človek poln moči in ustvarjalnosti, le da se morda tega ne zaveda, ker mu to preprečuje negativni program iz podzavesti. Vaš um nadzira vaše telo, prevzeti morate nadzor nad umom.

Podzavest je treba preprogramirati s splošno pozitivno usmeritvijo, s pozitivnimi občutki in stališči. S temeljno pozitivno usmeritvijo ne boste tako izpostavljeni stresu in življenjskemu strahu kot prej. Zaželeli si boste ustvarite nekaj dobrega, se spremeniti na bolje in razviti sposobnosti, ki jih želite.

 

KAKO POMIRITI SREDIŠČE ZA TEK

1. Če postanete med glavnimi obroki lačni, jejte jogurt, sir, solato, korenje in podobno.
2. Jejte počasi in temeljito žvečite, saj telo potrebuje približno 20 minut, preden se oglasi signal »sit sem «. Če jeste prehitro in ne žvečite temeljito, boste zaužili veliko več hrane, kot bi je sicer.
3. Če bi želeli med obroki (ali pa tudi zvečer pred televizijskim zaslonom) kaj prigrizniti, poskusite s korenjem, zeleno, jabolkom ali polnozrnatim kruhom.
4. Navadite se na naravna in hranilna živila, v katerih je veliko vitaminov in mineralov. Počakajte, da začutite lakoto. Ne jejte, če lakote ne občutite!
5. Odpovejte se živilom, ki vsebujejo veliko ogljikovih hidratov, imajo pa majhno hranilno vrednost, kot so: testenine iz bele moke, beli kruh, pečen krompir in podobno.

 

POMEMBNO

1. Zmeraj uživajte naravne vitamine, ki so neprimerno boljši od umetnih. Eksperimentalno so dokazali, da so podgane, hranjene z naravnimi vitamini, živele dlje in so imele svetlečo se zdravo dlako v primerjavi s kontrolno skupino podgan, ki so ji dodajali umetne vitamine.
2. Ogibajte se sladkorju in alkoholu. Sladkor zahteva zmeraj več sladkorja in alkohol zmeraj več alkohola.
3. Preveč ogljikovih hidratov škoduje. Če uživate preveč ogljikovih hidratov, hromite presnovo. Telo ne ve, kaj naj bi počelo s pretirano količino škroba in sladkorja, saj je ne more pokuriti, zato jo nalaga kot odvečno maščobo. Ogljikovi hidrati najbolj maličijo postavo! Sem sodijo predvsem jedi iz bele moke in belega sladkorja. Ugotavljajo, da bi se, če bi v svetu prepovedali prodajo bele moke in belega sladkorja, zdravje vseh ljudi opazno izboljšalo. Predebeli bi izgubili kar 80 odstotkov prevelike telesne teže.

To pa ne pomeni, da ne bi smeli jesti prav nič ogljikovih hidratov. Prav nasprotno, treba jih je jesti, ker dajejo telesu energijo, podpirajo presnovo in predelavo drugih sestavin, toda izberimo pravilne: polnozrnata žita, polnovredni riž, ogibajte se krompirja, jedi iz bele moke in sladkarij. Pri ogljikovih hidratih morate biti pozorni, da jih ne zaužijete preveč. Iz dveh razlogov. Prvič, pri razpadu ogljikovih hidratov v telesu nastane poleg ogljikovega dioksida in vode tudi posebna kislina, ki ne samo preprečuje razkrajanje že nakopičene maščobe v telesu, temveč se po več vmesnih stopnjah tudi sama spremeni v maščobo. In drugič, preveč ogljikovih hidratov povzroči pomanjkanje vitaminov. Za zgorevanje čezmerne količine ogljikovih hidratov potrebuje telo dodaten vitamin B in ga mora odtegniti drugih telesnim funkcijam.

 

KAJ NAS REDI?

Ali mislite, da nas redi premastna hrana, preveč soli v hrani, sladkarije? To je na splošno res, vendar so tudi ljudje, ki jedo takšno hrano, vitki, in nasprotno, nekateri ne jedo skoraj nič in še to hrano, ki ne redi, pa se debelijo.

Na človekovo težo vplivajo tudi hormoni. Ženske, ki uživajo kontracepcijske tablete, se redijo, ker te tablete sprožijo v telesu stanje navidezne nosečnosti, in če je ženska noseča, se njeno telo začne rediti. Hormoni pa vplivajo tudi na moške. Znano je, da so poročeni moški debelejši od samskih. Znanstveniki so ugotavljali, zakaj je tako. Dognali so, da imajo poročeni moški, zlasti mladi očetje precej manj testosterona v krvi kot enako stari samski moški. Narava kot pametna mati ve, da se morajo mladi očetje manj zanimati za druge ženske, saj morajo skrbeti za ženo in naraščaj. Zato začne njihovo telo ustvarjati manj testosterona in tako zmanjša tudi željo po spolnosti. Stranski učinek manjše količine testosterona pa je naraščanje telesne teže.

Ravni hormonov in s tem naraščanja teže pa ne spreminjajo samo veseli dogodki, temveč tudi žalostni. Strah, stres in dvom povzročijo, da v krvi naraste raven kortizona, saj kortizon organizmu zagotavlja več »moči« za spopad z življenjskimi izzivi. Kortizon tudi pospeši nastajanje maščevja. Zato ni presenetljivo, da se otroci, ki dobe v družini prejemajo premalo ljubezni, hitreje debelijo.

Pomanjkanje spanja redi

Pomanjkanje spanja sodi med stresne dejavnike. Raziskovalna skupina na univerzi v Münchnu je proučila podatke za 7700 otrok, starih od pet do šest let, in ugotovila, da so otroci, ki spijo dlje, vitkejši. Če bi spali dve uri več, bi bilo kar dve tretjini manj otrok s čezmerno telesno težo!

Pomembne so tudi podrobnosti. Pri otrocih ni pomembna samo dolžina spanja, temveč tudi, kdaj se odpravijo v posteljo. Kolikor prej gredo spat, toliko vitkejši so. Vzrok za to je raven kortizona. Čim krajše je spanje, tem več je kortizona in tem bolj se telo redi. Raven kortizona sledi ritmu dneva in noči. Če gre otrok spat prepozno, se ta ritem poruši. Zadošča že nekaj dni s premalo spanja in ritem se podre, raven krvnega sladkorja in inzulina je motena.

Otroci v civiliziranih deželah so čedalje debelejši. Raziskave so pokazale, da otroci v ZDA spijo dve uri manj kot nekoč, trideset odstotkov otrok pa celo trpi zaradi nespečnosti. K temu pripomore več dejavnikov. Res je težko spraviti otroke spat ob 20. ali 21. uri, če zunaj sije sonce. Dokler bomo v Evropi še naprej imeli nesmiselni poletni čas, bo večina otrok od aprila do oktobra premalo spala, ker je zunaj predolgo svetlo.

Po drugi strani pa na spanje vpliva tudi elektrosmog. Za nespečnost so neposredno krive tudi antene mobilnih telefonov in usodni dect-telefoni. Tudi če jih sami nimamo, pa nas z njimi »obsevajo« sosedje, ker so danes stanovanja tako blizu.

Naslednji vzrok je televizija. Čim dlje jo otroci gledajo, tem bolj je moteno njihovo spanje in tudi bolj se redijo ne glede na starost.

Raziskovalci univerze Stanford so ugotovili, da debelosti zaradi televizije ne pospešujejo le sladkarije, ki jih uživamo med gledanjem, enako se redijo tudi tisti, ki med gledanjem televizije jedo le sadje in zelenjavo. Spet gre za kortizon. Gledanje televizije zvišuje raven kortizona v krvi, ker je televizijski program sestavljen tako, da vpliva na naša čustva, čustva pa so povezana s kortizonom. Televizija mora človeka prevzeti, ga zanimati, ga prikleniti pred zaslon. Raziskava v Španiji je pokazala, da vsak ura gledanja televizije na dan za 30 odstotkov dvigne tveganje za nastanek debelosti.

Na neki ameriški osnovni šoli so naredili poskus. Skupina učencev ni gledala televizije in videa in po poteku raziskovalnega časa, se je njihova telesna teža opazno zmanjšala. Pri tem so opravljali enake telesne dejavnosti kot učenci, ki so večino časa presedeli pred televizijskim zaslonom. Večina študij je pokazala, da se telesna teža zveča šele pri gledanju televizije več kot uro na dan.

 

KAJ NAS NAJPOGOSTEJE ZREDI:

1. Lažen občutek lakote (po treh popolnih obrokih imamo občutek, da še vedno nismo siti).
2. Grizljanje med gledanjem televizije, branjem časnikov ali kar tako – iz dolgega časa.
3. Prisilna potreba, da se do konca izprazni krožnik in pojedo še ostanki.
4. Premalo gibanja in telesne dejavnosti.
5. Alkohol in/ali sladkarije.
6. Preveč “nenaravnih” jedi, kot so mastne omake, slaščice ali hamburgerji.
7. Uživanje hrane zaradi osamljenosti, premajhne pozornosti drugih ali bega pred življenjem in življenjskimi izzvi.
8. Napačni vrstni red obrokov – na primer: brez zajtrka, lahko kosilo in težka večerja.
9. Hlastno uživanje hrane – v naglici iz strahu, da bi je lahko zmanjkalo, ali stresa.
10. Uživanje živil s premalo vitamini in mineralnimi snovmi.
11. Motnje žlez z notranjim izločanjem, npr. pomanjkljivo delovanje ščitnice, prenizka raven sladkorja v krvi.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 204, september 2006

Fotografija: Bigstockphoto.com