HOMEOPATIJA TUDI ZA RASTLINE
Zdravnik Samuel Hahnemann, oče klasične homeopatije, je pred skoraj dvesto leti napisal: »Zdravi tako nežno in zanesljivo, kot je le mogoče.« Njegova metoda zdravljenja je zdaj razširjena po vsem svetu. In ker se je pokazalo, da je uspešna pri zdravljenju ljudi in živali, so začeli premišljevati, ali ne bi bilo tako mogoče zdraviti tudi rastline, kadar zbolijo. Poskusili so in obneslo se je. Pokazalo se je, da homeopatski pripravki lahko uspešno nadomestijo kemična sredstva za gojenje in varstvo rastlin.
Ker se je homeopatija že prej obnesla pri živalih, njena uspešnost pa se potrjuje tudi pri rastlinah, je to lahko še dodaten dokaz, da deluje homeopatija sama po sebi in ne na podlagi učinka placebo, kot ji marsikdo očita. Seveda je uporaba homeopatije pri rastlinah še na začetku, še veliko poskusov bo treba opraviti, da bodo stvari bolj dognane.
Kako se je začelo
Rastlinska homeopatija se prvič omenja pred skoraj dvesto leti, in sicer v zapisih barona von Boenninghausena, zeta dr. Samuela Hahnemanna. Boennighausen je opazil, da je ostanek homeopatskega pripravka, ki ga je zlil v lonček z rastlino, dobro vplival na njeno rast, vendar tega pozneje ni podrobneje proučeval. O pozitivnim učinku homeopatskih pripravkov na rastline je pisal tudi Charles Darwin, ko se je sam, kot je dejal, čudežno ozdravil s homeopatijo. V začetku dvajsetega stoletja sta tudi antropozofa Rudolf Steiner in Lilly Kolisko delala na rastlinah poskuse z različnimi snovmi, toda to niso bili pravi homeopatski pripravki.
Za pionirja uporabe homeopatije pri rastlinah velja nizozemski biološki vrtnar in homeopat Vaikunthanath das Kaviraj, ki že od leta 1986 proučuje delovanje homeopatskih sredstev na rastline in po spletu tudi svetuje (http://www.hpathy.com). Homeopatske pripravke je začel uporabljati po naključju, ko je homeopatski pripravek beladone uporabil pri jablani in opazil, da so naslednjega dne skoraj s polovice njenih listov izginili rdeči madeži. Nato je začel resno eksperimentirati s homeopatskimi pripravki pri rastlinah in razvila se je tako imenovana agrohomeopatija. S homeopatskimi pripravki so na svojem vrtu, polju ali vinogradu začeli eksperimentirati tudi drugi vrtnarji in vinogradniki na različnih koncih Evrope. Vsak je poskusil to ali ono, povedal še drugim in tako se je počasi začelo nabirati ustrezno znanje.
Med vrtnarji, ki so iskali nove rešitve za nego in varstvo rastlin je tudi Christiane Maute. Zdaj na svojem vrtu za nego in varstvo rastlin uporablja samo homeopatske pripravke in svoje znanje nesebično prenaša tudi na druge. Pred približno desetletjem je prvič uporabila klasično homeopatijo pri modrem ostrožniku. Cvetočo rastlino je kupila na tržnici in ko jo je dajala iz lončka, ji je padla iz rok na tla. Glavno steblo so povezovale le še nitke. Kljub temu ga je posadila. Ker se je ukvarjala s homeopatijo, je pomislila, da bi poškodovani rastlini lahko pomagala s homeopatskim pripravkom Arnica C 200, sicer namenjene ljudem, ki se poškodujejo ob padcu ali dobijo druge poškodbe zaradi udarcev. Nekaj globulov (kroglic) Arnice C 200 je raztopila v kozarcu vode, jih krepko premešala z leseno žlico in nato vse to vlila v posodo z desetimi litri vode ter zalila poškodovano rastlino. Naslednjega dne je presenečena opazila, da se je poškodovana rastlina vzravnala. Poškodovano mesto se je le rahlo rjavkasto obarvalo, toda rastlina je še naprej cvetela. Na dogodek je pozabila in nato je moralo miniti še nekaj časa, preden je znova doživela uspešnost homeopatije pri rastlinah.
Zgodilo se je na vrtu njene sestre. Orkansko neurje je odlomilo krošnjo ribezovega grma, in ta je ležala približno pet metrov stran od grma polnega skoraj povsem dozorelih plodov. Sestra je poškodovano deblo prelila z Arnico C 200, nanj nataknila odlomljeno krošnjo in jo s povoji povezala z deblom. Nato je krošnjo, deblo in tla okoli grma znova zalila z Arnico C 200. Kmalu zatem so plodovi normalno dozoreli. Ko je leto pozneje odvila povoje, je opazila, da se je krošnja zrasla z deblom, na prelomljenem mestu je bilo opaziti le rahlo zožitev.
Določiti vzroke in zdraviti
Tako kot pri obravnavi ljudi je tudi pri obravnavi rastlin pomembno ugotoviti vzroke, zakaj je rastlina zbolela, in modalitete (kaj lahko izboljša in kaj poslabša stanje). Vzroki so lahko: predolgotrajno deževno obdobje, suša, mraz, izsušenost, napad škodljivcev in tudi kaj drugega, včasih pa se vzroka niti ne da ugotoviti. Rastlina pa po drugi strani kaj hitro pokaže, ali ji homeopatski pripravek pomaga ali ne. Priporočljivo je, da se uporabi samo en pripravek, zelo odsvetovana pa je mešanica dveh ali celo več pripravkov. Mešanice lahko izjemoma uporablja le izkušen homeopat, saj je zelo verjetno, da se mešanica ne bo obnesla. Nevarnost je predvsem v tem, da se homeopatski pripravki med seboj ne prenašajo dobro, njihovi učinki se lahko med seboj celo izničijo.
Ko dodamo homeopatski pripravek v vodo, je treba raztopino krepko premešati. Za mešanje so najprimernejše plastične, porcelanske ali lesene žlice, kajti kovina lahko zmoti učinkovanje pripravka. Prav tako je boljše, da tudi za zalivanje uporabljamo plastične posode kakor kovinske, boljše je tudi rastlino zalivati kakor pršiti s pršilko. Zaliti je treba liste, korenine in območje okoli korenin. To je treba početi na jasno suho jutro ali proti večeru, ob sončnih vročih dneh pa zaliti samo korenine, sicer lahko zalivanje povzroči ožig listov. Paziti je treba, da se voda, s katero zalivamo in je v njej homeopatski pripravek, ne polije po rokah. To sicer ni nevarno, ni pa prijetno, saj lahko povzroči preobčutljivostni odziv.
Uporaba posameznih potenc
V homeopatiji je osrednjega pomena pravilna raba izbranih zdravilnih pripomočkov. Bistveno je redčenje in ritmično pretresanje v alkoholu raztopljene ali z mlečnim sladkorjem (laktozo) pomešane izbrane prvotne snovi. Z dinamiziranjem se prvotna snov spremeni v svojo »duhovno obliko«, v nihajno matrico, informacijo, in ta postane zdravilo. Pri pravilni izbiri homeopatskega pripravka se njegova »duhovna matrica« ujame s človekovo, živalsko ali rastlinsko življenjsko močjo, in se prilega vanjo kakor ključ v ključavnico. Homeopatsko zdravilo učinkuje tem močneje, čim močneje je prvotna snov potencirana, to pomeni, razredčena in dinamizirana.
Pri negi in varstvu rastlin se največ uporabljajo potence C in D. Potence D (od D 1 do D 23) so tako imenovane nižje potence, ki še vsebujejo sledove prvotne snovi in se uporabljajo predvsem kot gnojilo. Potence C (C 30, C 200 in višje) pa so višje potence, ki so že toliko razredčene in dinamizirane, da v njih ni več sledi prvotne snovi. Takšne potence lahko pri zdravljenju ljudi uporabljajo samo res izkušeni homeopati, ker so izredno močna zdravila, rastline pa se nanje zelo dobro odzivajo in prav hitro pokažejo, ali homeopatski pripravek res učinkuje ali ne.
Odmerjanje in uporaba potenc C
Zdravilno homeopatsko vodo lahko pripravimo na več načinov:
► Šest do osem globulov razpustimo v 150 ml vode in zdrobimo z ustrezno žlico. Počakamo, da se vsebina globulov povsem raztopi, nato krepko mešamo, raztopino pa zlijemo v 30 litrov vode in z njo zalijemo rastline.
►Počakamo, da se globuli sami od sebe povsem razpustijo, nato krepko mešamo in zlijemo v vodo kot v prejšnjem primeru.
►globule damo v kozarec z navojem s približno 150 ml vode in počakamo, da se globuli raztopijo, nato pa kozarec močno pretresamo in zlijemo v vodo za zalivanje.
Uporaba potenc D
Potence D se pri rastlinah uporabljajo predvsem kot gnojilo, proti polžem in tudi za krepitev rastlin.
Gnojenje
80 globulov D 6 raztopimo v približno desetih litrih vode, močno mešamo, in s to vodo zalijemo območje korenin.
Boj proti polžem
Pripravek helix hosta D 6 je lahko v obliki globulov ali tekoč. Z njim zalijemo rastlino in jo tako okrepimo, njenih listov pa se nato polži začnejo ogibati.
Krepčilo za rastlino
V ta namen se uporabljajo predvsem kalcijevi in magnezijevi pripravki v potenci D 6.
Uspešnost zdravljenja
Pravi pripravek že kaj kmalu pokaže, ali učinkuje, in to po navadi že po dveh, treh dneh, lahko tudi nekoliko dlje, odvisno od bolezni. Če opazimo, da se je rastlini po nekaj dneh izboljšanja bolezen ponovila, znova opravimo enak postopek ali pa uporabimo isti pripravek z višjo potenco. To se zgodi zlasti tedaj, če so rastlino napadle glivice, je poškodovana zaradi mraza ali prevelike moče. Če pa je rastlina okrevala, postopka ni treba ponoviti.
Homeopatski pripravki se lahko uporabljajo tudi preventivno. Kadar se na primer napoveduje daljše obdobje dežja in je nevarno, da bi se rastline polotile glivice, jo enkrat ali dvakrat zalijemo z vodo, ki vsebuje ustrezen homeopatski pripravek. Enako ravnamo ob suši ali če se napoveduje povečan napad škodljivcev.
Homeopatski pripravki so uporabni več let, treba pa jih hraniti pri sobni temperaturi in ne izpostavljati vročini ali mrazu. Prav tako jih ne smemo hraniti neposredno na soncu niti blizu močno dišečih snovi (parfumov, mil, zelišč, čajev, mazil s kafro in podobnim) ali blizu elektromagnetnih polj (radia, televizije, mobilnega telefona).
Angela Markič Vesel; objavljeno v reviji AURA, september 2016, št. 289
Fotografija: Bigstockphoto.com