»Kaj počneš v prostem času?« – »Ves moj čas je prosti čas.«

Tako trdi Akiane Kramarik, pšeničnolasa štirinajstletna slikarka litovsko-ameriškega rodu. »Ves moj čas je darilo. In odločila sem se, da bom počela vsak dan veliko različnih stvari, da bi bil dan osmišljen: poleg slikarstva in poezije rada tudi pomagam ljudem, skladam na klavirju, igram šah, skačem na trampolinu, se učim štiri jezike, se igram z brati in s psi.«

Akiane je mednarodno prepoznana in priznana kot čudežni otrok – umetnica. Vstaja ob štirih zjutraj, nato šest dni v tednu približno pet ur slika, izjema so obdobja, ko je zdoma, potuje pa veliko. Rdeča nit njenega življenja: slikarstvo. Njene slike, ki po velikosti presegajo njeno dekliško telo, so osupljiva in poetična mešanica realizma ter domišljije. Portreti z izjemno psihološko globino, s sijajem barv, ki jemlje dih, skozi tolmune oči pa zre na nas skrivnostna Navzočnost. Kot bi se nam ponujala roka – in se odpirala vrata – v najgloblje človekovo bistvo, v večno živo bistvo vsega. Želi si, pravi Akiane, da bi ljudje v njenih delih našli upanje; da bi bile njene slike navdih za druge – in darilo za Boga.

Pri štirih letih je doživela globoko mistično izkušnjo. Pravi, da je bila »vzeta v nebesa« in tam doživela stvari, ki se jih niti ne spominja natančno, a izkušnja je v njej pustila neizbrisno sled. Potem je začela govoriti o Bogu, zanimati so jo začele duhovne teme, svojo ateistično družino pa je korak za korakom popeljala k poduhovljenemu življenju.

Ko sem, očarana od svetlikanja transcendentne lepote, od magije presežnega v njenih slikah, nekomu povedala njeno življenjsko zgodbo, je ta zavzdihnil: »Kako je moje življenje brez smisla …«

 

»Nimava veliko časa!«

 »Nehaj govoriti neumnosti! Nimava veliko časa!« je izbruhnil Matej, ko ni več prenesel kramljanja svoje matere o novi pričeski in poletnem krilcu kolegice. Zafrustriran je bil že nekaj tednov. Njegova mati je nedvomno umirala – to so vedeli v najožji družini, diagnoza je bila zanesljiva. Vendar se vpričo mame niso pogovarjali prav o ničemer, kar je bilo povezano z bližajočo se smrtjo. Bilo je »v zraku«, da raje ne … Vedno znova je čebljala o tem in onem, neposrednega, intimnega pogovora ni ponujala. A izbruh sina, že odraslega moškega, je sprejela z olajšanjem. Bila mu je hvaležna! Čas do njene skorajšnje smrti sta lahko preživela drug z drugim, v iskrenem, toplem ozračju. Si s pogledi, z dotiki in besedami podelila, kar sta si še želela. Se poslovila v miru.

Bi morali biti izjemni in priznani, kot je Akiane, da bi zaživeli osmišljeno?

Ali pa se soočiti s smrtno boleznijo?

Življenje radi jemljemo kot samoumevno. Kako preživimo dan? Kako ste preživeli današnji dan? Pretekli teden … mesec … leto … zadnjih deset let? Kdaj ste se nazadnje ustavili, se vprašali, ugotovili: kam vlagam svoj čas, energijo, pozornost, denar – in zakaj? O čem razmišljam, kaj berem, kaj govorim, kaj delam …? Ali pa se nam življenje »dogaja« kar tako? Je treba res čakati na neposredno bližino smrti, da bi se posvetili bistvenemu? Se vprašali – kako živimo – in zakaj tako?

 

Osmišljenost življenja in sreča

Kaj nas motivira v življenju? Marsikdo bi najbrž preprosto odgovoril: iščem srečo, izpolnjenost. – A kaj je tisto, kar nas zares osrečuje in izpolnjuje?

Viktor E. Frankl, avstrijski psihoterapevt, zatrjuje, da ni nihče zares srečen, če ne občuti svojega življenja kot smiselnega. Med drugo svetovno vojno je preživel strahote štirih nacističnih taborišč smrti, tudi Auschwitza in Dachaua, v njih izgubil nosečo ženo, starše, brata in rokopis prve knjige svojih spoznanj. Utemeljil je posebni psihoterapevtski prijem in pogled na življenje, logoterapijo, ki se osredotoča na voljo do smisla. Volja do smisla je globoka in globinska človekova potreba, ugotavlja Frankl in z njim sodobna tako imenovana pozitivna psihologija: da v življenju, celo v vsakem posameznem življenjskem položaju, najdemo smisel ter ga izpolnimo. Volja do smisla ne izvira iz naše telesnonagonske niti iz psihološke razsežnosti; niti ni enaka volji po moči, ki sodi k jedru človekove osebnosti, osebnemu jazu ali egu. Je izraz naše duhovne razsežnosti.

Kjer ni prepoznanja smisla, tam življenje razpada na koščke. »Vsa človekova stiska in bolečina se strne v neuspešni hoji za smislom življenja,« meni dr. Anton Trstenjak, prenikav psihološki in filozofski mislec, sicer Franklov prijatelj. Ko človek v svojem življenju ne najde smisla, ga pestijo tesnoba, otopelost, naveličanost in dolgčas. Je slabo motiviran in brez cilja. Mučijo ga tudi nemir, nezadovoljstvo, nergavost, občutki opeharjenosti. Občutke izpraznjenosti skuša potešiti v različnih oblikah omame, v njih utopiti svoj nemir. Se znebiti nezadovoljstva z nasiljem, do drugih in do sebe. Včasih tudi fizično zboli.

Težnja po smislu je iskanje globljega pomena in resnice, iz dneva v dan. To ni pot manjšega upora. Na odru sodobnega življenja zato smisel ni v središču pozornosti. Množična občila nam kot način za dosego sreče in izpolnjenosti največkrat ponujajo gmotne dobrine, ugodje, udobje, užitke – porabništvo. Ekonomsko-propagandna sporočila v bistvu »pojejo« eno samo mantro: »Pomembno je imeti – več in še več! Žêli si – več in še več!« Celo uspešnice z duhovno tematiko nas spodbujajo, naj si čim bolj uresničujemo želje. Že res, da z zadovoljevanjem želja osebno rastemo, toda dobro je razločevati med vsiljenimi željami in svojimi pristnimi potrebami, hrepenenji, hotenji. Duhovna rast pa je mogoča le z odvezovanjem od želja. Kot nas že 2500 let uči Buda: »Če lahko zamenjaš majhne užitke za veliko srečo, bodi moder – pusti užitke in spoznaj veliko srečo!«

 

Dharma

Na Vzhodu, v hindujski duhovni tradiciji, imenujejo smisel življenja dharma. To je dobesedno »tisto, kar drži«, kar »podpira« – kar daje temelj in stabilnost človekovemu življenju ter širšemu, družbenemu življenju. V vsej indijski filozofiji je dharma osrednji pojem, s katerim razlagajo »višjo resnico« ter »temeljno resničnost univerzuma«. Dharma je odgovor na temeljno vprašanje ‘zakaj, čemu’ moje individualno življenje – ter tudi širše, univerzalno. Dharma je moja edinstvena resnica, ki naj jo živim in jo delim s svetom ter tako dosegam življenjsko izpolnitev. Obenem pa je hologramski delec veliko večje dharme, veliko večje resnice, ki me kot individuuma presega in obenem vključuje.

Dharma pomeni tudi »življenjsko nalogo« in »dolžnost«. Živeti svojo dharmo ni le temeljna pravica vsakega človeka, temveč tudi dolžnost in odgovornost. Ko človek prepozna, k čemu je poklican v svojem življenju – kje je njegovo mesto v celoti življenja – to ne izpolnjuje, ne radosti samo njega, temveč pripomore k urejenosti, izpolnjenosti in celostnosti skupnega življenja.

 

»Ta kraj, kjer si prav zdaj, je Bog na zemljevidu zaokrožil zate.«

So odgovori na vprašanja o smislu življenja, ki veljajo za vsakogar od nas.

Ezoterični nauk uči, da je poslanstvo slehernega človeka pol dejavnointeligentne materije prežeti s še neuresničeno, novo kakovostjo duha, kakovostjo univerzalne enosti oziroma ljubezni in modrosti. Kar doseže svoj vrhunec v »unio mystica«, s poroko duha in materije v človeku.

Ljudje, ki so bili na pragu smrti in doživeli obsmrtno izkušnjo, pravijo, da je smisel življenja za vsakega človeka – bolj ljubiti in bolj se učiti. Bolj ljubiti: živeti iz sočutnega, razumevajočega in pravičnega srca, ne iz sebičnosti. Bolj se učiti: pridobivati modrost življenja, ne pa tratiti čas v hlastanju za novimi senzacijami in informacijami.

Vsak človek s svojim življenjem – s celim nizom svojih fizičnih utelesitev, od prve do končne – daje svoj edinstven odgovor na ta evolucijski izziv. Kje, kako? Prav tu, kjer smo zdaj, poje Hafis. V različnih obdobjih življenja opravljamo različne vloge, te pa s seboj prinašajo različne dolžnosti. Dharma staršev je, da so dobri starši; dijaka, študenta, da se uči in doštudira; delavca, da vestno dela … Kjer so tvoje dolžnosti, tam je smisel zate.

Pomembnejše pa kot kaj delamo, je, kako delamo: opravljaj svoje družinske in družbene obveznosti vestno in z dobro voljo, tudi ko je zahtevno ali celo neprijetno. Pravična ljubezen naj bo vodilo. To pomeni živeti etično, živeti iz svojega srca. Ko vsak izvršuje svoje odgovornosti, prispeva k dobrobiti in skladnosti celote, katere del je. Si lahko predstavljate, kakšno bi bilo življenje – posameznika in skupnosti, ko bi vsak opravljal svoje različne odgovornosti rad, iz srca? Glasnik takega življenja je Sai Baba.

Hkrati pa lahko v srcu čutimo, da se iz naših duhovnih globin oglaša še neka prav posebna življenjska pesem in ne najdemo miru, dokler je ne zapojemo …

 

»Pusti peti moj’ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril …«

Živeti osmišljeno ne pomeni posnemati drugih, ki se nam morda zdijo srečni, zadovoljni, uspešni, pomembni, poduhovljeni. Niti živeti v skladu s pričakovanji in predstavami staršev, partnerja, prijateljev … ali kogarkoli drugega, kot nam s pesmijo Orglar sporoča Prešern. Vsakdo ima v sebi neko posebno kvaliteto, značilno samo zanj, ki jo lahko podeli z drugimi ter z njo bogati stvarstvo

Občutek, da je rojen z neko posebno nalogo, človek rad tudi idealizira in si predstavlja, da bo novi Jezus ali vsaj Nelson Mandela, ali pa – Akiane … skratka, nekaj, nad čemer bodo vsi ostrmeli. Ker pa ne vidi možnosti za kaj zanj tako zelo posebnega in pomembnega, čaka, še sam ne ve, kaj; življenje mu mineva prazno, on pa nesrečen za to krivi druge.

Nekateri se odpravijo h guruju ali pa k vedeževalcu, da bi našli svoj smisel, drugi ga iščejo v številkah svojega rojstnega datuma in imen, tretji v astrološki karti … Vsak od teh načinov – in kateri od drugih neimenovanih – lahko pomaga; a le, če znamo razbirati znamenja. Pri drugih morda prejmemo koristen nasvet, usmeritev ali pa namig, najdemo dragocen kamenček za mozaik našega iskanja. Vendar pogoj za osmišljeno življenje ni v tem, da nam nekdo pove, »to je tvoj smisel, tako moraš živeti«. Pomembno je spraševati se. Iskati odgovor v svojem srcu skozi ozaveščeno življenje. Vložiti trud. Angažirati se za tisto, kar nam je zares pomembno. Lastno prepoznanje nam daje moč, da v tej smeri tudi kaj storimo. Tak je dejaven odnos do življenja.

Za nekatere je življenjski smisel razviden, zlahka, nedvoumno, kot za Akiane. To je tisto, ko rečemo, »rojen si za to!« Marsikdaj pa ni tako. Ni kar nekaj lahkega, kar bi dosegli po liniji najmanjšega napora, všečno, prijetno ali družbeno priznano. Dharma ni neka določena dejavnost, ki bi jo morali opravljati, ne gre za določen poklic, družbeni status, izobrazbo. Gre za kvaliteto, ki naj bi jo v življenju izrazili. Ta je vedno izziv, ki mu še nismo kos. Četudi se zunanjemu opazovalcu zdi, da se vse dogaja ‘spontano’.

 

Ključ do smisla

Tudi Akiane se trudi, vsak dan znova. Zase pravi, da nista dovolj navdih in nadarjenost, temveč so potrebni še trud, vztrajanje, osredotočenost na bistveno, priprošnja (invokacija) in blagoslov (evokacija). Priprošnji vedno sledi odgovor. Zato lahko za usmeritev prosimo v meditaciji, v molitvi, se odgovore učimo pravilno razbirati v življenjskih okoliščinah – kaj nam sporočajo, česa nas učijo, kam usmerjajo? Odgovor pa ni nekaj tujega – je prav tisto, po kar globoko v srcu hrepenimo.

Ko izpolnjujemo svoj smisel, se učimo marsičesa novega, smo izzvani, da razvijamo vrline, ki jih nimamo, izražamo kreativnost, kot je še nismo, presegamo strahove, izboljšujemo kvaliteto svojih odnosov. Se čutimo notranje izpolnjeno, okoliščinam, naporom, težavam navkljub. Čutimo, da imamo notranjo podporo, z zaupanjem gremo naprej.

Živeti osmišljeno je v bistvu vedno dajanje in delitev. To je tisto, kar nas radosti, v srcu to dobro vemo. Dajanje tiste edinstvenosti, ki žari v nas kot zlato seme in tiho čaka, da jo razvijemo v prelepo dišečo rožo. In čeprav smo si zelo različni, vsi smo poklicani k enemu: da žlahtni vonj te rože podelimo drug z drugim in ga podarimo skupnemu življenju.

Vesna Periček Krapež, objavljeno v reviji AURA št. 234, februar 2009

Fotografija: Bistockphoto.com