Osemdeset odstotkov vseh odraslih ima težave gibanjem. Šepa, drsa in mukoma hodi, namesto da bi bili čili in zdravi. Če človek vsak dan ne hodi vsaj pol ure, mu že v telesu zazvoni alarmni zvonec.

Za Friedricha Nietzscheja je bila vsaka misel, ki se ni porodila med hojo, sumljiva. Lahko bi rekli, da ni pisal samo z rokami, temveč tudi z nogami. Tudi Aristotel je podajal svoje nauke navadno ob sprehodu s svojimi učenci, da o slavnem Nikoli Tesli niti ne govorimo. Hoja je bila zanj tako pomembna kakor zrak.

S hojo inteligentnejši

Poudarjanje pomena hoje ni naključje. S hojo se organizem oskrbi s kisikom in tako pridobijo vsi organi, zlasti možgani. Ugotovili so, da se po 40-minutnem sprehodu za tretjino poveča prekrvitev različnih možganskih predelov, koncentracija in spomin pa se okrepita za 60 odstotkov. Na univerzi v Bremnu so delali raziskavo in ugotovili, da so se prostovoljci, ki so trikrat na teden opravili daljši sprehod, že po nekaj tednih bolje odrezali na testu inteligentnosti.

Ko človek sproščeno hodi, osrednje živčevje izloča nevrotransmitorje, ki prenašajo sporočila, in tako krepijo miselne sposobnosti, ustvarjalnost, kratkoročni spomin in sposobnost reševanja problemov. Hoja še zlasti vpliva na možgane otrok in mladostnikov, saj se njihovi možgani šele razvijajo. Raziskava univerze v Illinoisu v Združenih državah Amerike je pokazala, da imajo učenci, ki veliko hodijo, boljše ocene, kakor tisti, ki večino časa preždijo na kavču ali za računalnikom. Hoja vpliva preventivno pri Parkinsonovi in Alzheimerjevi bolezni ter drugih vrstah demence, morda celo spodbuja rast novih možganskih celic – to so še pred nedavnim imeli za nemogoče.

Narava se stalno giblje, kar se ne giblje, je mrtvo. Biološko in fiziološko gledano je človek ustvarjen za gibanje in ne za mirovanje. Nedejavnim ljudem pogosteje odstranijo žolčnik in prej zbolijo za rakom črevesja kakor dejavni, ker se je njihova prehrana upočasnila in tako so organi dlje časa izpostavljeni škodljivim snovem, ki lahko povzročijo raka. Da ne omenjamo, koliko več težav imajo z gibalnim ustrojem. Raziskava v Nemčiji je pokazala, da 65 odstotkov žensk starih od 50 do 59 let ter 60 odstotkov enako starih moških komaj pride peš v tretje nadstropje.

Človek ima ob sebi dva zdravilca

Ljudje so nekako prepričani, da z določeno starostjo pridejo tudi težave. Toda človek se ne stara kronološko, temveč biološko. Starostne težave so večinoma posledica premalo gibanja. Gibala najbolj prizadenemo, če jih ne obremenjujemo. Zlasti pri težavah s presnovo in pri artrozi je mirovanje najslabše zdravilo.

Človeško telo ima ob sebi zmeraj dva zdravilca, ki ga varujeta tudi pred starostjo, in sicer desno in levo nogo. Hoja je zdravljenje, zdravilo in preventiva. Kdor redno hodi, hitreje ozdravi ali pa niti ne zboli. Pol ure hoje vsak dan zviša količino interlevkina 6, ki uravnava imunski sistem. Ta snov se uporablja tudi pri zdravljenju raka, vendar je telo že ob redni polurni hoji samo ustvari stokrat več, hkrati pa se tveganje za srčni infarkt zniža za 40 odstotkov. Raziskava univerze Leipzig je pokazala, da redna hoja bolj odpira koronarne arterije kakor stenti (umetne naprave za širjenje žil). Hoja tudi znižuje verjetnost, da se bo rak vrnil in povečuje možnosti za preživetje.

Da bi živeli dlje, se nam ni treba ukvarjati s športom, še zlasti z vrhunskim, kajti za čilost ni tako pomembno, koliko se prepotimo, temveč ali hodimo redno. Vsak dan vsaj pol ure hoje naj bo pravilo. »Vztrajno, čeprav počasi,« svetuje prof. Ingo Froböse s fakultete za šport iz Kölna.

Vsak tretji odrasli od 25 do 74 let ima vsaj na enem sklepu artrozo. V Evropi na približno 100 000 prebivalcev presadijo od 80 do 160 umetnih kolkov, samo v Nemčiji se namesti približno 175 000 umetnih kolenskih sklepov na leto. Le deset odstotkov bolezni opornega in gibalnega aparata je posledica poškodb, na primer slabo zaceljenega zloma, vse drugo pa posledica dolgotrajne, enostranske, napačne ali prevelike obremenitve, ali celo neobremenitve. Kajti telo preneha krepiti tiste dele telesa, ki so opustili svojo nalogo. Zgled tega je zlomljena noga. Kdor je imel nogo v mavcu ve, kako se je že po nekaj tednih zmanjšala mišična masa noge in je s težavo hodil.

Ne bodimo preveč prizanesljivi do sebe

Človekov gibalni aparat zahteva, da se gibljemo tako, da pri tem izgubljamo čim manj energije. Ni dobro, da smo do sklepov preveč prizanesljivi, kajti delujejo toliko bolje, koliko bolj se premikajo. Skelet je živ ustroj, ki se nenehno obnavlja, zato potrebuje redno obremenitev. Znano je, da kostna gostota izgineva, če kosti niso obremenjene. Zlasti za hrbtenico in vretenca je gibanje nepogrešljivo, saj smo ljudje po svoji telesni strukturi, ustvarjeni za dinamično gibanje. Zato veliko storimo za hrbtenico, če se s tlakovanih cest podamo na prosto, še zlasti v hribe, kjer mora hrbtenica izravnavati neravnine in tako ostaja dlje gibljiva.

Toda zdrav skelet še ne naredi gibljivega telesa. Svoje prispevajo tudi mišice in ovojnice ali fascije. Fascije so nekakšne mrene, ki obdajajo mišice, organe, kosti in vsako vez. V telesu sestavljajo mrežo, ki mu daje strukturo in trdnost. V nekaterih delih telesa so fascije ohlapne in nežne kakor pajčevina s prosojnimi vlakni, v drugem delu pa debele in napete. Tako je zdravo vezno tkivo gibljivo in prožno, hkrati pa trpežno, in ga je mogoče obremeniti. To tkivo je prepojeno z židko, beljakovinam podobno snovjo, sestavljeno iz hialuronske kisline, sladkorjev, beljakovin in predvsem vode. Ta temeljna snov, notranji ocean, mora biti pH nevtralen in se stalno premikati, saj so šele tedaj tudi fascije zdrave. Pomanjkanje gibanja, napačna prehrana, vnetje in stres onesnažijo notranji ocean in obremenijo fascije. To ima velike posledice, ker so fascije tudi naš največji čutni organ. Z množico senzoričnih prostih živčnih končičev so poglavitna podlaga propriocepcije. Propriocepcija je sposobnost organizma za zavestno in podzavestno prepoznavanje položajev telesa, za občutek gibanja. S propriocepcijo telo prepoznava svoj položaj v prostoru, ohranja ravnotežje in zaznava lastno gibanje. Ta „globoka senzibilnost“ je človekov šesti čut in podlaga za usmerjeno gibanje. Za to, da se lahko nemoteno gibljemo, skrbi senzomotorični sistem, ki se 70-odstotno opira na globinsko zaznavanje in zaznavanje s kožo, 20 odstotkov informacij prejme od sluha in zgolj 10 odstotkov pridobi z vidom.

Pomemben pa je tudi stik s tlemi. Velja, da bi moralo biti prav zaradi pretanjenega globinskega zaznavanja med stopali in tlemi čim manj ovir. Plantarna fascija stopal namreč prevaja v možgane senzorična sporočila in tako uravnava večji del človekovega globinskega zaznavanja. Če nosimo čevlje z debelimi, mehkimi podplati, takšni so v zadnjem času športni copati, potem informacije prihajajo v možgane zelo zadušene. Možgani se težje prilagajajo posebnostim tal in telo se začne nenaravno gibati, nenaravna postane tudi drža. Če človek nečesa ne čuti, se na to tudi ne more odzvati. Raziskave v Združenih državah Amerike so pokazale, da so telesne poškodbe pogostejše pri ljudeh, ki nosijo športne copate hightech. Tudi previsoke pete niso priporočljive, kajti možgani zaradi stalne povišane lege pete prejemajo sporočila, da je peta pravkar končala korak in to jih bega.

Če hodite ali redno tečete, če se ob koncu tedna odpravite v gore ali na daljšo hojo, bo to prav gotovo dobro vplivalo na vaše zdravje, saj se boste gibali, vdihavali svež zrak in se pomirili v zeleni naravi okoli sebe.

Rafko Novak; članek je bil objavljen v reviji AURA št. 304, december 2014

Fotografija: 123RF