Marsikateri moški začuti potrebo, da bi z lastnimi rokami zgradil dom. Tako življenjsko nujo ali morda prisilo nekega gena, ki ga je mogoče primerjati s potrebo ženske, da bi postala mati, sem začutil tudi jaz.

Od želje do najdenja prave gradbene parcele je bil le še korak. Kot gradbenik sem hitro ugotovil, kje je kaj na prodaj. Začel sem romati od enega do drugega konca mesta in iskal najprimernejšo lokacijo. Naj bi bila blizu središča mesta in opremljena z vso infrastrukturo.

Prav takšno parcelo, kot sem si jo zamislil, sem kmalu tudi našel. Bil je še nedolžen travnat cvetlični gaj. Odločitev je padla. Čez nekaj dni sem bil že pri notarju in na zemljiški knjigi.

Energijska povezava s hišo

Skoraj vsak dan sem obiskal kupljeno parcelo. Preden sem šel v službo, sem se odpeljal tja, sezul čevlje in nogavice ter bos stopal po rosnem travniku. Moj si, sem ponavljal v mislih, sprejmi me tudi ti. Od noči razhlajena zemlja mi je neslišno odgovarjala, da me sprejema. Moji mokri podplati so sproti odrivali energijske zapise kdo ve kolikih prejšnjih lastnikov, ki so obdelovali nekoč ljubljeno njivo.

Kmalu so travnato parcelo začela razrivati kolesa težkih tovornjakov. Že ob začetku graditve sem se odločil, da bom delal tudi sam. Ko so pripeljali prvi tovornjaki s peskom, cementom in paletami opek, sem vsako opeko vzel v roke in jo s kamiona podal delavcu, ta jo je podal naslednjemu in po človeški verigi je tako potovala do skladiščne ute. Da sem vsako opeko vzel v roke, je bilo pomembno. S slehernim dotikom gradbenega materiala sem pustil na njem svoj energijski odtis. Tako se je med gradivom in menoj ustvarjal nekakšen tihi energijski odnos in ko je bila hiša zgrajeno, sva bila s hišo že energijsko povezana. Druga velika prednost moje udeležbe pri zidarskih delih pa je bila, da mi je zaradi tega zrasel ugled med delavci, saj so se prepričali, da zna njihov šef tudi poprijeti za lopato.

Hiša je bila zgrajena in je nevidno in neslišno delovala kot energijski sistem, kot kraj, ki je navznoter in navzven oddajal prijazno energijo. Ko sem se vselil, pa se je prav njeno prijetno ozračje, povedano šaljivo, izkazalo kot nevšečnost. Vsakega, ki je bil količkaj občutljiv za nevidne energije − in taka je bila večina mojih prijateljev −, je hiša že pri vhodu prežela z energijo prijaznosti, potem pa so se obiski redno zavlekli v pozne ure. Številni niso niti vprašali, ali lahko z njimi tako dolgo posedam in se pogovarjam v nedogled.

Včasih sem pomislil, da so energije, ki sem jih vgradil v hišo, neuničljive, večne. Sprva je bilo videti tako, sčasoma pa so se spremenile, tako kot je pojemala tudi moja telesna moč. In res, moral sem si priznati, da je moje domovanje pravzaprav kar dotrajano. Enkrat je brez posebnega razloga počila vodovodna cev, drugič se je po fasadi razpredla zeleno črna plesen, iz kanalizacije je pred slabim vremenom pretirano zaudarjalo, pozimi so pokali strešniki, tako da je ob pomladnem deževju zamakalo podstrešje. Med kurjenjem kamina se je pogosto zgodilo, da dimnik ni vlekel in je zakadil vse prostore, čeprav je bil zmeraj dimnikarsko očiščen.

Pešanje moči in hiše

Spoznal sem, da ne zmorem več postoriti vsega kakor včasih. Z leti so se začele pojavljati tudi bolezni, zdaj ta, zdaj ona. Nisem sicer še hiral, a kljub temu je bilo moje zdravje kar pošteno načeto. Počasi sem izgubljal voljo za kakršno koli delo. Peklile so me bolečine v sklepih in težka sapa, ki bi jo moral omiliti vsaj srčni spodbujevalnik, pa mu to ni uspevalo. Vse bolezni so bile še toliko bolj neprijetne, ker je hiša zahtevala stalne vzdrževalne posege in tudi velike stroške.

V moji energijsko čisti hiši čedalje bolj zaznavam nekakšne motnje. Nekaj takega kot šum ali hreščanje v radijskem sprejemniku in to predvsem v spalnici. Te motnje se pojavljajo, ko spim in me zbudijo, ali takrat, ko delam v spalnici pozno v noč. Sicer je res spalnica, vendar bi to sobo lahko imenoval tudi knjižnica. V njej so nagnetene police, na katerih se je sčasoma nagrmadilo toliko knjig, da segajo od tal do stropa večinoma v dveh vrstah, saj tega knjižnega bogastva nikoli nisem redčil. Na policah so še zmeraj knjige iz mojih otroških, deških in mladeniških let, od Tinčka in Tončka, Gospoda Kozamurnika, Malega princa, Bobrov, do prvih stripov, ki so nam jih množično podarjali italijanski okupatorji med drugo svetovno vojno, da bi se vpisali v njihovo otroško organizacijo Ballila. Ne manjka tudi povojnih knjig, Kako se je kalilo jeklo, imam celo sovjetsko Zgodovino VKPB, z njo bi si lahko humorno olepšal kakšno deževno popoldne, v zadnjem času pa so se temu knjižnemu bogastvu pridružili tudi odlični deli − knjiga dr. Sandi Sitarja z naslovom Slovenci, državljani sveta in dr. Zdenka Roterja, Padle maske. Prostor za ti dve knjigi sem moral poiskati že v drugi sobi s šolskimi, študijskimi in strokovnimi knjigami.

Knjige moram imeti pri roki, saj moram v leksikonih ali strokovnih priročnikih zmeraj poiskati kakšno formulo ali informacijo, ali pregledati stare, še neuporabljene zapise. Ob teh so se v dolgih letih nakopičile še druge knjige, večinoma leposlovne, po katerih segam, ko sem utrujen od pisanja. To je razlog, da sobe, v kateri spim, ne morem več imenovati spalnica, temveč bolj knjižnica.

Energije knjig

Neke noči pa me je sredi trdnega spanja, posledice tablet za spanje, zbudil nenaden pok. Sprva sem mislil, da je potres, ko pa sem prižgal luč, da bi videl, ali je lestenec kaj zanihal, sem jasnovidno opazil, da je na stropu zazijala kar široka razpoka. Ta in še ena in še ena. Sestavile so se v pajkovo mrežo. Zaznal sem, da me z vseh knjižnih polic dobesedno obstreljujejo nekakšne energijske silnice, ki jih doslej še nisem zaznal. Šibki energijski sunki so se vsipali name kot puščice srednjeveških lokostrelcev. Kaj se dogaja, sem se začel spraševati. Kdo me obstreljuje, od kod vse to? Takoj sem se duhovno podal po njihovih sledeh, k njihovemu izviru, vendar vsi energijski zaznamki niso imeli enotnega izvira. Luščili so se iz vsake knjige posebej. Njihova kakovost se je zelo razlikovala. Vsaka silnica je nosila lastno sporočilo. Od plemenitih do sovražnih, razumskih, čustvenih, erotičnih, hladno razumskih, nabožnih, lahkotnih, poučnih in še in še. Prava mešanica sporočil. Nerazumljiv koktajl! Vsako delo, ki je stalo na polici, je razkrivalo čustveni in razumski svet svojega avtorja in oddajalo njegove vibracije. Vsaka knjiga je bila podoba svojega pisca. Vse te mešanice sporočil nisem mogel spraviti v noben razumni red. Pa tudi prizadeval se nisem.

Da bi si zagotovil mir pred »vsiljivci« sem pogoltnil še pol uspavalne tablete in zaspal. Upal sem, da se je kaj takega zgodilo le enkrat. Vendar ne, kar se je v tisti noči sprožilo, se je tudi nadaljevalo. Do obupa. Kaj storiti? Vsemu knjižnemu bogastvu se pač nisem mogel odreči. Ker nadloga ni minila, sem se začel ukvarjati z mislijo, da bi poklical kakega preprodajalca starih knjig, a sem ob misli, koliko mi ves ta zaklad pomeni, to misel hitro opustil. Še danes me pekli hudobna misel, da bi poklical kakšno »trojko«, ki bi s trdo roko naredila red v spalnici, saj zadeve še nisem uspel urediti.

Pavel Matej Rak, objavljeno v reviji AURA, avgust 2014, št. 299