Hipnotična stanja so tista, v katerih človek lahko naveže globlji stik s svojim sebstvom in tudi s svojim nezavednim, v katerem je naloženo marsikaj, kar se lahko izkaže za resnično ali pa ne, in je le plod iluzornega sveta. Večina hipnotičnih terapevtov zatrjuje, da zmore s hipnozo zrahljati, premakniti nekatere vsebine, ki so sedle v človekovo podzavest ali njegovo nezavedno tako globoko, da človek v običajnem stanju zavedanja sam do njih nima več dostopa.

Ti obeti terapevtov se lahko uresničijo, vendar ne vsakemu terapevtu in ne pri vsakem človeku. Če bi bilo tako, potem bi lahko vsak dober opazovalec človekovega ravnanja ali njegovega načina delovanja posegal v ta tako skrivnostni in mikavni človekov vodnjak, ki je pri vsakomer bolj ali manj napolnjen z vsem, kar tudi pozneje v nekaterih obdobjih življenja močno vpliva na človekovo delovanje. To vplivanje je svojevrstno čiščenje, ozaveščanje tistih odločujočih vsebin, spoznanj, za katera je človek dozorel. Ta spoznanja, ki se sproščajo po izkustvenih metodah, imajo svoje mehanizme sproščanja, s katerimi je človekovo nezavedno hkrati zavarovano pred tem, da bi kdo z uporabo hipnoze posegel v te vsebine. Tak poseg je mogoč samo tedaj, ko se človek zanj odpre, to pa se lahko zgodi tudi brez njegove vednosti. Če se je človek v sebi pripravljen soočiti z neko vsebino, ki obremenjuje njegovo nezavedno in s tem njega kot bitje, lahko sproži tak proces hipnoza, lahko pa tudi temeljit in iskren pogovor, ki ni čustveno obremenjen z ničimer in ki ga ima prizadeta oseba z nekom, ki mu popolnoma zaupa. V takem pogovoru se sprostijo vse zavore, ki so blokirale prodor nezavednega v zavedno.

Človek, ki ima kakršne koli težave, pa se ujet vanje, kot ujetnik ne počuti dobro. To ujetost, ki lahko pripelje tudi do najhujše krize, skuša razrešiti na razne načine in pri tem ne izbira ne metod in ne sredstev. Ujet v težko preskušnjo, ki ga lahko duši, se v svoji nevednosti lahko zateče k ljudem, ne da bi se prej vprašal, ali so tega zaupanja vredni. Lahko se zgodi, da njegova razsodnost opeša, in tedaj se oprime obljub tistih, ki zatrjujejo, da lahko storijo nekaj namesto njega. Takim preda svojo moč, ki bi jo moral upravljati sam.

Dober poznavalec hipnoze in posameznih hipnotičnih stanj človeku res lahko pomaga rešiti nekatere težave, a to vselej šele tedaj, ko je človek že dozorel za to, da se poslovi od nekaterih nadlog. Brez te človekove odločitve, ki je lahko sprejeta tudi v zanj nezavednem stanju – morda se je to zgodilo v preblisku trenutka, tako da se tega ni niti zavedel, tudi dober hipnotizer ne more doseči zaželenega. Prav tako se lahko zgodi, da so na videz zelo dobri dosežki resnično taki ali pa nasprotno, izkrivljeni. Pred to izkrivljenosti ne obvaruje iskrena želja terapevta po tem, da bi pomagal sočloveku. Tedaj se nezavedno obeh oseb spoji v podajo nekih vsebin, ki pa niso stvarne. Če na takšne izide človek zavestno gleda le kot na nekaj možnega in ne kot na nekaj resničnega, mu to ne bo škodovalo. Če pa povedano jemlje kot neizpodbitno resnico, pa se stvari, ki naj bi se razrešile, še bolj zapletejo. V tem primeru bodo rešene pozneje in z veliko več truda, kot bi bile sicer, če človek ne bi bil tako zaverovan v nekaj, kar se mu sproti ni potrjevalo kot resnica, pa tega ni hotel videti.

Vsak človek skuša razreševati svoje težave na različne načine. Eden od teh bo že pravšnji. Prav zato potem ljudje zatrjujejo, da je njihov način razreševanja težav povsem zanesljiv. V svoji nevednosti potem poskušajo druge prepričati, da je prav njihov način reševanja težav najboljši ali celo edini, ki lahko razreši težave drugega človeka. Ko pa se tega oprimejo »terapevti«, je to hudo narobe. Ravnajo neodgovorno, ne zavedajo se (ali pa?), da je edini pravi terapevt človek sam sebi. Ko je človek pripravljen na razplet težav, se te tudi razpletejo in lahko tudi s pomočjo terapevta ali učitelja, ki mu z določenim znanjem pri tem lahko samo pomaga storiti to, za kar se je iskalec pomoči že sam odločil. Čudežev ne delajo terapevti, ampak jih dela človek sam, z ustrezno podporo, ki temelji na poznavanju.

Marija, objavljeno v reviji AURA št. 232, december 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com