Šli so v sprevodu, v dolgih belih haljah, ženske so nosile bele obleke ovite v bele tančice. Bele neveste in beli svatje so hodili v sprevodu. Polno luno je zakrivala srebrna tančica oblakov. Na obrazih so imeli bele maske iz finega kozjega usnja. Šli so v sprevodu, drug za drugim, Oni, Brezgrešni, z belimi maskami na obrazih. Šli so po poti, ki se je vila v dolgih zavojih skozi mesto ob tisočletnem obzidju iz temno sivih blokov. Pred njimi je hodila vitka ženska, v dolgo črno obleko oblečena, s črno kapuco na glavi. Brez maske in s črnim pečatom na čelu. Bila je Označena. Hodila je vzravnano, z rokami, sklenjenimi in zvezanimi na hrbtu. Njene črne oči so mirno zrle v daljavo. Že dolgo je vedela, da se bo to zgodilo. Takoj za njo je stopal njen beli rabelj. Njegov dolgi nož se je svetlikal v srebrni mesečini. Stopali so, drug za drugim pod kamnitim portalom na raven prostor, obdan z zidom na vrhu hriba. Na sredini je stal oltar izklesan iz belega kamna. Črna ženska s pečatom na čelu in njen rabelj sta stopila k oltarju. Drugi so se v polkrogu ustavili. Obrnila se je proti svatom in nevestam krvave poroke. Dvignila je roke. Se nasmehnila. In stopila na oltar. Pogledala je rablju naravnost v oči. Dolgo, nepremično. In potem še vse druge. Vsakega posebej. Tedaj se je pokazala izza oblaka luna. V daljavi je zakričala nočna ptica. In glej, maske iz kozjega usnja so se začele luščiti. Najprej rabljeva, nato postopno še druge. Na obrazih so puščale globoke gube in proge črne strjene krvi. Bele neveste in beli svatje so v paniki začeli kričati: »Ubij jo, daj, zamahni že vendar, umreti mora!« Toda rabelj je strmel v črno žensko, odložil je dolgi nož, vedel je: bila je njegova nevesta.

                                                          Poslednja sodba črni nevesti 

                                     ***

Družina sedi pri kosilu. Povsem običajen dan je, navzven se ne dogaja nič posebnega. Vendar je čutiti napetost. Oče je umaknjen v svoj svet, z eno roko drži časnik, z drugo pa odsotno meša po krožniku z vročo juho. Mlajši sin se nemirno preseda, sprašuje, kaj bo sledilo juhi in se spakuje nad hrano. Mama z napetim obrazom pride k mizi in trdo postavi nanjo še vrč z vodo. Občutek, da je nekaj v življenju presneto narobe, jo muči že dlje časa in ji povzroča neprijeten krč v trebuhu. Zavzdihne in si živčno popravi lase z obraza. Mož samo obrne list časnika in si nese žlico v usta, ne da bi sploh pogledal, kaj je na krožniku, kaj šele ženo. Nenadoma v napeto tišino glasno zaropota žlica po keramičnih ploščicah. Starejša hči prestrašeno pogleda in se naglo skloni, da bi jo pobrala. A ji ne pomaga. Mama kar plane s ploho besed, da jo boleče zareže: »Že spet ti! Še pri jedi ni miru pred tabo! Še žlice se ti ne ljubi držati tako, kot je treba! Jaz pa bom kar naprej pospravljala za tabo in prenašala tvojo nesramnost ali kaj!? Izgini!!« Hči vstane in odide v svojo sobo. Žalost, bolečina, občutek zavrženosti in ničvrednosti ji napolnijo prsi vse do grla in se skrčijo v boleč cmok. V kuhinji mati globoko zavzdihne ob spoznanju, kakšno nemogočo hčer ima, ni preveč srečna, vendar je pomirjena, njena težava ima zdaj obraz in ime, napetost v trebuhu je popustila. Mož končno pogleda ženo, pokima, odloži časnik, in začne pogovor o zadnjih novicah.

»Negativno« energijo, ki se je nabirala v družini in je ni znal nihče predelati, je odnesla hči kot čustveno bolečino in mešanico žalosti, jeze, krivde in občutka ničvrednosti in zavrženosti. Zveni znano? Zelo običajna zgodba zelo običajne družine, razredne skupnosti, delovne skupine. V pravljicah takšni otroci nastopajo kot grdi raček, Pepelka, Desetnica … Grešni kozli in koze so to.

Pojem grešni kozel danes uporabljamo kot oznako za posameznika ali skupino ljudi (največkrat pripadnike določenega ljudstva ali rase – npr. Romi, Judje), ki so jim drug posameznik ali skupina (družina, vaška skupnost, šolski razred, država …) simbolično ali v resnici naložili odgovornost za grehe, napake ali težave drugih ljudi in določili za »tistega, ki povzroča nesrečo«. Pri posamezniku je ustvarjanje grešnega kozla psihološki obrambni mehanizem zanikanja s projekcijo odgovornosti in krivde na nekoga drugega. Omogoča mu, da se znebi negativnih občutkov o sebi, se pomiri in si da priznanje in občutek, da je dober in pravičen. Poleg tega upraviči čustva jeze in pravičniško sproščanje agresivnosti. Meja med dobrim in slabim je jasna in “grešnik” ima trdno in zanesljivo mesto na “dobri strani”, saj je grešni kozel s svojimi domnevno slabimi lastnostmi tisti, ki je na drugi – slabi strani. Strašno breme, ki mu ga nalaga njegov notranji sodnik, je preložil na ramena grešnega kozla.

Grešni kozel kot zdravilni arhetip na duhovni ravni

Danes smo pozabili, da je bil grešni kozel nekoč zdravilni arhetip in tudi čisto konkreten dejavnik pri nekaterih pomembnih obredih ljudstev po vsem svetu. To je bila žrtev temnim bogovom ali temnim (senčnim) vidikom bogov in boginj za spravo z njimi in pomiritev njihove jeze. Obred grešnega kozla je neposredno povezan z zavestjo o človeški nepopolnosti in neogibnih kršitvah zakona, ki vzdržuje red in ureja odnose v naravi in človeški skupnosti. Posledica kršitve zakona je potopitev v temo in kaos, ki ju ljudje čutijo tako v svojem okolju kot v samih sebi – v svoji psihi in telesu. Obredi z grešnim kozlom so služili povezavi z nadosebno – duhovno ravnijo, ki naj bi pomagala skupnosti iz težav in jo obnovila. Ustvarjanje grešnega kozla torej ni potekalo na osebni, temveč na nadosebni ravni. Grešni kozel je bil priznanje človekove majhnosti v primerjavi z mogočnimi silami narave in duhovnega sveta, ki sta bila neločljivo povezana v eno. V obredu žrtvovanja grešnega kozla so ljudje priznali, da niso popolni, da delajo napake – »grešijo«.

Jung je opisal krivdo kot čustvo, ki nas preveva takrat, kadar čutimo, da smo izpadli iz stanja celostnosti in smo ločeni od višjega jaza (sebstva) ali Boga. Zdrav občutek krivde nas vrača v celotnost – celotnost lastnega bitja in celotnost človeške skupnosti, katere del smo. Naša duša (sebstvo) je del skupinske duše, ki ima svoja pravila, po katerih se ravnajo njeni sestavni deli, zato da skupnost sploh lahko deluje, podobno tudi celice kot sestavni deli telesa delujejo po določenih zakonih v okviru telesa. Ko višji jaz ali Boga projiciramo na avtoritete (starše, vodje, kolektivno moralo in pravila), občutimo krivdo takrat, kadar se odmaknemo od njihovih zahtev in pričakovanj ali ne zmoremo doseči družbenih norm in dosledno upoštevati morale.

Obred z grešnim kozlom ni pomenil zavračanja zdrave krivde in odgovornosti, temveč je rabil notranjemu očiščenju, spravi in pomiritvi tako s samim sabo kot z zunanjim svetom. Ljudje so lahko začutili, da kljub nepopolnosti še vedno smejo pripadati Stvarstvu, v obredu je bilo mogoče znova vzpostaviti enost z naravo in duhovnim svetom.

Na Zahodu je izraz grešni kozel prvič omenjen v Bibliji v Levitiku. Ljudstvo je na dan pokore naključno izbralo kozla in ga živega odpeljalo k oltarju. Tam je visoki svečenik, oblečen v belo laneno obleko, položil obe roki na kozlovo glavo in izpovedal vse grehe otrok Izraela. Grehi so bili tako simbolično preneseni na kozla, tega pa so nato odpeljali v divjino in izpustili. Ljudje so se počutili očiščene in (začasno) brez krivde.

V nekaterih kulturah so lahko grešni kozli tudi osebe ali duhovna bitja z zelo visokim statusom. Nanje je bilo najvarneje preusmerjati negativne, razdiralne občutke. Številne kulture so poznale ali še poznajo temne bogove, ki so nosilci sence – temnih plati človeštva.

 

Kako in zakaj se grešni kozel iz obrednega objekta preseli na »navadnega« človeka

Jungovska psihoanalitičarka Sylvia Brinton Perera pojasnjuje poenačenje z grešnim kozlom v psihi sodobnega posameznika ali skupine kot odraz popačenega izvornega arhetipa grešnega kozla. V sodobni družbi je pretrgana in izgubljena povezava z duhovno ravnijo tega arhetipa, iz katere sicer izvira obnova celotnosti in življenjske moči. Ko se je judovski bog Jahve začel razlikovati od bogov narave, ki so v sebi združevali celoten razpon lastnosti in postal absolutno dober, se je na drugi strani moral pojaviti njegov nasprotnik kot nosilec vsega slabega in nesprejemljivega – hudič. Na nadosebni ravni se je tako zgodil razkol na absolutno dobrega, pozitivnega boga in nosilca zla – hudiča. Podoben razkol se zgodi tudi na osebni ravni in ravni skupnosti. Enotno energijsko polje razpade. Posameznik ali skupina, ki hoče biti samo »dober« ali »dobra«, nujno potrebuje nekega zunanjega nosilca energij, ki jih sam(a) noče sprejeti in predelati. Celotnost in ravnotežje se namesto v osebi ali skupini ustvari v širši skupnosti. Toda na tej ravni in na ta način se zadeva ne reši pozitivno, čeprav je doseženo nekakšno ravnotežje. Če bomo skušali nekoga – na primer družinskega člana, izločiti iz družine kot grešnega kozla, bomo s tem ranili družinsko dušo – ta se bo skušala zaceliti tako, da bo nekdo v družini čutil neustavljivo močno potrebo, da se vede natančno tako kot izločena oseba ali tako, kot so tej osebi pripisali. Prav to, kar hočemo iz sebe ali skupnosti izgnati, se torej vedno znova vrača, največkrat še dodatno okrepljeno.

Hkrati z razkolom se pojavi tudi arhetip sodnika – pretirano kritičnega, čistunskega, arogantnega obsojevalca, čigar absolutni standardi ne upoštevajo človekovih naravnih danosti in neločljive vpletenosti v naravne procese in mrežo medčloveških odnosov in ne prenesejo šibkosti in nepopolnosti. To je sodnik brez milosti, ki zastopa idealno, nedosegljivo moralo. Na osebni ravni ljudje ponotranjijo tega obsojevalca, ki deluje kot demonično bitje, ki neprenehoma obtožuje, zavrača, vedno znova razvrednoti človekova prizadevanja, dosežke in njegovo osebnost. Na ravni osebnosti človek postane žrtev – mazohistično sprejme obsojanje, zavračanje in svojo manjvrednost. Na mesto svojega višjega jaza postavi obsojevalca. Tako kot je na nadosebni ravni najvišje duhovno bitje ločeno od negativnega, razdiralnega vidika in razdeljeno na absolutno dobrega Boga in poosebljenje zla hudiča, je tudi človek v sebi razklan. Tako občutek osebne celotnosti kot enosti s Stvarstvom mu je v tem kompleksu nedosegljiv. Da bi se ognil bolečini, ki jo ta razkol prinaša, in nenehnim občutkom manjvrednosti, začne lastnosti, nevzdržne za ponotranjenega sodnika, projicirati na nekoga drugega – grešnega kozla v človeški obliki.

Ljudje, ki so odrasli v judovsko-krščanski tradiciji (takšnih nas je velika večina Evropejcev ne glede na veroizpoved), smo tako navezani na notranjega obsojevalca in tako poenačeni z grešnikom ali žrtvijo obsojevalca, da se temu zlepa nismo pripravljeni odpovedati, v strah in stisko nas spravlja že misel na to, da bi izgnali sodnika iz sebe. Neka ženska je opisala to takole: »Brez notranjega sodnika bi zagotovo začela hudo grešiti, postala bi nevzdržna, neprilagojena, lena in sebična.«

Z arhetipom obsojevalca in grešnega kozla smo mnogi v zahodni kulturi tako zelo prepojeni, da ne verjamemo, da smo lahko dobri in sprejemljivi tudi brez nenehnega obsojanja in občutka krivde. Toda namesto ponotranjanja sodnika se lahko povežemo s svojim višjim jazom. Lahko slišimo glas duše, glas višjega jaza (transpersonalni del našega bitja, neposredno povezan z višjo silo – Bogom, Stvarnikom, Prasilo, Nebom, Velikim duhom – kakor koli najvišje duhovno bitje pač imenujemo). Oglasi se takrat, kadar smo v globokem, resničnem stiku s svojo dušo (ali višjim jazom, ali sebstvom v jungovskem izrazju), in ne sodi in ne grozi, pač pa nam daje tisti pomirjujoči občutek, ko globoko v sebi vemo, kaj je prav in kaj moramo storiti. Notranji sodnik pa deluje drugače: njegovo orodje sta krivda in strah. Pod vplivom notranjega sodnika se odvrnemo od glasu duše in začnemo slediti zunanjim pravilom. Pod vplivom notranjega sodnika svojega višjega glasu ne slišimo več in mislimo, da je to, kar nam govori notranji sodnik, absolutno prav. C. G. Jung v svoji knjigi Človek in njegovi simboli opisuje primer ljudstva, ki stik z notranjim središčem ali višjim jazom – sebstvom zavestno goji in je pomemben del njihovega vsakdanjega življenja. »Naskapijci, ki še vedno živijo v gozdovih labradorskega polotoka, notranje središče razumejo v izjemno čisti, neokrnjeni obliki. Naskapijski lovec svojega velikega človeka ne upodablja kot osebo, temveč kot mandalo. V svoji nenehni samoti se mora naskapijski lovec zanašati na svoje notranje glasove in razodetja nezavednega, saj nima verskih učiteljev, ki bi mu govorili, v kaj naj veruje. Njegov temeljni pogled na svet usmerja človekova duša, ki je njegova notranja spremljevalka, pravi ji Mista’peo, to pomeni »veliki človek«. Mista’peo biva v srcu in je nesmrten; v trenutku, ko človek umre, ali pa malo pred tem, ga zapusti in se potem znova utelesi v nekem drugem bitju. Poglavitna dolžnost naskapijskega posameznika je skrb za čim globljo povezavo z velikim človekom tako, da je pozoren na pomen svojih sanj, v življenju pa je čim bolj iskren, skromen in velikodušen. Veliki človek Naskapijca v celoti vodi skozi življenje, ne samo v njegovem notranjem – psihičnem in duhovnem svetu, temveč tudi pri vsakdanjih zunanjih opravilih, kot je lov.«

 

Kako poteka ustvarjanje grešnega kozla

Ko človek hude občutke krivde, manjvrednosti, napetosti zaradi nedoseganja standardov prenese na grešnega kozla, občuti veliko sprostitev, seveda samo začasno. Obupani ljudje doživijo olajšanje, ko uporabijo grešnega kozla, ki naj nosi njihov obup. Frustracija vzbudi v človeku agresivnost, ki je neprijetna in družbeno nezaželena lastnost, zato jo usmeri na grešnega kozla. Jeza, ki je v konkretnih primerih prekoračevanja meja zelo naravno in povsem smiselno, celo življenjsko pomembno čustvo, lahko v projekciji preide v pretirano obliko slepega sovraštva, ki s prekoračevanjem meja nima nobene povezave več. Ustvarjanje grešnega kozla obrača vlogi agresorja in žrtve. Tako postane žrtev agresorja “tisti, ki je slab in si je agresijo zaslužil”, agresor pa je “dobri junak”, ki se bojuje na strani dobrega proti zlu – njegova agresivnost in razdiralnost sta tako (navidezno) upravičeni.

Grešni kozel se po drugi strani pod vplivom in pritiskom okolice poenači s senco in njeno nesprejemljivo vsebino. Počuti se manjvrednega in odgovornega za več kot to, kar v resnici pripada njegovi osebni senci. Muči ga nenehen vseprežemajoč občutek krivde, in ga kot temna senca spremlja ves čas od zunaj; kakor demon biva senca tudi v njegovi duši in ni povezana z nobenim konkretnim prekrškom in se je tudi nikakor ne more znebiti. Ta krivda je namreč neločljivi del njegovega ali njenega poenačenja z grešnim kozlom. V psihologiji jo imenujejo tudi nezdrava krivda. Človek se počuti, kot da bi bil nekako kužen – kjer koli se pojavi, se začnejo dogajati slabe stvari in te magično povezuje s samim sabo. Neka družinska grešna koza mi je nekoč dejala: „Če bi naši hiši orkan odnesel streho, bi jo zato, ker sem jaz tako neznosna in nemogoča.“ Ta občutek si je pridobila, ker so jo od rosne mladosti uporabljali kot odvod za vse napetosti, strahove in jezo, ki so se nabirali v članih družine.

V zahodni kulturi smo vsi okuženi z obema arhetipoma –obtoževalcem in grešnim kozlom, razlika je le v stopnji poenačenja z arhetipom in s tem povezano stopnjo zavesti o sebi.

Ljudje, ki so posebno nagnjeni k uporabljanju grešnih kozlov, so v sebi negotovi, polni občutkov nezdrave krivde, nagnjeni k primerjanju z drugimi. Imajo šibko notranjo referenco in so odvisni od potrditve od zunaj – njihov občutek lastne vrednosti je zelo odvisen od položaja, ki ga imajo v družbi. Trdno so prepričani o krivdi in odgovornosti grešnega kozla, in ne dvomijo o upravičenosti prezira in “pravične” kazni. Včasih zasledimo mnenje, da grešne kozle uporabljajo neizobraženi ljudje s preprostim načinom razmišljanja. Toda to je daleč od resnice. Grešne kozle ustvarjajo ljudje vseh izobrazb in družbenih položajev. Ne soditi in obsojati je stvar stopnje duhovnega razvoja, ne izobrazbe.

Oba, obtoževalec in grešni kozel, čutita posebno moč in zadoščenje: občutek imata, da nadzorujeta dobro in zlo – to, kar so v starih časih pripisovali bogovom in obrednemu oziroma simboličnemu grešnemu kozlu in česar ljudje niso mogli nadzorovati, v kar se ni bilo niti smiselno niti dovoljeno vmešavati. Zato je dinamika grešni kozel – obtoževalci tako trdovratna in težko razrešljiva tako v družinah kot tudi v drugih skupnostih.

 

Grešni kozel v družini in partnerstvu

 Grešna koza je koda, ki jo dobimo že v otroštvu, včasih že pred rojstvom. Enako kot drugi simboli deluje na nezavedni ravni in vpliva na to, kako doživljamo sebe in druge ljudi in kako se odzivamo, v drugih ljudeh pa sproža značilne odzive. Kakšni otroci so »primerni« za grešne kozle? Poškodovane imajo plasti v energijskem ovoju, zato so slabo zavarovani in zelo dovzetni za vdore tujih čustvenih energij. Občutljivi so za psihična stanja drugih ljudi in so nadpovprečno sposobni zaznavati energijska stanja. Ta kombinacija lastnosti jim otežuje zaznavanje mej in povzroča, da zlahka prevzemajo nase senco nekoga drugega. Zato imajo kljub veliki senzibilnosti in nadpovprečno dobrim uvidom popačeno sliko sebe in sveta. Neredko so to starejše duše z močno izraženim občutkom za odgovornost. To so tisti otroci v družini, ki jih najbolj skrbi in se ne izmikajo težavam, ampak sprejmejo večji delež »negativne« energije, kot jim v resnici pripada. Pogosto je videti, kot da so oni tisti, ki se vedejo težavno in so zato vzrok težavam v družini ali skupnosti. Ko pa dogajanje v skupnosti pogledamo od blizu, vidimo, da v resnici delujejo kot nekakšen strelovod za napetosti drugih. Takšni otroci čutijo, da bi se brez sproščanja napetosti prek njih v družini lahko zgodile hude stvari: tako bi na primer izbruhnilo nasilje med starši, mogoče bi eden od njiju posegel po alkoholu ali se kako drugače destruktivno odzval na stres in napetost. Pogosto so grešni kozli nadarjeni in ustvarjalni otroci, ki nosijo v sebi tako velik energijski in ustvarjalni naboj, da se preprosto ne morejo zliti z okolico in postati neopazni in nedejavni, zato tako ali drugače izstopajo, že brez pečata grešnega kozla. Pečat njihovo opaznost le še poudari v negativni, destruktivni smeri. Pogosto otroci, ki postanejo grešni kozli, niso bili zares zaželeni ali pa se s svojim bitjem niso vklapljali v starševske predstave o življenju z otrokom, bodisi da so imeli posebne potrebe ali pa so se kako drugače razlikovali vrstnikov, ki so jih starši občudovali.

Druga možnost je, da so izražali lastnosti (lahko zelo dobre lastnosti, kot so ustvarjalnost, radovednost, kakšen poseben dar, čustvena intenzivnost …), ki so jih starši pri sebi prezirali ali se jih bali in so jih zato potiskali v podzavest, otrok pa je vse to prinesel na plano. Katere so ogrožajoče lastnosti? V patriarhalni krščanski skupnosti so te lastnosti predvsem tiste instinktivne narave, intuicija, sledenje naravnim ciklom, povečana sposobnost zaznavanja energijskih pojavov in stanj v naravi in človeški skupnosti. Pogosto so to lastnosti, ki so bolj razvite pri ženskah in bi jim v naravnejših okoliščinah celo povečale možnost preživetja sebe in otrok, v skupnostih, odtujenih od naravnih ciklov, pa jih skupinska morala označuje negativno, obsoja in zavrača.

Zavrnitve torej ne povzroči to, kar otrok naredi (čeprav je včasih to res tako prikazano), temveč to, kar otrok pomeni v družini. Otrok grešni kozel je tisti, ki je označen kot drugačen, kot tisti, ki družino ogroža ali jo dela drugačno in manj sprejemljivo za okolico. To je otrokova osebnostna oznaka, ne pa njegovo vsakokratno vedenje (ki je lahko tudi drugačno). Otrok občuti takšno oznako in zavrnitev kot kazen za to, da obstaja, to pa v njem ustvarja nenehno eksistencialno stisko. Za vsako ceno si prizadeva obdržati mesto v družini, ki mu omogoča preživetje. V tem prizadevanju ne more razviti notranje reference in povezanosti s svojim višjim jazom, temveč višji jaz projicira na skupnost. Skupnost naj bi ga nekega dne odrešila in mu priznala mesto. Zato se mnogi odrasli, ki so bili v otroštvu grešni kozli, te vloge močno oklepajo še naprej, daleč v odraslo dobo: za grešne kozle jih imajo delovne skupnosti, partnerji in celo lastni otroci.

Grešni kozel izgubi zelo veliko energije s tem, ko igra svojo vlogo. Tako se mu možnosti za ustvarjalno izražanje v življenju bistveno zmanjšajo, vendar pa pridobi izjemno moč – namreč, vpogled v podzavest tistih, ki ga uporabljajo. To obtoževalci nekje v podzavesti »vedo«, zato se grešnih kozlov bojijo. Da bi ohranili svojo (navidezno) moč in za vsako ceno preprečili, da bi njihova senca, tista »strašna skrivnost«, prišla na plano, morajo grešnega kozla tako ponižati, da mu še na misel ne bi prišlo, da krivda in slabe lastnosti, ki mu jih pripisujejo, niso njegove, temveč v resnici sodijo k obtoževalcu. Bolj ko se obtoževalec boji svoje sence in kolikor več energije potrebuje za potiskanje svoje sence v podzavest, izrazitejše je njegovo obtoževanje grešnega kozla in bolj kruti so njegovi postopki z njim. Grešni kozli se pogosto premalo zavedajo, da so v resnici zelo ogroženi. Obtoževalec svoje postopke stopnjuje, ker ne more drugače, potem ko se enkrat zaplete v igro obtoževalec – grešni kozel. V čustvenih odnosih (partnerstvo, odnos otrok – starši) si tisti, ki igra vlogo grešnega kozla, pogosto domišlja, da si bo s tem, ko odvzema breme sence s partnerjevih ramen, zagotovil njegovo ljubezen, da bo obtoževalec cenil njegovo »pomoč«, a ni tako. Prav nasprotno je res. Le kako naj bi ga obtoževalec imel rad, če pa v njem vidi svojo senco, ki jo prezira ali se je na smrt boji? Obtoževalec svojega grešnega kozla sicer zlepa ne bo zapustil, ker ga potrebuje, vendar pa ga hkrati tudi uničuje. Grešnemu kozlu se ves čas po malem pušča kri. Ne sme imeti dovolj moči, da bi ušel. Grešnega kozla je treba poniževati in zasmehovati. Za vsako ceno mu je treba preprečiti, da bi zaupal svojim občutkom in presoji, kajti potem bi mu prišlo na misel, da morda ni to, kar mu pripisujejo. Uporabljanje grešnega kozla je vedno povezano s psihičnim zlorabljanjem.

 

Skupinski grešni kozel

Psihološke razlage ustvarjanja grešnih kozlov pri posameznikih ne pojasnijo v celoti tega pojava pri skupinah, čeprav gre v bistvu za isto stvar. Pri skupinah je to še bolj zapleten proces, ki vsebuje tudi potrebo posameznikov po pripadnosti skupini in dinamiko v njej. Ustvari se zelo močan razkol “mi” – “oni”. Ustvarjanje grešnih kozlov temelji na resničnem družbenem, političnem, ideološkem, kulturnem ali gospodarskem merjenju moči. Grešni kozli so pogosto obrobne skupine z manjšo močjo v neki družbi. Vendar je ta moč relativna. V resnici gre pogosto za skupine, ki imajo na neki – pogosto višji (kulturni in duhovni) ravni večjo kakovost in tudi večjo moč. Grešni kozel pomaga reševati notranje napetosti v neki skupini. To izrabljajo voditelji, da bi o v svoji skupini (delovni skupini, plemenu, državi …) obdržali moč in oblast in obvarovali skupino pred razpadom zaradi notranjih neravnotežij in napetosti. Večje ko so napetosti v neki družbeni skupini, bolj ko skupini grozi razpad zaradi notranjih trenj in neravnotežja, večja je nagnjenost k iskanju nečesa, kar bi jo uravnotežilo od zunaj in ohranilo povezave v skupini – in skupni sovražnik je zelo močan povezovalni dejavnik, še posebno če lahko posamezniki v skupini nanj usmerjajo svoje frustracije in agresivnost. Usmerjanje agresivnosti na nekoga zunaj skupine je seveda varnejše in preprostejše kakor netenje prepirov v sami skupini, kaj šele soočanje z resničnimi težavami in njihovo naporno in velikokrat postopno in počasno odpravljanje. Če zunanjega sovražnika ni pri roki, bo skupina izbrala nekoga izmed svojih članov, ga označila, razčlovečila in izločila.

Na mednarodni ravni so zelo očiten primer ZDA. Država je sama polna hudih nasprotij, krivic in izrabljanja; to neogibno pelje k napetostim, ki bi jih voditelji zelo težko obvladovali, zato preprosto ne morejo drugače, kot da ves čas ustvarjajo zunanjega sovražnika, izraziteje v bolj napetih obdobjih, ko napetost malo popusti, pa se pritaji tudi “zunanji sovražnik”. Kmalu potem, ko je popustila hladna vojna s Sovjetsko zvezo, so ustvarili novega sovražnika – muslimanske države. Videti je, da gre v tem primeru sočasno za nasproten proces – tudi nekatere muslimanske države potrebujejo poosebljenje hudiča, vidijo ga v ZDA.

Ko ustvarjalci grešnega kozla ugotovijo, kolikšno korist imajo od tega in kako zelo to sprosti napetost, se temu ne želijo več odpovedati in sami pri sebi in tudi navzven poiščejo vse mogoče utemeljitve realnosti svoje predstave o krivdi in odgovornosti grešnega kozla. To ni težka naloga, “napake” so namreč relativna stvar; kar je v nekem kontekstu napaka, je lahko v drugem kakovost. Treba je samo prirediti kontekst in s prstom pokazati na tiste, ki se mu ne prilegajo po merilih, ki jih je seveda določil tisti, ki ustvarja grešnega kozla. Včasih niti to ne: nihče na tem svetu ni popoln, in če hočemo nekoga izpostaviti kot ne dovolj dobrega, lahko to brez težav storimo za kogar koli. In to je nekaj, kar vsi nekje globoko v sebi zelo dobro vemo. Zato imajo ustvarjalci grešnega kozla še dodatno moč nad drugimi ljudmi. V skupino namreč zasejejo strah. Ljudje z nižjo samozavestjo, manj individualizirani, bolj odvisni od skupine, se bodo globoko v sebi ustrašili: Kaj, če bom jutri na vrsti jaz?! Potrudil se bom, da bom čim bolj ustrezal, da ne bodo še mene izločili in označili. To daje vodjem moč in nadzor nad drugimi, ljudje pa izgubijo velik del sebe, ne upajo si več biti takšni, kakršni so, ne upajo si več izražati sebe, njihova ustvarjalnost se zmanjša.

Kako ustvarjamo in doživljamo svoje sovražnike? Prvi korak je izločitev iz določenega družbenega kroga. Naslednja stopnja je razčlovečenje in popredmetenje: posamezniku ali skupini odrečejo povsem človeške lastnosti, kot so sposobnost čutenja in čustvovanja, še zlasti “pozivna”, združujoča čustva, kot so ljubezen, sočutje in lastnosti, kot sta nežnost in dobronamernost. Tako postane grešni kozel predmet, ki ne more zbujati nobenega sočutja in razumevanja. To razloži težko doumljivo in pretresljivo nečloveško in kruto ravnanje ljudi v nekaterih okoliščinah (skrajni primer so vojne in medrasni spori), in sicer ljudi, ki so sicer sposobni biti ljubeči in sočutni. Razčlovečenje je pogosto povezano z verovanjem, da je neki posameznik ali skupina v bistvu in na splošno manjvreden(dna) ali ogroža druge. Zadnja stopnja v postopku ustvarjanja grešnega kozla je demonizacija: oseba ali skupina je prikazana kot popolnoma hudobna, grešna in poosebljenje zla. Demonizacija podžiga skrajno poenostavljeno črno-belo razmišljanje in utrjuje razkol med dobrim in zlim. Svet je tako umetno in nerealno razdeljen na dve skrajnosti – dobro in zlo, kjer ni prostora za celo paleto odtenkov, vmesnih stanj, prepletenih kombinacij, spreminjanja in razvoja, ki so resnično in naravno v svetu. Za posameznike in družbo, ki demonizirajo nekoga drugega, je značilno tudi nasilje in nestrpnost do tistih, ki vidijo svet v vseh odtenkih in prepletenosti in nočejo sodelovati pri postopkih razčlovečenja in demonizacije.

Grešni kozel se ustvarja na različnih stopnjah: od občasnega obtoževanja in odrivanja, ki je navzoče v vsaki skupnosti, do skrajnega demoniziranja in uničevanja, ki je na primer značilno za totalitaristične države in rasistične skupnosti.

Ko ustvarimo grešnega kozla – “drugega” ali sovražnika, ne samo okrepimo zavest o sebi kot dobrem junaku, temveč tudi določimo in okrepimo svojo skupino in vezi v njej – istovetnost tega, kar doživljamo kot “mi”, zato je ustvarjanje še posebno močno takrat, ko skupini grozi izguba istovetnosti, ko ni več jasno, kdo smo mi ali se vezi med pripadniki skupine iz kakršnih koli razlogov krhajo.

Ustvarjanje grešnega kozla je tako razširjeno in trdovratno, ker se ljudje bojimo zapraviti pripadnost skupini. Želimo biti na strani dobrega in nas je strah, da bi v sebi prepoznali slabo. V črno-belem svetu, kjer cela skupina ljudi obsoja nekoga drugega, lahko dobimo občutek, da smo na pravi strani in je vsaj navidezno in začasno varno in udobno.

 

Izhod iz vloge grešnega kozla – zdravljenje

Za grešnega kozla je ta vloga v življenju na vseh področjih zelo razdiralna, za tistega, ki grešnega kozla uporablja, pa tudi, saj ne more razrešiti svojih lastnih kompleksov, dokler preslikava svojo senco na nekoga drugega. Večinoma je grešni kozel tisti, ki nekega dne ugotovi, kaj se dogaja; odloči se, da tako ne more več živeti in se začne reševati iz te vloge. Izhod iz vloge grešnega kozla ni v spremembi tistih, ki ga uporabljajo – ti tega zanesljivo ne bodo storili sami od sebe, niti na prošnje ali pritiske grešnega kozla, ki to noče več biti – temveč v notranji preobrazbi grešnega kozla. Korak, ko dolgoletni grešni kozel začne zavračati svojo vlogo in s tem prisili svoje obtoževalce, da se soočijo s svojo lastno senco, je zelo težak in tudi nevaren. A zgodi se prej ali slej. Značilnost resnice je, da si prizadeva priti na dan. In tik preden se to zgodi, tik preden grešni kozel zavrne svojo vlogo, sta pritisk nanj in zloraba najhujša. Tisti, ki uporabljajo grešnega kozla, občutijo njegovo nasprotovanje vlogi kot nekakšno izdajstvo. In to hudo izdajstvo, ki mora biti kaznovano. Preobrat grešnega kozla je pogosto povezan s povečanim nasiljem, zmedo, norostjo. Maske padajo, in to je hudo obdobje. Družinski člani pogosto nikoli ne sprejmejo preobrata in izločijo grešnega kozla iz družine. Starši ga pogosto razdedinijo ali se kako drugače odpovedo svojemu otroku, ki ni več pripravljen igrati grešnega kozla. Grešni kozel mora s tem računati in si poiskati drug socialni krog, ta prehod pa zahteva visoko stopnjo individuacije in višjo stopnjo samostojnosti in neodvisnosti na vseh ravnih svojega bitja. Že zelo na začetku svoje poti iz vloge grešnega kozla si mora znova pridobiti moč, za katero so ga med dodeljevanjem vloge grešnega kozla bolj ali manj namerno prikrajševali in mu jo tako ali drugače odvzemali, in opraviti s svojo nezdravo krivdo. Grešni kozel mora premagati veliko strahu. Senco, ki ni njegova, mora odpustiti očiščeno lastnih projekcij in popolnoma nevtralno. Za to je potrebna velika iskrenost. Iz prepleta obtoževalčeve in svoje lastne sence mora potegniti svoja čustva jeze in žalosti, sicer bo senca ostala še naprej prilepljena nanj. To pomeni, da se mora zelo resno ukvarjati s svojimi čustvi. Včasih se na to senco nalepijo čustva, ki jih vleče še iz primarne družine, včasih še iz prejšnjih življenj. Tudi te stvari mora sprejeti k sebi in jih odlepiti od sence ter delati na tem in zdraviti. Edina pot iz kompleksa grešnega kozla pelje v njegovo notranje središče, kjer čuti, kdo je v resnici, in kjer je povezan s svojim višjim jazom – naskapijskim velikim človekom.

Opustitev vloge grešnega kozla pogosto pomeni tveganje, da nas oseba, s katero je odnos temeljil na igri obtoževalec – grešni kozel, zunaj te vloge sploh ne bo več prepoznala kot partnerja, otroka, sodelavca …, ne bo nas več potrebovala in bo odnosa konec. Takšnemu odnosu se moramo odpovedati in sprejeti resnico, da odnosa nimamo več pod nadzorom, kajti občutek nadzorovanja čustvenih energij je lahko zelo močan motiv, da nekdo vztraja v vlogi grešnega kozla. Ko grešni kozel preneha igrati svojo vlogo, je nadaljevanje odnosa odločilno odvisno od obtoževalca – ali je ta pripravljen sprejeti svojo senco in opustiti vlogo obtoževalca ali ne. V prvem primeru mora biti pripravljen stopiti na bolečo in naporno pot k celotnosti in preobrazbi, če na to ni pripravljen, pa nas bo zapustil (včasih ne zlahka!) in si poiskal drugega grešnega kozla. V čustvenih odnosih med partnerjema ali med otrokom in starši so to zelo hude izgube, zato prav pri tem mnogi, ki si prizadevajo za rešitev iz te vloge, obtičijo in pogosto svojo vlogo samo še okrepijo. Premagati moramo strah pred zapuščanjem, pred spoznanjem, da človeku, ki nas je uporabljal za grešnega kozla, ne pomenimo toliko, kot smo upali, in odpreti oči za spoznanje, da se za obtoževalčevo masko ne skriva tista ljubeča oseba, na katero smo tako vztrajno čakali. Morda se, morda pa tudi ne. In to moramo sprejeti in se s tem sprijazniti. Naslednja stvar, ki se ji moramo odpovedati in ki je pravzaprav neposredno povezana z odpuščanjem, je iskrena odpoved maščevanju in kakršni koli obliki zadoščenja, ko se mora obtoževalec soočiti s svojo senco.

Druga stvar, ki nas lahko zadrži pripete na obtoževalčevo senco, pa je pretirano sočutje. Ko začnemo dogajanje globlje razumevati, se nam obtoževalec začne smiliti in nenadoma se iz grešnega kozla prelevimo v reševalca. Vendar se moramo zavedati, da je tudi reševalec samo vloga in lažna pomoč, ki nam rabi za samoslepljenje, ker nismo povsem opravili s svojimi občutki nezdrave krivde ali pa se bojimo, da nas obtoževalec ne bo več potreboval in nas bo zapustil. Zato mu brž ponudimo drugo vlogo v igri. Ko se ločimo od njegove sence, moramo obtoževalcu pustiti, da se sam sooči z njo. Opustitev pomoči je lahko zelo visoko duhovno dejanje, najvišja oblika razumevanja in podpore. Pomeni, da razumemo dogajanje na višji ravni, s stališča nalog duše, da zaupamo, da bo človek z božjo pomočjo prej ali slej našel pot. Kajti preprosta resnica je, da se mora s svojo senco vsak soočiti sam. In bolj ko se vzdržimo želje, da bi človeku pri tem odvzeli del bremena, prej se bo lahko soočil z njo in stopil na pot celjenja. Za nekdanjega grešnega kozla pomenita sočutje in pomoč obtoževalcu preprosto nevtralno stati ob strani – se ne vmešavati.

 

Posebna usoda grešnih kozlov

Grešni kozli poznajo temne globine človekove psihe in imajo dostop do njih. Če so se hoteli ozdraviti, so morali te temne globine najprej prepoznati pri sebi, jih ločiti od sence drugih ljudi – svojih obsojevalcev in jih sprejeti, ne da bi jih obsojali. To so mogočne energije in globoka spoznanja, ki so za posameznika prevelika in jih ni mogoče ohraniti pri sebi. To mora najti svoje mesto v skupnosti. Zato imajo grešni kozli, čeprav vedno na robu družbe ali celo čez, v skupnosti zelo pomembno vlogo. Če jim uspe najti ustvarjalni kanal, so to lahko vrhunski umetniki. Z umetnostjo je namreč mogoče te energije izraziti in jih ohranjati vidne v skupnosti. To je ena izmed zelo pomembnih vlog umetnosti in umetniki so pogosto grešni kozli, čeprav je hkrati njihova umetnost lahko zelo cenjena (toda pogosto šele po njihovi smrti). Druga možnost je postati šaman(ka) ali psihoterapevt(ka). To je poseben poklic, ki je povezan po eni strani s sposobnostjo vpogleda v individualno in kolektivno senco in po drugi strani s sposobnostjo obstajati v svetu brez sodbe, onstran dobrega in zla. To pa lahko storijo le, če resnično, globoko v sebi ne obsojajo nikogar. Nihče ni bolj usposobljen za to vlogo kakor grešni kozel, ki je svoje »grešno kozlovstvo« uspešno razrešil in se po izgnanstvu vrnil v skupnost. Takšen zdravilec zna ustvariti prostor brez sodnika – prostor zdravljenja. Zdravljenje namreč lahko poteka le v prostoru, kjer ni sodbe, kajti le v takšnem prostoru je mogoče stopiti v stik s svojo senco in postati celosten človek. Zdravljenje se začne, ko človek sprejme samega sebe v celoti – takšnega, kot je. Sprejme in vidi z ljubeznijo. Takrat ta tolikokrat omenjana, a veliko redkeje zares čutena stvar – sočutje pride v človeka, kar preplavi ga in seva navzven: nepoklicano, nezahtevano, preprosto pride kot posledica izginjanja notranjega sodnika, kot naravno stanje duše človeka, ki čuti samega sebe in tudi druga bitja, vse od kamnov do bogov.

»Stopila sem skozi vrata brez vrat in obstala, presenečena v pokrajini iz svetlobe. Vse je bilo isto kot prej, a presvetljeno, napolnjeno z neko čudovito svetlobo, ki je prihajala od znotraj in zunaj hkrati. Ptiči so navdušeno prepevali. Začutila sem, da sem prosta, da v meni ni več sodnika, niti nad mano. Bitja in dogodke, ki so bili prej razporejeni na časovni osi in v ločenih prostorih, sem kar naenkrat videla hkrati … in kar obstala od presenečenja, brez misli in brez sodbe. Toda ko sem pogledala v miselni svet svojih bližnjih, tistih, ki so me imeli za grešno kozo, sem opazila, da te pokrajine sploh ne vidijo – da ne bivajo v njej. Bila sem v poslednjem izgnanstvu grešne koze. Zdaj lahko sprejmem in ljubim svojo usodo grešne koze. Skozi najtršo temo me je pripeljala do neslutenih globin človeške duše in do te čudovite svetlobe.«

Celjenje posameznika in skupnosti poteka tako, da vsak sprejme hologramsko sliko sveta: vse, kar obstaja, je tudi del vsakega posameznika. Če zanikamo in zavrnemo kateri koli del kot slab, kot nekaj, kar nam ne pripada, zavrnemo celoto. Če brezpogojno sprejmemo vse, kar je mogoče v tem stvarstvu, postanemo eno z vsem, nam ni treba nikogar označevati in preganjati. Sprosti se neznanska energija in šele potem lahko postane možnost izbire med dobrim in zlim stvarna, saj ni nikomur več treba biti nosilec zla, da bi skupnost delovala. Ljudje obsojamo in menimo, da s tem zmanjšujemo zlo v svetu, a v resnici odpuščanje vodi k manj zla na svetu kakor obsojanje. Resnično svobodno možnost izbire ima posameznik v družbi, ki ne obsoja, temveč odpušča.

Katarina Trontelj, objavljeno v reviji AURA št. 229, oktober 2008 Fotografija: Bigstockphoto.com