V somraku gozdov se številna bitja laže prikrijejo kakor tista, ki živijo na polju in stepskem okolju, četudi ne sodijo ravno med majhne. Za marsikatero žival bi človek pomislil, da je že zdavnaj izginila, v resnici pa živi povsem normalno, kot je že stoletja prej. Skrivnostno življenje je nekatere živali naredilo še zanimivejše in privlačnejše, marsikomu mistične. So drobec v zamotani duši gozdov, v kateri se prepleta množica živih bitij, vsako od teh pa piše svojo zgodbo. Če manjka gozdu samo ena izmed teh tisočih pripovedi, potem ni več to, kar je bil prej. Toda ko človek po naključju naleti na takšnega skrivača, ki mu ni niti malo do tega, da bi bil opažen, četudi je občudovan, ga prijetno zaščemi …

Pri nas se dobro počuti

Divja mačka (Felis silvestris) je še pred stoletjem in pol poseljevala skoraj vso Evropo. Iz veliko predelov naše celine je že povsem izginila, v Sloveniji, deželi gozdov, pa se je še vedno ohranila, čeprav so jo v preteklosti neusmiljeno lovili in preganjali. Njeno število sicer ni primerljivo s tistim nekoč, vendar jo uspešno skriva celo gozd, ki se dotika našega glavnega mesta. Divja mačka živi v strnjenem listnatem in mešanem gozdu, na lov pa se odpravi tudi v odprto pokrajino. Mrzlemu okolju se ogiba, zato jo v višje lege pot ne zanese. Spretno pleza po drevju, dobro pa se znajde predvsem na gozdnih tleh, kjer predvsem zalezuje plen. Spominja na veliko domačo mačko s tigrastim vzorcem, smrček pa ima, kot nazorno prikazuje njena portretna fotografija, rožnat. Njen rep je v primerjavi z repom domače mačke zelo košat, na koncu pa črn in top, kot bi bil odsekan. Je tršata in zajetnejša od domače mačke. Gosti kožuh, ki je pozimi daljši, je obarvan sivorjavo in ozaljšan z značilnim tigrastim vzorcem.

Divja mačka je samotarka. Samec in samica branita svoj okoliš pred drugimi svoje vrste, le zgodaj spomladi, ob parjenju, samica samcu dovoli, da obišče njeno lovišče. Meje svojega ozemlja označuje divja mačka z izločki obzadnjičnih žlez. S praskanjem drevesnih debel si tako kot vse mačke brusi kremplje, hkrati pa vtira vonj, ki ga oddajajo žleze prstnih blazinic. Pari se februarja in marca, maja pa samica koti v dobro skritem zavetju, globoko v gozdu. Podobno kot pri domači mački tudi samico divje mačke med gonjenjem zalezuje več samcev, in ti med sabo glasno in neusmiljeno obračunavajo. Podnevi se divja mačka zadržuje v drevesnem duplu ali skalni votlini, na lov pa se odpravi zvečer. Lovi večinoma ptice, plazilce in glodavce do velikosti divjega zajca, v stiski se zadovolji tudi z večjimi žuželkami. Domnevamo, da divja mačka ni izvorna vrsta domače mačke, pač pa je to že davno udomačena podvrsta libijska mačka (Felis silvestris lybica). Ker se podivjana domača in divja mačka spontano križata, je vprašanje, koliko je divja mačka na naši celini sploh rasno čista.

Moje nočno spoznavanje divje mačke

V zimski noči sem pred dvema letoma opazoval divjo mačko na Ljubljanskem barju. Opazil sem jo iz avta, ko sem po zasneženi cesti počasi sledil utečenim kolesnicam na cesti. Z žarometi sem jo osvetlil, ko je ravno tekla po kolesnicah in se tako ognila debeli snežni odeji, ki je takrat pokrivala polje, nato pa mi je izginila spred oči. Ko sem nekoliko pozneje ustavil avto in izstopil, sta me presenetila naglo begajoča temna obrisa v snegu, ki je prekrival prostrano polje. Divji zajec je dirjal v bliskovitem cikcaku, le nekaj metrov za njim pa mu je sledila divja mačka, zagotovo ista, ki sem jo opazoval nekaj trenutkov prej iz avtomobila. Ni mi uspelo ugotoviti, ali je zajca uplenila, me je pa prepričala, da tudi izvrstno teče.

Kako jo ohraniti

Divja mačka uravnava število gozdnih glodavcev in z lovom izloča tudi bolne večje živali. Že od nekdaj je samoumevna prebivalka gozda, to dokazuje s prilagajanjem. Vendar vsak gozd, ki porašča našo deželo, tej živali ni naklonjen. V gospodarsko izrabljanem gozdnem sestoju nima divja mačka kaj iskati, saj ne najde miru, predvsem pa ne zavetja, kjer bi poskrbela za mladiče. V takšnem gozdu zanjo tudi ni dovolj plena. Gozd mora biti strnjen in obsežen, saj vsaka mačka posebej pokriva veliko območje. Poučen zgled iz Češke nam nazorno opiše, kako uspešna je vnovična naselitev divje mačke, če ima ta vrsta odlične možnosti. V Šumavi je pod strelom lovske puške padla zadnja divja mačka leta 1928. Od takrat je na tem območju veljala za izginulo. Ko so leta 1972 uspešno naselili dva takšna mačja para, se je stalež že v nekaj letih zvišal na tisto raven, ko je preživetje vrste zagotovljeno. Ker se Šumava iz Češke nadaljuje v Bavarski gozd v Nemčiji, je stalež divje mačke v celotnem gozdu, ne glede na državno mejo, na zavidljivi ravni, in na to sta ponosni obe državi. Opisan zgled hkrati ponazarja, kako nesmiselne so ozemeljske meje, ki jih rišemo ljudje, in pomen zgledne oskrbe gozda, v katerem se lahko prepletata gospodarski del in tisti, v katerem se motorna žaga nikoli ne oglaša. Nekoč preganjana škodljivka, danes pa zavarovana žival ima torej vse možnosti za preživetje.

Ivan Esenko; objavljeno v reviji AURA, december 2013, št. 292

Fotografija: Ivan Esenko