Za zgodovino raziskovanja paranormalnih pojavov je značilno, da so nekatera odkritja sčasoma utonila v pozabo, pozneje pa so jih znova „odkrili“. Pokazalo se je tudi, da takšna odkritja niso pomembneje spremenila splošnoveljavnega pogleda na svet, praktična uporaba paranormalnih pojavov pa je praviloma obrobna.

Dober zgled teh trditev je pojav dermaoptičnega gledanja ali „gledanja s kožo“, katerega širša uporaba bi lahko nekoliko ublažila problem slepote. Gre za prepoznavanje barv in geometričnih oblik in celo branje s kožo. Ta pojav dokazuje, da vidne informacije ne prihajajo v možgane samo iz oči in da so se možgani zmožni prilagoditi novim potem sprejema informacij.

Gledanje s kožo je začelo zanimati javnost potem, ko je bila leta 1970 objavljenja knjiga Sheile Ostrander in Lyn Schroeder Parapsihološke raziskave za železno zaveso (Psi-psychic discoveries behind the iron curtain). Knjiga govori o parapsiholoških raziskavah v Sovjetski zvezi in drugih državah tedanjega vzhodnega bloka. V njej so opisani tudi poskusi z dermaoptičnim gledanjem, ki jih je opravila Roza Kulešova.

 Nenavadna sposobnost Roze Kuleševe

Roza Kulešova, ki je v uralskem mestu Nižnij Tagil vodila dramsko sekcijo za slepe, je po naključju odkrila, da lahko nekoliko vidi tudi z dlanmi, in si domislila, da bi lahko tega naučila tudi slepe. Ko je dvaindvajsetletna Roza leta 1962 zaupala nevropatu dr. Josifu M. Goldbergu, da lahko vidi s prsti, in mu to tudi dokazala, ga je to močno presenetilo. Pred njim je z zavezanimi očmi samo s prsti razpoznala barve, potem pa enako tudi brala časnike in knjige. Videti je bilo, kot da ima na prstih rezervne oči. Goldberg je o tem pojavu pisal v reviji Sovjetska psihologija in psihiatrija, isto leto pa je Rozo predstavil tudi v lokalnem društvu psihologov; tam je pred pričami znova dokazala svojo nenavadno sposobnost. Z zavezanimi očmi je opisovala oblačila navzočih in predmete, ki so jih jemali iz žepa, prepoznavala osebe na fotografijah in brala. Presenečenim psihologom je povedala, da se je tega naučila v približno šestih letih, ko je vsak dan vadila po več ur.

O Rozi so kmalu pogosto pisali v sovjetskih časnikih in jo prikazovali na državni televiziji, v nadzorovanih razmerah pa so jo preverjali tudi v sovjetskih znanstvenih laboratorijih. Preprosta ženica pa ni vzdržala bremena slave in je na koncu potrebovala psihiatrično pomoč, vendar je bistveno pripomogla k znanstvenemu proučevanju tega pojava. Z naraščajočimi psihičnimi težavami je čedalje bolj izgubljala tudi svojo nenavadno sposobnost. Pozneje so tudi raziskovalci v Sovjetski zvezi in Združenih državah Amerike potrdili, da psihične motnje in fizične bolezni slabijo dermooptično gledanje.

 Poskusi dr. Novomejskega

Najpomembnejši del proučevanja z Rozo je opravil dr. Abram Novomejski, vodja psihološkega laboratorija Pedagoškega inštituta v Tagilu. V njegovih poskusih je Roza med drugim določala barvo in obliko svetlobne krivulje na oscilografu, reševala aritmetične probleme, ki so jih projicirali na zaslon, prepoznavala barvo in višino tekočine v steklenih ceveh, barve, ki so jih neposredno projicirali na njene dlani, prepoznavala barve, pokrite s kartonom, plastiko ali steklom in zlahka brala časnik pod steklom.

Rozo so povabili tudi v ugledni inštitut za biofiziko Sovjetske akademije znanosti v Moskvi, tam so njene sposobnosti proučevali profesorji Smirnov in Bongard. V njihovih poskusih je ne samo gladko brala tiskano besedilo, ampak ji je uspelo razbrati tudi podrobnosti podobe na poštni znamki ali uhanov na fotografije ženske.

Sovjetska akademija znanosti je tudi uradno potrdila njeno sposobnost gledanja brez uporabe oči in za Rozine sposobnosti so se čedalje bolj zanimali tudi na Zahodu. Časnikarju Lifea Bobu Brighamu je Roza leta 1964 demonstrirala svoje gledanje s kožo, tako da je z dlanmi brala besedila. Da bi se še bolj prepričal, ji je dal v branje tudi svojo vizitko, ki je ni prej nikoli videla. Prebrala je celo drobno natisnjene črke, in to s komolcem! Celo če bi lahko kukala pod prevezo, ne bi mogla prebrati vizitke z očmi, ker jo je zakrival njen podlaket, je izjavil Brigham.

Dr. Gregory Razran, vodja oddelka za psihologijo kraljičinega kolidža v New Yorku, ki je tudi sam preverjal Rozine sposobnosti v Moskvi in se pogovarjal s sovjetskimi znanstveniki, je za Life izjavil: „To je nekaj, o čemer človek samodejno podvomi. Toda o tem, da gre za resničen pojav, sem se tudi sam prepričal in zdaj ne dvomim več. Kaže, da se odpirajo vrata novi človekovi zaznavi – gledanju brez oči, pomislite, kaj bi to lahko pomenilo slepemu človeku!“

Nadarjenost, ki se je je mogoče naučiti

Številni uspešni poskusi z Rozo so spodbudili raziskave tudi z drugimi osebami. Pokazalo pa se je, da imajo podobno sposobnost tudi drugi, le da niso tako zelo nadarjeni kot ona.

V tistem času se je v Sovjetski zvezi zgodilo nekaj podobnega kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike in Angliji po nastopu izraelskega senzitivca Urija Gellerja, ki je na televiziji zvijal vilice, žlice in ključe. Številni starši so klicali v TV studio in trdili, da so začeli tudi njihovi otroci tako kot Geller zvijati vilice, žlice in ključe. Zadeva je postala tako množična, da so govorili celo o „okužbi s paranormalnim pojavom“. Tudi otroci v Sovjetski zvezi so „posnemali“ Rozo Kulešovo, potem ko so jo na zaslonu opazovali milijoni ljudi.

Nekateri so svoje sposobnosti pozneje dokazali tudi znanstvenikom. Med njimi je bila Tanja Bikovskaja, učenka sedmega razreda, ki je svoj dar odkrila po naključju in ji ga je najprej preverila učiteljica biologije. Že pri prvem poskusu je Tanja prepoznavala barve predmetov, pozneje pa, ko je z dlanmi prehajala čez strani v knjigi, tudi slike v njej. Komisija Kubanskega medicinskega inštituta v Krasnodaru je potrdila Tanjino sposobnost. V strogo nadzorovanih razmerah je prepoznala barve, ki so bile zakrite z zaslonom, slike in risbe ter brala besedila.

Barve zbujajajo različne vtise

Na konferenci Društva psihologov v Permu je leta 1965 dr. S. N. Dobronaravov izjavil, da je imelo več kot 70 odstotkov testiranih otrok potencialno sposobnost kožnega vida, dr. Novomejski, ki je delal z osemdesetimi študenti Pedagoškega inštituta v Tagilu, pa je odkril, da je lahko vsak šesti študent že po pol ure urjenja z rokami razlikoval dve barvi.

V poskusih Novomejskega so študenti z nepresojnimi prevezami čez oči, pogosto pa tudi z glavo in rameni skritimi za paravanom, s prsti otipavali liste obarvanega papirja. Trdili so, da barve puščajo različne tipne vtise: svetlomodra je najbolj gladka, rumena drseča in ne toliko gladka, rdeča, zelena in temnomodra so lepljive, zelena je bolj lepljiva od rdeče, vendar ne tako groba, mornarskomodra je najbolj lepljiva, vendar trša od rdeče in zelene; oranžna je trda in zelo hrapava; vijoličasta naj bi bila celo tako hrapava, da upočasni roko.

Tudi tisti, ki so poskuse delali, so opazili, da se prsti poskusnih oseb resnično teže premikajo po „hrapavi“ vijoličasti in „lepljivi“ rdeči barvi kakor po „drseči“ rumeni. Res, da ni šlo za prave fizične lastnosti barv, temveč za način, na kateri je subtilne vtise doživljala zavest poskusnih oseb. To so jasno pokazali tudi poskusi, v katerih so obarvane liste postavili pod aluminijaste, medeninaste, bakrene ali steklene plošče, in so poskusne osebe navajale, da še zmeraj zaznavajo omenjene lastnosti barv.

Novomejski je kmalu iz neposrednega stika rok s podlago prešel na videnje z rokami na daljavo, (znanstveniki na Zahodu so pozneje imenovali prvi primer dermooptično, drugi pa paraoptično gledanje) In pokazalo se je, da so poskusne osebe počasi začele razlikovati tudi barve v oddaljenosti do 80 centimetrov. Občutili so jih kot sevanje v okolje; najbolj je sevala rdeča barva, najmanj pa temno modra. Sevanje so sprva zaznavali kot toploto, sčasoma pa so začeli čutiti, da barve bodejo, grizejo, udarjajo, pritiskajo, ščipajo in celo pihajo v njihove roke. Tako so naredili nekakšno grobo lestvico, po kateri rdeča barva peče, oranžna greje, rumena greje manj, zelena je nevtralna, svetlomodra hladi, mornarsko modra ledeni, vijoličasta pa hkrati hladi in ščipa.

Poskusi s slepimi

Praktično usmerjeni ruski znanstveniki so se vrnili k prvotni zamisli Roze Kulešove, da bi se ta sposobnost uporabila tudi pri slepih. Novomejski in dr. Jakov Fišeljev s Pedagoškega inštituta v Sverdlovskem so začeli delati s slepimi otroki. Osemletna Nadja Lobanova, slepa od prvega leta, se je po nekaj tednih naučila z rokami prepoznavati vse barve mavrice. Maja 1963 jo je Fišeljev začel učiti razlikovati črke in po vztrajnem urjenju je Nadja 15. oktobra istega leta s prsti že prebrala prvo besedo: mir. Za slepe so se odkrile nove možnosti, ki pa se do danes žal niso širše uresničile.

Novomejski je vztrajno zbiral podatke, da bi pomagal slepim. Odkril je, da se odrasli slepi pri teh poskusih izkažejo slabše kakor otroci. To je pojasnjeval z njihovo nezaupljivostjo, da bi lahko roke videle, in tudi z dolgoletno navado, da so čutilo vida nadomeščali z drugimi čutili. Toda kljub temu je bil tudi z odraslimi uspešen. Slepega Vasilija je usposobil, da je najprej z dotikom in potem tudi na daljavo razpoznaval barve in oblike predmetov, pozneje pa ga je naučil še brati črke in številke, najprej s tipanjem, potem pa tudi na daljavo.

Medsebojno delovanje polj

In medtem ko so nekateri znanstveniki domnevali, da so v koži rok najbrž receptorske celice, podobne čepkom in paličicam v očesu, je Novomejski slutil, da gre za medsebojno delovanje nekaterih elektromagnetnih polj in da je pojav povezan z elektriko. Ugotovil je namreč, da če ozemljijo barvni vzorec ali roke poskusne osebe, se sposobnost gledanja z rokami zmanjša. Če so obarvani papir postavili na izolirano ploščo je ta sposobnost naraščala in da pri gledanju brez neposrednega stika roke in besedila lahko preberejo besedilo z večje razdalje, če je to postavljeno na pozitivno naelektreno ploščo. Domislili so se celo, da bi za slepe naredili posebno mizo za branje, ki bi bila povezana z elektriko.

Vpliv svetlobe

Pokazalo se je, da je pomembna tudi svetloba, saj se dermooptična sposobnost pogosto zmanjša, če je osvetljenost v prostoru manjša. Novomejski je zato sklepal, da bi se morali slepi uriti v gledanju s kožo v zelo osvetljenih prostorih. Celo več, ugotovil je, da je barve laže prepoznati, če je predmet osvetljen z isto barvno svetlobo. Na primer, modro barvo so lažje prepoznavali z večje razdalje, če je bila osvetljena z modro svetlobo. To je pripeljalo do zamisli, da naj bi predmete za slepe obarvali in potem prostor osvetlili s svetlobo enake barve, kot je predmet.

Toda poskusi v zatemnjenih prostorih so pokazali, da so nekatere poskusne osebe lahko brale z rokami v temi. Celo več, Boris M. ena od najboljših poskusnih oseb Novomejskega, ki ni bil slep, je lahko z rokami opravil nekaj, česar z očmi ni mogel: razlikoval je barve pod rdečo svetlobo!

Ker so ta pojav začeli v Sovjetski zvezi vse bolj proučevati, so odkrili še druge lastnosti dermooptičnega vida ali biointroskopije, kakor so Sovjeti imenovali to sposobnost. Tako je recimo neki slepi učenec drugega razreda srednje šole, ki so ga urili in proučevali v Biofizikalnem laboratoriju Armenske akademije znanosti v Erevanu, uspešno videl z rokami tudi tedaj, če je imel na njih gumijaste rokavice. Izkazalo se je, da lahko „vidijo“ tudi drugi deli njegovega telesa, in ne samo dlani.

Roza Kulešova je najprej gledala s prsti rok, pozneje tudi z nožnimi prsti, časnikarjevo vizitko pa je prebrala s komolcem. Devetletna Lena Bliznova iz Harkova pa je lahko gledala ne samo z rokami, temveč tudi z rameni in trebuhom, nekatere poskusne osebe pa so dokazale, da lahko „vidijo“ tudi z jezikom in nosom. Vsiljeval se je sklep, da se z vztrajnostjo lahko kateri koli del telesa izuri za gledanje. Še bolj nenavadno je bilo, da so nekatere izurjene osebe določile barvo predmetov tudi potem, ko so predmet odstranili, kot da bi bil predmet zapustil na kraju, kjer je bil, nekakšno sled, ki je vsebovala informacijo o njegovi barvi.

Poskusi dr. Lozanova

Pod vplivom raziskav v Sovjetski zvezi so podobne zadeve proučevali tudi v drugih državah tedanjega vzhodnega bloka. Znani bolgarski parapsiholog dr. Georgi Lozanov je leta 1964 opravil več kot 400 poskusov s šestdesetimi otroki, slepimi od rojstva ali zgodnjega otroštva. Trije od teh otrok so brez urjenja takoj zmogli s kožo prepoznati barve in geometrijske oblike, ker pa pred tem barv niso poznali, so jim jih morali še poimenovati. Toda Lozanov je kmalu ugotovil, da se lahko tudi drugi otroci naučijo videti s kožo. Zanimivo je, da je tudi slavno slepo jasnovidko Vango Dimitrovo, s katero je zaslovel v svetu, naučil gledati s kožo.

Takšne raziskave so delali tudi drugje po svetu. Tako je leta 1965 Associated Press poročal, da je Vichit Sukhakarn iz Bangkoka učil slepe videti s kožo. Trdil je, da če se prostovoljci osredotočijo na misel, lahko postanejo živčni končiči v koži obraza tako občutljivi, da prenesejo impulze v možgane, ti pa jih spremenijo v sliko. Nekatere slepe osebe so s svojimi obrazi lahko brale časnik in gledale film. Sukhakarn je odprl tudi šolo za slepe, v kateri je dokaj uspešno delal z otroki od osmega do štirinajstega leta, torej v starosti, ko so najdovzetnejši za takšno vrsto pouka. Tako kot tudi drugi raziskovalci je tudi on ugotovil, da stanje v blagi hipnozi ali povečani sugestibilnosti pospešuje razvoj gledanja brez oči.

Knjiga Parapsihološke raziskave za železno zaveso je tudi na Zahodu spodbudila raziskave, podobne tistim v Sovjetski zvezi. Ameriški znanstveniki so bili sprva dokaj skeptični, dokler se ni pojavila Patricia Stanley, dvainštiridesetletna gospodinja iz Michigana, ki ni prav nič zaostajala za Rozo Kuleševo. Richard P. Youtz, psiholog na kolidžu Barnard univerze Columbia u New Yorku, je ugotovil, da je gledanje brez oči nekaj resničnega in da ima takšno sposobnost, čeprav nekoliko okrnjeno, približno 10 odstotkov ljudi, ki jih je proučeval. Potem so se v Združenih državah Amerike pojavili še drugi vidci, zmožni videti s kožo, ameriški znanstveniki pa so ta pojav imenovali deromooptično gledanje.

Prva spoznanja že na začetku dvajsetega stoletja

V tistem času se je v javnosti oglasil slavni francoski pisatelj Jules Romains (pravo ime Louis Farigoule, 1885–1972), ki je, čeprav star že več kot osemdeset let, spomnil na svojo sposobnost gledanja brez oči. Fiziolog in histolog po izobrazbi je že leta 1920 objavil knjigo Zunajmrežnično gledanje in paraoptični čut (La Vision extra-rétinienne et le sens paroptique). V njej je opisal svoje poskuse s slepimi, zelo podobne tistim, ki so jih opravljali pol stoletja pozneje. Osebe, ki jih je proučeval, so bile sposobne tako z dotikom kot iz razdalje prepoznati barve in oblike predmetov ter brati natisnjeno besedilo. Že tedaj je odkril, da je paraoptično gledanje mogoče ne samo z rokami, temveč tudi z drugimi deli telesa in se lahko razvije z urjenjem.

Med poskusom je Romains preprečeval vmešavanje normalnega vida in tudi telepatije, in že tedaj pravilno ugotovil, da gledanje s kožo ni sposobnost, kakršni sta telepatija ali jasnovidnost, ampak nekaj, kar se bistveno razlikuje od klasičnih parapsiholoških pojavov. Trdil je, da je zunajmrežnični vid značilen za vse ljudi; to je pojasnjeval s fiziologijo in postavil domnevo o obstoju epidermičnih celic – imenoval jih je ocele – ki imajo vlogo miniaturnih oči razmeščenih po koži. Ta domneva se je pozneje izkazala za zmotno, toda Romains je bil pravzaprav prvi, ki je uspešno eksperimentiral z gledanjem brez oči.

Toda kot se je v zgodovini že pogosto zgodilo, so kolegi znanstveniki Romainsa in njegovo knjigo zasmehovali, zato ni mogel več najti poskusnih oseb. Razočaran je raziskovanje opustil in se posvetil pisanju. Toda še ko je živel, je doživel obnovo svojih raziskav najprej v Sovjetski zvezi in potem tudi v svoji Franciji, kjer je od leta 1966 ta pojav proučevala Yvonne Duplessis.

Čeprav je Romains kot prvi začel dermooptično gledanje sistematično proučevati, pa to ni bilo povsem neznan pojav. Že v sedemnajstem stoletju je znani angleški fizik in kemik Robert Boyle (1627–1691) poročal o slepem človeku, ki je prepoznaval barve z dotikom, v knjigi Fizični pojavi misticizma pa oče Thurston navaja kot zgled Američanko, ki je oslepela zaradi hudega psihičnega pretresa in “videla” z zatiljem, ter primer povsem slepe in gluhe Angležinje iz leta 1871, ki je videla z obrazom in desno roko. Znani italijanski znanstvenik Cesare Lombroso je opisal primer histerične ženske, ki je bila v stanju somnambulizma sposobna brati z dlanmi celo v temi. Že v 19. stoletju je v Franciji dr. Pigeaire pisal o svoji hčeri, ki je v somnambulnem transu z zavezanimi očmi brala knjigo prekrito s stekleno ploščo.

Brazilski znanstvenik Manuel Shaves iz Sao Paula je v tridesetih letih dvajsetega stoletja proučeval 400 slepih pacientov in poročal, da jih je več kot deset zmoglo s kožo razlikovati barve. Približno v istem času je kašmirski fakir Kuda Bux prikazal gledanje brez oči pred indijsko medicinsko komisijo. Pri testiranju so mu na oči položili kepe testa, čeznje folijo in nazadnje še večplastni povoj, toda brez težav je bral iz knjig. Podoben prikaz je Bux priredil leta 1938 v Montrealu v Kanadi, leta 1945 med bivanjem v Združenih državah Amerike pa je s skrbno prekritimi očmi celo vozil kolo čez prometni Times Square v New Yorku.

Znanstvene razlage nenavadnega pojava

Pri poskusu, s katerim naj bi dermooptično in paroptično videnje znanstveno razložili, se je posebno izkazala Yvonne Duplessis. U Centru za razsvetljevanje (Centre D’Eclairagisme) u Parizu je opravila veliko uspešnih poskusov s slepimi in videčimi prostovoljci. O izsledkih teh raziskav je poročala na prvi Mednarodni konferenci psihotronike, ki je bila leta 1974 v Parizu. Predvsem je poudarila razlike med tem pojavom in zunajčutnim zaznavanjem. Številni znanstveniki, ki so se ukvarjali predvsem s klasičnimi parapsihološkimi pojavi, so dermooptično in paroptično gledanje zmotno uvrščali v to kategorijo zato, ker so si nekateri zunanji vidiki teh pojavov včasih podobni.

Na primer: številne senzitivne osebe in mediji so bili sposobni v posebnem stanju brati besedila, zaprta v neprozornih ovojnicah, in pri tem uporabljati svojo jasnovidnost, ki so jo že dokazali tudi drugače. Nekatere osebe, ki so bile zmožne dermooptičnega gledanja, kot je bila Roza Kulešova, pa, nasprotno, sploh niso imele posebnih parapsiholoških sposobnosti.

Yvonne Duplessis tudi poudarja, da so parapsihološki pojavi, kot sta telepatija in jasnovidnost, kažejo ne glede na razdaljo, pri dermooptičnem gledanju pa je nujno, da je oseba v stiku z vzorcem, pri paroptičnem gledanju pa, da je v njegovi bližini. Medtem ko so pri paranormalnih pojavih uspehi urjenja nenadarjenih oseb dokaj skromni, pa se v dermooptičnem in paroptičnem gledanju lahko izurijo tudi povprečni ljudje. Odstotek uspešnosti v poskusih z paranormalnimi pojavi je opazno manjši kot pri osebah, ki so se urile v gledanju brez uporabe oči. Pri poskusih s paranormalnimi pojavi se izidi težko ponovijo, pri gledanju brez uporabe oči pa ostajajo stalni. Informacije se pri paranormalnih pojavih pridobivajo »intuitivno«, ker oseba ve za dejstva, ki jih ni mogla spoznati po normalni poti, pri gledanju brez uporabe oči pa poteka presojanje na podlagi nekaterih vtisov. Poleg tega jasnovidna oseba dobi celotno informacijo, na primer, kateri predmet je v zapečateni ovojnici, in se najpogosteje ne zaveda podrobnosti, pa pri dermooptičnem gledanju dobi nekatere vtise in po njih sklepa, kaj opazuje. Tako recimo barve sprožajo pri ljudem različne tipne vtise, kot so gladka, spolzka, lepljiva, hrapava itn. In naprej: pri jasnovidnosti in telepatiji se oseba ne zaveda, kdaj uganjuje in kdaj ne, na primer karte, ki je ne more videti, pri deromooptičnem gledanju pa občuti povsem natančne vtiste, če jih ni, pa to tudi ve.

Če povzamemo: pri paranormalnih pojavih se informacije pojavljajo zunaj čutnih poti, gre za drugačno vrsto občutljivosti.

Duplessisova poudarja, da čeprav se pojav imenuje “gledanje” pravzaprav ne gre za to, ampak za občutke, ki niso vidni, ampak najpogosteje dobljeni s tipom ali na podlagi razlike v toploti, in jih šele zavest osebe razloži, kaj so. Zato pritrjuje prof. Novomejskemu, ki je namesto o gledanju govoril o dermooptični občutljivosti in je pojav skušal razložiti fizikalno. Novomejski in sodelavci so domnevali, da subtilni vtisi toplote, hladnega, gladkega, hrapavega in podobni, ki jih sproža barvni vzorec, nastajajo zaradi medsebojnega delovanja infrardečega sevanja, ki ga oddajajo dlani osebe in barvna površina, pri tem različne barve oddajajo različne količine toplote glede na infrardeče sevanje roke. In res, natančne toplotne meritve med dlanmi oseb in vzorcem barve so pokazale razlike, odvisno od barve vzorca.

Čeprav so nekatere raziskave pokazale, da svetloba lahko vpliva na dermooptično gledanje, je bilo to gledanje uspešno tudi v temi. Pokazalo se je, da so v tem udeležene tudi mehanične sile. Pri poskusih Yvonne Duplessis so poskusne osebe z eno roko otipavale barvni vzorec, z drugo pa stiskale natančen dinamometer. In čeprav se jim je zdelo, da vsakič stiskajo dinamometer z enako močjo, pa so bili njihovi stiski pri različnih barvah vzorcev različni.

Če upoštevamo vse dejavnike – svetlobne, električne, magnetne, toplotne, mehanične in tudi fiziološke in psihološke, za katere so med poskusi ugotovili, da sodelujejo pri dermooptičnem gledanju, je jasno, da za ta pojav ni preproste razlage in da vse dozdajšnje razlage upoštevajo samo nekatere njegove vidike. Popolnejši odgovor bodo dale samo prihodnje raziskave.

Tudi poskusi Yvonne Duplessis so pokazali, da si je to sposobnost mogoče pridobiti. Poudarja, da lahko razvoj dermooptične občutljivosti primerjamo z razvojem glasbene občutljivosti, med katero se postopno izboljšuje posluh ali slikarske občutljivosti, ki pelje k vse subtilnejši uporabi barvnih odtenkov. Med urjenjem se osebe postopno usposabljajo, da čedalje natančneje razlagajo tipne, toplotne in druge vtise, ki jih prejemajo.

To nas vrača k vprašanju o gledanju, pri katerem ni treba uporabljati oči. Žal se številne optimistične napovedi glede ublažitve težav slepih niso uresničile. Raziskave so se postopno opuščale in urjenje gledanja brez uporabe oči se ni uveljavilo, čeprav so se nekateri za to zelo prizadevali. V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je Američan Lloyd F. Hopkins razvil program urjenja dermooptičnega videnja in objavil priročnik, s katerim naj bi pomagali slepim, vendar žal posebnega odziva ni bilo.

Milan Gligorijević-Gaon, objavljeno v revije AURA št. 236, april 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com