»Važička!« »To si ti! Kaj sem pa jaz?«

»Boječka!« »To si ti! Kaj sem pa jaz?«

Spomin, ki je privrel iz otroštva, ko sem premišljevala o zrcaljenju naših lastnosti. Tako so od ene k drugi iz ust letele različne otroške obsodbe. In ko ti je najbolj važna sošolka zabrusila, da si važička, si je kriče odgovarjala z istim stavkom. Ali bi ga lahko uporabila še danes? No, prav takšnega res ne, da ne bi bilo preotročje, ne pomeni pa, da ni resničen. V angleščini pregovor: »It takes one to know one,« zelo lepo razloži, da imamo neko lastnost, ki jo obsojamo pri drugemu, tudi sami. V slovenskem jeziku nam je na voljo podoben pregovor: »Vsak po sebi čevlje meri.« To pomeni, da v drugih vidimo nekaj svojega, četudi se tega zavedamo ali ne. Preprosta življenjska resnica, ki pa prepogosto ostaja spregledana.

Kar vidimo, pogosto nočemo zares videti

Če se odločite in se, na primer, dva tedna skrbno opazujete, o čem se pogovarjate s prijatelji, sodelavci in družinskimi člani, boste lahko iz pogovorov kmalu prepoznali, katere značilnosti pri drugih obsojate in katere občudujete. Pozorni ste lahko na to, koliko časa v pogovoru namenite temam, ob katerih se počutite dobro, in koliko časa pogovoru o bolečih in negativnih stvareh, koliko časa tarnate in koliko časa »pometate pred pragom drugih«.

S svojimi besedami opisujemo svoj pogled na svet, kot ga vidimo skozi svoja čustvena očala. Lastnosti, ki jih pri drugih občudujemo ali zaničujemo, so del nas. Tudi tiste najlepše ali najgrše. »To pa že ne!«, se pogosto oglasi um in si hitro razloži, da: »Takšen(na) pa že nisem!« V resnici je to le strah, ki se oglaša iz naših skritih globin. Na splošno se bojimo prepoznati vse svoje lastnosti, tako negativne kot tudi pozitivne. In vendar, ko si dovolimo videti svojo negativno (senčno, grešno, bolečo) stran, se nam odpre vid tudi za pozitivne lastnosti (ki jih navadno teže vidimo). Kolikor bolj smo nezadovoljni s seboj, bolj nas je strah biti, kar smo, bolj obsojamo sebe in druge … in nasprotno. Bolj ko smo zadovoljni sami s seboj, lepši se nam zdi svet.

Opazujmo, kar vidimo

Ljudi okoli sebe si lahko hvaležno »sposodimo« kot zrcala. Opazujemo jih in si dovolimo občutiti, kaj nam podobe drugih zrcalijo v naši notranjosti. Neredko je odsev boleč – ker je po navadi spomin na preteklost, ki se ga lahko zavedamo ali ne. Zrcalo nam pokaže, kateri del sebe je treba ozdraviti, katere rane zaceliti, komu odpustiti (predvsem prav sebi). Stvari in lastnosti, ki nas najbolj razburjajo, potrebujejo našo pozornost, naš topli objem. V njih sta naša šibkost in naša moč. Ta del sebe je treba prepoznati in ponotranjiti, a ne z občutkom krivde in obsojanjem sebe, temveč z nežnostjo, rahločutnostjo in razumevanjem. Če imate občutek, na primer, da vas ljudje ne spoštujejo, o tem ves čas govorite in se jezite, si vzemite nekaj časa in se osredinite vase. Kateri del v vaši notranjosti vam to zrcali? Se sami ne spoštujete? Ali morda tudi vi ne spoštujete drugih? Ne da bi občutili krivdo, obsodbo in manjvrednost si dovolite občutiti svojo resnico.

Sama sem več let obsojala ljudi, ki so besno stresali svojo jezo na druge, fizično ali verbalno. Ko sem opazila, kako se čustveno odzovem na bes drugih (vedno le z umikom v notranjost), sem ugotovila, da mora biti vzrok v meni. Nikoli se nisem imela za jeznega človeka in vedno sem bila pozorna na način izražanja … nato pa sem spoznala, da svojo jezo le zanikam. Delala sem se, da je ni, to pa je bilo daleč od resnice. Vsak človek čustvuje s celotnim spektrom čustev in tako je prav! Tudi jeza je dobrodošlo čustvo s svojim sporočilom. Dokler si nisem odkrito ogledala sebe, ko sem videla bes v drugih, nisem mogla stopiti na pot ozaveščanja svoje jeze in sprejemanja sebe, ker jezo čutim. Videla sem, da obsojam čustvo, ki je prav primerno, če je izraženo ob pravem trenutku in na pravi način. Jeza torej ni »negativna«, je le eno izmed čustev. Samo je. Jo lahko še obsojam? Ko sem v stiku s seboj ne, to pa seveda ni vsak trenutek. Še zmeraj se dogaja, da slišim svojo obsojajočo misel ali besede in vedno znova ugotovim, da se še spotikam ob obsodbe in da je tudi to prav. Človek sem … v svoji nepopolnosti sem popolna.

Kaj občutimo, ko vidimo pozitivno?

Ko nam oseba zrcali pozitivne lastnosti, te neredko opazujemo z zavidanjem ali razočaranjem, saj mislimo, da jih sami nimamo. Vendar se motimo – tudi te lastnosti so v nas, le da so za zdaj še skrite našim očem. Naša nizka samopodoba, ki je zasidrana v umu, nas tiho prepričuje, da smo vredni manj kakor oseba, ki jo opazujemo in v kateri vidimo uspešnost, lepoto, slog, ustvarjalnost … Lastnosti, ki jih občudujemo v drugih, so zmeraj navzoče tudi v nas, le naše ranjeno čustveno telo, ki nakazuje ločenost od naše prave biti nam preprečuje, da bi jih videli. Zaradi preteklih izkušenj, besed ali dejanj okolice smo začeli verjeti, da smo manj kot čudoviti in izjemni, ter mislimo, da moramo biti čim bolj podobni ljudem v okolju, da bomo sprejeti.

Sprva smo skušali ustreči staršem, zatem drugim bližnjim, sošolcem, učiteljem, trenerjem idr., še pozneje sosedom, sodelavcem in navsezadnje partnerjem. Če smo slepo sledili usmerjanju in zahtevam okolja, potem se je naša duša začela izgubljati, naš um je zasenčil srce in to občutimo po bolečih čustvih ob doživljanju okolja. Četudi obsojamo grda dejanja ali pa hrepenimo po čudovitih lastnostih, je v ozadju ranjenost naše duše, ki kliče po ozdravitvi.

Ko vidimo pozitivne in lepe stvari, jih skušajmo v sebi občutiti takšne, kot so – pozitivne in lepe, ne da bi čustveno obtoževali sebe in občutili pomanjkanje, nezadostnost. Če nam uspe občutiti pozitivna občutja, verjeti, da so del nas, četudi jih v tem trenutku še ne zaznamo, začnemo s tem zdraviti svojo notranjost. Ko lahko ob doživljanju lepote in ustvarjalnosti okolja le s hvaležnostjo opazujemo, se v našem življenju začnejo neverjetni premiki. Počasi začnemo tudi v sebi prepoznavati lastnosti, po katerih smo prej hrepeneli.

Z nepopolnostmi smo popolni

Vse naše lastnosti, v kar verjamemo, kako se vedemo, v čem uživamo itn., so naše. Če nam uspe vzljubiti popolnoma celoten spekter lastnosti, potem vzljubimo sebe in si prosto dopuščamo, da smo, kar smo. Z opazovanjem drugih si lahko z zavedanjem lepo pomagamo prepoznati sebe in si dati vrednost.

Ko gledamo ta naša človeška zrcala in druge presojamo s svojega stališča, to vedno počnemo iz svojih izkušenj. Če smo povezani s seboj in resnično v sedanjosti, stvari samo so. Občutimo jih v srcu in ne presojamo, ne obsojamo, ne hrepenimo, ne občutimo manjvrednosti itn.

Obsojanje sebe in drugih je boleče. To počnemo prepogosto, in ko to prepoznamo, se obsojamo še zaradi tega, ker obsojamo. Nekje moramo torej izstopiti iz tega začaranega kroga trpljenja. To lahko storimo tako, da stopimo korak nazaj in se pogledamo celostno. Opazujte se, in ko začne um presojati in obsojati sebe ali druge, se skušajte temu nasmejati. V resnici je to ranjeni otrok, ki vpije »To si ti! Kaj sem pa jaz?« in hrepeni po objemu, ki bi mu dal vedeti, da je popoln in ljubljen, prav takšen, kot je.

Vaja

• Na list papirja napišite ime osebe, ki vas spravlja ob živce ali je ne marate. Zapišite si njene lastnosti, ki vas najbolj razburjajo.
• Te lastnosti poiščite pri sebi. Četudi v vašem umu lahko poteka pogovor o tem, da teh lastnosti nimate, si vzemite čas in bodite iskreni do sebe. Izbrali ste si lastnosti, ki vas vznemirjajo – nekaj torej mora biti v vas, kar ta čustva sproža.
• Ko ste lastnosti v sebi prepoznali, jih sprejmite kot del sebe in si odpustite vsakršno obsojanje sebe ali drugih. V mislih si lahko predstavljate, da so posamezne lastnosti kot ledene sveče, ki jih vaše sprejemanje in topel objem popolnoma raztopi.
• Znova pomislite na osebo, ki ste si jo izbrali v začetku vaje. Ali vas misel nanjo še zmeraj tako močno razdraži? Če ste opravili vajo z vso predanostjo, potem bi morali občutiti vsaj majhno spremembo v odnosu do te osebe in navsezadnje tudi do sebe.

 

Katerina Jazbec, objavljeno v reviji AURA, marec 2011, št. 259

Fotografija: Bigstockphoto.com