Zdravilne lastnosti glasbe pa so poznali že v davnini. Glasbo so uporabljali za čiščenje zavesti; spoznali so, da bolezen napade samo tam, kjer je šibkost, ta pa najpogosteje izvira iz pomanjkanja ravnotežja ali nečistoče v telesu, umu ali duševnosti. Eden od najčudovitejših učinkov glasbe je izkoreninjenje tesnobe in nemira.

S proučevanjem glasbe narodov, plemen in ras lahko dobimo jasno predstavo o motivacijah, željah in prioritetah posameznikov. Glasba, ki jo ljudje poslušajo, pove veliko o tem, kakšni so. Zvoki delujejo kot spodbude, ki prebujajo miselni proces in osvobajajo energije, uskladiščene v podzavesti. To je tudi vzrok za zaskrbljenost v današnjem svetu, v katerem obstajajo številne agresivne zvrsti glasbe. Tako kot Beethovnove simfonije osvobajajo um poslušalcev, tako silovite rušilne vibracije nekaterih sinkopiranih ritmov sprožajo podzavestne nehotne odzive, ki zaradi fenomena resonance zavibrirajo in sprožajo uničujoča in nasilna čustva. Cyril Scott, avtor dela Glasba: njen skrivni vpliv skozi stoletja, meni, da nenasitna narava sinkopiranega ritma odbija vsako duhovno in vzvišeno vsebino in namesto tega pretirano vzdraži živčevje, posledica pa je pešanje zbranosti in samonadzora.

Glasbeno onesnaženje

Dandanes je glasba navzoča povsod: na ulicah, doma, v lokalih, trgovinah, pisarnah, na javnih prevozih sredstvih, v prodajalnah … Čeprav je glasba eden od najmočnejših dejavnikov in spodbujevalnikov družbenih sprememb, se brezobzirno uporablja kjer koli z vso močjo decibelov. Običajna glasba prebuja predvsem človeške strasti. Ko mladi ljudje takšno glasbo zaslišijo, so pripravljeni na vsakršne pustolovščine in podvige, saj jih glasba vznemirja. Čutni užitek, denimo, ki ne pozna meja in ni pod nadzorom zavesti, lahko povzroči celične okvare, pa tudi zelo hude bolezni. V zahodni kulturi zaskrbljujeta naraščanje števila samomorov in razširjenost depresije med mladimi.

V knjigi Vaše telo ne laže objavlja dr. John Diamond izsledke svoje raziskave o posledicah, ki jih ima glasba na rastline in človeško telo. Meril je mišične odzive pacientov med poslušanjem različnih vrst glasbe in po delu s stotinami ljudi ugotovil, da poslušanje rokovske glasbe pogosto povzroči mlahavost vseh mišic v telesu. Ker je vsaka od večjih mišic v telesu povezana s katerim od notranjih organov, to pomeni, da veliko popularne glasbe, ki smo ji vsakdan izpostavljeni, škoduje tudi vsem telesnim organom. Nenaravni ritem rokovske glasbe in njena visoka raven šuma povzroča v človeku slabost in mlahavost ter zmanjšuje telesno moč.

Zavestno ali nezavedno poslušanje materialno onesnaženih zvokov, ki polnijo sodobni svet, ustvarja splošno avtosugestijo zapuščenosti, nasilja, nevarnosti in bede. Življenje ljudi, ki jih hromi strah, postane tako reven prostor, kar najbolj zmanjšan zaradi bivanjske tesnobe, ki izvira iz pomanjkanja intuitivnega znanja.

Glas srca

A vse le ni tako brezupno: vse več ljudi, ki se ukvarja z duhovnostjo, in ljubiteljev glasbe se obrača k akustični, prijetni glasbi – takšni, ki godi duši. To med drugim potrjuje tudi razmah kulture petja kirtanov – kongregacijsko petje v božjo slavo, ki postaja zadnje čase zelo priljubljeno v ZDA.

Glasba, ki umirja, navdihuje in nas vzradosti, pušča pečat na miselnem procesu – in to se potem prenaša na srce –, tolaži in izboljšuje svet. Ljudje si zaželijo da v sebi in okrog sebe ustvarijo odsev lepote, spokojnosti, zdravja, dobrote in čistosti, ki so jo občutili v glasbi. V stanju duševne spokojnosti se duh nasprotovanja ne more izraziti. Tako poslušanje zvokov, ob katerih se porajajo misli na telesne in moralne vrline, lahko podpre doseganje teh kakovostnih lastnosti. Helena Caya  v svoji knjigi Iz zvoka izvira svetloba ugotavlja: »Bolj ko je glasba nežna, več ljubezni prenaša.« Resnična moč ni prehodno stanje vznemirjenja, ki porablja naše živčne rezerve, temveč je blaga, nepremagljiva energija, bleščeča in močna obenem.

Obredna, meditativna, duhovna in pobožna glasba nas lahko zdravi in ponuja rešitev za uničevalne in neuravnotežene vplive, h katerim se nagiba naša civilizacija. Glasba nam lahko pomaga odkriti glas srca in nas popelje v višje sfere življenja – tiste, iz katerih izviramo, ne glede na raso in vero. Tako se pokaže njena prava vloga; odkrivamo glasbo duše, ki povezuje eno človeško bitje z drugim, tako da ljudi oskrbi s sredstvi za odkrivanje njihove izvorne duhovne identitete. Navsezadnje glasba tudi ponuja sredstva za ustvarjanje razmerja med notranjim bitjem in popolno celoto, ki je Božanstvo, saj je glasba duše njen sestavni del.

Notranji zvok – šabd

Patrick Bernard, učenec duhovnega učitelja Šrile Prabhupade, ustanovitelja gibanja za zavest Krišne, v svoji knjigi  Glasba kot joga piše o notranjem zvoku, imenovanem šabd. »Šabd, notranji zvok,  je nematerialna vibracija, obdarjena s sposobnostjo osvobajanja sil, spečih v nas že od vekomaj. Vsi smo podedovali te skrivnostne energije in vsi jih premoremo. Ne glede na to, kje je posamezna duša v svoji evoluciji, ima moč in pravico, da prebudi svoje psihične in duhovne sposobnosti. Po zaslugi šabda – izvirnega notranjega zvoka, – naše prebujene skrivnostne energije razpletejo središča naših eteričnih teles in razvežejo čakre, ki so zaradi življenja v neskladju z ritmom življenja postale nekoristne in nedejavne. Duhovna zvočna vibracija – mantra pripelje do tega, da notranji šabd skladno zavibrira. A šabd je edina sila, ki nas lahko ozdravi iluzije (maje) in  premog materije preobrazi v diamante duha.«

Podobno je ugotovil kvantni fizik David Bohm, Einsteinov učenec. V nekaterih od svojih najpomembnejših člankov je pisal o holografskem vesolju in pozival k novemu redu v fiziki. Meni, da je tisto, kar se zdi kot stalen, trden, otipljiv, vidljiv in slišen svet, pravzaprav slepilo. Če je materija dinamična, minljiva, kalejdoskopska in se neprenehoma giblje, ne more biti resnična.

Po Vedah je resnični svet prehoden in minljiv, na drugi strani tega sveta minljivosti pa obstajajo izhodiščni, temeljni red, matrica močnejše resničnosti. Vedski spisi utrjujejo prehodno naravo materije, in to je pokazala pred nedavnim tudi sodobna fizika. Kot piše v Bhagavadgiti, hinduistični knjigi modrosti, ki je del sanskrtskega epa Mahabharate: »Nenehno, dan za dnem, dan vzide in vsakič se nešteto bitij vrača v življenje. Nenehno, noč za nočjo, noč pada in z njo nastopi njihovo uničenje, na katerega bitja nikakor ne morejo vplivati. Vendar pa obstaja tudi drugi svet, večen, zunaj dveh stanj materije, vidnega in nevidnega. Vrhovni, popolni svet, ki nikoli ne propade; in kadar vse v vesolju izgine, ostaja nedotaknjen.«

Nematerialni zvok šabd, ki označuje absolutno zavest, ima moč, da pogojeno bitje vpelje v samo središče nevidne resničnosti, ki trajno obstaja zunaj telesnih, mentalnih in intelektualnih čutnih opažanj. Zvok vsebuje ključ za skrivnosti življenja in za ohranjanje univerzuma. Ugotovljeno je tudi, da je zvočna vibracija najboljši način, da se človek osvobodi materialne pogojenosti in ujetosti.

Transcendentalne resonance je mogoče slišati s poslušanjem in petjem svetih zapovedi (šabd-brame) ali katerih koli drugih svetih spisov, kot je denimo Čilarn-Balam, Knjiga nad knjigami, duhovno bogastvo predkolumbijskih narodov. Te dejavnosti omogočajo, da notranji šabd živih bitij zavibrira in jih reši blokad, ki jih zapirajo v meje fizičnega sveta. Kot navaja Srimad Bagavatam: »Absolut prebiva v srcu vsakega bitja v obliki nadduše; On prečiščuje srce, ki vse močneje uresničuje neomajno zahtevo, da v kupu fizičnih želja razbere Njegovo sporočilo.«

Vsakič ko človek posluša ali izraža to zvočno vibracijo, duša notranjega boga izpolnjuje svojo osebno navzočnost v obliki zvoka, ki vsebuje celotno njeno kapaciteto. Sama ta kapaciteta, ta moč lahko osvobodi notranje bitje vseh njegovih motenj in zavor. Stanje sreče, ki neogibno sledi, pomeni izjemno in nepozabno izkušnjo.

To osvobajajočo šabd-bramo razkrivajo vsa velika razodetja namenjena prebujanju in dvigovanju človeške duše. Ni pomembno, ali ta blagodejna razodetja izhajajo iz zahodnih ali vzhodnih civilizacij. Izkušnja duhovne zvočne vibracije izzove močno spremembo v srcu posameznika. S tem postopkom ljudje postopno razvijejo svojo potencialno zavest in obnavljajo stik z naddušo v svoji notranjosti. Takrat se znova zavedo, da so v resnici povezani z vsem, kar jih obkroža, z oceani, gozdovi, gorami in ravninami. Doumejo, da je škoda, ki je bila storjena kateremu koli vidiku stvarstva, pravzaprav škoda, narejena njim samim.

Mantra je zvočna struktura z močjo

Ne glede na naša verovanja in prepričanja je vselej mogoče izbrati zvočno vibracijo, ustvarjeno z eno od znanih frekvenc, in jo uporabiti za svoj duhovni razvoj. Ko pojemo sveto ime, ne glede na to, kateri tradiciji pripada, se zdi, ko da bi ustavili delovanje uma in čutil, ter doživljali srečo, ki je beseda ni more opisati. Občutimo spokojnost in radost, prežeto z lepoto življenja. Hindujci verjamejo, da ima ta prvotna vibracija moč, da nas reši iz kroga umiranja in rojevanja ter nas usmerja na pot k domu, miru in svetlobi.

Sanskrtska beseda mantra v prevodu pomeni mentalna osvoboditev. Ta zvok ali kombinacija zvokov osvobaja um njegove pogojenosti s svetom in omejitev. Lama Anagarika Govinda opredeli mantro kot »arhetipske zvoke in verbalne simbole, katerih izvor je v sami strukturi človekove zavesti; porojene so iz kolektivne in vsenavzoče človeške izkušnje ter prilagojene posameznim kulturnim in religijskim tradicijam.« Mantre najdemo v vseh kulturah, tradicijah in verstvih in niso izključna odlika vzhodnjaškega sveta. Mantra je zvočna struktura, katere modulacija vsebuje potrjeno moč. Indijska mantra je oblikovana iz določenega števila znakov sanskrtske abecede – vseh je petdeset – ki se imenuje devanagari ali jezik bogov. Mantra omogoča umu, da se osredotoči. Večina manter, uporabljenih za meditacijo, je izbrana iz množice imen, ki ponazarjajo prvobiten zvok. Ponavljanje takih manter imenujemo džapa. Zelo veliko učiteljev je podprlo vedski nauk in poudarjalo, da je džapa še zlasti priporočljiva za našo zdajšnjo dobo kot resnična pot do samospoznanja. Šri Čaitanya Čaritamrita navaja: »V zdajšnji dobi, dobi kali, petje in ponavljanje svetih imen, džapa, pomeni pravo tehniko za doseganje razsvetljenja. Džapa se imenuje jugadarma ali sredstvo za doseganje rešitve v tem posebnem kozmičnem ciklu, kali jugi.

Ne glede na to, kateri veroizpovedi pripadamo, lahko pojemo sveto ime. Tako lahko musliman poje ime Alah, kristjan ime Kristus, hindujec ime Krišna, Narajana ali Rama, budist ime Buda. Petje in poslušanje svetega imena nam omogoča, da izkusimo samo bistvo svetega imena in izkušamo nektar nesmrtnosti.

Petje svetega imena priporočajo tudi biblijske knjige. V Psalmih piše, naj to ime opevamo in slavimo. »Vsi narodi, ki si jih ustvaril, bodo stali pred Teboj, Gospod, in slavili Tvoje ime.« V Bibliji piše: »Kdor koli kliče Gospodovo ime, bo rešen.«

Petje svetega imena velja od nekdaj za pot do izvirnega in veličastnega uresničenja. Ko pridemo v stik z elektriko, občutimo njeno energijo, ne glede na to, skozi katero žico je stekla. Sveta imena imajo celotno moč vrhovnega bitja in niso namenjena izpolnjevanju posvetnih želja, temveč jih je treba prepevati iz resnične potrebe in z nesebičnim ciljem, umom in srcem,usmerjenima k najvišjemu idealu ljubezni. Hrepenenje po tej popolni ljubezni, ki ga spodbuja petje svetih imen, je eno najbolj močnih sredstev za prilagajanje naše vibracijske hitrosti tisti z višjih ravni, sicer nedostopni običajnim telesnim čutilom in sposobnostim umovanja.

Po Patricku Bernardu zvok predrami zavest človeštva. »Duša, ki drema v zibelki fizičnega sveta, se lahko v resnično življenje prebudi s pomočjo duhovne zvočne vibracije. Ta vibracija je najbolj navzoča v zvoku svetih imen, ki označujejo temeljno kozmično načelo. Ta božanska zvočna vibracija, ki ima moč, da prebudi uspavano dušo, je večna šabd-brama. Šabd-brama je bila prvotno sestavljena iz imena, dela in lastnosti najvišje stvarnosti. Duhovna zvočna vibracija pripelje do tega, da celotna notranjost bitja zavibrira skladno z ritmi vesolja. Ko vse celice v vesolju skladno zavibrirajo, brez  sebičnih želja in osredotočenosti zgolj na lastno voljo, se na vseh ravneh bivanja zasliši izjemna kozmična simfonija in vsa živa bitja znova odkrijejo večni ritem ljubezni, božansko melodijo glasbe duše. To je tudi namen evolucije.«

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA julija 2010, št. 251

Fotografija: Bigstockphoto.com