Znanstveniki in farmacevtske tovarne nas skušajo prepričati, da je naša usoda odvisna od dednih zasnov v naših genih. Geni naj bi določali ne samo naš videz in inteligenco, temveč tudi zdravje in vso našo naravo. Toda v resnici človek še nikoli ni bil tako nemočno izročen svojim genom. To je spoznal tudi britanski zdravnik dr. Albert Mason, ki je za nekaj časa zaslovel zaradi zmote drugega zdravnika.

Dr. Mason je s hipnozo zdravil nekega petnajstletnika zaradi bradavic. Primer je bil še posebno zahteven, ker je bila fantova koža po vsem telesu prej podobna slonji kakor človeški. Pod hipnozo mu je Mason izrekel posthipnotično sugestijo, da bo najprej ozdravela njegova desna roka, nato pa bo še vse telo dobilo normalno rožnato barvo. Teden dni pozneje je ozdravela koža desne roke, po nekaj nadaljnjih seansah pa tudi koža po vsem telesu. Odtlej je bil mladenič trajno ozdravljen.

Izkazalo pa se je, da mladenič sploh ni imel bradavic (napačna diagnoza njegovega domačega zdravnika), temveč je zbolel za kongenitalno ihtiozo, dedno boleznijo, ki je v tistem času veljala za neozdravljivo.

Ko je British Medical Journal objavil članek o zdravljenju dr. Masona, je to povzročilo senzacijo. Čeprav je Mason pozneje zdravil še druge paciente z isto boleznijo, uspeha s hipnozo ni več mogel ponoviti. Oviral ga je njegov dvom o moči hipnoze pri tej »neozdravljivi« bolezni, kajti prej, ko je misli, da zdravi bradavice, pa je bil uspešen.

»Kako je mogoče, da je človeški duh močnejši od genskega programa?« se sprašuje celični biolog dr. Bruce Lipton v svoji izjemni knjigi Inteligentne celice. Dr. Lipton je zaslovel kot profesor medicine na univerzi v Wiscontinu, v Združenih državah Amerike, kjer se je posvetil kloniranju celic. Toda njegovo osebno življenje se je razsulo, zato je opustil službo na sloviti univerzi, se podal na neznano visoko šolo na Karibih in tam predaval dvajset let. Neke noči, ko je premišljeval o vedenju celic, je doživel nenavadno kozmično aha-doživetje: »Nenadoma sem spoznal, da življenja celice ne določajo geni, temveč njeno fizično in energijsko okolje.«

To spoznanje je Brucea Liptona odvrnilo od najbolj opevanih temeljev biologije, genetičnega determinizma. Iz osebne krize ga je popeljalo v srečo globoko občutene duhovnosti. Lipton trdi: »Prepričanje, da smo občutljivi biokemični stroji, ki nas vodijo geni, mehča spoznanje, da smo pravzaprav mogočni ustvarjalci svojega življenja in svojega sveta.«

 

»Človek je Bog«

Obdan z živo, razgibano in čudovito naravo na Karibih, je začel celični biolog dvomiti o Darwinovi različici evolucije, da »pes žre psa«, in v osrednjo dogmo, da naše življenje določajo geni. Kajti: »Geni se ne morejo sami vključevati in izključevati.« Bistvo svojega večdesetletnega raziskovanja na področju celične biologije je povzel takole: »Ustvarjeni smo bili po božji podobi, zato moramo svojega duha znova uskladiti z Njegovim, če želimo izboljšati svoje fizično in psihično zdravje.« Nauk »nove biologije«, kot ga imenuje Lipton, se več ne prepira okoli dednosti ali pogojevanja, narave ali kulture, prirojenega ali pridobljenega, temveč priznava, da polno zavedajoči se duh prekaša oboje. »Našega telesa in razuma ne usmerjajo hormoni in nevrotransmitorji, ki jih uravnavajo geni,« piše Lipton v svoji knjigi, »temveč naša vera in prepričanja nadzirajo naše telo, naše mišljenje in s tem tudi naše življenje.«

In nič nam tega ne dokazuje bolj kot najmanjša življenjska oblika na tem planetu: celica. Bruce Lipton šaljivo pripoveduje o celici kot o »človečku«, kajti v človeškem telesu ni niti ene funkcije, ki že ne bi bila vsebovana v posamezni celici. Tako kot človek so se tudi celice sposobne učiti, shranjevati celične spomine in te potem predajati potomcem na podlagi izkušenj iz okolja, ki jih obdaja.

Celice so tudi popoln ideal timskega dela, ker večinoma delujejo v celičnih povezavah. Skupno delovanje bilijonov celic omogoča zelo diferencirana delitev dela, ki je vprogramirana v genu vsake celice. Ta telesni mehanizem je povsod, ker je temelj evolucije. Ne ovirajo ga niti genske razlike med vrstami. Res je, da takšne razlike obstajajo, toda na ravni celice jih ni.

Poleg tega so novi izsledki raziskovanj v genetiki ovrgli tudi dogmo, da geni lahko preidejo samo na neposredne potomce nekega organizma. Izmenjava genskih informacij s prenašanjem genov ne poteka samo med pripadniki iste vrste, temveč se ti prenesejo tudi med pripadnike različnih vrst. Tako se evolucija pospešuje, ker lahko organizmi prevzemajo izkušnje, ki so jih pridobili drugi. »Glede na gensko izmenjavo ne moremo več pojmovati organizmov kot bitij, povsem ločenih drugo od drugega,« razlaga Bruce Lipton. Primernejše jih je pojmovati kot del enotnega organizma, ki obsega vse, kar je živo – kot celico v neskončnem božjem telesu. Lipton provokativno piše: »Ali si ne prizadevam dopovedati, da je človek Bog? Da, prav to želim povedati.«

Genski raziskovalec ne verjame v enega boga. »Bog« se razodeva v neskončnih obrazih in oblikah – vse so med seboj povezane in lahko vplivajo druga na drugo – torej so v resnici eno.

 

Igre genov določajo vse

»Ker se zdaj zavedamo genskega prenosa med vrstami, so nevarnosti genske tehnologije še očitnejše,« svari Bruce Lipton: »Igračkanje z geni paradižnika se ne konča pri paradižniku, temveč nekako spreminja vso biosfero, razsežnosti tega pa še ne znamo ugotoviti.« In res: Raziskava, ki so jo opravili leta 2004 na ljudeh kaže, da geni iz gensko spremenjene hrane pri prehodu skozi prebavila zaidejo v koristne črevesne bakterije in jih spremenijo! Podobno je genska izmenjava med gensko spremenjenimi kulturami in naravnimi vrstami okolja pripeljala do nastanka izredno odpornih vrst superplevelov. »Proučevalci evolucije svarijo, da grozi človeštvu velika nevarnost, če ne bo spoznalo, da ima skupno gensko usodo in kako zelo pomembno je sodelovanje vseh živih bitij,« poudarja Bruce Lipton, ki je sam desetletje kloniral celice.

Geni niso grozljivi despoti, ki si za vsako ceno prizadevajo prenesti svoje dedne informacije na prihodnje rodove, kot nas skušajo prepričati darvinistični evolucijski biologi. Da močnejši neusmiljeno žre šibkejšega – da, celo mora ga žreti, da bi se tako zagotovilo preživetje najboljših genov – v tej obliki ne drži. Prav nasprotno: timsko delo ali sodelovanje temelji na načelu, da mora močnejši pomagati šibkejšemu, da dosežeta skupni cilj. To je bistveno sporočilo, ki nam ga že od začetka ponuja mati Zemlja.

To je v bohotni naravi karibskega otoka spoznal tudi Bruce Lipton. »Ko sem živel v tem rajskem vrtu, mi je pela harmonija življenja in ne boj za obstanek. Opažam, da sodobna biologija premalo poudarja pomen sodelovanja, ker na podlagi darvinizma preveč poudarja tekmovalnost.«

V svoji knjižni uspešnici Inteligentne celice Lipton opisuje, kako je omenjeno načelo sodelovanja, takoj po svojem znamenitem kozmičnem »aha doživetju«, praktično preveril na pisani druščini študentov medicine iz vsega sveta, ki so se, tako kot on, znašli na tej obrobni univerzi. Lipton, vajen neusmiljene tekmovalnosti na ameriških elitnih univerzah, je bil nenadoma obdan s študenti, ki ne bi mogli uspešno prestati »darvinističnega« selekcijskega procesa na ameriških univerzah. Temu primerno slabo so se odrezali tudi na uvodnem preskusu znanja, s katerim je Lipton preveril njihovo poznavanje celične biologije. Toda njegovo navdušenje nad učno snovjo in zanimanje za probleme svojih študentov, je navdihnilo tudi njih. »Opustili so ‘boj za preživetje’ in se zlili v tim, ki je skušal doseči, da bi vsi uspešno končali semester. Uspešnejši študentje so pomagali slabšim in tako so bili vsi boljši. Presenetila me je harmonija med njimi in prav ganljivo jih je bilo opazovati.« Prav tako presenetljiv je bil izid zaključnega izpita. Liptonovi »nesposobni« študentje so se odrezali enako dobro kakor študentje vodilnih ameriških univerz!

 

Osemdeset odstotkov DNK sploh ne obstaja!

Kako pomembna je bila v resnici gensko podedovana inteligenca teh študentov za njihovo dobro uspešnost? Kakšno vlogo ima DNK pri dednosti? Osrednjo vlogo, pravi poglavitna dogma biologije, ki se, čeprav že ovržena, še zmeraj poučuje.

Človeška dedna zasnova je spravljena v triindvajsetih dvojicah kromosomov vsake človeške celice, in sicer v zaviti vijačnici DNK. Ta malodane neskončno dolga proteinska molekula vsebuje vse gene, ki ustvarjajo človeka. Ali tiči v njih tudi skrivnost človeštva? Znanost je bila o tem prepričana, zato so začeli v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja raziskovalci izpeljevati projekt človeškega genoma, ki naj bi razkril vse človeške gene. Obljubljali so, da bodo premagali dedne bolezni enako kot druge civilizacijske bolezni, ker so bili prepričani, da lahko pri vseh kroničnih boleznih zasledimo povezavo z geni ali odkrijemo domnevne vzroke.

Namesto tega je znanstvenike pričakala »kozmična šala« (Lipton), in pretreseni od njenega učinka se genetiki še do danes niso opomogli. Namesto 120 000 genov, kolikor so jih pričakovali raziskovalci, so jih v celotnem človeškem genomu našli samo približno 25 000! Izkazalo se je, da več kot 80 odstotkov DNK sploh ne obstaja, čeprav so bili znanstveniki prepričani o nasprotnem! Hud udarec, še zlasti za farmacevtsko industrijo. Bruce Lipton je posledice tega znanstvenega spoznanja povzel takole: »Preprosto ni dovolj genov, da bi z njimi lahko razložili vso neskončno kompleksnost človeškega življenja ali pojasnili človekove bolezni.«

V resnici je mogoče dednim zasnovam pripisati le pet odstotkov rakavih in srčnih obolenj. To velja tudi za raka dojk, čeprav so svoje čase veliko govorili o genih, ki naj bi ga povzročali.

Nobelov nagrajenec in genetik David Baltimore je celo priznal: »Če ne bomo našli več genov, bomo morali dopustiti tudi to, da človekova nedvomna večja kompleksnost v primerjavi s črvi in rastlinami ne temelji na več genih.« Želite primer? Primitivna glista (nematoda) je sestavljena iz natančno 969 celic, kljub temu pa je njen genom sestavljen iz 24 000 genov! Čeprav ima človeško telo petdesetkrat več celic, pa ima človeški genom le 1500 genov več kot genom primitivne gliste.

Če se ozremo nazaj, bi lahko Bruce Lipton že prej ugotovil, da geni ne upravljajo življenja. Kot je znano, fiziološko upravljajo organizem možgani. In kje so v celici dedne informacije? V celičnem jedru. Ali so torej jedra celični »možgani«? – Niso, in to je pokazal preprost genetični poskus. Če bi bili celični »možgani« res v jedru, bi morala celica takoj umreti, če jedro odstranimo. Ampak to se ne zgodi. Če celici odstranimo jedro, celica še naprej deluje in komunicira, po približno dveh mesecih pa umre zaradi starosti, ker se ne more več deliti (obnavljati), saj ji za to manjka dedno gradivo iz jedra. Jedro celice torej niso celični možgani, ampak njene spolne žleze!

Kaj pa potem upravlja celico? To so vplivi od zunaj, ki povzročajo odzive v celični notranjosti. »Prava skrivnost življenja« (Lipton) je na stiku med notranjostjo celice in zunanjim okoljem in je debela sedemmilijoninko milimetra. To je celična »koža«, po kateri naše telo spreminja signale iz okolja v odzive.

Vse žive celice imajo membrano z enako triplastno strukturo, ki iz celične membrane ustvari »tekočo, kristalasto polovično lestvico z vrati in kanali« – biološko dvojnico računalniškega čipa. Znanstvenikom je že uspelo biološko membrano funkcionalno preobraziti v digitalno odbirni računalniški čip.

Bruce Lipton trdi (in dokazuje), da celičnega jedra ne upravljajo celični geni, temveč okolje. Vsaka celica ima namreč genialno celično »tipkovnico«. To so proteini v celični membrani, ki jo, odvisno od stimulacije, lahko naredijo prepustno ali neprepustno. Gre za tako imenovane receptorske proteine, torej »antene«, ki sprejemajo informacije iz okolja. Druge vrste proteini v celični membrani pa sprožajo ustrezne celične odzive, zato se imenujejo efektorski proteini. Tako kot ljudje ima tudi celica zaznavni in odzivni mehanizem, ki se inteligentno odziva na svoje okolje.

V zvezi s tem je treba omeniti tudi nova spoznanja o glikohranilnih snoveh, ko osem esencialnih sladkorjev skrbi, da je vsaka celica povsem »glikosilirana«. To se zgodi, ko se sladkor poveže z beljakovinami v tako imenovane glikoproteine, katerih »čepki« takoj prekrijejo vso površino celice (celično membrano) – to pa je temeljni pogoj za nemoteno komunikacijo med celicami.

Enako kot to počne naše živčevje delujejo tudi membranski proteini, ki usmerjajo življenjske procese v celici. Zato ni presenetljiva trditev Brucea Liptona, da so celične membrane celični možgani. In res: če celici odstranimo celično membrano, celica takoj umre.

Celična membrana opravlja še eno življenjsko pomembno nalogo: skrbi za to, da je celična notranjost zmeraj nabita negativno, celična zunanjost pa pozitivno. Tako varovalna celična membrana deluje kot izolacijska plast ali dielekrik, ki omogoča napetostni potencial med negativnim in pozitivnim nabojem. Ta pozitivna in negativno nabita napetostna polja lahko pojmujemo tudi kot jin in jang. Če ne bi bilo »izolacijske plasti« med celicami in njihovim okoljem, bi nastal kratek stik. Jin in jang bi se med seboj odpravila, in življenje, kakršno poznamo, ne bi bilo mogoče, saj temelji na dvojnem napetostnem polju med moško in žensko polariziranim energijskim potencialom. Tudi v tleh in zračnih plasteh je neskončno veliko takšnih finih napetostnih razlik (izolira jih energijska »koža«), da energija med nebom in zemljo lahko neovirano teče. Enako se dogaja v notranjosti živih organizmov. Z umetnim elektrosmogom se žal veliko teh naravnih napetostnih potencialov uničuje in tako načenja zdravje planeta in njegovih prebivalcev.

Nasprotno nabitje med celično notranjostjo in okoljem ustvarja iz celice »baterijo, ki se nenehno sama polni in potem je njena energija na voljo za biološke procese,« pojasnjuje Bruce Lipton v svoji knjigi.

Kaj je prava naloga celične membrane, je spoznal Lipton kot svoje »hevreka doživetje«. Prav tako je opazil analogijo med celico in računalniškim čipom, možgani vseh računalnikov.

Celična membrana in računalniški čip imata poleg enakega načina delovanja še nekatere druge skupne poteze. Kot pri računalniku tudi pri celici prihajajo informacije od zunaj. V tisti noči na Karibih se je Lipton preobrazil ne samo iz genskega raziskovalca, usmerjenega na celično jedro, v biologa, usmerjenega na membrano, temveč iz nevernega znanstvenika v »človeka, ki trdno verjame, da večno življenje transcendira človeško telo«. Pravi »da lahko krmilimo svojo biologijo enako, kot uporabljamo računalniški program. V naši moči je, da določimo, katere podatke bomo naložili v svoj bioračunalnik, tako kot izberemo, kaj bomo vtipkali v računalniški program. Ko bomo ugotovili, na kakšen način integralni membranski proteini uravnavajo biologijo, pa bomo postali kovači svoje usode.«

 

Iluzija materije

 Za kvantne fizike je vesolje sestavljeno samo iz energije in ničesar drugega. Ugotovili so, da so fizični atomi sestavljeni iz energijskih vrtincev, ki se nenehno vrtijo in vibrirajo. Vsak atom ima zanj značilen energijski vzorec. Vsaka materialna struktura – tudi mi, ljudje – pusti v univerzumu svoj energijski podpis. Zato duhovni učitelji v zvezi s karmo omenjajo »elektronski vzorec«, ki ga ima vsak človek, saj ga odtisne zanj značilna življenjska energija.

Podobno ima naše telo tudi edinstveno biološko identiteto, ki se kaže v identitetnih receptorjih na površju celic. So del imunskega sistema in odgovorni za to, da telo zavrne vsako tujo beljakovino.

Čim globlje gremo v materijo, tem manj je oprijemljivega. V tem primeru fiziki govorijo o »nejasni relaciji«. Struktura nekega navidez »trdnega« atoma je sestavljena iz nešteto majhnih energijskih vrtincev imenovanih kvarki in fotoni. Če atom opazujemo od daleč, je videti kot nejasna krogla, če se tej približamo, pa se razblini. Atomi so torej sestavljeni iz nevidne energije, ne iz oprijemljive materije. V temelju materije ne najdemo drugega kakor duha.

Za to spoznanje je dobil švicarski atomski fizik Carlos Rubbia leta 1984 celo Nobelovo nagrado (seveda »boga« ali »duha« po tehtnem premisleku ni omenjal). Rubbia je odkril matematično izračunljivo naravno konstanto, ki dokazuje, da je za nastanek ene same enote materije potrebna milijarda enot energije. Materija je torej nepredstavljivo zgoščena energija ali »zamrznjeni duh«, če se izrazimo nekoliko sproščeno. Posledično je duh (energija) primarni vzrok vsega stvarstva in vzrok ni materialni svet. To velja tako za nastanek svetov kot za prave vzroke bolezni.

Einsteinova znamenita formula E = mc² kulminira po celičnem biologu Bruceu Liptonu v spoznanje s hudimi posledicami: »Vesolje je nedeljiva, dinamična celota, v kateri sta energija in materija tako tesno prepleteni, da ju ni mogoče pojmovati kot neodvisni enoti.«

Če je materija sestavljena iz energije ali svetlobe, kako se potem sporazumeva življenje? S svetlobno energijo. To velja tudi za »antene« v celični membrani. »Receptorski proteini lahko sprejemajo tudi nihajoča energijska polja, kot so svetloba, zvok in radijski valovi,« piše Bruce Lipton. »Antene teh energijskih receptorjev vibrirajo kakor glasbene vilice. Ko se v energijskem okolju celice pojavi neko nihanje, ki pride v resonanco z antenami receptorjev, se spremeni naboj proteinov in oblika receptorja.« S tem je ovržena domneva, da lahko samo fizične molekule (kot na primer penicilin v zdravilu) vplivajo na celico. To spoznanje je znanstvena podlaga za učinkovitost energijske medicine.

Biološko vedenje se lahko veliko učinkoviteje uravnava z nevidnimi silami kot s kemičnimi dokazljivimi molekulskimi povezavami, kakor delujejo zdravila. Razlaga za to je na dlani: Preživetje organizma je neposredno odvisno od hitrosti in učinkovitosti prenosa signalov iz okolja. Neki elektromagnetni signal se lahko prenese s hitrostjo 300 000 kilometrov na sekundo (s svetlobno hitrostjo), difundirajoče snovi pa potrebujejo za to manj kot centimeter na sekundo.

V na stotine znanstvenih raziskavah v zadnjih petdesetih letih je bilo ugotovljeno, da te »nevidne sile« iz elektromagnetnega spektra močno vplivajo na vse biološke sisteme. Mednje sodijo mikrovalovi, akustične frekvence in celo na novo odkriti skalarni valovi. »Specifične frekvence in elektromagnetni sevalni vzorci,« navaja Bruce Lipton, »uravnavajo DNK in RNK ter sintezo proteinov, spreminjajo obliko in nalogo proteinov, nadzirajo gene, celično delitev, diferenciacijo celic, morfogenezo (proces, v katerem se celice združujejo v organe in tkiva), izločanje hormonov, tudi rast živcev in njihovo delovanje. Naravne sevalne vzorce pa smo po zaslugi sodobne brezžične komunikacijske tehnike preobremenili in spremenili z milijardkrat močnejšimi protinaravnimi elektromagnetnimi polji. Na podlagi teh znanstvenih spoznanj je očitno, da mobilni telefoni in podobna tehnologija ogrožajo zdravje vseh organizmov in ga bodo nazadnje tudi pokončali. Celice niso več sposobne komunicirati s svojim okoljem in vzdrževati svoje presnove, zato so rak in bolezni imunskega sistema logična posledica.

 

Čustva – govorica celice

Med najmočnejše nevidne sile, ki po Liptonu »uravnavajo vse biološko vedenje«, sodijo naše misli in čustva. Najvišja avtoriteta zaznavanja v takšnem kompleksnem sistemu kot je človeško telo, so možgani. Zato se morajo vse celice v svojih odločitvah podrediti odločitvam najvišjega poveljstva – možganov, četudi temu nasprotuje signal iz okolja. Posledično »energija duha (misel) po možganih neposredno vpliva na fiziologijo telesa,« razlaga Bruce Lipton. »Energija misli lahko neposredno spodbuja ali zavira nastanek celičnih proteinov z vsemi iz tega izhajajočimi nalogami.«

Toda misli delujejo fiziološko šele tedaj, ko so povezane z nekim čustvom. V svoji knjigi Molekule čustev opisuje Candace Pert svoje poskuse, ki razkrivajo, da človeški duh ni doma samo v glavi (kot menijo številni znanstveniki), ampak je s signalnimi molekulami porazdeljen po vsem telesu. Poleg tega je ugotovila, da duh, ki se zaveda samega sebe, s pomočjo limbičnega sistema ustvarja v možganih »molekule občutkov«, ki lahko prekrijejo normalni komunikacijski sistem posamezne celice. Lipton: »Tako lahko primerno naravnana zavest ozdravi bolno telo, nenadzorovana čustva pa lahko v zdravem telesu povzročijo bolezen.«

Tako je mogoče preprosto in znanstveno razložiti tudi učinek placeba, kajti najbolj pozitivno čustvo, ki ga lahko goji neki bolnik, je neomajna vera, da bo spet zdrav. Placebo je pri večini kliničnih poskusov skoraj prav toliko učinkovit kot pravi kemični koktajl – zato pa farmacevtska podjetja pri svojih testnih pacientih natančno proučujejo, kako močno se odzivajo na neučinkovite sladkorne tablete, da bi jih, če bi se pokazal učinek placeba, izločili iz nadaljnjih poskusov.

Pri zdravljenju depresije so placebi (sladkorne tablete) tako učinkoviti, da jih je psihiater Walter Brown leta 1998 predlagal kot prvo zdravljenje pri lažjih in srednjih depresijah. Profesor psihologije Irwing Kisch je leta 2002 v reviji ameriškega psihološkega združenja zapisal, da klinične raziskave kažejo, da lahko osemdeset odstotkov učinkov antidepresivov pripišemo placebu. Seveda takšni članki niso preveč všeč 8,2 milijarde dolarjev težki industriji antidepresivov.

Placebo je uspešen tudi pri bolečinah, katerih vzrok je psihične narave, kot ugotavlja dr. Bruce Mosely v raziskavi, objavljeni leta 2002. Mosely je ovrgel prepričanje zdravnikov, da je mogoče ljudem s hudimi bolečinami v kolenu pomagati samo z operacijo. Paciente je razdelil v dve skupini: tistim v prvi skupini so operirali koleno, onim v drugi pa so koleno samo rahlo porezali in se delali, da so opravili pravo operacijo. Izkazalo se je, da so navidez operirani pacienti ozdraveli enako uspešno kot resnično operirani pacienti. Moselyjevo priznanje: »Tem pacientom ni pomagala moja operacijska spretnost, njihovo osteoartritično koleno je ozdravil placebo.« Izjava z eksplozivno močjo, če upoštevamo, da vsako leto operirajo 650 000 artritičnih kolen, vsaka operacija pa stane približno 5000 dolarjev.

Moč čustev pa deluje tudi obrnjeno. Kdor se prepusti brezupu, ko mu zdravniki napovedo še nekaj tednov življenja, si sam podpiše smrtno obsodbo. Če duh z negativno sugestijo slabi zdravje, se ta učinek imenuje nocebo.

Naše celice programira podzavest (naše reflekse in navade). Podzavest po svoji zmožnosti nevrološke obdelave zelo prekaša zavest. Zato lahko izrekamo še toliko pozitivnih afirmacij – če jih imamo v svoji podzavesti za brezvredne ali slabotne, bo naša podzavest pokopala vsa naša zavestna prizadevanja. Alternativne oblike terapij, kot je EFT (knjiga S trkanjem do zdravja, založba AURA, op. u.) so nadvse učinkovite, ko gre za razreševanje tovrstnih podzavestnih energijskih blokad.

»Na življenje lahko gledate skozi rožnata očala ali pa ga opazujete skozi temni filter, skozi katerega vidite vse sivo in ogrožate telo in duha. Lahko živite v ljubezni in miru ali v strahu. Lahko izbirate! Zagotavljam vam,« pravi Bruce Lipton, »da se bo vaše telo odzvalo z izboljšanim zdravjem, če boste gledali na življenje z ljubeznijo. Če pa se boste odločili za življenje v strahu, pa bo vaše zdravje slabelo toliko bolj, kolikor bolj se boste zaradi strahu skrivali za varovalnim oklepom.«

 

Rast in varstvo

Narava je ljudem dala dva temeljna preživitvena mehanizma – rast in varstvo. Če nas kaj ogrozi, se organizem energijsko odklopi in začne izločati stresni hormon adrenalin. Notranje in zunanje smo na preži. Ta nenehna preža močno slabi organizem. »Skoraj vsako od zelo razširjenih civilizacijskih bolezni lahko povežemo s kroničnim stresom,« svari Lipton. Čedalje več znanstvenikov se strinja, da se depresija porodi predvsem tedaj, ko obrambni mehanizmi možganov popustijo stresu. Obrambni mehanizem telesa, ki ga aktivira stres, nas odreže od življenjskega toka in pusti, da počasi hiramo.

Okolje, ki škodi celicam, povzroči povratni refleks, okolje, v katerem se celice lahko razcvetijo, pa spodbuja njihovo rast. In tako se odzivamo tudi ljudje. Če moramo svojo energijo preusmeriti zato, da bi se obranili stresa, bo to zmeraj prizadelo naš razvoj, saj ogroža vitalnost. Ne »rastejo« samo otroci, navsezadnje se vsak dan obrabi na milijarde telesnih celic in te je treba nadomestiti.

Kako pa naj človek zavestno ravna med razvojem? Tako da skuša čim bolj zmanjšati stres v svojem življenju in opusti strahove. Toda včasih to ni dovolj. Ko se telesne celice znebijo stresa, se znajdejo v nevtralnem stanju: »Da bi zacvetele in se razvijale, ni dovolj, da se znebimo stresnih dejavnikov, moramo se zavzeto prizadevati za prijazno, ljubeče, izpolnjeno življenje, ki potem sproža impulze rasti.« Delaj tisto, kar rad počneš in te osrečuje!

Starši naj začnejo gojiti nežno rastlino otrokove duše, še preden se otrok rodi. Tako je dr. Peter Nathnielsz leta 1999 zapisal v svoji knjigi o nosečnosti: »Kakovost življenja v maternici, našem začasnem bivališču pred rojstvom, programira našo dovzetnost za srčni infarkt, kap, sladkorno bolezen, debelost in veliko drugih zdravstvenih težav v poznejšem življenju.«

Ta epigenski vpliv (vpliv na gene) sega veliko dlje od rojstva. Tako potrebuje otrok duševno spodbudno okolje, da aktivira gene, ki skrbijo za razvoj zdravih možganov. Starši »so po otrokovem rojstvu genski tehniki svojega otroka« (Lipton). Majhni otroci natančno opazujejo okolje, v katerem so, in shranjujejo svoja spoznanja in temeljne vedenjske vzorce staršev neposredno v podzavest. To razkriva možganska frekvenca majhnih otrok, ki se ujema s počasnimi valovi alfa. Raziskave so pokazale, da potrebujejo otroci za zdrav razvoj predvsem »hrano« v obliki ljubezni in možnost, da opazujejo odrasle, kako ravnajo v življenju. Zelo pomemben je tudi telesni stik otroka in matere.

»Opustite vse neutemeljene strahove in pazite na to, da otrokom ne boste vsadili nepotrebnih strahov in omejujočih prepričanj,« svetuje Bruce Lipton bralcem. »Uporabite znanje o celični rasti in varstvu in bodite v življenju čim pogosteje usmerjeni v rast in pozitivno.«

 

Karma v genih

Življenjskih lekcij se lahko naučimo le, če smo odprti, sprejemljivi. Samo tako bomo poravnali svojo karmo, če naj omenim ta tako pogosti izraz. Karma sama po sebi je vrednotno nevtralna in ni nič drugega kakor priložnost skusiti vse, kar je pomembno za osebno duhovno rast. Karma je določena s tem, kar smo v katerem od prejšnjih življenj storili ali nismo storili. Kar moramo »poravnati« iz prejšnjih življenj, imenujemo karmične obveznosti. Te zahtevajo, da z dejanjem popravimo tisto, kar se ne bi smelo zgoditi in se mora preobraziti ali se poravnamo z ljudmi, ki smo jim storili krivico. Tako se vsak človek utelesi s svojim »karmičnim nahrbtnikom«. Ta karma je kot drobna semena vsebovana tudi v naših finosnovnih telesih in fizičnih genih.

Celični biolog Bruce Lipton karme ne obravnava. Kljub temu pa v bistvu opredeljuje gensko dediščino z učnimi izkušnjami: »Geni so fizični spomin na tisto, kar se je organizem nekoč naučil.« – Vsebujejo tudi to, kar se še mora naučiti. Zato ta eterična semena od časa do časa »eksplodirajo«, da bi nam omogočila nadaljnjo nujno izkušnjo, iz katere naj bi se nekaj naučili. Včasih to celo zavestno zaznamo, ko imamo občutek »že videnega« ali pa se »kakor od strele zadeti« zaljubimo v nekega človeka.

Enako se aktivirajo tudi fizični nosilci naše karme: »V spletu kromosomov je DNK obdana s proteini kakor z rokavom,« pojasnjuje Lipton. »Če so vaši geni pokriti, potem informacije ni mogoče prebrati.« Signal iz okolja – »univerzuma« (Lipton) – pripravi proteinski rokav do tega, da spremeni svojo obliko. »Rokav« se sname in gen je mogoče prebrati.

S tem je znanost epigenetike dokazala, da dejavnost genov uravnavajo energije, ki prihajajo od zunaj. Mar je potem čudno, če za temi uravnalnimi mehanizmi prepoznavamo tisto vseobsegajočo duhovno inteligenco, ki jo imenujemo Bog in je zakoreninjena v vsakem človeškem srcu? Celična biologija kaže, da so vse življenjske oblike energijsko povezane med seboj. Uči nas tudi, da človeški duh lahko premaga diktat genetike. Morda geni res določajo izhodišče naše usode, toda krojimo jo še vedno sami. Lahko nas z dušečim strahom prikuje k tlom ali pa je veter, ki nas žene, ker smo odprli srce in se prepustili ljubezni.

 

BOŽJI GEN

»Doslej se je nabralo veliko prepričljivih dokazov, da duhovnost koristi našemu duševnemu in fizičnemu zdravju. Z vero se ljudje ne počutijo samo bolje, ampak postajajo tudi boljši ljudje.« To je zapisal molekularni biolog Dean Hamer v svoji knjigi Božji gen (Das Gottes Gen). Iz več kot 2000 vzorcev DNA je izoliral gensko različico, in tisti, ki jo imajo, naj bi bili bolj verni od drugih. Mladi znanstvenik nevroteologije zato domneva, da vera temelji na biologiji. Ljudje z določeno gensko različico naj bi imeli višjo stopnjo »samotranscendence«. S to besedo znanstveniki označujejo sposobnost, da se človek občuti kot del univerzuma, ker se lastno sebstvo zliva v vseobdajajoči ocean življenja. Ta samopozaba omogoča ljudem, da se zavzemajo za dobro celote in se, če je potrebno, tudi žrtvujejo. To je resnična duhovnost, ki presega osredotočenost nase.

Zanimivo je, da se duhovnost izraža tudi v genih – toda raziskovalci, kot je Dean Hamer, se motijo, če menijo, da postane človek duhoven zaradi svojih genov. Res je prav nasprotno: Ker si je človek z notranjim razvojem v prejšnjem življenju prigaral neko stopnjo samotranscendence, se to v zdajšnjem življenju kaže tudi v njegovih genih.

Zanimivo je, kaj proučevalci genov menijo o razliki med duhovnostjo in religioznostjo. Duhovnost je notranje stanje biti, ki nas usposablja, da v življenju prepoznavamo božja sporočila in jih upoštevamo, religioznost pa je kulturni pečat okolja in vzgoje. Določa, v katero cerkev bomo zahajali in kolikokrat bomo obiskovali verske obrede. Naša religiozna prepričanja so pogosto ozkosrčna in nestrpna, ukrojena po meri človeka. Raziskave dvojčkov so pokazale, da religioznosti ni mogoče razbrati iz genov, duhovnosti pa se do neke stopnje da. Posledično je razvoj duhovnosti pravi evolucijski korak, ki ga je narava predvidela za nas. Je korak k svetovnemu miru, ker nas usposablja za preseganje omejenih obzorij religij. Geni nam kažejo tudi temeljno resnico, da smo vsi ljudje ustvarjeni po božji podobi – in tako neločljivi del enosti univerzuma, ki obdaja nas vse.

Benjamin Seiler, Zeitenschrift, objavljeno v reviji AURA št. 233, januar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com