Ustvarjalci francoske komedije iz dvajsetih let prejšnjega stoletja Dr. Knock ali zmaga medicine, si niso niti predstavljali, kako daljnovidni so bili. Glavni junak je nekoliko »odštekani« zdravnik, dr. Knock. Na vprašanje kaj misli o zdravih osebah, je odgovoril: »Zdrave osebe so tiste, ki so bolne, vendar tega še ne vedo!«

Petdeset let po prvem prikazu te komedije, ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je dr. Knock dobil prvega pravega naslednika. To je bil kar predsednik Mercka, ene najpomembnejših farmacevtskih družb na svetu. Tako kot dr. Knock tudi on ni imel dlake na jeziku, in je mirno izjavil: »Sanjam o tem, da bi izdelovali zdravila za zdrave ljudi!« In njegova vizija se uresničuje prav v današnjem času.

Nekoč je bila medicina umetnost, skoraj magija, na uslugo ljudem. Danes, ko so zakonitosti profita zašle v vsako poro družbe in tudi v zdravstvo, pa je medicina področje velike moči in velikanskih zaslužkov predvsem zaradi svoje povezanosti s farmacijo. Bolnik je postal porabnik in bolezni, ki so jih nekoč kot take preganjali in si jih niso želeli ne bolniki ne zdravniki, so danes več kot zaželene. Če jih ni, se jih je treba celo izmisliti. Pojdimo po vrsti.

 Stara zdravila v novi preobleki

Leta 1980 je ameriški senat sprejel zakon The Bayh-Dole act. Ta zakon dovoljuje univerzam, da same patentirajo izsledke svojih znanstvenih raziskav, ki so jih financirale z državnim denarjem. V praksi to pomeni, da nato patent prodajo tistim, ki se zanj zanimajo. Kadar so patenti pomembni za izdelavo zdravil ali zdravljenje jih prodajo neki farmacevtski družbi. Tako farmacevtskim družbam več ni treba toliko vložiti v razvoj novih zdravil, lahko opravijo le še tehnično delo − izdelajo zdravilo in se usmerijo v trženje. Podatki, objavljeni v Fortune 500 iz leta 2003, kažejo, da farmacevtske družbe namenijo 31 milijard dolarjev za raziskave, 67 milijard pa za trženje in administrativne zadeve. Marcia Angell, ki je že leta ena poglavitnih kritičark farmacevtskih družb pravi: »Ugotovila sem, da skoraj 75 odstotkov zdravil ni novih, so le stara zdravila zapakirana v drugo ovojnino in namenjena drugim boleznim. Največji trg farmacevtov so zdravi ljudje, njihov cilj je, prodati čim več zdravil zdravim ljudem. Če jim uspe prepričati zdrave osebe, da kljub zdravju imajo neko bolezen, ki jo je treba zdraviti z zdravili, potem ustvarijo zdravila, ki jim bodo zagotovila velikanske zaslužke.«

To je komercializacija bolezni, temu namenu rabi tudi ustvarjanje novih bolezni ali s tujko disease mongering. Prof. dr. Steve Woloshin (z Dartmouthovega inštituta za zdravje in klinično prakso − Dartmouth Institute for Health Policy & Clinical Practice) in njegova žena dr. Lisa Schwartz (profesorica na univerzi Masachussets v Bostonu) sta zdravnika, ki že leta ozaveščata ljudi o tem, da farmacevtske družbe skušajo normalne občutke in izkušnje ljudi prikazati kot nekakšne motnje ali bolezni, ki zahtevajo zdravljenje z zdravili.

Kako to poteka? Oglejmo si primer prozaca, ki ga dr. Lisa Cosgrove navaja v italijanskem dokumentarnem filmu Umazano početje farmacevtskih družb (I traffici sporchi delle case farmaceutiche). Proučila je finančna poročila farmacevtskih družb in zapise o duševnih boleznih v DSMju. DSM je nekakšna biblija psihiatrije, v kateri so navedeni podatki o duševnih boleznih, v njej so objavljene tudi duševne bolezni, ki se šele proučujejo. Lisa Cosgrove pravi: »Najprej sem opazila, da se je iztekal patent za prozac, najbolj prodajan antidepresiv, zato se je farmacevtska družba Eli Lily, ki ga je proizvajala, zbala, da bo izgubila velikanske zaslužke tudi zaradi podobnih, vendar cenejših konkurenčnih zdravil. Zato je skušala najti novo motnjo, za katero bi spet začeli predpisovati stari prozac, vendar v drugi obliki. Čez nekaj časa sem opazila, da so začeli množično oglašati novo zdravilo sarafen (v resnici stari prozac), in sicer za zdravljenje nove bolezni – predmenstrualne disforične motnje (PMDD), ki je v popisu obstoječih bolezni ni bilo, zdaj pa je. Razdražljivost, napetost in živčnost, pojavi, ki jih veliko žensk čuti nekaj dni pred menstruacijo in so znani že od nekdaj, zdaj sodijo v novo bolezen: PMDD.«

Komisija strokovnjakov je namreč ugotovila, da je PMDD prava duševna motnja in jo uvrstila v DSM kot motnjo, ki se zdravi z zdravili. Lisa Cosgrove je ugotovila, da je večina članov komisije, ki je PMDD uvrstila na ta seznam, imela finančne dogovore z Eli Lilly, proizvajalko sarafema. Sarafem, fluoksetin, je enako zdravilo kakor prozac, samo barvo so mu zamenjali, dali so ga namreč v vijoličasto kapsulo.

Lisa Cosgrove torej trdi, da je farmacevtska družba Eli Lilly prozac, katerega patent se je iztekal, obarvala vijolično, mu zamenjala ime in zanj ustvarila tudi novo motnjo, ki naj bi jo »novo« zdravilo zdravilo, ter poskrbela tudi za to, da so »novo« zdravilo potrdili državni organi, da bi bilo vse po predpisih.

 Spreminjanje normalnosti in komercializacija

Silvio Garattini, zdravnik in diplomirani kemik, ugleden strokovnjak s številnimi mednarodnimi priznanji, ki je ustanovil raziskovalni inštitut Mario Negri za farmacevtske raziskave, pravi: »Farmacevtske družbe se, da bi povečale porabo zdravil, igrajo še s tistim, kar naj bi bila normalna raven nekega izvida. Tako je na primer včasih veljalo, da je normalna vrednost skupnega holesterola 13 mmol/l, pozneje se je meja znižala na 10 mmol/l, danes pa je meja pod 5 mmol/l!

Ljudje, ki se zaradi holesterola bojijo srčnega infarkta, oblegajo zdravnike in jih silijo, naj jim predpisujejo zdravila za nižanje holesterola. Tako farmacevti samo s prodajo zdravila lipitor (atorvastatin calcium) zaslužijo 10 milijard dolarjev na leto. To je najbolje prodajano zdravilo vseh časov na zdravniški recept. V resnici pa, kot pravi Silvio Garattini, visok holesterol ne povišuje tveganja za srčni infarkt. Pred nedavnim sta bili objavljeni dve raziskavi, ki sta potrdili, da zdravila sicer znižajo raven holesterola, vendar ne zmanjšajo tveganja za nastanek težav s srcem. Ta ugotovitev je slaba novica za tiste, ki mislijo, da lahko zdravilo, ki znižuje holesterol, zmanjša tudi tveganje pred infarktom.

So tudi »motnje«, ki so skomercializirane, o katerih pa skoraj nihče ne govori. Takšna je na primer anksiozno socialna motnja, kot so poimenovali nekdanjo dobro znano sramežljivost, in zanjo so seveda na voljo tudi ustrezna zdravila. Farmacevtska družba GSK, ki proizvaja paxil, je socialno fobijo po nomenklaturi DSMja prekvalificirala v motnjo, ji dodala še besedo anksioznost in tako je nastala anksiozno socialna motnja, epidemija, ki prizadene enega od osmih Američanov. Posledica tega je, da je paxil s tremi milijardami dolarjev zaslužka na leto, kmalu postal najbolj prodajani antidepresiv na svetu. Vendar so se kmalu pokazali tudi njegovi stranski učinki − nevarne samomorilne misli in samomori.

Karen Barth Menzies, odvetnica iz Los Angelesa, je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja zaradi paxila vložila tožbo zoper GSK, in sicer zaradi potencialnih neželenih učinkov tega zdravila, kot je samomor. Med sojenjem se je izkazalo, da je družba GSK vedela za vse hude nezaželene učinke, kot so napeljevanje na samomor, odvisnost in motnje, še preden je bilo zdravilo na trgu. Pokazalo se je celo, da izsledki raziskav niso uspeli dokazati učinkovitosti paxila, razen placebo učinka, so pa klinične raziskave tega zdravila pokazale, da so se pri otrocih, ki so uživali paxil, razvile morilske in samomorilne misli. Namesto da bi starše, zdravnike in pristojne organe obvestila o tem, je farmacevtska družba oglašala prav nasprotno, namreč, da je paxil varen in učinkovit za otroke!

Četudi izgubijo kakšno tožbo, to farmacevtskih družb ne prizadene veliko. Medtem ko prodajajo neko sporno zdravilo, zaslužijo z njim milijarde dolarjev, zato kar se da dolgo prikrivajo vse slabo povezano z njim, da bi zaslužili čim več, zasedli trg in ustvarili profit, in četudi bi morda pozneje ob morebitni tožbi izgubili nekaj denarja, bi bila ta izguba le drobec tistega, kar so zaslužili.

Sporna je tudi zgodba z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo − ADHD. Otrok s to motnjo je neprimerno bolj živ od vrstnikov in tudi zelo slabo organiziran. To motnjo naj bi imelo od 3 do 5 odstotkov otrok v Evropi in prav toliko tudi v Združenih državah Amerike. To so sicer inteligentni otroci, vendar je njihova vzgoja in življenje z njimi velika preskušnja za družino in vzgojnoizobraževalne ustanove.

Ko so se farmacevtske družbe odločile, da bodo ustvarile zdravilo tudi za to vedenjsko posebnost, se je število otrok, ki naj bi imeli ADHD, vrtoglavo dvignilo. Raziskovalci so ugotovili, da je v nekaterih šolah v Združenih državah Amerike kar 25 odstotkov otrok uporabljalo zdravila za ADHD, čeprav naj bi bili primeri prave ADHD redki, naj ne bi presegali 5 odstotkov otrok. Najbolj prodajano zdravilo za to motnjo je ritalin. V zadnjih letih so ga prodali za 800 odstotkov več kakor na začetku, zdravniki ga predpisujejo tudi tistim otrokom, ki te motnje nimajo, so pa morda nekoliko bolj živahni. Nesprejemljivo je, da se neka težava, ki prizadene le malo ljudi, skuša pripisati tudi tistim, ki z njo nimajo nič.

Toda razširitev zdravljenja na zdrave ljudi farmacevtske družbe ne morejo doseči same. Pri tem jim poleg zdravnikov večkrat pomagajo celo sami bolniki, zlasti združenja bolnikov z različnimi boleznimi. S takšnimi druženji ni nič narobe, zelo koristna so, vendar le, če opravljajo nalogo, zaradi katere so bila ustanovljena, da so res v pomoč bolnikom, jih seznanjajo z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji glede konkretne bolezni, jim nudijo psihološko in drugo oporo, in niso zgolj podaljšana roka farmacevtskih družb. Žal pa veliko takšnih druženj neposredno financirajo prav farmacevtske družbe, in potem se ne smemo čuditi, da širijo predvsem informacije, ki koristijo prodaji določenih zdravil ali postopkov.

Zdravila »me too«

Zdravila »me too« (»tudi jaz«) so nekakšne fotokopije zdravil. V teoriji bi se moralo novo zdravilo odobriti samo, če je boljše od obstoječega, vendar ni tako.

Marcia Angelli: »Farmacevtska družba mora glede na trenutne smernice v Združenih državah Amerike samo FDA-ju (FDA − Ameriški urad za hrano in zdravila) dokazati, da je zdravilo varno in učinkovito, ni ji treba dokazovati, da je boljše od že nekega obstoječega zdravila. In ne samo to, tržiti ga začne že leta prej, preden je zdravilo sploh pripravljeno za prodajo. Prvi korak je objavljanje novinarskih člankov in angažiranje medijev. Naloga tega koraka je, da ljudje izvedo za novo zdravilo ali morebitno novo bolezen, in ko postaneta znana, je zdravilu zagotovljen trg. Nato zadevo prevzamejo oglaševalske agencije. Poglavitna strategija je sprememba načina gledanja ljudi na težave, s katerimi se srečujejo, da bi jih začeli opazovati kot medicinsko patologijo. Prepričujejo jih, da so nekatere težave (ki so od nekdaj veljale za biološko in psihološko normalne) pravzaprav nekaj, kar je treba zdraviti: sramežljivost, strah, odraščanje, menopavza, staranje in podobno. Ljudi se na primer prepričuje, da so drobna pozabljanja že kar zgodnja oblika Alzheimerjeve bolezni in se vabi osebe stare 50 ali 60 let, naj vzamejo aricept, zdravilo, za katerega oglaševanje so leta 2008 porabili 2,5 milijona dolarjev. Ali pa se ljudem s težavami v trebuhu preventivno svetuje jemanje nexiuma, nevarnega zdravila, češ da bi se lahko njihove trenutne težave razvile v raka.«

Zdravniki kot podaljšana roka farmacije
Toda najpomembnejši »partnerji« farmacevtskih družb niso bolniki, temveč zdravniki. Merrill Grootzner razkriva povezavo med farmacevtskimi družbami in zdravniki. Pravi: »Za trženje namenjeno zdravnikom, porabijo farmacevtske družbe več kot 50 milijard dolarjev na leto, to je skoraj 20 odstotkov svojega prometa.

V Združenih državah Amerike se morajo zdravniki, če hočejo ohraniti licenco, vsako leto udeležiti rednega medicinskega izobraževanja. Polovico denarja za njihovo izobraževanje zagotavljajo farmacevtske družbe. Poleg tega je veliko univerzitetnih profesorjev medicine tudi svetovalcev teh družb. Oni so potem tisti, ki dajejo navodila drugim zdravnikom, vodijo programe rednega usposabljanja, jim svetujejo, objavljajo članke v medicinskih revijah in podobno.«

Na zdravnike pritiska prava vojska profesionalcev, zastopnikov farmacevtskih družb. Privabljajo jih z laskanjem, druženjem, nagradami, darili in številnimi brezplačnimi vzorci. Oglejmo si, kaj je o tem razkril nekdanji zastopnik farmacevtske družbe Pfizer, zdravnik Michael Oldani.

»Ko sem se prijavil za zaposlitev, o farmacevtski industriji nisem vedel nič. Uspešno sem opravil pogovor za sprejem na delo in sprejeli so me. Čakal me je denar, avto, družbeni prestiž. Moje delo je bilo navezati čim bolj prijateljske odnose z zdravniki, nastopati kot svetovalec in čim manj omenjati konkretno zdravilo. Ko zastopnik naveže prijateljski stik z zdravnikom, ta namreč začne nezavedno predpisovati zdravilo, ki ga zastopnik trži. Zoloft, paxill in druga zdravila so lahko vsa ista, vendar zdravnik na primer premišljuje takole: ‘Zastopnik prozaka me več ne obiskuje, tisti iz zolofta pa mi je simpatičen, zato bom raje predpisal zoloft.’ In tako sem postal človek zolofta.

Zdravilo bi moralo biti odobreno za zdravljenje določene bolezni, toda farmacevtska družba pogosto želi, da se ga oglaša tudi za bolezni ali motnje, za katere ni bilo odobreno. Takšna so tako imenovana off label zdravila – zdravila brez dovoljenja. Na primer: zdravilo zoloft je registrirano za zdravljenje depresije, vendar smo prepričevali zdravnike, naj ga predpisujejo tudi pri drugih boleznih, na primer pri napadih panike ali za novo bolezen – disforično predmenstrualno motnjo.«

Toda Michael Oldani, ki ga je medtem pritegnila antropologija, je nekega dne svoje življenje zagledal v pravi luči, in se odločil zoperstaviti sistemu, ki se že leta uporablja v medicini po vsem svetu. Od tedaj se kot zdravnik in antropolog posveča transparentnosti v medicini.

Peter Rost je zdravnik, ki je dvajset let tudi delal v farmacevtskem gigantu Pfizer. V zadnjem času celo kot namestnik direktorja za trženje. Odkar je javno razkril nezakonita dejanja v Pfizerju, dela kot pisatelj, novinar in svetovalec. Za farmacevtske multinacionalke meni, da so mafija z velikanskim vplivom na politiko in politike.

O nepravilnostih se je odločil spregovoriti zato, ker ni želel biti vmešan v nezakonitosti v zvezi z genatropinom, kombiniranim hormonom rasti, na katerem je delal. Ugotovil je, da podjetje oglaša zdravila nezakonito, in to se v Združenih državah Amerike kaznuje z desetletno kaznijo.

Peter Rost: »Včasih je farmacevtska industrija opravljala pomembne klinične raziskave, vendar je to bilo pred obdobjem komercializacije. Ljudje mislijo, da so klinični testi znanstveni in zanesljivi in da so opravljeni za vsako registrirano zdravilo. Toda zmeraj ni tako. Nekatere farmacevtske družbe kliničnih raziskav ne opravljajo iz preprostega razloga, ker vedo, da bi takšne raziskave vrgle slabo luč na novo zdravilo. Preverijo nekatere parametre, odmerek, morda opravijo primerjavo s konkurenčnim zdravilom in podobno. Marsikdaj so to le prirejeni podatki. Slepilo. Zgodi pa se tudi, da če klinični testi ne pokažejo dobrih izidov, farmacevtska družba naredi vse, da bi zmanipulirala podatke in spremenila dejstva.«

Lisa Schwarz: »K opisu bipolarne motnje, ki je v zadnjem času tako znana tudi zaradi številnih oglasov, sodi tudi vrsta simptomov − od zelo hitrega pripovedovanja, težav s spanjem, povečanega nakupovanja nepotrebnih stvari, nesmotrnega porabljanja denarja, izgubljanja stvari in podobnega −, ki jih vsak človek izkusi vsaj enkrat v življenju, in s takšnim naborom znamenj se ta motnja razširja na zelo veliko ljudi. Toda tisto, kar me pri vsem tem še najbolj moti in je najbolj sporno pa je, da to motnjo skušajo naprtiti tudi majhnim otrokom. Pri tri- ali štiriletnem otroku je namreč nemogoče ugotoviti, ali je otrok razigran ali pa ima res bipolarno motnjo, ki naj bi se zdravila z zdravili. V Ameriki celo predvajajo oglas, ki nagovarja otroke, naj kadar so jezni in razburjeni, in imajo torej bipolarno motnjo, poslušajo zdravnika in jemljejo zdravila. Da bi bilo vse še bolj prepričljivo, so izdali celo slikanico, v kateri plišasti medvedek otrokom sporoča, da morajo jemati zdravila vsak dan. Enajstletnim otrokom se torej govori, da ni normalno, če se zaradi česa razburijo ali zelo razjezijo, zato morajo vzeti zdravilo.«

Vera Sharov, ki se tudi zelo prizadeva razkriti zlorabe zdravil, pa navaja konkretni primer: »Deklici Rebeki Raili stari 18 mesecev so postavili diagnozo bipolarna motnja in psihiater ji je predpisal koktel zdravil: antipsihotik serubel, antiepileptično zdravilo in še nekatera druga zdravila. Ko je bila stara štiri leta je deklica umrla zaradi zastrupitve z zdravili in takšnih primerov ne smemo dovoliti.«

Besedilo je na kratko povzeto po dokumentarnem filmu Umazano početje farmacevtskih družb (I traffici sporchi delle case farmaceutiche), ki si ga je mogoče v celoti ogledati na portalu YouTube.

Marko Vesel, članek je bil objavljen v reviji AURA, december 2014, št. 304