Veliko ljudi pravi, da občutijo vreme v kosteh, ob polni luni se premetavajo po postelji, a le malokdo ve, da na naše vedenje in organizem vplivajo tudi delci s Sončevega površja in drugih planetov. Zemlja in človeštvo so izpostavljeni nenehnemu geomagnetnemu delovanju, izsledki sodobnih raziskav pa kažejo, da povzroča to delovanje tudi paranormalne pojave in nenavadne dogodke. Michael Persinger, ameriški prof. nevrologije, je odkril, da se nenavadne zunajčutne zaznave dogajajo največkrat ob dnevih nizkega geomagnetnega delovanja, najpogosteje ponoči med 21. in 23. uro ter med 2. in 4. uro zjutraj. Raziskovalci so tudi odkrili, da se odziva na geomagnetne vplive posebno območje v možganih − temporalni režnji.

Zemljo obdaja magnetno polje, sestavljeno iz notranjega in zunanjega dela. Notranji del, večji del magnetnega polja, sestavlja stalno polje in magnetna polja, ki jih povzročajo električni tokovi in segajo približno 3000 kilometrov v globino planeta. S spremenljivimi polji elektrike v atmosferi je, sicer nekoliko manj, določen tudi zunanji del geomagnetnega polja. Nekateri vplivi na magnetno polje izvirajo tudi iz skalnih formacij v Zemljini skorji; na globalni ravni je ta vpliv zelo majhen, a lahko povzroči pomembne spremembe v okolju. Poglavitno Zemljino polje je že stoletja izpostavljeno postopnim spremembam v smeri in moči. Po drugi strani magnetno polje v atmosferi kaže hitre spremembe v času od 1 sekunde do več kot 24 ur. Povzroči jih delovanje Sonca, pravzaprav sončni vetrovi z nenehnimi tokovi navzven usmerjenih nabitih delcev. Globalne variacije v magnetnem polju se imenuje magnetne nevihte. Tudi interakcije z magnetnimi polji drugih planetov vplivajo na magnetno polje.

Michael Persinger, profesor nevrologije na Laurentian Universityu v kanadskem Sudburyju, je vodilni znanstvenik pri proučevanju vpliva geomagnetnega in elektromagnetnega sevanja na telesa. Odkril je, da so z oscilacijami v geomagnetnem polju povezani nenavadni dogodki. Pri raziskavah je primerjal obdobja zunajčutne zaznave z indeksom podatkov o geomagnetnem delovanju, pri tem pa uporabil znamenito zgodovinsko zbirko Phantasm of the Living, ki so jo ob koncu 19. stoletja sestavili Edmund Gurney, Frederick Myers in Frank Podmore, člani iz Društva za psihične raziskave.

Odkril je, da se spontane telepatske izkušnje pojavljajo pogosteje ob dnevu majhnega geomagnetnega delovanja – ta je navadno sledil dnevu zelo močnega delovanja. Njegove izsledke so potrdile številne raziskave, pri katerih so uporabili velike zbirke podatkov o spontanih pojavih. Pokazalo se je, da nastajajo spontani pojavi v dneh šibkejšega geomagnetnega delovanja, tedaj ko je raven delovanja celo nižja od povprečja, izračunanega za ustrezni mesec. Eden od raziskovalcev sanj v Maimonides Medical Centru Stanley Krippner, ki je sodeloval s Persingerjem, je analiziral izide enoletnih poskusov v telepatiji sanj in ugotovil, da so bili najboljši izidi doseženi v nočeh majhnega geomagnetnega delovanja.

Psihokineza – povečan geomagnetizem

Kar zadeva psihokinezo, so izidi še presenetljivejši. Glede na opažanja spontanih psihokinetičnih pojavov so domnevali, da psihokinezo spremljala povečano geomagnetno delovanje. V nasprotju s paranormalnimi pojavi, ki se dogajajo v stanju sproščenosti, se za psihokinetični učinek zdi, da nastaja pri telesni vznemirjenosti. Zato so domnevali, da bodo subjekti pri psihokinetičnih poskusih delovali bolje, če bodo stimulirani, na primer, z geomagnetnim delovanjem.

Pojavljanje in izginjanje predmetov

Skupina raziskovalcev pod vodstvom Stanleya Krippnerja je pred nedavnim med poskusom z brazilsko osebo z paranormalnimi sposobnostmi Amyrom Amidenom sproti merila lokalno magnetno polje. Amiden trdi, da lahko doseže, da se objekti pojavljajo in izginejo. Med njegovimi seansami v Braziliji so se od nikjer pojavljali prstani, broške in medaljoni z verskimi motivi. Vendar raziskovalci niso bili prepričani, ali je to, kar so videli, ukana ali ne. Verjamejo pa, da so vsaj nekateri od teh pojavov paranormalni. Stanley Krippner je s skupino raziskovalcev razvrstil nenavadne pojave po različnih merilih, da bi pridobili kriterije za domnevne paranormalni izvor. Pokazalo se je, da so opisani pojavi – očitno paranormalni in pomembno odvisni od obdobij povečanega geomagnetnega delovanja.

Organizem se neprenehoma odziva na elektromagnetne valove. Skupini nemških raziskovalcev z Univerze v Gissnu je uspelo umetno usvariti zelo šibke magnetne impulze, kakršne navadno povrzoči atmosfersko praznenje (strela). Vplivi teh impulzev zadenejo električne valove v možganih in se nadaljujejo tudi po končani stimulaciji. Raziskava je pomembna zato, ker kaže, da se človeški organizem odziva tudi na najmanjšo magnetno stimulacijo. Kako so ti odzivi povezani z paranormalnimi pojavi, je vprašanje, o katerem raziskovalci zavzeto razpravljajo in ga empirično raziskujejo.

Persinger dokazuje, da je ključ paranormalnih pojavov skrit v geomagnetnem delovanju. Njegova izhodiščna točka je reprodukcija električnega delovanja v možganih, ki lahko umetno ustvarijo paranormalne izkušnje. Elektromagnetna polja, ki so pri tem uporabljena, niso nevarna, saj so šibkejša od delovanja sušilnika za lase – a težava je, kako se prevajajo sporočila, ki so v teh poljih, v jezik možganov. Da bi to ugotovil, skuša Persinger preslikati pot, po kateri se to dogaja v naravi, in način, kako geomagnetno delovanje vpliva na človekovo vedenje. Številne vrste rib, se na primer, sporazumevajo s pomočjo elektromagnetnega polja, čebele uporabljajo električno polje za zbiranje zbirajo informacij iz svojega okolja. Persinger verjame, da temeljijo telepatski pojavi na medsebojni povezanosti med vsemi obstoječimi možgani z geomagnetnim poljem.

Motnje v temporalnih režnjih

V nevrološkem jeziku to pomeni, da so v možganih območja, ki so namenjena odzivanju na geomagnetne vplive – to so temporalni režnji. Persingerju je uspelo znanstveno dokazati, da je električno delovanje v globljih strukturah temporalnih režnjev usklajeno z globalnimi geomagnetnimi stanji. Zvečanje geomagnetnega delovanja zavira nastajanje melatonina v epifizi. Znano je, da ima melatonin pomembno vlogo v nepravilnem delovanju človekovega telesa, povezanem s temporalnimi režnji, kot so depresija in napadi. S temi biokemičnimi procesi v možganih bi utegnile biti povezane krizne halucinacije in psihokinetični učinki. Tudi religiozna in mistična doživetja bi bila lahko posledica električnih pojavov v temporalnih režnjih. Z nadziranjem magnetnih polj je Persingerju uspelo simulirati vzorce možganskih valov, z njimi je lahko prebujal močna čustva, in tudi halucinacije, žive občutke dotika in giba, celo pojavljanje duhov pokojnikov. Posledice teh odkritij so velikanske, saj zdaj vemo, da izvirajo takšni pojavi iz določenega predela možganov.

Kakšne vlogo imajo v temporalnih režnjih električni pojavi, da prenašajo takšne izkušnje? Navsezadnje, možgani prevajajo vse naše izkušnje, a četudi to vemo, opažamo vsakdanje okolje kot nekaj resničnega. Geomagnetno delovanje se lahko določi kot modulirajoči učinek, ki nadzira pripravljenost možganov, da prejmejo paranormalne informacije.

Človeški temporalni režnji so razdeljeni na tri giruse (vijugasta izboklina površine velikih ali možganov): superiornega, medialnega in inferiornega. Električna stimulacija, zlasti superiornega in medialnega girusa temporalnega režnja, pripelje do slušnih halucinacij, doživetij že videnega (deja vu) in sanj. Poskus z opicami je odkril, da medialni in inferiorni girus temporalnih režnjev sodelujeta pri predelovanju vizualnih sporočil. Ta se oblikujejo iz predela primarne projekcije v zatilni skorji prek medialnega in inferiornega temporalnega girusa. Zato se to območje temporalnega režnja imenuje zdaj »korteks druge vizualne asociacije«. Zdaj vemo, da se informacija iz vseh modalitet čutilnega opažanja sprejema v temporalnih režnjih.

V kliničnem kontekstu so temporalni režnji sprva postali znani na temelju tega, kar je znano kot sindrom temporalnega režnja. Prvi ga je opisal Norman Geschwind s Harvard Medical School. Sindrom nastane zaradi poškodbe režnjev in se izraža v okrepitvi verskih prepričanj, prisiljevanja k pisanju (hipergrafija) in bizarnem spolnem vedenju. Resnično religijsko prepričanje, verovanje ni pomembno, sindrom napelje človeka na sprejemanje različnega verskega pouka.

Halucinacije in epilepsija

Motnje v temporalnih režnjih so pogosto kazalniki svojevrstne epilepsije, psihomotorične ali epilepsije temporalnega režnja (TLE). Ta nastane ob poškodbi v enem ali v obeh temporalnih režnjih, tako nastane kar 20 do 30 odstotkov vseh epilepsij.

Ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja je južnoafriški nevrolog Gordon Nelson naredil elektroencefalograme transa medijev in odkril posebne motnje v temporalnih režnjih. Južnoafriški psihiater Vernon Neppe je opazil, da so ljudje, ki so poročali o paranormalnih izkušnjah opisovali tudi druga nenavadna doživetja, večinoma podobna tistim, ki so bila povezana z motnjami v temporalnih režnjih. Bolniki z disfunkcijami temporalnih režnjev pogosto doživljajo anomalije vonja (vonjalne halucinacije) in poročajo o doživetju »že videnega«. Takšne učinke je omenjalo tudi veliko Nelsonovih pacientov, ki so opisovali subjektivna paranormalna doživetja.   Večinoma so to ugodni vonji, v nasprotju z onimi, ki nastajajo kot motnje temporalnih režnjev − tedaj so vonjalne halucinacije navadno neprijetne (vonj po trohnobi, gnilobi ali pogorišču).

Škotski psihiater James McHarg je opisal pojav ene od svojih pacientk, ki je imela vsa znamenja paranormalnega, a je potem doživela epilepsijo temporalnega režnja. Pacientka je obiskala prijatelja v njegovi novi hiši in opazila znamenja, ki napovedujejo epileptični napad: vonj po mleku in občutek, da ves svet okrog nje postaja neresničen. Kadar je zapadla v takšna stanja, je ženska navadno doživljala vidne halucinacije, a tokrat je zagledala pred pečjo rjavolasko. Prikazen je za trenutek presenečeno strmela v pacientko, nato pa izginila. Odkrili so, da je na tem kraju nekdaj zares stala peč. Za eno od dveh sester, ki sta bili nekoč lastnici hiše, je bilo ugotovljeno, da je bila Mchargova pacientka, in da je prav to rjavolaska, ki jo je videla v svoji halucinaciji.

Mogoče je, da paranormalno sporočilo najde svojo pot v temporalne režnje po isti poti, kakor normalna čutilna informacija. Tam se prečisti in v nekaterih primerih sama prehaja v višje spoznavne predele možganov. Električno praznjenje v temporalnih režnjih lahko povsem prekine zadrževanje informacij, ki tam nastaja, tako da paranormalno sporočilo laže pride v zavestni um.

 

Prenosnika paranormalnega − amigdala in hipokampus

Dve strukturi, tesno združeni s temporalnimi režnji, sta nekaj posebnega kot prenosnici paranormalnih izkušenj. To so amigdala, struktura v obliki mandlja v temporalnem režnju, in hipokampus, zaviti podaljšani del sive skorje, ki sega od vonjalnega režnja do zadnjega dela velikih možganov.

Amigdala je osrednji element limbičnega sistema, odgovornega za avtonomne in čustvene odzive. Limbični sistem nadzira naša čustva, a vzrok, zakaj prispe primarno čustveno vznemirljivo sporočilo v našo zavest po paranormalnem pojavu, je verjetno tale: če zelo čustveno sporočilo, paranormalno ali ne, deluje na krhek spomin in na sistem vezanja v temporalnih režnjih ter povzroča, da se nekatere informacije pomnijo nezavedno, nekatere pa se dvignejo na raven zavestnosti.

Delovanje možganov se lahko meri ne le z električnim delovanjem v možganski skorji, temveč tudi s krvnim obtokom v različnih delih možganov. Kri bolj kroži v delih, ki so metabolično dejavni, da bi se celice oskrbele s kisikom. Tomografija emisije pozitronov (PET) je tehnika prikazovanja, s katero se v zelo kratkem času posname od 8 do 10 slik prereza možganov in omogoča opazovanje krvnega obtoka v njegovih posameznih delih. Slike dopuščajo sklepanje o tem, kateri predeli možganov v nekaterih obdobjih kažejo zvečano delovanje.

Elektroencefalogrami učitelja či gonga, povezani s slikami krvnega obtoka izdelanimi s tomografijo PET v predelih možganov, so pokazali, da so med či gongom aktivirani temporalni režnji in hipokampus, veliki možgani pa ostajajo mirni. Strukture limbičnega sistema, amigdala in hipokampus so povezane s počasnimi možganskimi valovi (alfa, theta in delta.) Raziskovalci so tudi odkrili delovanje povezano z valovi alfa v posebnem delu desnega temporalnega režnja, saj tam praznjenje med epilepsijo temporalnega režnja (TLE) pripelje do halucinacij.

Stres omogoča paranormalne sposobnosti

Nedavna raziskovanja funkcij amigdale in hipokampusa podpirajo njihov pomen v predelavi paranormalnih signalov. Skupina hipokampusnih celic, znanih kot celice CA3, ima posebno vlogo pri ustvarjanju vezi zunanjih dražljajev in notranjih asociacij s procesi inhibicije in selekcije. Stres lahko spremeni način delovanja celic CA3. Paranormalno nadarjeni posamezniki pogosto poročajo, da so dobili svo e sposobnosti potem, ko so doživeli izjemen telesni ali duševni stres, največkrat po usodnih nesrečah ali boleznih, ali kot na primer epileptiki, v puberteti. S stresom povzročene spremembe v celicah CA3 lahko zmanjšajo funkcije zaviranja, zato se prepustnost za paranormalne signale poveča.

Za paranormalne pojave je posebno zanimiva sposobnost hipokampusa, da ustvari dolgoročne potenciale – prvi korak v razvoju spomina. Električna stimulacija, ki traja samo sekundo na frekvenco 4000 hercov zanesljivo spremeni električno delovanje. Še več, v desetih minutah lahko povzroči rast dendritov (razvejeni izrastki živčnih celic). Ti so znamenje, da so ustvarjene nove, stalne povezave. Ta izjemno hitra sposobnost oblikovanja nakazuje, da bi le nekaj sekund ustrezne paranormalne stimulacije zadostovalo, da bi se za stalno spremenila mikrostruktura možganov in spomin. Ko se nova informacija utrdi, postane enako resnična in normalno dostopna kakor tudi spomini, ki so nastali konvencionalno.

Izsledki novih raziskav so pokazali, da imajo temporalni režnji pomembno vlogo v predelavi podzavestnih dražljajev. Skupini, ki je delala z Manabujem Tashirom z oddelka za jedrsko medicino Univerze Tohoku v japonskem Sendaiu, je uspelo prikazati, da podzavestne vizualne stimulativne spodbude na začetku pospešijo porast cerebralni krvni obtok v zatilnem režnju. Krvni obtok se nato širi v del superiornega in medialnega girusa temporalnega režnja. Raziskave so pokazale, da ima temporalni reženj najpomembnejšo vlogo pri predelavi informacij, ki ostanejo nezavedne.

Avtomatsko črkovanje

V raziskavah psiholoških avtomatizmov, zlasti avtomatskega pisanja, se je pokazalo, da so ljudje sposobni obveščati celo o stvareh, o katerih niso mogli vedeti ničesar. Med svojimi zgodnjimi eksperimenti z avtomatskim črkovanjem je nemški parapsiholog Hans Bender doživel nekaj zanimivega pri delu s preprosto služkinjo kot poskusno osebo, in sicer pri znanih poskusih premikanja stekla − pri tem poskusna oseba položi kazalec na povečevalno steklo, črke abecede pa so razvrščene v krog. Ne da bi zavestni um vplival, se steklo premika – pogosto zelo hitro, se izmenoma dotika različnih črk in oblikuje se smiselna beseda. Med Benderjevim eksperimentom pa sekvence črk, ki so se pojavljale na začetku, na splošno niso bile videti smiselne, vse dokler niso presenečeni opazovalci odkrili, da so besede v angleščini. Toda služkinja sploh ni znala angleško. Besedilo je nazadnje vendarle prepoznali, to je bil uvodni odlomek kratke zgodbe D. H. Lawrencea z naslovom Žene, ki je odplula. Rešitev skrivnosti je bila preprosta in osupljiva. Lastnica hiše, v kateri je služkinja delala, je odložila knjigo Lawrenceovih del na stol poleg postelje. Dekle je videlo odprto knjigo in vidni vtis besed se ji je vtisnil v spomin. Takšni primeri se imenujejo kriptomnezija (nezavedno spominjanje) – spominjanje se doživlja kot nikoli zavestno opaženo, a vendarle informacija se shrani. Iz tega lahko vidimo, kako velikanske zmožnosti hranjenja podatkov imajo človeški možgani in kako veliko je nesorazmerje zavestno opaženih delov in skupna vsota vseh opažanj.

V zgodovinskih eksperimentih avtomatskega črkovanja so odkrili, da se je v besedilih zunajčutna informacija pogosto pojavljala. To se je dogajalo najverjetneje zaradi procesa, s katerim prej hranjena paranomalna informacija postala dostopna temporalnim režnjem in omogočila, da je novo sporočilo zaobšlo prag budne zavesti. Subjekti ne vedo, kaj avtomatsko črkujejo. Tako lahko shranijo podzavestno prihajajoče paranormalne signale in jih pozneje znova prikličejo v spomin. To teorijo potrjuje raziskovanje paranomalnega prenosa informacij med sanjami. Zunajčutni vtisi, ki jim čez dan ni uspelo podreti v posameznikovo zavedanje, postanejo dostopnejši v ugodnejšem stanju zavesti, doseženem v obdobjih sanjanja.

Vse kaže, da na izražanje spontanih paranormalnih pojavov vplivajo temporalni režnji. Zelo pogosto se pojavljajo v sanjah ali v domišljiji v budnem stanju, spremljajo jih močna čustva in ta dajejo tem izkušnjam trajen oseben pomen.

Edino stanje možganov, med katerim spontano nastajajo izkušnje, podobne paranormalnim, je epilepsija temporalnega režnja, vendar bi bilo napačno domnevati, da so paranormalne izkušnje oblika epilepsije temporalnega režnja. Paranormalno izkušnjo namreč sproži zunanji dogodek, epileptični napad pa povzroči notranji dogodek.

Persinger je odkril, da se v večini poročil o spontanih zunajčutnih opažanjih trdi, da so se pojavila med 2. in 4. uro zjutraj in med 21. in 23. uro ponoči. Preden so bila odkrita ustrezna zdravila, so bili prav to časovni intervali, med katerimi so opazili največ epileptičnih napadov. Tretje pomembno obdobje opažanja paranormalnih pojavov je okrog 16. ure.

Povezave med paranormalnimi pojavi verskih in spiritualnih prepričanj se lahko pojasni s pojmi funkcije temporalnih režnjev, zlasti odkar okrepitev religioznih prepričanj opisujejo kot posebno disfunkcijo temporalnega režnja. Nedavne raziskave o mističnih in transpersonalnih izkušnjah so potrdile vlogo, ki jo imajo v tem sklopu temporalni režnji.

Transcendenca – erupcije nizke in visoke napetosti

Primerjava elektroencefalogramskih profilov med mističnimi in transpersonalnimi izkušnjami kaže ostro dvojno razdelitev valov na zelo visokofrekvenčne in zelo nizkofrekvenčne. Ta delitev izenačuje stanja vznemirjene pozornosti (visokofrekvenčni valovi) in stanje globoke sprostitve (nizkofrekvenčni valovi). Ko se razvijejo takšne razmere, nastajajo začetni nizkofrekvenčni valovi od 1 do 6 hercov (valovi delta in theta) v središču možganske skorje. Verjetno to izključuje našo normalno prostorsko-časovno zaznavo. Čim utonemo globlje v transcendentno stanje, se frekvence valov ločujejo. Odločilna električna dejavnost se premesti iz središča v temporalne režnje – učinek je opaznejši pri ženskah kakor pri moških – pri teh narasteta visoka frekvenca valov beta in skrajno visoka frekvenca valov gama.

Normalne frekvence možganskih valov v temporalnih režnjih so po moči le malokdaj nižje od 20 milivoltov, v transcendentalnih stanjih so lahko virtualni izbruhi od zelo nizke do zelo visoke napetosti – kakor da bi bil v temporalnih režnjih neprenehoma ognjemet. Med pregledom sedemdesetletnega zdravilca Roda Campbella je elektroencefalograf zapisal izjemno visoke frekvence valov gama v temporalnih režnjih (od 18 do 32 Hz v 9,7 mV, od 32 do 64 Hz v 29,9 mV ter od 64 do 128 Hz v 39 mV). Tudi ljudje v ekstatičnih stanjih so dosegali izbruhe valov gama v vrednosti od 120 do 150 mV.

Očitno so valovi gama oznaka za izgubo normalnih omejitev ega. Lahko da koncentracija teh tako zelo visokih frekvenčnih valov v temporalnih režnjih moti normalen vstop čutilnih informacij in omogoča možganom prenos zunajčutnih in mističnih izkušenj.

Morda se ključ za razumevanja povezanosti med paranormalnimi, duhovnimi in nekaterimi nenavadnimi i izkušnjami skriva v temporalnih režnjih, kjer so čutilni dražljaji, skupaj s podzavestnimi stimulativnimi spodbudami, integrirani, filtrirani in shranjeni, od tam pa se potem lahko pojavljajo z notranjimi ali zunanjimi električnimi fenomeni kot notranje slike, izpostavljene zunanjemu pogledu – halucinacije, prikazi, vizije ali kot spontane paranormalne izkušnje.

Najvznemirljivejše pa je, da je na ta del možganov mogoče vplivati z elektromagnetnimi valovi. Posamezni nevroni ali skupine nevronov v hipokampusu kažejo obdobja električnega delovanja, na katera sorazmerno lahko vplivajo zunanja elektromagnetna polja podobnega pulza, utripa ali naravne frekvence. Zdi se, da prav na tej točki vplivi okolja, kakršne so geomagnetne fluktuacije, lahko povzročijo stanje, primerno za sprejem ali zadrževanje paranormalnih signalov.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA, maj 2011, št. 261

Fotografija: Bigstockphoto.com