V temačnem gozdu dehtijo trohneči les in smrekove iglice. Skozi neme krošnje se le tipaje uspe prebiti redkim snopom sončne svetlobe. Slepeči žarki plaho tipajo skozi somrak in božajo skromno podrast, ki vznika ob vznožju drevesnih velikanov, katerih valjasta debla se dvigajo kakor stebri v templju. Krošnje srebrnih bukovih debel so spoštljivo visoke, debla smrek so raskava, čeprav so od daleč videti tanka in vitka. Šele ko se približaš, ugotoviš, da so debla stoletnih smrek vse prej kot tanka, kljub temu pa jih še vedno lahko imenujemo vitka, saj so zelo visoka. Njihove temne krošnje se dotikajo svetlih bukovih, v katerih so zašelesteli listi, ki jih boža nenadna pomladna sapa.

Skozi gozd zadoni visok klic, ki se drdravo nadaljuje in ponavlja. Poslušalec zlahka ugotovi, da skrivnostno bitje leti, kajti oglašanje se oddaljuje.

Naša največja žolna

Črna žolna (Dryocopus martius) je največja evropska žolna. Ne moremo je zamenjati z nobeno drugo ptico, saj je zelo značilno obarvana: črna je, samec ima rdečo čepico, pri samici pa je rdeče le zatilje. Ptica, ki živi zgolj v gozdu, je velika kakor vrana, njen let pa spominja na šojinega. Živi pretežno v sklenjenem iglastem in mešanem gozdu, občasno pa jo zanese tudi v mestne parke, tiste, v katerih so visoka in stara drevesa.

Avtor prispevka: Ivan Esenko; Celoten članek lahko preberete v julijski številki revije AURA (št. 310).