Zgodovino znanstvenega proučevanja paranormalnih pojavov lahko v grobem razdelimo v tri obdobja. Prvo zajema konec devetnajstega in prva desetletja dvajsetega stoletja, ko se je veda, ki je proučevala paranormalne pojave, imenovala metapsihika. Drugo obdobje sega od sredine prejšnjega stoletja do njegovih osemdesetih let, ko je parapsihologija oziroma psihotronika, kot se je ta veda tedaj imenovala, doživljala zlato dobo. Za tretje obdobje bi lahko šteli čas od devetdesetih let dvajsetega stoletja do danes, ko je zanimanje za tovrstne raziskave pojenjalo in so v tem času odkrili le malo novega.

Začelo se je z duhovi umrlih

Za obdobje metapsihike so značilni poskusi, v katerih so znanstveniki proučevali posebno nadarjene osebe, predvsem spiritistične medije, ker je bil to čas razcveta spiritizma – teorije in prakse sporazumevanja z duhovi umrlih ljudi. V obdobju parapsihologije pa prevladujejo poskusi, v katerih so proučevali osebe brez izrazite parapsihološke nadarjenosti in so pri njih statistično ugotavljali obstoj zunajčutnih zaznav. Obdelali so izide številnih poskusov, najpogosteje uganjevanja kart, ki jih oseba ni mogla videti. Sicer so tudi v tem obdobju znanstveniki proučevali nekatere zelo nadarjene posameznike, kot so bili Gerard Croiset, Uri Geller, Nina Kulagina in drugi, toda to niso bili več spiritistični mediji, ker je moda spiritizma minila.

Žal je med tema dvema obdobjema proučevanja dokaj ostra meja, zato v drugem obdobju večina znanstvenikov ni upoštevala izsledkov raziskav iz prvega, „spiritističnega obdobja“, čeprav so jih opravili vrhunski znanstveniki tistega časa. Razlog za to je bila po eni strani prevlada poskusov, ki so temeljili na statistiki, po drugi pa to, da je spiritizem prišel na slab glas, saj so številne medije zasačili pri prevari. Zato znanstveniki novega časa niso upoštevali večino starejših ugotovitev in so raje že prej ugotovljena dejstva znova dokazovali z novimi metodami.

Snov duhov

V novem obdobju parapsihološkega proučevanja niso več imeli opraviti z enim od najbolj kontroveznih paranormalnih pojavov, in sicer z izločanjem ektoplazme, saj ni bilo medijev, ki bi to skrivnostno snov izločali. Zato so pojavljanje ektoplazme razglasili za mit in prevaro. K temu je pripomoglo tudi to, da so spiritistični mediji ta pojav pogosto ponarejali.

Po trditvah spiritistov je ektoplazma snov, iz katere duhovi umrlih oseb, ki se prikazujejo na spiritističnih seansah, izoblikujejo vidne oblike ali se sami materializirajo, tako da jih navzoči lahko vidijo.

Trdi se, da ektoplazma med medijskim transom izhaja iz telesnih odprtin medija, najpogosteje iz nosu, ust ali ušes. Pojavlja se v različnih oblikah, od meglice pa do snovi, podobne plazmi, lahko je razmeroma čvrsta, vendar dovolj upogljiva, da se jo da oblikovati. Navajajo tudi, da deluje kot nekaj živega in se med seanso preoblikuje iz brezoblične mase v ude, obraz, glavo ali popolno človeško bitje. Je mlečno bela, hladna na dotik, se nežno svetlika in diši po ozonu.

Izraz ektoplazma je iz grških besed ektos (zunaj) in plasma (ustvarjeno) skoval slavni francoski fiziolog, nobelovec Charles Richet (1850–1935), eden najvidnejših pionirjev metapsihike, da bi s tem izrazom opisal snov, iz katere se je med seansami izoblikovala „tretja roka“ slavne medijke Eusapie Paladino.

Številne prevare

Spiritisti so trdili, da se pri dotiku ali izpostavljenosti svetlobi ektoplazma naglo potegne v telo medija, in tedaj ga lahko tudi hudo poškoduje; to naj bi bil poglavitni vzrok, da je večina medijev vztrajala, da morajo seanse potekati v temi in da se opazovalci mediju ne smejo preveč približati.

Za skeptike, ki zanikajo obstoj ektoplazme, so te zahteve medijev dokaz, da gre za prevaro. In res so pogosto razkrinkali medije, ki so „ektoplazmo“ ustvarili iz prosojnega papirja, gaze ali lahke tkanine, kot je muslin. Pripomoček so najpogosteje skrivali v ustih in ga v primernem trenutku „izločili“. Tako so izgubile vrednost tudi fotografije spiritističnih seans iz tistega časa, na katerih se vidijo različne oblike iz „ektoplazme“.

Pravo ektoplazmo pogosto povezujejo s psihokinezo, fizičnim delovanjem na predmete brez dotika. V drugem obdobju raziskovanja je bila psihokineza nedvoumno dokazana, v poskusih z Nino Kulagino, Jean-Pierreom Girardom, Urijem Gellerjem in drugimi, pa se ektoplazma ni več pojavljala. Zato večina znanstvenikov drugega obdobja in zdajšnjega časa obstoj ektoplazme zanika.

Verodostojni dokazi

Toda ektoplazma se je pojavljala tudi v poskusih, ki žal niso tako znani, pri katerih pa so s strogim nadzorom možnosti za prevaro izključili. Ektoplazmo so proučevali sodelaci Londonskega društva za proučevanje psihičnega (The Society for Psychical Research – SPR), ustanovljenega leta 1882, Ameriškega društva za proučevanje psihičnega (American Society for Psychical Research – ASPR), ustanovljenega 1885, in člani Mednarodnega metapsihičnega inštituta v Parizu (l’Institut Métapsychique International – IMI), ustanovljenega leta 1919.

Posebno prepričljiv dokument te vrste je Manifest 34 (Le Manifeste 34), ki ga je leta 1923 v Parizu podpisalo 34 znanih javnih osebnosti iz Francije in tujine. Med podpisniki so bili vrhunski znanstveniki tistega časa, znani univerzitetni profesorji, zdravniki itn., med drugimi tudi doktor Gustave Geley, prvi direktor IMI, Camille Flamarion, slavni astronom, sir Oliver Lodge, znani fizik, član angleške kraljeve družbe (Royal Society), doktor Eugène Osty, pozneje tudi direktor IMI (1935–1938), profesor Charles Richet, član francoske Medicinske akademije (l’Académie du Médecine) … V Manifestu 34 so zapisali, da potrjujejo, da pri opravljenih preverjanjih seans z Janom Guzikom (opravili so jih kar osemdeset), nastalih pojavov ni mogoče razložiti niti z iluzijami, niti s halucinacijami, niti s kolektivno ali individualno ali kakršno koli drugo prevaro. Gre za vrsto poskusov, ki so jih v IMI-ju opravljali od novembra 1922 do maja 1923.

Poskusna oseba je bil Poljak Jan Guzik (1876–1928), znani „fizični medij“, kot so imenovali medije, ki so sprožali fizične pojave, predvsem psihokinezo (premikanje predmetov brez dotika), in izločali ektoplazmo. Guzik je na seansah pogosto izločal ektoplazmo, iz te so nastale različne oblike: deli telesa, celotno telo, humanoidna bitja, svetlobna bitja, ki so celo govorila, živali, različni predmeti. Prvi ga je v Sankt Peterburgu proučeval znani ruski znanstvenik Aleksander Aksakov.

Nadaljnji poskusi s psihokinezo in z izločanjem ektoplazme

Manifest 34 je samo eden od številnih podobnih dokumentov, ki jih hranijo v arhivih SPR, ASPR in IMI. Po teh dokumentih naj bi izločalo pristno ektoplazmo še nekaj spiritističnih medijev: znani angleški medij Daniel Douglas Home (1833–1886), slavna Italijanka Eusapia Palladino (1854–1918) in prav tako slavni Avstrijec Rudi Schneider (1908–1957).

Robert Tocquet (1898–1993), francoski fizik, kemik in znani parapsiholog, predsednik IMI od leta 1982, ki je sodeloval tudi pri poskusih z Guzikom in Schneiderjem, opisuje seanse v IMI v Parizu, v katerih je poljski medij Franek Kluski (1873–1943) prikazal psihokinezo in izločanje ektoplazme ter materializiral človeške in živalske oblike. Robert Tosquet je zapisal: “Najprej smo zaznali močan vonj po ozonu, ker pa je bila soba zatemnjena, smo zagledali rahlo svetlikajočo se paro, nekakšno meglico, ki je lebdela okoli medija, zlasti nad njegovo glavo. Ta meglica se je navadno dvigala kot lahek dim. Sočasno se je pojavljalo tudi svetlikanje, ki je bilo videti kot jedro zgostitve in je dajalo vtis, da gre za svetleče se dele nevidnega telesa, zlasti konice prstov ali dele obraza. Ko je bila materializacija končana, smo zagledali povsem oblikovane dlani ali obraz. Navadno so se te oblike pojavljale za medijem ali ob njem in videti je bilo, da so to obrazi oseb, ki stojijo, vendar je njihovo telo nevidno. Ti obrazi so bili živi in tudi pogled v njihovih očeh je bil živ in usmerjen v eksperimentatorja.“

Med seanso s Kluskim so eksperimentatorji naredili tudi odlitke materializiranih udov. V ta namen so blizu medija postavili vedro s toplo vodo, na kateri je plavala plast raztopljenega parafina. Med seanso so se materializirani udje potopili v vedro, in ko so izginili, je ostal njihov odtis v parafinu, tega pa so nato odlili v mavcu. Odlitki so kazali vse značilnosti naravnih človeških rok, kot so gube in pregibi, vendar so bile opazno manjše.

Ostyjevi poskusi

Zelo prepričljivo, čeprav malo znano serijo poskusov, ki jim glede na znanstveni postopek ni mogoče oporekati, je z medijem Rudijem Schneiderjem v inštitutu IMI leta 1930 in 1931 opravil tudi dr. Eugène Osty (1874–1938), tedaj direktor inštituta.

Avstrijec Rudi Schneider (1908–1957) je bil tako kot njegov brat Willy izredno nadarjen medij. Njegove paranormalne sposobnosti je proučevalo več znanstvenikov, med njimi tudi znani psihiater in pionir metapsihike Albert von Schrenck-Notzing (1862–1929) in vsi so potrdili, da so njegove paranormalne sposobnosti pristne. Schneider je večkrat demonstriral psihokinezo in izločanje ektoplazme, in prav Osty je dokazal navzočnost snovi, ki izvira iz medija in lahko deluje na fizične objekte. Konstruiral je posebno napravo, ki je omogočila, da se posnamejo predmeti, izpostavljeni psihokinezi, z uporabo nevidnega infrardečega sevanja.

Do decembra leta 1931 je Osty s Schneiderjem opravil 77 seans. Pokazalo se je, da medij s svojo voljo usmerja snov, ki jo izloča, in jo lahko na zahtevo eksperimentatorja hitro preusmeri z enega kraja na drugega. Prav tako so ugotovili, da te snovi ne zaustavijo niti ovire iz lesa, tkanine ali drugih materialov, ki so jih postavili med medija in infrardečo “kletko”. S posebno razporejenimi infrardečimi snopi so izmerili, da debelina skrivnostne snovi ni večja od šestih centimetrov, moč njenega delovanja pa se je spreminjala od seanse do seanse; tega se je že vnaprej zavedal tudi medij Schneider. Pogosto je izjavljal: “Danes je moč velika. Zgodilo se bo nekaj dobrega.” Ali pa: “Moč je danes šibka, zgodilo se bo le malo.”

Poleg tega da je deloval na infrardeče žarke, ko je bila moč velika, je Schneider povzročal tudi močne psihokinetične učinke. Tako je na primer na seansi 23. februarja 1931 premaknil umetno roko, harmoniko in zvit robček: harmonika je padla več kot meter od mize, cvet je poletel več kot tri metre, robček pa so našli meter od mize, zavezan kot kravato. Pri tem je Schneider že vnaprej napovedal, kam se bo predmet premaknil. Enako se je dogajalo tudi ob drugih priložnostih in z drugimi predmeti. Tako je bilo tudi na seansi 10. maja 1931, ko so bili medij in drugi navzoči, s paravanom, visokim dva metra, ločeni od mize s predmeti. Toda roža in cvetlični šopek z mize sta brez težav preskočila paravan in padla med navzoče, kos nekajkrat zvite črne tkanine, težak 547 gramov, pa je večkrat „zajahal“ zgornji rob paravana.

Med transom je imel Schneider hude mišične krče. Ti so se ob približevanju parapsihološkega pojava krepili, ko se je ta zgodil, pa dosegali vrhunec. Po besedah dr. Moutiera, enega od nadzornikov, je bilo videti, kot da bi se medijevo telo spremenilo v eno samo mišico, ki se je močno krčla, da bi nekaj izstisnila. Ugotovili so tudi ujemanje med krčenjem medija in naraščanjem gostote in prostornine nevidne snovi. Poleg tega je Schneider v transu vdihnil od 120- do 300-krat v minuti, normalne osebe pa vdihnemo samo 12- do 14-krat.

Zanimivo je, da je bila tudi frekvenca osciliranja snovi, ki so jo registrirali s spreminjanjem intenzitete snopov infrardečih žarkov, natančno dvakrat večja od frekvence dihanja. Kadar je na primer Schneider vdihnil 150-krat v minuti, je snov oscilirala natančno 300-krat.

Poznejši znanstveni dokazi o obstoju psihokineze in ektoplazme, zlasti poskusi dr. Ostyja, znova kažejo na nerazdružljive povezave med duševnim in fizičnim svetom, med umom in materijo. Škoda, da znanstveniki s tovrstnimi poskusi niso nadaljevali in jih še izpopolnili. Zanimanje za ektoplazmo je bilo odrinjeno na obrobje znanstvenega proučevanja. Nekateri dojemljivejši sodobni znanstveniki menijo, da je ektoplazma resnična, toda da ne gre za izločanje duhov umrlih oseb skozi medij, ampak za materializacijo medijevega astralnega telesa, finosnovnega dvojnika fizičnega telesa. Lahko samo upamo, da bodo prihodnje raziskave osvetlile skrivnost ektoplazme in tako obogatile znanje o človekovih skritih zmožnostih.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, maj 2009, št. 237

Fotografija: www.ghostvillage.com