Strah pred preživetjem je nedvomno eden od največjih človeških strahov. Tudi če ne spremljamo dnevnih poročil, je vedno več ljudi iz dneva v dan bolj strah, kako bodo preživeli, veliko jih izgublja temeljno človeško dostojanstvo. To so ne samo ekonomska, temveč tudi globoko duhovna vprašanja.

Stiska mrzlično spodbuja iskanje poti iz tega brezna. Eden izmed tistih, ki opozarjajo na razloge za krizo in predvsem ponujajo pot iz nje, je Rok Kralj, ki zase sicer pravi, da bi se težko opredelil za ekonomista, čeprav je pred nedavnim končal magistrski študij iz ekonomije.

Kakšen je vaš ideal ekonomista?

Ekonomisti bi morali biti ljudje izjemno širokih nazorov in znanja, ekonomija bi kot zelo praktična veda morala vsebovati številna področja, kot so politika, sociologija, biologija, ekologija, filozofija, religija in še kaj. Sodobna ekonomija pa gleda na svet skorajda izključno po ekonomskih modelih in kazalnikih, ki pogosto nimajo nobene zveze z resničnim življenjem. Čeprav je neka država z ekonomskega stališča zelo uspešna, lahko veliko prebivalcev te države živi zelo slabo, njeno okolje pa je zelo uničeno.

Ljudje, tudi ekonomisti, so še vedno večinoma prepričani, da je naše delo smiselno samo, če se nam splača.

Pravzaprav se ne strinjam, da večina ljudi razmišlja tako. Ne da bi posebej razmišljal, vsakdo izmed nas opravi veliko dela, ki se »ne splača«. Pomagamo prijateljem, družinskim članom, delamo v gasilskih društvih, društvih za varstvo okolja in živali, v humanitarnih organizacijah in še marsikje. Pri tem sploh ne razmišljamo o kakršnem koli plačilu. Ekonomska znanost pa prepoznava samo tiste dejavnosti, ki so denarno ovrednotene. Druge imenujejo siva ekonomija in jih kriminalizirajo; pri tem moramo paziti, da jih ne mešamo z resnično nezakonitimi dejanji, kot so neplačevanje davkov v gospodarski dejavnosti ali neplačevanje prispevkov za zaposlene.

Tako se na primer gospodinjska opravila ne štejejo za ekonomsko dejavnost. Pa vendar je to izjemno pomembna dejavnost, ki veliko pripomore k blaginji celotne družbene skupnosti. Tisoče in tisoče ur dela je vloženega v vzgojo prihodnjega delavca, državljana, politika; tisoče ur je vloženih, da lahko zaposleni člani družbe nemoteno opravljajo svoje delo. Družba bi morala nekako nagraditi gospodinjska opravila, a to je samo primer, takšnega družbeno koristnega dela je še zelo veliko. Prav zato je ideja univerzalnega temeljnega dohodka smiselna. Ne gre za podarjeni, temveč zasluženi denar. Le zelo majhen delež prebivalstva ne opravlja družbeno koristnega dela.

Kaj pravijo analize in kaj pravite vi, v čem so razlogi, ki so pripeljali do družbenoekonomske krize tolikšnih razsežnosti, kakršnim smo priča danes?

Večinoma beremo in poslušamo, da se je zdajšnja globoka kriza začela leta 2008. V resnici se je začela že veliko prej, leta 2008 je le zajela tudi razviti del sveta. Revnejši del sveta se s krizo bolj ali manj spopada že desetletja. Vzroki so globoki, sistemski; ne moremo preprosto reči, da so za vse krivi kapitalisti ali bankirji. Poglavitna težava je, da obstoječi ekonomski sistem že dolgo ne ustreza več sodobnemu človeštvu.

Bančni sistem, kakršnega poznamo danes, temelji na institucijah, ki so bile ustanovljene v 17. in 18. stoletju. Korporacije delajo tako, kot so delovale v 20. ali celo 19. stoletju, ko še ni bilo opaznih globalnih podnebnih sprememb. Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka sta bila ustanovljena ob koncu druge svetovne vojne za povsem drugačne namene, kot jih opravljata danes: za uravnavanje ekonomske stabilnosti in tako naprej. Res pa je, da je marsikomu v korist, da so ekonomske institucije takšne, kot so, in zato za vsako ceno ohranjajo njihov status quo; ti ljudje natanko vedo, kaj delajo.

Zdaj pa živimo v 21. stoletju.

To je družba, ki se z uporabo nove informacijsko-komunikacijske tehnologije ter družbenih omrežij povezuje in sodeluje, ekonomske institucije pa delujejo, kot bi bili še vedno v hladni vojni ali v času kolonializma, industrijske revolucije ali celo suženjstva. Medtem ko nas na planetu živi že več kot sedem milijard in je naše okolje precej obremenjeno in prizadeto, ekonomske institucije še vedno zagovarjajo gospodarsko rast kot edino pravo ekonomsko politiko. V nekem drugem času je bila ta smiselna, danes pa ni več.

Saj ne da bi morali današnje ekonomske institucije preprosto zapreti ali odpraviti. Ne gre za to, le temeljito jih je treba preobraziti. Kako naj institucije preteklosti zadovoljujejo potrebe človeštva v 21. stoletju? Banke in podjetja lahko delajo v dobro ljudi. Denar sam po sebi ni ne slab in ne dober, šele človekova dejavnost mu podeli »kvaliteto«: če ga namenjamo v dobro ljudi in okolja, potem postane »dober«, če ga namenjamo za orožje ali za finančne špekulacije, postane »slab«.

Na TV Slovenija smo pred nedavnim gledali vrsto oddaj z naslovom Zakaj revščina? Razlogi za revščino so bili tako očitni, da bi jih še otrok prepoznal. Kako to, da intelektualno in inteligentno razvito človeštvo, ki lahko pošilja vesoljske sonde na druge planete, ne doume, kje so vzroki za ekonomsko – pa tudi ekološko – krizo, saj sta obe povezani?

Letos je s filmom, ki je prišel tudi v naše kinematografe, znova postala aktualna nemško-judovska filozofinja Hannah Arendt. Ta izjemna ženska je skušala »priti do dna« grozljivi izkušnji holokavsta. Kako je lahko tako izjemna kultura, kot je nemška, lahko naredila kaj takega?

Ugotovitve Arendtove so pretresle družbo in so znova več kot aktualne. Holokavsta praviloma niso opravljali morilski psihopati, temveč povsem navadni ljudje – zanesljivi in natančni uradniki ali birokrati. Vsak je predstavljal element velikega sistema in je vestno ter natančno izpolnjeval predpisane naloge. Posameznik, ki samo izpolnjuje svoje naloge in ne razmišlja o celotni »sliki«, postane izjemno učinkovito orodje peščice posameznikov, ki natanko vedo, kaj delajo.

Tudi danes ni nič drugače, če vesten bančni uslužbenec, ki dela po vseh predpisih, nekomu odvzame vse njegovo premoženje in ga skupaj z njegovo družino pahne v hudo revščino. In se pri tem nikoli ne vpraša, zakaj mora opravljati takšna okrutna dejanja, niti jih ne razume kot taka. Lahko je v osebnem življenju obziren, ljubeč človek. Danes veliko več ljudi umre zaradi posledic ekonomskih ukrepov in ravnanja vlad, mednarodnih finančnih ustanov, bank in korporacij kot pa za posledicami terorizma in vojaških konfliktov.

Kaj je torej narobe?

Ne razmišljamo o posledicah svojih dejanj! Odgovornost prepustimo avtoritetam in se sklicujemo na predpise, ki so lahko izjemno brezsrčni. Nočemo priznati, da ima vsako naše dejanje svoje posledice. Zato deluje celoten ekonomski sistem skorajda samodejno. Le pogumni posamezniki si upajo v ta dobro naoljeni stroj vtakniti palico in vsaj malo ustaviti njegovo pogosto zelo destruktivno delovanje. Vendar je na srečo takšnih posameznikov vedno več. Pred letom 2008 so le redki posamezniki kritizirali obstoječi ekonomski in še zlasti finančni sistem, zdaj pa veliko ljudi ve, kako ta sistem deluje in kako nevaren je. Torej, stvari se vendarle izboljšujejo, čeprav na prvi pogled tega ni opaziti.

Vsakdo mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Višji položaji seveda prinašajo večjo odgovornost, a to še ne pomeni, da tisti »spodaj« lahko delajo samo tako, kot jim je rečeno in niso ničesar krivi. Vprašati se moramo – kot posamezniki v vlogah porabnikov, državljanov, delavcev – kako naše ekonomske dejavnosti vplivajo na druge ljudi, na okolje in na svet kot celoto.

Baje take razslojenosti, kot je v družbi danes, ni bilo od izbruha največje gospodarske krize leta 1929.

Podatki so neizprosni. Najbogatejših tristo Zemljanov ima tolikšno bogastvo, kot ga imajo skupaj najrevnejše tri milijarde Zemljanov. Na svetu je trenutno nekaj več kot 1400 milijarderjev, ki imajo v rokah 5,4 trilijona ali 5400 milijard ameriških dolarjev. V primerjavi z letom poprej (2012) se je bogastvo milijarderjev povečalo za 800 milijard dolarjev, in to v času hude ekonomske krize, ko milijoni tonejo v revščino. Gre za sistemsko napako. S sistemom, ki omogoča takšno nerazumno stanje, je nekaj hudo narobe.

Poglabljanje razlik ima številne posledice, ki na prvi pogled niso povezane z ekonomskimi kazalci.

Poglabljanje razlik je pravzaprav eden ključnih vzrokov za napetosti v svetu. Terorizem na primer, ni vzrok, temveč posledica izjemno nepravične porazdelitve svetovnega bogastva. Ko človeka pripelješ na rob, je pripravljen storiti neverjetna dejanja.

Ne gre za to, da bi imeli vsi enako. Nedopustno pa je, da v svetu, kjer je najpomembnejših dobrin, kot sta na primer hrana in voda, dovolj, del prebivalstva umira, le malo stran pa si nekateri kopičijo bogastvo, ki je povsem nesmiselno veliko.

Sintagma »hitreje, više, močneje« je vodilna misel olimpijskih iger od leta 1924, ki se je že zdavnaj prenesla tudi na ekonomske trge. Zdi se, da je po vseh teh letih še vedno močno na prvem mestu novodobnih ekonomskih »manter«.

Problem je v neverjetno vztrajnem in močnem slepilu, v katero so »zapredeni« vsi glavni ekonomski akterji: ekonomisti, politiki, podjetniki, celo sindikalisti. Slepilu se reče tekmovalnost ali konkurenčnost. Tekmovanje v športu je nekaj povsem drugega kakor v ekonomiji. V športu je nekdo zmagovalec, drugi so poraženci. A poražencem se ne zgodi nič hudega, znova se vrnejo v tekmo, morda naslednjič celo zmagajo. Ekonomska tekma pa za poražence pomeni revščino, pomanjkanje, trpljenje, smrt. Če propade podjetje, so lahko posledice zelo hude. Cele družine so pahnjene v revščino; sledijo ločitve, depresije, nasilje, alkohol. Tega ekonomska statistika ne beleži. Ko v konkurenčni tekmi propadajo države, lahko te posledice pomnožimo z milijonskimi števili.

Temelj vsake ekonomske tekmovalnosti je boj za dobrine. To je dobesedno vojna na življenje in smrt. Ekonomska vojna ni nič manj okrutna kakor vojna z orožjem. Le posledice niso tako očitne. Ljudje umirajo tiho, daleč od oči javnosti. Zdaj, v 21. stoletju, umre vsak dan v svetu zaradi posledic revščine več kot 22 000 otrok. To je nič manj kot ekonomski holokavst.

Ali konkurenčnost ne prinaša razvoja?

Ne. V resnici pelje k vse slabši kakovosti izdelkov in storitev ter ustvarja zgolj iluzijo razvoja. Poglejte na primer Američane: ko so stopili skupaj, so poleteli na Luno, danes niti v Zemljino orbito ne morejo več. Ali primer avtomobilske industrije: avtomobili danes sploh niso bistveno boljši kot pred sto leti, čeprav podjetja vsako leto izdelajo na stotine »novih« modelov. A to so le kozmetični popravki, avto pa je še vedno hrupen in smrdeč stroj, ki ga poganja nafta. Ali pa najnovejši mobilni telefoni. Še vedno so samo telefoni z »milijon« povsem nepomembnimi in nepotrebnimi funkcijami.

Resničen razvoj, ki ga ne smemo enačiti z gospodarsko rastjo, je mogoč le s sodelovanjem in medsebojno delitvijo. To sta pravi mantri nove ekonomije. Namesto konkurenčnosti oziroma boja za dobrine moramo sprejeti načelo medsebojne delitve dobrin. Le tako lahko zaživimo v miru in blaginji.

Podpirate in širite idejo o delitvi, med drugim o delitvi avtomobila, koles, zemlje in pridelkov, bivalnega prostora … Kaj vse se da deliti?

Pred nedavnim sem opravil raziskavo med več kot 500 prebivalci Slovenije. Kljub splošno sprejetemu mnenju, da smo Slovenci zelo navezani na svoje premoženje, pa izsledki kažejo na zelo pozitivno usmerjenost v idejo delitve. Na vprašanje, ali bi se vključili v organizirano obliko delitve, je pritrdilno odgovorilo nekaj manj kot 60 odstotkov anketirancev, več kot 36 odstotkov pa jih je odgovorilo, da bi se morda vključili. Nekoliko bolj so ideji ekonomije delitve naklonjeni mlajši, bolj izobraženi in osebe ženskega spola, vendar razlike niso velike.

Kot najprimernejše stvari za delitev so anketiranci navedli priključke za motorna vozila, digitalne medijske vsebine, tiskane medije, opremo za taborjenje in dejavnosti v naravi, večje orodje ali naprave, delovne prostore, garaže in druge prostore za hrambo, manjše orodje, športne rekvizite, vrtove, predmete lastne izdelave, oblačila ali obdelovalno zemljo, prevozna sredstva in drugo. Kot bistvene razloge za delitev so vprašani navedli prihranek denarja, varovanje okolja ter manj prostora za hrambo stvari, saj nam vsega, kar potrebujemo, ni treba imeti v lasti.

Zanimivo je, da je kar dobrih 70 odstotkov vprašanih odgovorilo, da bi morali v okviru držav ali mednarodne skupnosti organizirati delitev najpomembnejših dobrin, kot sta na primer voda in hrana. Delitev dobrin torej pomeni prihranek denarja in naravnih virov, manj odpadkov, hkrati pa pravičnejšo porazdelitev dobrin med vse prebivalce planeta.

Za stvari, ki so najpomembnejše za zadovoljevanje človekovih temeljnih potreb, moramo ustvariti učinkovite mehanizme delitve na svetovni ravni. Tehnološki razvoj, ki smo ga dosegli, nam to omogoča, manjka nam samo politične volje. Če bi se zgodila naravna nesreča, bi prišla v nekaj dneh pomoč iz vsega sveta; ne vidimo pa, da milijoni ljudi živijo v razmerah stalne katastrofe. Če bi hoteli, bi jim pomagali v nekaj dneh. Trajna rešitev pa bi bila postavitev stalnega mehanizma delitve dobrin na svetovni ravni, najbolje v okviru OZN.

Indijanska misel pravi, da nam zemlja in njeno bogastvo ne pripadajo. Zakaj se kljub temu ljudje vedemo, kot da smo lastniki, ne skrbniki tega planeta in njegovega bogastva?

Beseda ekonomija izvorno pomeni dobro upravljati (nomos) svoj dom (oikos). Oikos – dom so stari Grki pojmovali kot bivalne in gospodarske prostore, skupaj z zemljo in vsemi sredstvi za preživetje, z vsemi družinskimi člani vred. Ekonomist je za stare Grke pomenilo biti upravitelj in skrbnik materialnega bogastva, ki je družini omogočalo, da je živela v blaginji. Bistvo ekonomije torej ni imeti, temveč dobro in modro upravljati materialno okolje in dobrine v korist vseh.

V najožjem pomenu je naš prvi »dom« (oikos) naše telo. Danes se veliko ukvarjamo z »ekonomijo« svojega telesa. Skrb za zdravje je zelo ekonomsko ravnanje, to pomeni, da jemo zdravo hrano, se dovolj gibljemo, skrbimo za svoje neposredno okolje in tako naprej. Ne glede na naše versko izročilo, je več kot očitno, da imamo celo lastno telo le v začasni uporabi, torej smo kot nekakšni upravitelji in skrbniki svojega telesa.

V širšem pomenu pa je naš dom država in v najširšem celoten planet Zemlja. Človeštvo je upravitelj in skrbnik planetarnega okolja in njegovih dobrin v dobro vseh živih bitij. To je v ekonomskem pomenu prava vloga človeštva. Te vloge se le počasi učimo.

Tudi religije različnih verstev pozivajo vernike k skromnosti in pomoči drugim ljudem. Teorija in praksa sta pogosto vsaksebi, čeprav se zdi, da na primer novi papež Frančišek polaga nove temelje tega.

Dejanja papeža Frančiška so vsekakor izjemna. Njegovo sporočilo ne naslavlja samo cerkvenih dostojanstvenikov, temveč tudi politike, bankirje, direktorje. Sporoča jim, da mora biti vodenje, ki jim je zaupano, v dobro ljudi in to vseh. Tik pred srečanjem skupine najbogatejših držav G8, junija 2013 na Severnem Irskem, je njihovim voditeljem sporočil, da je treba »v središče vsake politične in ekonomske dejavnosti postaviti človeka!« To je izjemno pomembno sporočilo in papež s svojim zgledom besedam daje velik pomen. Politiki in ekonomisti sicer radi govorijo o družbeni odgovornosti, a kaj, ko so to pogosto le prazne besede, ki jim ne sledijo dejanja.

Predstavljam si, da se bo za novo paradigmo delitve, ki jo zagovarjate, treba bojevati. Ali mislite, da jo bodo ekonomisti, politiki in drugi sprejeli odprtih rok?

Zanimivo je, da so ekonomisti močno podobni verskim gorečnežem. V svoj nauk večinoma slepo verjamejo. Ne prepričajo jih še tako jasni argumenti. Njihova vera v vsemogočni trg, konkurenčnost, gospodarsko rast je skorajda neomajna. Zato potekajo prave ekonomske reforme danes mimo njih na terenu.

Ljudje preprosto začenjajo delovati po novih načelih sodelovanja, solidarnosti, medsebojne delitve. Kot pravi Rachel Botsman, avtorica knjige Kar je moje, je tvoje: Rast sodelovalne potrošnje (What’s Mine Is Yours: The Rise of Collaborative Consumption), je trg delitve različnih stvari in storitev neposredno med ljudmi danes vreden približno 26 milijard dolarjev. Trg delitve avtomobilov v Severni Ameriki bo letos dosegel 3,3 milijarde dolarjev in še bi lahko naštevali. Ekonomija delitve je v razcvetu, a uradna ekonomija o tem ne govori.

Mislite, da uradna ekonomija ekonomijo delitve zavrača ali se ne meni zanjo, ker se je boji?

Morda, kajti ekonomija delitve prinaša resnično velike spremembe. V Ameriki ocenjujejo, da en avto v sistemu delitve nadomesti kar 15 individualnih avtomobilov. Z manj dobrinami torej lahko zadovoljimo potrebe več ljudi; to pomeni, da lahko z manjšo obremenitvijo okolja veliko več ljudi zadosti svojim potrebam.

Ekonomija delitve ne bo uničila gospodarstva, le prilagoditi se bo moralo. Potrošništvo bo nadomestilo »uporabništvo«. Pojavila se bo potreba po manj, a zelo kakovostnih izdelkih, do katerih bodo imeli ljudje dostop, ko jih bodo potrebovali. Povečale se bodo potrebe po različnih storitvenih dejavnostih: za samo delitev, za svetovanje pri uporabi, vzdrževanje, dostavo itn. Postali bomo »lažja« civilizacija.

O svojih idejah ste napisali knjigo Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe, ki je prosto dostopna tudi na spletni strani http://www2arnes.si/-rkralj3/. Kakšni so odzivi nanjo?

Težko bi rekel, da so to moje ideje. Ideja delitve je stara kot človeštvo. Antropologi ugotavljajo, da je bila delitev dobrin temeljna oblika ekonomije zgodnjih človeških skupnosti, ali povedano drugače: človeška skupnost se brez medsebojne delitve sploh ne bi razvila. V zgodnjih skupnostih so si ljudje delili hrano, orodje in druge pripomočke, drugače sploh ne bi preživeli. Kot posamezniki smo prešibki, da bi preživeli v naravnem okolju. Človeški »mladič« potrebuje veliko časa, da se osamosvoji, veliko več kot živalski mladiči; starejši in bolni ne bi preživeli, če drugi z njimi ne bi delili hrane in drugih dobrin.

Ni naključje, da je delitev dobrin preživela do današnjih dni – v družinah in deloma v manjših skupnostih. Mar naj s svojimi otroki, starimi starši, bolnimi člani družine, brati in sestrami tekmujemo za dobrine? Ekonomija delitve je »doma« v družinah, danes pa jo moramo »prestaviti« na širšo raven, na raven držav in celotne skupnosti. Danes nam informacijsko-komunikacijska tehnologija, razviti transportni sistemi in široko razvejena družbena omrežja to vsekakor omogočajo. Sicer pa odzivov na mojo spletno knjigo ni veliko, a so in to zelo pozitivni.

Ali so vaše ideje že prišle na ušesa kateremu vidnejšemu (slovenskemu) ekonomistu, in če so, kakšen je bil odziv? So se jim zdele utopične?

Ni mi znano, kakšen je odziv vidnejših ekonomistov in ali se je kateri od njih sploh odzval nanje. To je presenetljivo. O ekonomiji delitve danes pišejo ugledni časniki, revije in spletni mediji, kot so The Economist, The Wall Street Journal, The New York Times, Forbes, Bloomberg, Harvard Business Review, BBC News, CNN Money idr.; napisanih je lepo število knjig. Pri nas je bil v reviji Moje Finance leta 2011 objavljen daljši članek o ekonomiji delitve, letos je bil objavljen članek v Jani. Na odzive vidnejših ekonomistov pa bo očitno še treba počakati.

Tudi v Sloveniji se vedno več posameznikov upira sistemu in ječi tržnih sil tako, da se odločijo, da bodo živeli zelo skromno, na vasi ali v naravnem okolju, sami pridelovali večino hrane, ki jo potrebujejo, drugo pa menjevali s podobno mislečimi posamezniki. Ali je kakšno združenje, kamor bi se lahko obrnili tisti, ki bi jih tako bivanje zanimalo?

Zelemenjava je na primer takšno gibanje, ki povezuje posameznike, ki na vrtičkih ali balkonih pridelujejo hrano in jo menjavajo med seboj. Ta zamenjava pridelkov, semen in receptov poteka brez posredovanja denarja. Izkušnje udeležencev so zares dobre in navdušujoče. Ljudje se družijo, menjavajo izkušnje in se imajo – dobro. Nekatere šole in društva so že priredili sejme delitve. Ekonomija delitve je že resničnost, možnosti je veliko. Samo začeti je treba.

Bi želeli za konec povedati bralcem Aure še kaj, česar vas morda nisem vprašala?

Končal bi z mislijo Oscarja Wildea, ki jo je uporabil tudi Raj Patel v izjemni knjigi Vrednost ničesar (The Value of Nothing): »Dandanes ljudje poznajo ceno vsega in vrednost ničesar«. Natanko tako ravnamo, vsem stvarem določamo ceno, pozabili pa smo na pravo vrednost stvari in naših dejanj. Vrednost stvari je povezana z uporabnostjo, s koristnostjo, ki jo prinašajo človeku; prav tako je vrednost povezana z vrednotami. Poglejmo na primer vodo: v resnici je njena vrednost za človeka neprecenljiva, a z njo ravnamo zelo neodgovorno, ker ima na trgu nizko ceno. Medtem ko bi jih za košček zlata veliko ubijalo, ker je zelo drag, v resnici pa malo vreden. V čem zlato zares koristi človeku?

Delitev dobrin ne temelji na ceni, temveč na vrednosti stvari in na človeških vrednotah. Če damo nekomu kilogram jabolk, on pa nam da otroška oblačila ali nam pomaga prepleskati stanovanje, je to v redu. Vrednosti in vrednot ne določa trg, temveč človek, ki ni zgolj materialno bitje. Medsebojna delitev je v najširšem pomenu izraz ljubezni na materialni ravni ali na področju ekonomije, katere poglavitna naloga je človeku zagotoviti gmotno blaginjo. Gmotna blaginja pa omogoča človeku, da povsem izrazi vse svoje zmožnosti in tako lahko srečno zaživi.

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA, november 2013, št. 291

Na fotografiji: Rok Kralj.