Že na začetku proučevanja so na podlagi arheoloških najdb opazili, da so bile prve ugotovljene civilizacije že zelo razvite, kot da se ne bi bile razvijale postopno do visoke kulturne ravni. Zato nekateri domnevajo, da so v razvoj teh civilizacij najbrž posegla zunajzemeljska bitja in ga pospešila, drugi pa, da so se znane davne kulture razvijale po zaslugi dediščine še starejših neznanih civilizacij.

Čeprav možnosti stika z zunajzemeljskimi civilizacijami ne kaže zanemariti, pa je morda vseeno bolj smiselna domneva, da je zgodovina človeka in sveta, kakršno poznamo, le odsev neke veliko starejše zgodovine, časov, v katerih so razumna človeška bitja ustvarila civilizacije, o katerih danes ne vemo nič. To bi pojasnilo nenadni pojav že razvitih kultur: sumerske, indijske ali egipčanske. Prav egipčanska je je najznačilnejši zgled tega.

Drugačni pogledi na stari Egipt

Stari Egipt nam je zapustil več najdb kot katera koli druga davna kultura in velja za najbolj proučenega. Vendar poleg ugotovitev in domnev klasičnih egiptologov obstajajo tudi drugačni pogledi na stari Egipt, in sicer po zaslugi arheologov in antropologov, ki niso sledili ustaljenim domnevam; zato se počasi porajajo obrisi velikega mozaika, ki bi lahko korenito spremenil naše védenje o zgodovini starega Egipta. Vrsto takšnih drobcev o porajajočem se mozaiku navaja Edvard F. Malkovski v svoji knjigi Pred faraoni – skrivnostna predzgodovina Egipta (Before the Pharaons – Egypt’s Misterious Prehistory), objavljeni leta 2006.

Eden od pomembnih kamenčkov nastajajočega novega mozaika egipčanske preteklosti je tudi znana sfinga ob egipčanskih piramidah v Gizi pri Kairu. Ta velikanski kip leva s človeškim obrazom je eden največjih kipov, kar so jih naredile človeške roke. Dolga je 73 in visoka 20 metrov, gleda na vzhod in je povezana z Veliko piramido. Ob njej je pravokotni jarek, tako imenovani jarek sfinge, tako da sta samo zgornji del telesa in glava nad površjem planote, na kateri je kip. In prav ta jarek, izkopan v kamnu, je razkril nove skrivnosti, povezane s kipom.

Prevladuje domneva, da je sfinga nastala približno v istem času kot piramide v Gizi. Klasični egiptologi menijo, da so jih sredi tretjega tisočletja pred našim štetjem zgradili trije faroni iz IV. dinastije starega kraljestva, ded, sin in vnuk. Največjo naj bi bil zgradil faraon Kufu, bolj znan kot Keops, manjšo njegov sin Khaf-Ra, bolj znan kot Kefren, in najmanjšo Kefrenov sin Smenkare, znan kot Mikerin. Večina arheologov meni, da je sfingo dal postaviti Kefren. Toda v sedemdesetih letih 20. stoletja je ameriški neodvisni egiptolog John Anthony West opozoril na kontroverznosti glede starosti sfinge. Zgodbo je pravzaprav začel Rene Schwaller de Lubicz (1887–1961), ezoterik in tudi neodvisni egiptolog, človek, ki je podal izvirno podobo starega Egipta, zlasti njegove religije, filozofije, simbolike in umetnosti, drugačno, kot jo razlaga klasična egiptologija. Proučeval je izvirne egipčanske papiruse, nekatere je prevedel prav on, in v njih zasledil zapis, da je kip sfinge poškodovala voda.

Od kod sledi vode v puščavi, kjer je sfinga

West se je obrnil na dr. Roberta Schocha, uveljavljenega profesorja geologije na bostonski univerzi. Čeprav je Schoch o tem dvomil, je kot znanstvenik odprtega duha odšel leta 1991 z Westom v Egipt. Opravil je zelo natančne meritve in raziskave z najsodobnejšimi napravami in postopki. Geolog je na sfingi in zidovih jarka okoli nje odkril sledove dveh vrst erozije, vetra in vode – sledovi vetra pa so bili nad sledovi vode. Odkril je tudi, da zidovi okoli sfinge niso nastali v istem času kakor sfinga; najprej so bili narejene zidovi in sprednji del sfinge, zadnji del sfinge, ki sega v okoliške skale, pa so izklesali verjetno pozneje, v Kefrenovem času. Schoch je menil, da je zadnji del kipa nastal okoli leta 2500, sprednji pa med letoma 5000 in 7000 pred našim štetjem, morda celo prej. Klimatologi namreč domnevajo, da je zadnje deževno obdobje v dolini Nila trajalo od 10000 do 5000 let pred našim štetjem, zato je morala sfinga nastati prav tedaj.

Britanski geolog David Coxill je po raziskavah, opravljenih leta 1997, ugotovil, da na grobnicah in drugih spomenikih starega kraljestva, ki so nastali v tretjem tisočletju pred našim štetjem ni najti sledov erozije vode. Na sfingi pa poznejša erozija vetra ni izbrisala sledov erozije vode zato, ker je sfingo vsakih nekaj let zasul puščavski pesek, ki so ga nanesli peščeni viharji. Sfingo je torej večino časa varoval pesek in zato so se poškodbe, nastale zaradi vode, tudi ohranile.

Veliko starejša kultura

Poglobljena proučevanja so premaknila nastanek sfinge še dlje v preteklost. Nekaj znamenj kaže, da je na tem območju obstajala kultura, veliko starejša od nam znane egipčanske, in da je egipčanska kultura verjetno podedovala njeno znanje in dosežke, vendar so se ti sčasoma izgubili.

Med takšnimi znamenji zbuja posebno pozornost izredna prefinjenost egipčanske kulture že na samem začetku njene znane zgodovine, ob združevanju Zgornjega in Spodnjega Egipta okoli leta 3100 pred našim štetjem. Naslednjih 3000 let je bil Egipt najnaprednejša kultura, kar jih je ustvarilo človeštvo. Zato West meni, da so bili tisti Egipčani, ki so zgradili piramide, dediči dobrin in znanja prejšnje, še starejše kulture. To mnenje potrjujejo tudi številni artefakti – granitne vaze in posodje iz različnega kamna, datirano okoli leta 3000 pred našim štetjem. Obdelane so namreč tako, da jih ne bi mogli tako obdelati niti z zdajšnjim najsodobnejšim orodjem. Izpopolnjena obdelava kamna, kakršna je na primer rotacijska izdelava kamnitega posodja, ki jo zasledimo že na samem začetku znane egipčanske zgodovine, je že takšna spretnost, ki zahteva dolgo tradicijo, in je neverjetno, da bi bila taka kar takoj.

Spretnosti in znanje so se izgubili

Tudi novejša proučevanja piramid v Gizi kažejo na vpliv kulture, veliko naprednejše od tiste, ki je obstajala med večino znane zgodovine dinastičnega Egipta. Vse ohranjene piramide v Egiptu so postavljene blizu Nilove delte, po uradnem mnenju med tretjo in četrto dinastijo, pozneje pa jih niso gradili. Kaže, da se so se spretnosti in znanje izgubili. Posebne pozornosti so vredni kipi iz četrte in pete dinastije s tridimenzionalnimi očmi, ki „spremljajo“ mimoidočega opazovalca in mu zrejo naravnost v oči, ne glede na to, iz katerega zornega kota jih opazuje. V poznejšem obdobju takšnih kipov ni bilo več. Narejeni so bili z zelo izpopolnjeno tehnologijo brušenja leč iz kremena. Čeprav so optiki ob koncu devetdesetih let minulega stoletja odkrili skrivnost teh oči in naredili replike, pa so te veliko slabše kakovosti kakor izvirniki. Takšna tehnologija se je morala v starem Egipu izpopolnjevati zelo dolgo, že opisane oči pa so stare več kot 4500 let.

V kamnu vklesani dokazi

Po splošnem prepričanju uradnih egiptologov sta bila baker in bron edini kovini, ki so ju uporabljali ob uradni graditvi piramid, toda sodobni tehnologi trdijo, da granita ni mogoče obdelovati z bakrenim in bronastim orodjem, še manj pa kamnite bloke, iz katerih so piramide. S takšnim orodjem bi granit kvečjemu opraskali. Nekateri granitni sarkofagi pa so obdelani tako natančno, da je kaj takega še danes težko doseči, na primer poravnati spodnje površje pokrova z robom sarkofaga na neverjetnih 0,00127 milimetrov. Zato so prav v kamnu vklesani dokazi, da je na egipčanskih tleh obstajala pred staroegipčansko kulturo, ki jo poznamo danes, še razvitejša civilizacija.

Piramida kot električna centrala in kraj duhovne posvetitve

Posebna zgodba pa so še zmeraj ne dovolj znani prepričljivi dokazi Christopherja Dunna iz Illinoisa, specialista za tehnike graditve i proizvodnje, da so Veliko piramido med drugim uporabljali tudi kot električno centralo. Na podlagi briljantne analize, ki temelji na natančnem raziskovanju notranjosti Keopsove piramide in je trajala dve desetletji, Christopher Dunn v svoji knjigi Giza Power plant objavlja dokaze, da je bila ta zgradba velikanski resonator. Proizvajala je tok, za vir energije pa uporabljala Zemljine tektonske vibracije. Pri tem procesu so uporabljali principe piezoelektričnega učinka, akustične resonance, elektromagnetnega sevanja, mikrovalov in zapletene kemične procese, celo znanje atomske fizike.

Če dodamo k temu še ne dovolj znana odkritja francoskega fizika Jacquesa Ravatina in njegove skupine o sevanju oblik, ki kažejo, da so bile piramide zaradi svoje oblike svojevrstni generatorji in transformatorji energije, ki so omogočali doseganje višjih stanj zavesti in komunikacijo z drugimi razsežnostmi vesolja, se poraja slika neke civilizacije, veliko naprednejše od tiste, ki jo klasični egiptologi pripisujejo starim Egipčanom.

Z Ravatinovimi izsledki se ujemajo teorije ezoterikov, po katerih je bila kraljeva soba v Veliki piramidi kraj in orodje duhovne posvetitve. V edinem predmetu, ki je v njej, sarkofagu iz črnega granita, je osredotočena piramidina energija. Zato je iniciant po določenem času prebitem v sarkofagu, doživel prebujanje duhovne zavesti in vstopil med razsvetljene.

Izjemno znanje

Da bi sliko zaokrožili, se spomnimo tudi na bolj znane izsledke raziskovanja egipčanskih piramid, zlasti Keopsove, večina jih je že objavljena v klasični knjigi Petra Tompkinsa Skrivnosti Velike piramide (Secrets of the Great Piramide), ki je izšla leta 1971.

Splošno znana trditev uradnih egiptologov, da so piramide grobnice faraonov, ni z ničimer dokazana. V nobeni piramidi niso našli mumij in tudi druge najdbe ne kažejo, da bi bile to grobnice. Vse doslej ni ugotovljeno, kako so lahko z vseh štirih strani obdelali na tisoče blokov Keopsove piramide, težkih od tone do 15 ton, še manj pa, kako so jih lahko dvigali celo do 150 metrov visoko in natančno vstavljali. Prav tako ni znano, kako so v prostoru v piramidi, kjer je lahko le nekaj ljudi, dvigali in natančno nameščali kamnite klade, težke 50 in več ton, in kako so zmogli natančno obdelati kamnite bloke ter jih umeščati drugega v drugega, da mednje ni mogoče potisniti niti britvice, spojeni pa so brez veziva.

Ni dvoma, da je Velika piramida zgrajena s fantastičnim geografskim, matematičnim in astronomskim znanjem. Na primer: strani Keopsove piramide se ujemajo s stranmi neba z natančnostjo 99,9 odstotka, osončene in osenčene stranice natančno označujejo dneve solsticijev in ekvinocijev, zgradba pa je tudi sončna ura; število pi, ki je izračunano na več decimalk, je večkratno upoštevano v piramidinih razmerjih tisočletja pred Arhimedovim odkritjem tega števila. Odprtine v stranicah piramide, za katere so dolgo menili, da so namenjene prezračevanju, so natančno usmerjene k ozvezdju Oriona, razpored treh velikih piramid pa zvesto ponazarja položaj treh poglavitnih zvezd tega ozvezdja. Nekateri proučevalci dokazujejo, da so v razmerjih piramide upoštevane tudi številne astronomske veličine, kot so oddaljenost Zemlje od Sonca in prostornina našega planeta.

Turinov popis kraljev in kamen Palermo

Posebno zanimivo je, da o „Egiptu pred Egiptom“ govore tudi nekateri pisni viri, ki se nanašajo na preddinastično obdobje (5500–3100 pred našim štetjem), o katerem pa uradna egiptologija skoraj ne ve nič. Manj znana zgodovina Egipta se začenja pred združenjem Zgornjega in Spodnjega Egipta okoli leta 3100 pred našim štetjem, v času faraona Mena (Narmera), za katerega uradni egiptologi menijo, da je bil prvi vladar prve dinastije. Toda obstajajo egipčanski papirusi, ki se nanašajo na egipčansko zgodovino skoraj pred 40 000 leti. Že leta 1822 so v Tebah odkrili papirus, imenovan Turinov popis kraljev, ki izvira iz 19. dinastije in vsebuje verjetno še veliko starejšo ustno izročilo, v katerem je dolg seznam „bogov“ in polbogov“, ki so vladali pred Menom.

Leta 1900 je utemeljitelj egiptologije Sir Flinders Petrie odkril tako imenovani kamen Palermo, za katerega je ugotovljeno, da izvira iz časa združevanja Egipta. Na tem kosu bazalta so vklesana imena dinastij in kraljev iz dolgega obdobja pred združitvijo in se večinoma ujemajo z imeni egipčanskih bogov Ozirisa, Seta in Horusa. Toda uradni egiptologi so te dokumente preprosto uvrstili med mitološke, ker se njihova vsebina ni ujemala z obstoječo sliko.

Kamen Palermo in podobni zapisi kažejo na staro ustno izročilo, ki se je prenašalo tisočletja, neodvisni egiptolog Stephen Mehler pa trdi, da je to ohranjeno še danes. V svoji knjigi Ozirisova dežela (The Land of Osiris) navaja to izročilo, kot ga je prejel od egipčanskega „varuha modrosti“ Abdel-El-Hakima Awyana. Njegovo pričevanje seveda ni znanstveni dokaz v strogom pomenu besede, toda v sklopu omenjenih dokazov, s katerimi se večinoma ujema, vsekakor zasluži temeljito obravnavo.

Egipčanski „varuh modrosti“

Awyan živi v Kairu in je zelo izobražen. Na univerzi v Kairu je diplomiral iz arheologije in egiptologije. Zase pravi, da je varuh modrosti in ezoterične ustne tradicije, ki sega tisočletja v preteklost, v čas pred izumom pisma in po tej tradiciji in izročilu je civilizacija na ozemlju Egipta stara skoraj 70 000 let. Pravi, da se je Egipt nekdaj imenoval Bu Vizer (Ozirisova dežela), Oziris pa naj bi bil prvi kralj, ki je svoje ljudstvo naučil poljedeljstva, obrti, arhitekture, duhovnosti … Ta civilizacija naj bi zgradila sfingo in pozneje Veliko piramido.

Trdi, da so sfingo zgradili pred 50 000 leti, piramide v Gizi pa pred več kot 10 000 leti; namenjene so bile transformiranju in prenašanju energije. O tem priča tudi njihovo egipčansko ime per-neter, to pomeni hiša energije. Pravi, da so piramide zgrajene na planoti Gize, da bi kot resonančni oscilator čim učinkoviteje sprejemale Zemljine potresne vibracije in jih spreminjale v uporabno energijo, kar se ujema z Dunnovo teorijo. Stopničasta piramida v Sakkari, za katero egiptologi trdijo, da je najstarejša, je pravzaprav veliko mlajša od piramid v Gizi, čeprav je v resnici tudi ona veliko starejša, kot se domneva. Stara naj bi bila več kot 6 000 let, zid okoli nje pa celo 12 000 let.

Kompleksnemu labirintu podzemnih predorov v bližini te piramide uradni egiptologi večinoma ne namenjajo pozornosti, ker zanj nimajo ustrezne razlage, Mehler pa meni, da so bili narejeni kot kanali za usmerjanje tekoče vode in izkopani z napredno tehnologijo in stroji, ne pa samo z uporabo primitivnega bakrenega in kamnitega orodja. Mehler navaja tudi Hakimovo pripoved, po kateri je že kot deček proučeval predore v Sakkari in po več urah tavanja po njih končno našel izhod na planoti Gize, ki je oddaljena celo trinajst kilometrov.

Herodotova zgodovina Egipta je napačna

Zgodovina Egipta, kakor jo opisuje grški zgodovinar Herodot, ki je, kot je znano, podatke dobil neposredno od egiptovskih svečenikov, medtem ko je prebival v Egiptu, je opisana povsem napačno, trdi Hakim Awyan, ker Herodotu kot tujcu in „barbaru“ svečeniki niso hoteli zaupati resnice o egiptovski preteklosti in kulturi.

Veliko starost piramid v Gizi potrjujejo tudi poškodbe, ki so jih povzročili voda, kristali morske soli in morske usedline nad temelji piramid in kažejo, da je piramide poplavilo morje. V teh usedlinah so našli številne fosile školjk, z metodo ogljika C₁₄ pa dokazali, da so fosili stari 12 000 let, in najmanj toliko morajo biti stare piramide. Zdi se, da to odkritje potrjuje teorijo o izginuli celini Atlantidi, ki naj bi potonila v veliki kataklizmi približno v tistem času. Ta katastrofa naj bi povzročila začasen dvig morske gladine in morje je preplavilo del današnjega Egipa z Gizo vred. Vsa poznejša egipčanska civilizacija pa je dedinja zelo razvite atlantidske kulture, ki so jo prinesli preživeli prebivalci Atlantide. Ker pa so bili glede na primitivnejše prihodnje Egipčane maloštevilni, se je znanje postopno izgubljalo in nazadnje tudi izginilo.

O prastari neznani civilizaciji na ozemlju zdajšnjega Egipta priča tudi presenetljivo odkritje pradavnega astronomskega kamnitega kompleksa v Nabta Plaji, v južnem Egiptu, 160 kilometrov zahodno od Nila, v katerem so vgrajeni podatki o nebesnih konstelacijah pred 16 500 leti.

Celota religije, umetnosti, filozofije in znanosti

Še zmeraj pa ni dovolj razumljena religija starega Egipta. To dodatno dokazuje trditev, da je bila pred že znano zgodovino še daljša, neznana. Pri starih Egipčanih so bile religija, umetnost, filozofija in znanost združene v celoto. Razvit simbolizem in sofisticirane religijsko-filozofske zamisli so povsem nezdružljive z družbo, ki naj bi šele prišla iz kamene dobe. Veliki poznavalec egipčanske religije E. A. Walis Budge (1857–1934), je trdil, da so Egipčani verovali v enega boga, nesmrtnega, nevidnega, vsemogočnega in nespoznavnega, sodobni egiptolog Mustafa Gadala pa dodaja, da je egipčanska religija daleč od tega, da bi bila primitiven, politeistični sistem verovanja, ampak je bila najvišji izraz monoteističnega misticizma. Za razvoj takšnega sistema pa je bil potreben čas.

Posebna tema pa so očitne medsebojne skladnosti egipčanske in mezopotamske kulture in povezave med egipčansko civilizacijo in civilizacijo južnoameriških Majev. Če k temu dodamo še druge najdbe v sredozemskem bazenu, kot so Hagar Kim, neznansko velika megalitska gradnja na Malti ali velikanski hram v Balbeku v Libanonu, s tremi nenavadno velikimi temeljnimi kamni – vsak od njiju tehta 1100 ton – in o katerih legenda pravi, da so postavljeni pred potopom, potem dobimo na območju današnjega Sredozemlja podobo bleščeče civilizacije, ki je ne samo stvarna podlaga legend o Atlantidi, ampak osvetljuje tudi skoraj neslutene čezoceanske povezave pradavnih kultur.

Vse navedeno pove, da z našimi splošno sprejetimi predstavami o zgodovini starega sveta nekaj ni prav. Ko se ovrže nasprotovanje konzervativne znanosti, ki skuša za vsako ceno ohraniti že izoblikovane predstave, je treba začeti na novo pisati ne samo zgodovino starega Egipta, temveč tudi vsega človeštva.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA št. 235, marec 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com