O prikazovanju duhov umrlih oseb se je govorilo že od nekdaj. Potrjujejo ga številne zgodbe in tudi verodostojna pričevanja, – od grškega filozofa Atenodora iz 1. stoletja pa vse do sodobnega časa.

V zadnjem času proučujejo ta pojav tudi znanstveniki, na primer Robert Tocquet, zato res ni mogoče reči, da je prikazovanje umrlih oseb nekaj nedokazanega. Ampak splošno veljavne znanstvene razlage za ta pojav vendarle še zmeraj ni.

Po ezoterični tradiciji je duh, pravzaprav astralno ali finosnovno telo umrlega, natančen posnetek fizičnega telesa, ki se ohrani še nekaj časa po fizični smrti. Takšno subtilno telo ohranja nekatere psihične vsebine umrlega, in če so razmere primerne, ga lahko vidijo tudi živi ljudje. To se dogaja predvsem na nekaterih krajih, zlasti v tako imenovanih »zakletih hišah«. Veliko ljudi pa je že doživelo, da se jim je prikazal vidni dvojnik v trenutku, ko je umrl njihov sorodnik ali kakšna druga oseba, s katero so bili povezani.

Biti hkrati tu in drugje

Poleg duhov umrlih oseb se prikazujejo tudi dvojniki živih oseb in to na povsem drugih krajih kakor »izvirniki«. Takšni pojavi so povezani s tako imenovanimi astralnimi potovanji: posebno finosnovno, astralno telo žive osebe se loči od fizičnega telesa in se samostojno prikaže na povsem drugem kraju. Pri poskusih s takšnimi pojavi je sodeloval znani ameriški slikar Ingo Swan, toda znanstvenikom se ni uspelo dokopati do zadovoljive razlage, kako in zakaj se to dogaja. Pri »normalnem« astralnem potovanju ali astralni projekciji odcepljeno astralno telo ostaja nevidno in ne more vplivati na fizično okolje. Če pa se pojavi vidni »fantom« živega človeka, ta ni le viden fizičnim očem, ampak se fantom tudi vede, kot bi bil živ človek in celo, čeprav nima takšne gostote kot fizična oseba, opravi nekatera fizična dejanja. V parapsihologiji imenujejo ta pojav bilokacija. To je torej sočasno pojavljanje žive osebe na dveh krajih: v enem primeru se prikaže kot fizično telo, v drugem pa kot nefizično, ki lahko celo nemoteno prehaja skozi materialne ovire.

Spontane bilokacije

Bilokacija se najpogosteje zgodi spontano, zato živa oseba pravzaprav ne ve, da je hkrati tudi nekje drugje, pojav pa je mogoče sprožiti tudi namenoma. Pogosto pride do podvajanja, ko oseba, ki se projiciira, spi ali pa odreveni (katalepsija), včasih pa se zgodi tudi, ko je povsem budna in opravlja siceršnje dejavnosti. Včasih vidijo »fantoma« vsi navzoči, včasih pa le osebe, ki so za to dovolj občutljive.

Oglejmo si primer slavnega nemškega pesnika Johanna Wolfganga Goetheja. Bil je ne le književni velikan, temveč tudi uspešen znanstvenik in prodoren mislec, ki se je zelo poglobljeno ukvarjal z ezoteriko in doživel veliko parapsiholoških pojavov.

Nekega večera se je Goethe po hudem nalivu s prijateljem vračal domov. Nenadoma se je ustavil in zaklical: »Če ne bi vedel, da je prijatelj Frederick v Frankfurtu, bi bil prepričan, da je tukaj!«. Nato se je zasmejal in rekel: »Saj si to res ti, Frederick. Kako, da si v Weimarju? In zakaj si na cesti oblečen v domačo haljo, pokrit z nočno čepico in obut v copate?« Prijatelj, ki je hodil ob Goetheju, je presenečen onemel in začudeno pogledoval pesnika, saj sam ni opazil nikakršnega Fredericka in je celo pomislil, da se pesniku meša. Čez nekaj trenutkov pa tudi Goethe ni videl nikogar več.

Ker pa je Goethe vedel, da se duh kakšnega človeka lahko prikaže, kadar tista oseba umre, se je glasno vprašal: »Je morda prijatelj umrl? Da ni bil to njegov duh?« Ko je nekoliko pozneje prišel Goethe domov, je tam res našel prijatelja Fredericka. Presenečen in prestrašen je zavpil: »Beži, prikazen!« Prijatelj mu je odvrnil: »Mar se tako pozdravi prijatelja?« Potem je Goetheju razložil, da je prišel k njemu na obisk po hudem nalivu, in ker ga je dež premočil, si je nadel Goethejevo domačo haljo in čepico, obul copate in zaspal v naslanjaču. Še bolj nenavadne pa so bile njegove sanje. Sanjal je, da stopa po cesti in je srečal Goetheja. Ta pa je v sanjah spregovoril prav besede, ki jih je Goethe izgovoril v resnici.

V tem primeru je prikazen videl samo senzitivni pesnik, prijatelj, s katerim je bil, pa ne.

Poleti med spanjem

Pri gospe Wilmot iz Bridgeporta, v ameriški zvezni državi Connecticut, pa je bilo drugače. Neke noči se je zbudila in se zelo zbala za življenje svojega moža, ki se je prav tedaj s parnikom City of Limerick vračal iz Evrope v Ameriko. V sanjah je jasno videla, da je njegova ladja nekje v severnem Atlantiku zašla v močan vihar. Nenadoma, ne da bi se sploh zavedela kako, je »letela« nad razburkanim morjem in prišla na ladjo. Zlahka je našla pot do moževe kabine, vstopila in ga razločno zagledala pred seboj. Kljub močnemu viharju je mirno spal v postelji. Ko se mu je skušala približati, pa je v drugi postelji zagledala budnega neznanega moškega, ki je začudeno strmel vanjo. Kljub temu je stopila k možu, ga poljubila in po isti poti »odletela« nazaj v Bridgeport.

Naslednje jutro je gospod Wilmot skupini znancev na ladji pripovedoval, da je v sanjah razločno videl svojo ženo, kako je vstopila v kabino in ga poljubila. Vsi pa so se začudili, ko je zgodbo potrdil tudi Wilmotov sopotnik, neki William Tait. Dejal je, da je razločno videl neznano gospo, kako poljublja Wilmota. Potem jo je tudi natančno opisal in gospod Wilmot je potrdil, da je prav takšna njegova soproga.

V knjigi Zgodba o mojem življenju opisuje angleški književnik Augustus Hare prikazen, ki jo je videlo več oseb. Neka gospa Butler je leta 1891 večkrat sanjala enake sanje, v katerih je obiskovala veliko, lepo in okusno urejeno hišo. Sanje so naredile nanjo močan vtis. Hiša ji je bila zelo všeč in zelo si je želela, da bi tudi ona imela takšno. Leto dni pozneje sta se z možem iz Irske preselila v London, tam sta namreč želela kupiti primerno hišo. Nekega dne sta se odpravila na ogled hiše, ki so jo jima priporočili. Ko so skupaj s posrednikom za nepremičnine prispeli tja, je gospa kar onemela, saj je zagledala hišo iz svojih sanj. Ko so vstopili vanjo, je gospa natančno poznala razvrstitev sob in vedela, kaj je v njih. Zakonca sta postala tedaj pozorna na zelo nizko ceno, po kateri so hišo prodajali. Posrednik jima je po daljšem obotavljanju le priznal, da se v hiši pojavlja prikazen, zato je bila cena tako nizka. Pozneje so po opisu prikazni ugotovili, da je bila ta prikazen v resnici gospa Butler.

Poskusne bilokacije

Projiciranje na druge lokacije so v sanjah dosegli tudi eksperimentalno. Tako so v petdesetih letih pravkar minulega stoletja v Angliji opravili zanimiv poskus, v katerem je oseba z avtosugestijo namerno sanjala, da vstopa v določeno sobo v znano hišo, ki pa je bila v resnici zelo oddaljena od kraja poskusa. V tej sobi sta bili med poskusom priči, ki nista nič vedeli o namenu poskusa. Nenadoma sta jasno videli, da je v sobo vstopila neka oseba, se po njej počasi sprehodila in nato odšla. Opis fantoma je ustrezal osebi, ki je usmerjeno sanjala in seveda ni zapustila postelje.

Znana nemška avtorja Peter Andreas in Gaspar Kilian v knjigi Fantastična znanstvena raziskovanja (1973), opisujeta tudi poskus nekega nepoklicnega raziskovalca paranormalnega.

»Po nekem telepatskem doživetju sem se odločil, da bom naredil nekaj poskusov, ne da bi to komu povedal. Zanimalo me je, ali bi lahko videl ‘na daljavo’. Zvečer pred spanjem sem si zamišljal, da hodim po cestah proti prijateljevi hiši, odpiram njegova hišna vrata in se po stopnicah vzpenjam v njegovo dnevno sobo. Presenečen sem bil, ko sem videl, kako preprosto je bilo vse skupaj. Naslednjega dne sem obiskal prijatelja. Potrkal sem na vrata. Na oknu sem zagledal obraz njihove hišne pomočnice, vendar mi ni odprla. Čez čas sem znova potrkal in odprl mi je prijatelj. Hišna pomočnica se je medtem zaklenila v svojo sobo in ni hotela iz nje. Nazadnje mi je skozi zaprta vrata zaupala, zakaj se tako vede. Pozno ponoči je namreč hotela pred vrata postaviti steklenice za mleko. Prav tedaj, ko je prestopila hišni prag, me je zagledala, kako ji prihajam naproti, grem skoznjo in skozi vrata po stopnicah navzgor. Zavpila je, pobegnila v sobo in vso noč ni zatisnila očesa. Skušal sem jo pomiriti, vendar neuspešno. Še dolgo potem je ob vsakem mojem obisku odhitela v sobo in se zaklenila. Hišna pomočnica pa ni bila kakšno lahkomiselno dekle, ampak gospa v šestdesetih.«

Nehote odposlani dvojniki

Zapisani so tudi primeri, ko je budna oseba nehote odposlala svojega »dvojnika« zelo daleč, ne da bi se zavedala, da njen dvojnik ukazuje drugi osebi. Tako Victoria Branden v knjigi Undestanding Ghosts (Razumevanje duhov) poroča o doživetju prijateljice, ki je med drugo svetovno vojno iz zdravstvenih razlogov odšla v Kanado, njen mož pa je ostal v Angliji. Nekega večera, ko so otroci delali domačo nalogo, je likala in nenadoma se ji je zazdelo, da sanja. Naslednji trenutek je videla, da se odpirajo vrata in vstopa njen mož v uniformi. Preden si je opomogla od presenečenja, je že izginil. Ko je otrokom povedala, kaj je videla, so ji ti odgovorili, da niso videli ničesar in da se tudi vrata niso odprla. Ker pa je vedela, da se lahko prikaže umrla oseba v trenutku smrti, se je prestrašila, da ji je umrl mož. Bila je toliko prisebna, da je zapisala, kdaj se ji je to zgodilo. Nekaj dni pozneje so prišle novice, na srečo dobre. Njenega moža so izbrali za neki izobraževalni tečaj v Kanadi in blizu kraja, v katerem je bivala. To je pomenilo, da bo med tečajem lahko doma. Ko sta se z možem srečala, ji je ta povedal, da ga je sporočilo, ko ga je prejel, močno ganilo. Prejel ga je prav tedaj, ko je ona videla moževega dvojnika.

Bilokacije svetnikov

Zanimivo je, da Rimskokatoliška cerkev bilokacije priznava, čeprav je sicer zelo previdna pri priznavanju paranormalnih pojavov. Takšni pojavi so se namreč dogajali tudi v njenih samostanih in bili povezani tudi s svetniki, na primer Antonom Padovanskim, Frančiškom Ksaverjem, Jožefom Kupertinskim, Alfonzom Marijo Ligvorijem in drugimi.

Na velikonočni četrtek leta 1226 je Anton Padovanski daroval sveto mašo v katedrali v francoskem mestu Limogesu. Sredi maše se je nenadoma spomnil, da je redovnikom v samostanu na drugem koncu mesta obljubil, da bo v istem času zmolil molitev v njihovi kapeli. Na prvi pogled je bila zadeva nerešljiva, toda ne za tega svetnika. Vpričo množice vernikov v katedrali si je Anton poveznil kapuco na glavo in pokleknil pred oltarjem. Medtem ko je molče klečal, so verniki v tišini čakali, da bo nadaljeval mašo, in to je čez čas tudi storil. To ne bi bilo nič nenavadnega, če redovniki omenjenega samostana ne bi videli, da v istem času Anton Padovanski vstopa v njihovo cerkev. Opravil je molitev, in ko jo je končal, jim je preprosto izginil spred oči!

Pogosto se omenja tudi bilokacija Alfonza Ligvorija iz 18. stoletja. V tem času je bil zaprt v ječi v italijanskem Arezzu. Po pričevanju več ječarjev, je nekega dne zavrnil hrano, zapadel v nenavadno stanje otrplosti in tako ostal naslednjih pet dni. Ko se je končno povrnil v normalno stanje, je ječarjem povedal, da je šel v Rim, in tam stal ob mrtvaškem odru papeža Klementa XIV., ki naj bi bil umrl. Tega mu seveda ni nihče verjel. Prepričani so bili, da si je vse izmislil ali pa sanjal. Pozneje so njegovo izjavo potrdili. Najprej je iz Vatikana prispelo sporočilo o papeževi smrti, potem pa so številne ugledne priče potrdile, da so med številnimi osebami, ki so stale ob papeževem mrtvaškem odru, videli tudi Alfonza Ligvorija!

V novejšem času je imel sposobnost bilokacije tudi znani italijanski redovnik, oče Pij (1887–1968) iz samostana Madona del Grazzia v San Giovanni Rotondo, v južni Italiji, ki so ga razglasili za svetnika leta 2002. Imel je tudi stigme, poteg tega je bil jasnoviden, imel dar napovedovanja prihodnosti in moč duhovnega zdravljenja. In prav pri zdravljenju so se dogajale bilokacije. Pojavljal se je pri bolnikih, ki so potrebovali njegovo pomoč, čeprav so bili ti daleč od samostana. Več bolnikov je potrdilo, da se je pater znašel pri njih, čeprav po odloku Vatikana ni smel zapustiti samostana.

Najizrazitejše in najbolj nenavadne bilokacije, ki so bile kdaj koli zapisane, so povezane s francosko učiteljico iz Dijona, Emilie Sagée. Njene podvojitve so bile številne, dogajale so se skoraj vsak dan, potrdile pa so jih številne priče. Dogajale so se, ko je bila budna. Čeprav je vedela, da se od nje ločuje dvojnica, tega ni mogla preprečiti, in tudi njenega vedenja in gibanja ni mogla nadzirati. Njena eterična dvojnica je včasih celo med poukom stala ob njej, jo posnemala in se delala, da je samostojna oseba. Ko se je dvojnica odcepila, je morala Emilie upočasniti svoje gibe, videti je bilo, kot da ji dvojnica jemlje energijo.

Zavestno obvladane bilokacije

Veliko je dokazov, ki potrjujejo, da posamezniki izurjeni v tradicionalnih ezoteričnih praksah, kot je na primer šamanizem, zavestno obvladujejo pojav bilokacije in da njihovi dvojniki lahko tudi fizično vplivajo na okolje. O tem priča tudi dogodek, ki ga je leta 1850 zapisal evangelijski nadškof švedskega mesta Uppsale.

V tistem času so na Laponskem opravljali »okultne« šamanske obrede, zato so se cerkvene oblasti odločile, da je treba to »praznoverno in heretično« prakso končati. S to nalogo so po službeni dolžnosti odpotovali na skrajni sever dežele evangeličanski nadškof, zastopnik vlade in zdravnik. Toda misija je bila neuspešna, in sicer zaradi nenavadnega nadškofovega doživetja.

Ko so po dolgem in napornem potovanju prispeli na cilj, na Laponsko, so nadškof in drugi prebivali pri Petru Lärdalu, uglednem in premožnem Laponcu. Njegova izjemna gostoljubnost jih je prijetno presenetila. Še slutili niso, da so prišli v levje žrelo. Izkazalo se je namreč, da je bil njihov gostitelj šaman s pristnimi paranormalnimi sposobnostmi. Čeprav so nadškof in obiskovalci prikrivali pravi namen svojega prihoda, se je kmalu pokazalo, da Lärdal natančno pozna njihov namen in jim zlahka bere misli. Ne samo da je to odkrito priznal, temveč je nadškofu celo predlagal, da mu bo dokazal svoje sposobnosti tako, da bo odposlal svojega duha na kraj, ki ga bo nadškof sam izbral. Nadškof je privolil in mu dal nalogo, naj gre v njegov urad v Uppsalo, oddaljen nekaj tisoč kilometrov, in mu natančno poroča, kaj je videl.

Laponec je prižgal nekaj dišečih trav, se nagnil nadnje in vdihaval dim, potem pa potonil v kataleptično stanje. Prebledel je, telo mu je otrdelo, videti je bil kakor mrlič. Tako je ostal približno uro. Potem ko se je znova zavedel, je povedal, da je bil v nadškofovem stanovanju in uradu ter vse podrobno opisal. Rekel je, da je v kuhinji srečal nadškofovo ženo, ki je pravkar mesila testo, in da ji je, v dokaz, da je bil res tam, skril prstan na dnu zaboja za premog. Nadškof je bil presenečen nad poročilom in natančnim opisom stanovanja. Želel pa je priti zadevi do dna. Ženi je napisal pismo, in jo v njem prosil (ne da bi ji omenil poskus), naj natančno opiše, kaj je počela 28. maja, tedaj, ko je bil Lärdal na »potovanju«. Žena je povsem potrdila Lapončeve trditve. Zapisala je tudi, da ji je prav tistega dne izginil poročni prstan, ki ga je snela z roke, ko je mesila testo, in da sumi nekega neznanega človeka, ki se je, oblečen v laponsko nošo, nenadoma prikazal v kuhinji. Nenavadni obiskovalec ji ni odgovarjal na vprašanja, ampak je nenadoma izginil, potem pa je videla, da ni prstana. Odveč je omeniti, da so prstan pozneje res našli v zaboju za premog.

Bilokacije so znane tudi v tibetanski tradiciji. Ta govori o tako imenovanem deslogu, dvojniku, ki se spontano loči od človeka med spanjem ali tedaj, ko odreveni. Za Tibetance je to nekaj vsakdanjega, o tem nihče ne dvomi. Nekateri izurjeni lame lahko hote izoblikujejo svojega dvojnika, in ta jih nato dosledno posnema. V začetku prejšnjega stoletja je tedanji lama trači, ki bi ga morali prijeti zaradi spora z dalajlamo, pobegnil na Kitajsko. Svoje zasledovalce je zbegal tako, da je pustil za seboj svojega dvojnika. Ko je bil lama na varnem na Kitajskem, je tudi dvojnik izginil.

Stari Egipčani so imenovali takšnega dvojnika ka, zahodna ezoterična tradicija ga imenuje astralno telo, Paracelzus ga je označil kot siderično telo, ruski znanstveniki ga imenujejo bioplazemsko telo. Da poleg fizičnega telesa obstaja še nekaj, dokazuje tudi tako imenovana Kirlianova fotografija, ki je posnetek aure živih bitij. Tudi obstoja astralnih potovanj in bilokacije ni mogoče zanikati. Toda kljub temu še zmeraj ni splošno veljavne razlage za ta pojav niti splošne teorije, ki bi vse pojasnjevala. Upamo, da bo v bližnji prihodnosti sodobni človek odkril tudi pojasnilo za svoje potisnjene in pozabljene moči.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA št. 224, april 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com