DUŠE DVOJČICE

 

Položi mi glavo sem na prsi

in ne reci ničesar več,

bodiva kakor nad vodo trsi,

ko veter utihne. Nič več, nič več …

ne gibov ne besed ne želja,

kot kamna, ki sta na dno potonila

in celo večnost ne bosta čutila

ničesar več … prebivalca dna.

To lepo pesem Mateja Bora je Evi podaril Rok malo potem, ko sta postala fant in dekle. Na roko jo je napisal na list papirja – tako romantično se ji je zdelo. Počutila se je kot najbolj posebno in ljubljeno dekle na svetu. Poseben se ji je zdel tudi on. Zelo čeden, pameten, razgledan, poduhovljen in malo zadržan − to ji je bilo všeč. Ko ga je videla prvič, je, še sama ne ve kako, vedela, da je pravi zanjo in da se bosta poročila. Res sta se, po dveh letih.

Takrat se je zanimala za vzhodnjaško duhovnost in je v indijskih svetih besedilih Upanišadahe prebrala, da v vseh stvareh in vseh bitjih biva duša. Pisalo je tudi, da »žena ne ljubi moža zgolj zaradi njegovega telesa, čustev in misli, ampak predvsem zaradi duše (sebstva ali jastva), ki biva v njem.« To se ji je zdelo čudovito povedano, saj je tudi ona Roka ljubila zaradi vsega, kar je bil kot osebnost, hkrati pa se je zavedala, da je tisto, kar jo je najbolj očaralo pri njem in v kar se je zaljubila, njegova duša.

»Ko sem prvič slišala za duše dvojčice, sem pomislila, da gre pri naju mogoče za to – za dve sorodni duši, ki sta imeli srečo, da sta se našli,« mi je rekla, in čeprav je bil glas živahen, se mi je zdelo, da sem v njenih očeh za trenutek zaznala senco žalosti.

Eva in Rok sta namreč že nekaj let ločena. Kot pri vseh zvezah, ki trajajo dalj časa, je moral tudi njun odnos prestati različne preskušnje, vzpone in padce. Veliko sta se pogovarjala in dokaj dobro reševala sprotna vprašanja. Vsaj Evi se je zdelo tako. Potem pa se je na razpis v Rokovi službi priglasila Ana.

Tudi Ano poznam, Slovenija je majhna dežela. Ana je lepa, prikupna, bistra ženska, malo mlajša od Eve. Ko je prvič videla Roka, je »vedela, da ga pozna od prej«. Strastno sta se zaljubila. »Srečal sem svojo pravo dušo dvojčico,« je rekel Rok Evi. Enako je rekla Ana svojemu tedanjemu možu. Minilo je nekaj let agonije za vpletene, ko se je razum bojeval s srcem, željami in poželenjem, vmes so bili tudi otroci. Izid poznate.

»Kako je torej z dušami dvojčicami?« me je vprašala Eva.

Dva kakor eden

 Dvojčki, posebno enojajčni, so bili od nekdaj za ljudi zanimivi. Se kdaj ozrete za njimi, če jih vidite na ulici? Da obstajata na svetu dva, ki sta si podobna, še več, ki sta skoraj ali povsem identična med seboj, se zdi neverjetno, in vendar je res. Poleg enakega videza je ljudi osupljala tudi pogosta telepatska povezanost med njimi. Znani so primeri, ko sta se dvojčka, čeprav so ju ob rojstvu ločili in sta odraščala ločeno, istega dne poročila, istega dne umrla in podobno. Znano je tudi, da to ne drži za vse dvojčke in da se ne glede na enak telesni videz psihološko in osebnostno pogosto tudi razlikujejo, podobno kot se razlikujejo navadni bratje in sestre istih staršev, vendar to nekako ne pritegne tolikšne pozornosti kakor enakost med njimi.

Posebno zanimivi za znanstvenike pa tudi za laike so siamski dvojčki, pri katerih sta telesi ob rojstvu na nekaterih mestih zrasli. Kot da bi fizična zraslost ljudem podzavestno sporočala, da je med ljudmi mogoča bližina, ki je največkrat ne vidimo, ni pa zato nič manj resnična.

Med najbolj znanimi dvojčki sta verjetno mitološka Kastor in Poluks, sinova vrhovnega boga grškega Olimpa, Zevsa. O njunem življenju je več različic, vsem pa je skupno, da je eden smrten, drugi, Poluks, pa nesmrten. Poluks je del svoje nesmrtnosti podaril bratu in tako zdaj oba žarita na nebu v ozvezdju Dvojčkov.

 Hrepenenje po večni ljubezni

 Človek je od nekdaj hrepenel po tem, da bi našel »svoj par«. Kdo si ne želi prave ljubezni, take, ki ne bi nikoli minila? »Deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat na svoj laket! Kajti močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast! Njene strele so ognjene strele, Gospodov plamen. Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti.« Te besede hrepenenja beremo v Visoki pesmi, v Svetem pismu Stare zaveze.

Filmi, pesmi in romani, ki govorijo o usodnih zvezah in ljubeznih, princih na belem konju in princesah kakor iz pravljice, so med najbolj gledanimi in branimi, ne glede na konec zgodbe.

V srednjem veku doseže to hrepenenje vrhunec v trubadurski ljubezenski liriki, ko plemiči trubadurji obiskujejo gradove in opevajo lepoto in milino izbrane gospe. To je podoba idealne, večne ljubezni, ki je bila izraz in simbol božanskega, hkrati pa tudi platonsko nedosegljivega, saj je bila dama praviloma poročena z drugim.

 Želja po romantični ljubezni živi tudi v večini src današnjega časa in se zdi skoraj brezmejna. Tudi duhovni iskalci niso imuni zanjo. Morda iščete tudi vi svojo dušo dvojčico? Ali pa mislite, da ste jo že srečali, podobno kot je mislila Eva in kot mislita, da sta jo srečala Rok in Ana?

Sinteza, ne ekskluzivnost

 Človekovo hrepeneje po duši, zlitju z njo in vsem dušnim je s prihodom tako imenovane nove dobe (new age) prineslo s seboj nove teorije o dušah dvojčicah, komplementarnih dušah, sorodnih dušah, dušnih plamenih in tako naprej. Pojavile so se v zadnjih dveh, treh desetletjih in nekatere so postale zelo priljubljene. Skupno jim je, če poenostavimo, da je nekje na svetu nekdo, ki ga moramo najti, da bomo celi, celostni, zaokroženi in srečni – takšni, kot smo bili na začetku začetkov, preden smo se prvič inkarnirali. Ta nekdo je ali tak kot mi (naš »dvojček klon«) ali pa nam je komplementaren. Na spletu sem prebrala, da je »duša dvojčica dobesedno druga polovica tvoje duše« in da je »v življenju ena sama resnična brezpogojna ljubezen do moškega ali ženske, ki si jo je duša že pred inkarnacijo izbrala za izkušnjo in izražanje«. Ob takšnih in podobnih komentarjih sem dobila občutek, da trubadurske sanje o romantični ljubezni še dolgo ne bodo zamrle.

Zanimivo, da večna modrost in ezoterika o dušah dvojčicah skoraj ne govorita, zadnja jih samo na kratko omeni kot redkost, in ne kot pravilo. Saj so tudi biološki dvojčki redki v primerjavi z edinorojenci. V skladu z večno modrostjo prihajamo v inkarnacijo kot duša skupaj z drugimi dušami v velikih skupinah duš. Z marsikaterimi izmed njih se iz življenja v življenje kot ljudje srečujemo, zapletamo v različna osebna razmerja, prijateljujemo, se ljubimo, prepiramo, sodelujemo. Kot duša iščemo različne izraze za pridobivanje izkušenj.

Gotovo so nam zato nekateri bliže kot drugi, saj smo bili z njimi večkrat. Vendar si kot duša nismo izjemno blizu samo z eno, dvema ali tremi osebami na planetu, temveč smo si blizu z vsemi. Morda srečujete ljudi, ki se podobno zavedajo potreb sveta, podobno razmišljajo, se podobno vedejo kakor vi. Niso ravnodušni, ko gledajo neravnotežje med pohlepnimi tržnimi silami na eni strani in sramotno velikim, prevelikim, številom tistih, ki nimajo in se mukoma prebijajo iz dneva v dan na drugi. Morda so jim, tako kot vam, mar kakovost življenja in pristnejši odnosi med ljudmi?

 

To so vaši dušni sopotniki. Če jih imenujete sorodne duše, tudi prav. Svet potrebuje danes prepoznanje sorodnosti vseh duš – ne glede na spol, ideološko, politično ali versko prepričanje, barvo kože ali celino, na kateri ljudje živijo. Vodnarjeva doba je čas iskanja sinteze in povezovanja na vseh ravneh. Tisto, kar nas kot duše povezuje, je neko skupno poslanstvo, naloga ali cilj. V tem času je to skrb za usodo planeta, ki je naš skupni dom.

Videla sem, da je vse to Evo presenetilo. Ni pričakovala široke slike, ki se je razgrnila pred njo. Preden je odšla, je rekla: »Mislim, da si zdaj drugače predstavljam pravo naravo duš. Ker so popolnoma nesebične, je zadnji, s katerim bi se ukvarjale, one same ali ena sama druga duša. Ljudje to sicer počnemo, duše pa ne. Imenitno bi bilo, če bi hrepeneli po srečanju z mnogimi dušnimi sopotniki! In če bi se vsaj malo zavedali svoje dušne sorodnosti in delovali v skladu z njo, da bi skupaj naredili naš skupni dom prijazen za vsakogar! To bi bilo nekaj!« Zdaj sem bila presenečena jaz. Bravo, Eva, pod to se podpišem.

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA, maj 2013, št. 285

Fotografija: Bigstockphoto.com

Več ...