Ko smo se pred več kot dvajsetimi leti Slovenci osamosvojili, je bilo videti, kot da smo se končno zbudili, našli svojo identiteto, uspeh in srečo. V današnji krizi pa spet prehitro zapadamo v malodušje in podlegamo strahovom, kar je za nas tako značilno. Kako obrniti in obvladati krmilo? Spoznal sem, da je za posameznika najbolje, če krmilo drži njegova duša, ob pomoči zdravega uma, energije, občutkov in čustev. Verjetno bo nekaj takega res tudi za narod.

Duša posameznika je individualni del univerzalnega duha, tako kot je Mali Triglav del Triglava. Drugo brez drugega ne more obstajati. Vse v naravi je povezano in vse lahko napreduje tako, da se izkušnje množice posameznikov zbirajo v kolektivno izkušnjo vrste. Nosilec zavedanja in napredka sta duša in duh.

Ozavestiti vzroke

Ko se posameznik znajde v življenjski krizi, je za nastali položaj lahko samo hvaležen, ker ga opozarja, da je storil napako, ki jo lahko popravi samo tako, da ozavesti vzrok v sebi in ga odpravi, nato pa najde ustreznejšo rešitev, ki postane njegova nova izkušnja. Ko pa se znajde v krizi ves narod, mora iz svojega kolektivnega nezavednega ozavestiti vzroke, ki so ga pripeljali v krizo. Preveč smo nagnjeni k temu, da iščemo vzroke zunaj sebe, v svetovni krizi, v vplivu svetovnega kapitala, v nekih zunanjih, imaginarnih »tistih zgoraj« − pozabljamo pa na svojo odgovornost, saj smo »tiste zgoraj« sami postavili in jim prepustili oblast, za katero zdaj nočejo prevzeti odgovornosti in se samo bedasto sprenevedajo. Res je, da so država in njeni predstavniki lahko samo toliko odgovorni in dozoreli, kot je odgovorno in dozorelo ljudstvo. Ko bomo nekoč v prihodnosti vsi posamezniki na planetu prerasli identificiranja samo na ravni posameznika in nato na ravni naroda, se bomo lahko poistili s celotnim človeštvom; zaenkrat pa je dovolj dobro, če se naučimo biti vsaj Slovenci. Ko se bo torej vsak posameznik zavedal, kam peljejo naivnost, egoizem, brezobzirno izkoriščanje, tekmovalnost, pohlep, gospodovalnost, laž in nasilje, se bo lahko tudi ljudstvo zavedalo resničnih vzrokov za nastalo krizo. Ego posameznika ali kolektiva se zmeraj širi na račun drugega ega in dokler tega ne bomo spoznali, bodo vladali brezobzirno tekmovanje in izkoriščanje, laž, napuh in pohlep, oboroževanje, nasilje, vojne. Pa tudi trpljenje. Vsi lahko postanemo sočutni, se začnemo zavedati, da zaradi našega pohlepa na drugem koncu sveta trpijo množice. Zbiranje denarja za trpeče v Afriki je velikokrat tudi izraz hinavstva, ne pa resničnega sočutja. To je tako, kot da bi človek nekoga še naprej neusmiljeno pretepal, hkrati pa bi se mu vsakokrat opravičil, da bi rešil svojo dušo.

Značilnosti naše narodove duše

Kakšna pa je duša slovenskega naroda? Opazil sem naslednje značilnosti: jokanje in stokanje, ki mu pravim »cviljenje«, pritoževanje, obtoževanje, zavist, za katero pa se prav tako skrivata pohlep in skopost, predvsem pa nesposobnost stopiti skupaj, takrat, kadar je treba. Vsak se najraje ukvarja samo s svojim vrtičkom; da, tudi jaz sem tipičen Slovenec. Preveč se predajamo strahovom in celo apatiji. Smo sicer delovni in pošteni, ampak tudi precej naivni, skoraj malo neumni, ker vedno znova zaidemo v enak podrejen, skoraj hlapčevski položaj, v katerem smo spet pretirano nezaupljivi in sumničavi. Edini izhod je dvig zavedanja svojih kvalitet, svoje enkratne lepote in moči. Včasih smo celo zagledani v svoje naravne možnosti in zmožnosti, a potem spet in spet svojo moč naivno prepuščamo posameznim domačim in tujim pokvarjencem, ki nas posledično seveda izrabijo. Nato zaidemo v drugo skrajnost in smo do vsega in vsakogar preveč nezaupljivi, skoraj paranoični. Tako približno občutim slovensko dušo. V tem trenutku krize v Sloveniji, pred katero smo predolgo tiščali glavo v pesek še preden je prišla (saj duša že vnaprej ve, kaj bo prišlo), se mi je posvetilo, da nima smisla, da se še naprej samo pritožujemo nad tistimi, ki so nas opeharili, nam vse pokradli in nazadnje zapeljali državo v dolgove in odvisnost. Sami smo volili takšne zastopnike in sami smo dopustili, da se stari botri iz ozadja še vedno oklepajo oblasti in držijo vse vzvode v svojih rokah tja do bridkega konca.

Postaviti moramo nove voditelje, takšne, ki ne bodo brezbrižni do Slovenije in ki bodo sami na takšni stopnji duhovnega razvoja, ki bo preprečevala brezobzirni egoizem, nenasitni pohlep in težnjo po oblasti. Gre torej za znanje, značaj in stopnjo duhovnega razvoja. Samo dozorela duša naroda, sestavljena iz dozorelih duš posameznikov je sposobna izbrati voditelje, ki bodo imeli ustrezne sposobnosti voditi ljudstvo. Seveda so v demokraciji dopustna različna mnenja in zato so tudi potrebne stranke, vendar na prvem mestu ne sme biti samo strankarstvo, razdiralen pohlep, oblastnost, brezobzirnost, ozkost. Duša slovenskega naroda pa zaradi svoje otročje naivnosti preveč na slepo zaupa neustreznim osebam, nato pa po razočaranju, spet rada zapade v malodušje, hlapčevstvo in izgovarjanje na druge.

Izberimo prave ljudi

Ko sem spremljal razprave v našem parlamentu in jih primerjal z razpravami v parlamentih uspešnejših narodov, me je bilo kar sram, kakšen otroški vrtec imamo pri nas že kar dve desetletji. Zbudimo se vendar, zavejmo se svojih možnosti in svoje moči, izberimo nove voditelje! Imamo prave ljudi, le videti jih je treba! Ne glejmo samo na to, kakšen je kdo videti na volilnih plakatih, temveč upoštevajmo njegovo znanje, značaj, poštenost in karizmo. Skrbno preverimo politični program stranke, iz katere izhaja kandidat za prihodnjega voditelja, ali pa ustanovimo nove. Zavedajmo se, da bo tudi voditelj tistih, ki niso v njegovi stranki. Prav v tem je bistvena razlika med slovenskimi politiki in politiki uspešnejših narodov, ki se sicer lahko tudi neusmiljeno prepirajo, kadar zagovarjajo različna mnenja posameznih strank, a kadar gre za skupno dobro, takrat zmeraj brezpogojno in dobro sodelujejo. Solidarnost torej! Veliko sem potoval po svetu, zato sem se o tem prepričal na svoje oči. Če pa se že primerjamo z drugimi narodi, potem so seveda opazne še druge razlike. Na primer, v Združenih državah Amerike, kjer se radi bahajo z demokracijo in kjer lahko vsak državljan rojen na ameriških tleh postane predsednik, je veliko tega, kar ni posnemanja vredno, na primer kolektivni napuh, brezobzirni pohlep, oblastnost in nasilje nad lastnim narodom in celim svetom, uničevalna prepotentnost. Žal se prav narodi v tranziciji preveč zgledujejo po ZDA. Kaj se pravzaprav dogaja s Slovenijo v tranziciji? Prej je mačeha država skrbela za to, da se ne bi preveč dvignilo zavedanje posameznikov, saj bi potem narod veliko težje manipulirali. Nenadoma pa smo se znašli svobodni v samostojni državi, ker je pač nekaj bistrih posameznikov izkoristilo val svetovnega dogajanja in res popeljalo Slovenijo v neodvisnost. Kaj pa potem? Potem bi bilo treba seveda najprej spremeniti vzgojni sistem za vzgajanje novega roda in ljudi iz ponižnih in jokajočih oseb spremeniti v odgovorne, samozavestne, napredne, budne in tukaj in zdaj navzoče ljudi. To pa se ni zgodilo, prej nasprotno. Kakovost šolskih programov in učenja celo pada, ker je pri nas na vseh področjih pomemben samo denar. Budnost, pozornost, pristnost in povezanost so samo sinonimi za zavedanje, katerega nosilec je zmeraj duša. Namesto tega pa se je prav zaradi nebudnosti in nepozornosti naše »speče lepotice« začelo, pravzaprav nadaljevalo, neusmiljeno grabljenje – le s to razliko, da so se domačim roparjem in tatovom pridružili še bolj izkušeni in pretkani globalni grabitelji; tako je v tem trenutku razgrabljeno kar 80 odstotkov Slovenije. Kje je torej naše zavedanje? Zdaj smo na tej točki. Se bomo zbudili vsaj tokrat? Ali pa bomo šolanje svoje kolektivne duše končali kar na ravni otroškega vrtca in spet ponižno odhajali kopati jarke v Nemčijo? Kakšnih 10 000 mladih usposobljenih strokovnjakov je že zapustilo Slovenijo, ker se jim je zdelo preneumno plačevati čedalje večje davke za bogate plače čedalje večje množice nesposobnih, nekompetentnih uradničkov – aparatčikov, ki smo si jih sami postavili in se zdaj oni postavljajo nad nas.

Vzgojiti odgovornost pri sebi

Nima smisla iskati krivde za nastalo krizo pri neodgovornih, lakomnih in nesposobnih osebah, ki smo si jih sami postavili za voditelje, saj sami nismo bili dovolj odgovorni. Najprej je treba vzgojiti odgovornost pri sebi, nato šele lahko narod izbere odgovorne zastopnike, pa ne bo nikoli več treba iskati krivde ne pri enih ne pri drugih. Kriza pa bo trajala natančno tako dolgo, dokler se ne bomo začeli zavedati vsega tega – seveda, če ne bomo že prej z zemljevida sveta spet izginili kot narod. Po toči zvoniti je prepozno, raje se zavarujmo pred naslednjo točo, ki bo še močneje padala po nas, kakor je to po navadi v naravi. Če kdo ne razume vzroka za krizo, bo nujno sledilo še močnejše opozorilo in tako naprej do bridkega propada, če nikakor ne bomo hoteli spoštovati naravnih zakonov. Se vsi zavedamo, kje smo prav zdajle? Se naša kolektivna duša spet samo pripravlja na prihodnje tarnanje, ali pa bomo še z zadnjim trudom zvozili ovinek tik pred betonskim zidom lastne neumnosti? Je duša slovenskega naroda še živa ali je že na pol mrtva?

Namesto da prodajamo svojo dušo predlagam, da se začnemo zavedati njene prednosti in samonikle lepote. Lahko postanemo celo prvi na svetu po čistosti okolja, zdravem in srečnem načinu življenja, pa tudi po uspešnosti, a ne na račun drugih, zato globalizacije ne potrebujemo. Ni treba, da bi imel majhen narod samo velik ego, lahko ima tudi veliko dušo. Islandci so se na primer tako izvlekli iz krize, da so neusmiljeno zamenjali skoraj vse svoje voditelje. Tudi mi lahko sebi in drugim dokažemo, da ima lahko tudi majhen narod veliko dušo, ki je voljna in sposobna, da se še naprej uči in širi. To lepo izkušnjo bomo lahko zapustili vsem in se pri tem izvrstno počutili.

Joša Medved, objavljeno v reviji AURA, november 2014, št. 302