Na planetu živi izjemen človek, João Teixeira de Faria, znan tudi kot João de Deus (Janez Božji, ang. John of God). Pred nedavnim sem spet doživel izjemno izkušnjo z njim. Njegovo pomoč sem iskal že drugič, tokrat zaradi neznosnih bolečin v vratu, ki so se mi pojavile tik pred snemanjem televizijske oddaje I Can See Clearly Now (Zdaj jasno vidim).

.Zdravil me je na daljavo, zdravilec je bil v svojem domu v Braziliji, jaz pa v hotelski sobi v Carlsbadu. Takoj po »duhovnem kirurškem posegu« me je obiskal prijatelj Reid Tracy, in bil presenečen, ko je na hrbtni strani mojega vratu zagledal dolgo brazgotino. Po štirinajstih dneh je izginila.

Pri Joãoju mi je najbolj všeč, ko pravi: »Nikogar ne zdravim. Zdravi Bog, Njegova neskončna dobrota dovoljuje bitjem iz onstranstva, da po meni zdravijo in tolažijo moje brate. Sem samo orodje v Njegovih božanskih rokah.«

Moral sem toliko dozoreti, da sem zdaj sprejemljiv za vse, zato vas tudi vabim, da na podlagi moje izkušnje, ki jo bom zdaj opisal, tudi sami spoznate tega izjemnega človeka.

Pomladi 2011 sem že skoraj dve leti imel levkemijo. Zame sta skrbela dva onkologa in redno so mi opravljali preiskave ter nadzorovali število belih krvničk. Hranil sem se po programu, ki ga je pripravila in nadzorovala prijateljica Pam McDonald, medicinska sestra in strokovnjakinja za alternativno zdravljenje. Po nasvetu zdravnikov tudi že eno leto nisem več vadil joge Bikram[1]. Vsak dan pa sem upošteval načela Exuses Begone![2] in v svoja predavanja po svetu sem vpletal tudi levkemijo kot zgled, kako sem zmožen nadzorovati bolezen v svojem telesu. Tudi ABC World News je objavil zgodbo o meni in moji bolezni.

Nekega dne me je dr. Rayna Piskova, očesna kirurginja, ki ima ordinacijo v Maderi v Kaliforniji, poklicala, in mi povedala, da se že drugič odpravlja v Brazilijo, obiskati Joãoja. Zelo bi bila rada videla, da bi šel z njo tudi jaz, in ni mogla ubesediti, kako pomembno se ji je zdelo, da bi šel.

Človek, ki mu pravijo Janez Božji že več kot 40 let v Abdianiji, v Braziliji, zdravi ljudi. Milijoni ljudi z vsega sveta prihajajo v to vasico, da bi jih zdravil preprosti moški, katerega telo vodijo bitja iz onstranstva, ki vstopajo vanj.

Rayniji sem se nameraval pridružiti na tej poti, potem pa sem se odločil, da raje ne bom šel, in sicer zaradi časovne stiske z oddajanjem besedila za televizijsko oddajo. Odpotovala je sama, vendar je v Braziliji napela vse sile, da bi mi omogočila zdravljenje na daljavo, saj se ni mogla znebiti misli, da nujno potrebujem zdravljenje, ki mi ga lahko omogoči samo João. Zdravilec jo je najprej zavrnil, saj je dejal, da me ne more zdraviti, dokler ne opravim kure z zelišči in upoštevam še nekatere zahteve. Raynija mi je po pošti poslala blagoslovljena zelišča in blagoslovljeno vodo. Povedala mi je, naj jemljem zelišča po navodilih, pijem blagoslovljeno vodo, se oblečem v belo in se fotografiram iz štirih zornih kotov, da si bo brazilski zdravilec lahko ogledal fotografije.

Ko sem ji po elektronski pošti poslal posneto, mi je povedala, da me bodo operirali ponoči 21. aprila 2011 – prav na materin 95. rojstni dan. Tistega večera sem se ob desetih zvečer odpravil v posteljo, kot mi je bilo naročeno oblečen v belo, spil blagoslovljeno vodo in mirno meditiral.

Zjutraj me je zbudil Raynijin telefonski klic, saj naj bi zdravilec v istem času, ko je operiral mene, v Abadianiji operiral tudi njo. Naročila mi je, naj ostanem v postelji in spim še naslednjih 24 ur, in naj poskrbim zase tako, kot sem poskrbel tedaj, ko mi je lokalni kirurg odstranil žolčnik. Čutim sem, kako zelo Rayna vztraja, naj počivam – vendar je nisem poslušal. Počutil sem se dobro, poleg tega pa se nisem spominjal, da bi se ponoči kar koli dogajalo. Odločil sem se, da se bom odpravil na vsakdanji sprehod, dolg uro in pol. Premišljeval sem, da me mogoče bitja iz onstranstva ponoči niso mogla najti, da bi opravila zdravljenje, ker je bil João v Braziliji in je bila med nama sedemurna časovna razlika. Zakorakal sem skozi vrata, toda niti dobrih petsto korakov nisem naredil, ko sem se že zgrudil. Potreboval sem pomoč svojih dveh otrok, da sta me spravila nazaj v posteljo, kjer sem obležal in spal naslednjih 24 ur – tako kot mi je svetovala Rayna. Bil sem utrujen in zelo slaboten. Ko je dan mineval, sem dobil simptome podobne gripi, izkašljeval sluz, in lahko sem zaužil le malo juhe. Takšno stanje je trajalo ves teden. Nič ni bilo s telesno vadbo, plavanjem in sprehodi – zgolj razstrupljanje od nečesa nevidnega, česar nisem razumel.

Rayna mi je po telefonu sporočila, da me bodo v četrtek, 28. aprila, natanko teden dni po operaciji na daljavo, spet zdravili na daljavo, in sicer mi bodo odstranili šive. Nikakršnih šivov nisem videl, pri levkemiji jih tudi biti ne more. V sredo ponoči, 27. aprila, sem ob 23.00 uri (ali po brazilski ob šestih zjutraj, 28. aprila) vzel predpisana blagoslovljena zelišča in spil vodo, ki jo je blagoslovil brazilski zdravilec, in legel v posteljo oblečen v belo. Bil sem slaboten in nekoliko shujšan, saj ves teden nisem zaužil nobene trde hrane. Ko sem se zjutraj zbudil, sem se počutil drugače, tako kot se nisem nikoli prej v življenju.

Prvo kar sem opazil, je bilo, da se je moja povsem nova zapestna ura ustavila. To je bilo zelo nenavadno, saj je bila to posebna ura, izjemno natančna naprava z dolgoletno garancijo pred kakršno koli okvaro ali napako v merjenju časa. Nato sem se iz spalnice odpravil ven, da bi pozdravil sina in hčer, in ob pogledu nanju me je preplavil občutek brezmejne brezpogojne ljubezni. Objel sem ju in jima povedal, kako zelo ju imam rad. Sands in Serena sta me vprašala: »Oči, si mogoče vzel mamila? Ni videti zenic, in levo oko je takšno, kot bi bilo opraskano.«

Počutil sem se, kot da sem čista ljubezen. Rastlinje, ki me je obdajalo, je izražalo čisto ljubezen. Ocean me je vabil, naj zaplavam v njegovo tekočo ljubečo tekočino. Otroci so se mi zdeli angeli. Počutil sem se močnega, lačnega in nadvse blaženega. Nisem vedel, kaj se je ponoči dogajalo v spalnici, zagotovo pa sem vedel, da se mi je po tej noči svet, in vse v njem, zdelo zelo drugačno od tistega, kar sem prej kadar koli izkušal.

Od »odstranitve šivov« naprej sem bil vsak dan v nekakšni ekstazi. Izginila je potreba po dokazovanju svojega prav, in do navideznega nasprotnika sem čutil samo ljubezen. Hodil sem in plaval s prenovljeno energijo, okrepljeno sem zaznaval moč lastne vrednosti, ki je nikoli prej nisem začutil v življenju, še zlasti, odkar so mi pred dvema letoma postavili diagnozo levkemije.

Minilo je približno deset dni in 10. maja 2011, na svoj 71. rojstni dan sem bil v San Franciscu, da bi končal snemanje filma My Greatest Teacher (Moj največji učitelj). Film pripoveduje o tem, kako sem našel očetov grob v Biloxiju v Misisipiju, navezal stik s pokojnim očetom in mu končno odpustil, da me je zapustil. Na svoj rojstni dan sem bil v suiti v hotelu, v zgodnjih jutranjih urah sem sedel na postelji in meditiral. Nenadoma me je prešinil zelo močan občutek, da moram postati orodje brezpogojne ljubezni.

Vzel sem šop bankovcev po 50 dolarjev in se odpravil iz hotela, da bi velik del svojega rojstnega dne preživel v razdajanju ljubezni in denarja brezdomcem. Ljubeče sem jih objemal in pozorno poslušal človeka brez zob, ki je bil nepredstavljivo nemaren. Obdaroval sem drobno ženico, ki je pregledovala zabojnike, da bi morda kot nagrado našla kakšno prazno konzervo sode ali odvrženo plastično steklenico za vodo. Umazanije sploh nisem opažal. Videl sem samo, kako se Bog razodeva v teh brezizraznih očeh. Bil sem poln ljubezni do vsakogar, ki sem se ga dotaknil. Razdal sem ves denar, nekaj tisoč dolarjev, in se vrnil v hotelsko sobo ter sedel na posteljo. Ihtel sem od hvaležnosti, da sem lahko vse to doživel na svoj rojstni dan. To je bil moj najbolj nepozabni rojstni dan v vseh 71 letih.

Od »odstranitve nevidnih šivov« je minilo dvajset dni in bil je 18. maj. Sedel sem na svojem stolu za meditacijo in zaslišal, kako mi je oddaljen notranji glas dejal, naj danes ne grem na sprehod, lahko pa vadim jogo. Bil sem vidno pretresen. Joge sem se po nasvetu več medicinskih strokovnjakov ogibal že skoraj leto dni. Takoj sem vstal in se odpeljal v vadnico joge na Mauiju, in opravil devetdesetminutni program vaj. Bil sem sicer nekoliko okoren, vendar vesel, da lahko počnem to, v čemer sem tako užival – devetdeset minut intenzivne vadbe.

Ko znova podoživljam čudežno zdravljenje na daljavo, ki ga je opravil João de Deus oziroma bitja, ki delujejo po njem, zdaj jasno spoznavam temeljno resnico. Ko svoje energije preusmerimo k uresničevanju svoje izvirne narave ter urimo štiri temeljne odlike, ki jih je poudarjal že Laodzi[3]: (1) spoštovanje vsega živega (2) naravna iskrenost (3) nežnost in (4) podpiranje −, navezujemo stik z Virom in tako omogočamo univerzalno sodelovanje. Te štiri odlike niso zunanja dogma, temveč del naše izvirne narave.

Zdaj jasno spoznavam, da je bil namen moje izkušnje s slavnim brazilskim zdravilcem in čudežnih dosežkov, ki so sledili tem nenavadnim dogodkom, da me napeljejo, naj Bogu namenim več prostora v svojem življenju. V Novi zavezi je zapisano: »Z Bogom so mogoče vse stvari.« To sporočilo ne izključuje ničesar, mogoče je vse, tudi ozdravitev neozdravljive bolezni.

Vztrajanje dr. Rayne Piskove, naj izkusim zdravljenje na daljavo, ki ga opravlja João de Deus, je bilo pravi božji poseg. Mislim, da je bila to tudi posledica moje privrženosti štirim temeljnim odlikam, ko sem se odločil, da bom čedalje bolj živel po načelih Excuses Begone! Povsem jasno vidim, da je bila moja levkemija priložnost, da se začnem učiti iz lastnega zgleda, kako živeti iz območja, kjer ni izgovorov, in iz božanske ljubezni.

Pet mesecev po svoji izkušnji zdravljenja na daljavo in vitalnosti, ki sem si jo znova pridobil z duhovno kirurgijo, so me povabili na Omega Institute, v Rhinebeck, New York, na štiridnevno srečanje z brazilskim zdravilcem Joãojem, ki je prišel tja osebno. Vsak dan se je pred njim zvrstilo približno 1500 ljudi oblečenih belo, in nevidna bitja so opravljala različne duhovne posege.

V vrsti sem čakal z vsemi drugimi, nobene prednosti nisem imel. Ko sem se ustavil pred slavnim zdravilcem, sem bil zgolj posameznik v dolgi vrsti ljudi. Pogledal me je in mi rekel v portugalščini: »Dobro ste.« Te tri besede so povzročile, da so me oblile solze hvaležnosti in na dan so privrela globoka čustva. Pozneje sem na njegovo povabilo sedel še v posebni sobi, tako imenovani “the current room”, in vpijal ljubečo energijo, ki je prežemala vso konferenčno središče.

Že dolgo soglašam s tem, kar uči Tečaj čudežev, da v resnici obstajata samo dve temeljni čustvi – strah in ljubezen. Kadar se bojimo, ni prostora za ljubezen, kadar pa ljubimo, ni prostora za strah.

Ko se danes spominjam izkušnje, ki sem jo doživel po »odstranitvi šivov«, vem, da so ta božanska zdravilna bitja v mojo zavest vsadila nekakšno očarljivo ljubezen in da ni prostora za strah. Nikoli prej nisem bil prežet s toliko ljubezni do vsake osebe ali stvari, kot sem zdaj. Le beseda levkemija mi še nekoliko podzavestno zbuja strah, saj se zavedam, da so v moji krvi tudi rakaste celice.

Vedno sem trdil, da sem učitelj, in ta izkušnja, s številnimi drugimi osupljivimi dogodki, mi je bila dana kot zgled, kako služiti drugim in jih podpirati. Ne govorim si več, da imam levkemijo, kot sem to rutinsko govoril v prvem obdobju po diagnozi. Namesto tega vsak dan začenjam s sporočilom zase, ki so mi ga prenesla nevidna bitja po Joãoju, ko sem stal pred njim: »Dobro sem. Moje zdravje je odlično.«

Muslimanski mistiki, sufiji, nam priporočajo naj zmeraj, ko hodimo bosi in stopimo na trn, rečemo, hvala. Za trn levkemije, ki me je pripeljal bližje k zavedanju mojega lastnega jaz sem in k božanskemu vsevednemu Božjemu umu, iz srca kličem, hvala ti, hvala ti, hvala ti.

Dr. Wayne W. Dyer, spletni dnevnik, prevedla Daja Kiari

Članek je bil objavljen v reviji AURA, april 2015, št. 307

 

[1] Vrsta hatha joge, sredi 20. stoletja imenovana po svojem ustanovitelju Bikramu Choundhuryju, sestavljena iz 26 asan in dveh tehnik dihalnih vaj, op. p.

[2] Program spreminjanja mišljenja in življenja, ki ga je razvil sam avtor članka, op. p.

[3] Eden najpomembnejših kitajskih filozofov, ki je živel približno 600 let pred našim štetjem.