V zadnjem desetletju sem srečala veliko ljudi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z alternativno − duhovno tematiko. Dozdevalo se mi je, naj bi se pri osebah, ki se malce bolj poglobijo vase, se zavzeto ukvarjajo z raznimi duhovnimi tehnikami in se približujejo notranjemu prebujenju, zmanjševala raven obsojanja. Videti pa je, da to ne drži. Lahko da je obsojanje prikrito, zavito v celofan. In prav takšna prikrita in prijazno podana obsodba včasih zaskeli bolj kakor odkritosrčna, nezamaskirana, vržena v obraz. Zakaj? Morda ves čas predalčkamo ljudi in ko damo nekoga v predal med »duhovne, srčne in prijazne«, pozabimo, da je to še vedno človek z napakami in težavami, torej z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi? Kaj pa mi? Ali tudi mi pozabljamo, da znamo še zmeraj obsojati, čeprav smo morda v duhovnosti že kar napredovali? Kaj poglejte, tudi v svetu duhovnih ljudi živi obsojanje. Povsod poteka nekakšna delitev med »nami« in »njimi«. Kdor meditira, se zdravo hrani, čim bolj pozitivno razmišlja, nenadoma misli, da je zaradi tega boljši od tistih, ki tega ne počnejo. Verjetno ni treba posebej omenjati, da to ni res. Vsi so enako vredni, tudi tisti, ki preklinjajo, namesto da bi molili.

Obsojanje se prestavi na raven obsodb

Če smo iskreni s seboj, priznamo, da imamo opraviti z obsojanjem − s tem da obsojamo in s tem, da smo obsojani − četudi smo še tako zavedni in čeprav so nam zadeve še tako jasne. Obsodbe kar planejo na površje, v misli ali celo besede. Vegani hitro obsodijo vsejedce, vsejedci vegane. Nekadilci obsojajo kadilce, posebno tiste, ki naj bi bili bolj »duhovni«. Okrogli obsojajo presuhe, presuhi okrogle. Neuspešni uspešne in uspešni neuspešne. Verni neverne in neverni verne. Spominjam se, da sem se pred leti spraševala, kako je mogoče, da je človek lahko zelo dober zdravilec in hkrati kadilec. Spoznala sem, da sámo kajenje ni bilo povezano z njegovo sposobnostjo ustvarjanja energijskega pretoka, ko je zdravil. Čeprav bi najraje videla, da bi si lahko ustvarila predalček, kjer bi bilo jasno, da če si kadilec, ne moreš biti zdravilec, mi to ni uspelo. In vse bolj vidim, da je tako prav. Nihče nima pravice dajati tovrstnih nalepk ljudem, v resnici pa žal to še zmeraj prepogosto počnemo.

Obsojamo, ko je nekaj zunaj naših okvirov

Opazila sem, da se je na mnogoterih duhovnih področjih ustvarilo veliko pravil, ki naj bi jih posamezniki upoštevali, da bi bili lahko »duhovni«. In čeprav se pravila in okviri postavijo dobronamerno, v nekem trenutku povzročijo omejitev svobode in individualnosti. Nekaj notranjega, brezmejnega postane ujeto v okvir in kakor koli ga želimo preseči, se oglasita strah in obsodba. Eric Pearl je dober zgled človeka, ki je razvil močan zdravilski dar, čeprav je živel »prizemljeno«, zelo rad jedel (vse vrste hrane) in sem ter tja popil tudi kakšen kozarček alkoholne pijače. Kdor je prežet s svojim duhovnim sistemom, si alkohola ali morda celo mesa še pogledati ne bo upal. In spet se sprašujem zakaj. Ali je ta notranja odločitev svobodna ali strah pred »neduhovnim«/ »posvetnim«? Odgovor pravzaprav ni tako pomemben, pomembnejše je vprašanje sámo in zavedanje, da smo notranje svobodni, sposobni prepoznati svoje obsodbe (drugih ali sebe) in se zaradi njih ne obsojati. Toliko let mi je bilo hudo, ker se nisem mogla uvrstiti v noben predalček, v nobeno duhovno tehniko. Moj učitelj Zvonimir Č. Ballón (ki se ni nikoli imel za učitelja in tudi nas ni nikdar obravnaval kot svoje učence) je vodil srečanja brez trdnega načrta; učil je o svobodi in individualizaciji. Pri njegovem izobraževanju smo spoznavali zelo različne tehnike, nikoli pa prepovedi. Vsi smo bili sprejeti, z vsemi napakami in ustvarjalnimi zamislimi, s celotnim »paketom«. Neoprijemljivo, a hkrati prav dragoceno, saj se je s tem raven obsojanja zelo znižala, in tudi ko smo sami obsojali, nismo prejeli obsodbe, temveč razumevanje. Dal nam je vedeti, da smo vsi zdravilci, da zdravimo s svojim bistvom, in prav vesela sem, da to, kar čutim, potrjuje tudi veliko drugih po svetu.

Ne čakajte, da bi prenehali obsojati

Kako bi se odzvali, če bi se znanec pohvalil, da je vozil po avtocesti 200 km/h? Bi ga po tiho obsodili, da je neodgovoren, da je divjak ali kaj podobnega? Kaj pa če bi pozneje izvedeli, da je vozil tako hitro po nemški avtocesti, kjer je to dovoljeno? Bi ga še zmeraj tako ostro obsojali? Verjetno ne. Enako se nam dogaja tudi na drugih področjih: obsojamo na hitro, na prvi pogled, po nekaj informacijah … in vedno iz svoje (omejene) resničnosti. Ko se zares poglobimo in vživimo v zgodbo druge osebe, prepoznamo, da smo se z obsodbo prenaglili. In ko se še bolj poglobimo, se zavemo, da nam obsodba nekaj govori o nas samih. Ne obsojajmo se torej zaradi obsodb, saj se od njih lahko učimo. Obsodbe so zrcalo notranje bolečine. Po vsej verjetnosti nas bodo spremljale vse življenje, saj so povezane s strahovi pred neznanim. Z upanjem pa nas lahko navdaja védenje, da obvladovanje uma in čustev ter notranje zdravljenje pripomorejo k sprejemanju sebe in drugih ter posledično k več sočutja in manj obsojanja.

Živi in pusti živeti

Prišel je čas dopuščanja in sprejemanja obeh naših polov. Ob prizadevanju za pozitivno mišljenje smo morda preveč skušali zatreti svoj negativni pol in morda svet okoli nas odslikava prav to. Ali zmoremo sprejeti različnost drugih? Zmoremo biti sočutni? Če se vam zdi, da ste na »višji« ravni kakor drugi, potem ste ujeti v iluzijo svojega ega. A tudi zaradi tega se ne obsojajte, temveč to le prepoznajte in se iz tega učite. Vsi bomo morali nekoč sprevideti, da brez teme ni svetlobe in da je svet velika črno-bela (jin-jang) krogla – iz barv, ki ju kot »dobro« in »slabo« označuje samo človek. Ko duhovno rastemo, se naše frekvence zvišujejo, pri tem pa pozabljamo na Zemljo, na prizemljenost. Zato nas lahko začnejo motiti nizke frekvence, a tudi takrat se moramo naučiti sprejemati − nizke in visoke frekvence. Kolikor bolj se torej naučimo sprejemati razlike, bolj smo uravnoteženi. Bolj ko se sprejemamo z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, laže storimo to tudi pri drugih.

Katerina Jazbec; objavljeno v reviji AURA, september 2012, št. 277

Fotografija: Bigstockphoto.com