V gozdu se zelo dobro počutimo. Ozračje v njem nas pomiri, v miru lahko premišljujemo in načrtujemo. Kot da nam drevesa okoli nas skušajo pomagati v vsem. Razlogi, zakaj se v gozdu tako dobro počutimo, so duhovne narave in tudi povsem zemeljske, mikrobiološke.

Kot je zapisala Dorothy Maclean, soustanoviteljica znane skupnosti Findhorn, duh starih dreves vzame pod okrilje vse okoli sebe. Če ne bomo uspeli ohraniti starih dreves, bomo uničili moč Zemlje in ogrozili vse življenje na njej. Eden najpomembnejših razlogov za to je, da lahko samo stara drevesa sprejemajo iz vesolja za življenje na Zemlji nujno potrebne snovi, mlada drevesa tej nalogi niso kos, tako kot tudi v človeški družbi otrok ne more opravljati delo odraslega. Drevesa so nekakšna Zemljina koža, njen najpomembnejši organ, in če jih bomo uničevali, bo ogroženo življenje vseh živih bitij. Danes ljudje neodgovorno uničujemo stara drevesa in tudi mlada, še preden se utegnejo postarati, in tako sami sebi režemo korenine.

 

Fitocianidi za zdravje

Nemški strokovnjak za prehrano Albert von Haller je že leta 1977 opozoril na še en pomemben vidik, ki ga drevesa opravljajo za nas, in sicer na fitocianide. Fitocianidi so snovi, s katerimi se rastline branijo pred boleznimi. Te snovi so veliko več kot samo naravni antibiotiki, saj ne ubijajo samo bolezenskih klic, temveč tudi uravnavajo mikrobiološko življenje, so torej nekakšni probiotiki, ker v resnici spodbujajo življenje. Drevesa prek listov oddajo v zrak le skrajno malo teh snovi. Tako nam narava kaže, kolikšno moč ima homeopatija, ko je v skrajnih razredčitvah energijska moč (informacija) največja. Tako je na primer ena sama molekula fitocianida nekega drevesa sposobna uničiti spore plesni, ki sicer preživijo celo v vesolju. Heller je ugotovil, da drevesa oplajajo zrak s temi čistilnimi esencami in omogočajo zdravilno ozračje.

Norbert Hartwig, ki je tako kot Haller strokovnjak za prehrano, je intenzivno proučeval koristnost dreves za človekovo zdravje. Ugotovil je, da nam drevesa koristijo le, če so dovolj stara in dovolj velika. Samo takšna drevesa so se sposobna tako globoko ukoreniniti, da dosežejo prakamnine in začnejo od tam srkati zelo redke elemente v sledeh. Te, za vse organizme temeljne gradnike preživetja živih bitij, potem drevesa z odpadlim listjem spet vračajo v tla. Da bi bila drevesa to sposobna početi, morajo biti, tako Hartwig, stara vsaj šestdeset let.

Drevesa se sporazumevajo

Dr. Suzanne Simard je kot znanstvenica skrbela za drevesa na Ministrstvu za gozdarstvo Britanske Kolumbije (Kanada), od leta 2002 pa predava na Fakulteti za gozdarstvo na univerzi Britanske Kolumbije v Vancouverju in sicer gozdarsko ekologijo in ekologijo tal. Znanstveno srenjo je presenetila z objavo svojih znanstvenih ugotovitev o mikorizi v reviji Nature. Mikoriza je simbiotična povezava med koreninami dreves in glivami v tleh. S svojim znanstvenim delom je dokazala, da med drevesi obstaja zelo pretanjeno sporazumevanje, ki ga večinoma omogoča prav podtalna mreža gliv.

Ko je še delala na Ministrstvu za gozdarstvo in opravljala raziskave, je opazila, da tedaj, ko so v gozdu posekali drevesa, ki niso bila toliko vredna na trgu (brezo, trepetliko, kanadski topol), je v izsekanem gozdu zbolelo veliko preostalih dreves, pojavili so se škodljivci in drevesa niso rasla tako, kot bi morala. Sporočilo o tragediji je namreč doseglo vsa drevesa in pustilo posledice. Ko pride do nesreče v gozdu, na primer požara ali obsežnega izsekavanja dreves, to zaznajo tudi preostala drevesa in jih to oslabi, čeprav začnejo na prizadetem območju tudi takoj poganjati različne rastline, da bi popravile škodo.

Leta 1990 se je dr. Suzanne Simard pridružila znanstvenikoma Melanie Jones in Danielu Durallu, ekologoma mikorize. Raziskovala sta glive, ki pripomorejo k zdravemu gozdu, sodelovala pa sta tudi z znanstvenikom Davidom Readom, ki je odkril, da se rastline med seboj sporazumevajo s posredovanjem mreže gliv v tleh. Susanne Simard se je začela spraševati, ali so se morda zaradi izsekavanja listavcev pretrgale povezave z iglavci. Ali iglavce izgubljamo zato, ker smo z izsekavanjem porušili sporazumevanje med različnimi vrstami dreves? V ta namen je raziskovala naprej še z drugimi študenti v sklopu svojega doktorata na državni univerzi v Oregonu. Za proučevanje so si izbrali navadno ameriško duglazijo (iglasto drevo iz družine borovk, ki raste v zahodnem delu severne Amerike in je tudi simbol ameriške zvezne države Oregnon, op. p.). Ugotovili so, da je duglazija z brezo povezana prek mikorize. Po tej mreži duglazija pošilja brezi ogljik, vendar tudi breza vrača ogljik duglaziji, ko je to potrebno. Suzanne je začelo vse bolj zanimati, kako se različne vrste dreves povezujejo med seboj in to proučuje še naprej.

Stara drevesa so skrbni starši

Kevin Beiler je po diplomi na Oregonski univerzi proučeval mikorizo. V ta namen je izdelal prave zemljevide mikorize v gozdovih. Izbral je šest gozdov in vzel vzorce tal do globine 20 centimetrov. Tako je dobil vzorce gliv. Usmeril se je predvsem na dve vrsti gliv, rhizopogon vinicolor in rhizopogon vesiculosus, ki sta z navadno ameriško duglazijo še posebno povezani. Z DNK senkvencioniranjem in posebno tehniko, mikrosatelitsko analizo DNK, je ustvaril zemljevid mikorize ter uspel ugotoviti posebnosti povezav med glivami in drevesi. Čim večje in starejše je bilo namreč drevo, tem bolj je bilo povezano z drugimi drevesi v gozdu. Večja in starejša drevesa so imela več korenin razpredenih v vse smeri, in so se tako povezovala s številnimi rastlinami. Manjša in mlajša drevesa so seveda imela manj korenin. Tudi ta so bila sicer povezana med seboj in drugimi drevesi, vendar ne s tako številnimi rastlinami kakor starejša drevesa. Ko seme starejših dreves pade na tla, starejša drevesa po mreži mikorize sporočijo, da morajo glive rasti do korenin mladih dreves in jim prenašati sporočila in hranila ter seveda ohranjati tudi sporazumevanje v nasprotni smeri.

François Teste je še kot študent odkril, da se poganjki, ki se oblikujejo okoli starejših dreves, pridružijo mreži starejših dreves, da bi imeli boljše pogoje za rast. Zato so starejša drevesa nekakšna drevesa matere. Korenine okoli njih oblikuje mrežo, ki skrbi za mlada drevesa. Drevesa matere pošiljajo ogljik, hranilne snovi in kemične signale mlajšim drevesom, svojim otrokom. Tako jih hranijo in skrbijo za njih. Zaradi teh signalov in skrbi imajo mlajša drevesa veliko več možnosti, da zrastejo. Poleg izmenjave hranilnih snovi, ogljika, dušika, fosforja in vode, kaže, da si drevesa izmenjujejo tudi biokemične signale.

Da bi to ugotovil, je Teste v soseščini starih dreves mater razprostrl vrečke različnih velikosti. Nekatere vrečke so omogočale, da se okoli njih oblikuje mreža mikorize, druge vrečke so to preprečevale, tretje vrečke pa so omogočale razvoj še bolj sestavljenih mrež, da je torej lahko več različnih vrst gliv vplivalo na nastanek veliko večje podtalne mreže. V vrečke je posadil mlada drevesa in spremljal, kako so rasla, koliko jih je preživelo. Drevesa matere je označil z ogljikom 13 in dušikom 15. S spremljanjem količine teh dveh stabilnih izotopov je uspel ugotoviti, da sta izotopa ogljika in dušika prehajala od dreves mater skozi prst do mladih dreves v vrečkah. Prenesla sta se in dušik in ogljik. V nadaljnih poskusih so ugotovili, da se je od ene rastline k drugi prenesla tudi voda. V poskusu so namreč uporabili težko vodo z vodikovima izotopoma 2H in 3H ter spremljali, kako se prenašata.

Raziskovalce je tudi zanimalo, kako se rastline sporazumevajo, če katera zboli ali jo napade škodljivec. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so znanstveniki že proučevali takšen presnos in sicer hlapljivih rastlinskih snovi. Če rastlino napade škodljivec ali bolezen, začne napadena rastlina oddajati biokemične signale, da sosednje rastline opozori na nevarnost. Raziskovalci so se vprašali, ali se morda kaj podobnega ne dogaja tudi prek tal, z mikorizo. To je v sodelovanju z dr. Suzanne Simard proučevala tudi kitajska znanstvenica Yuan Yuan Song. Duglazijo so okužili s škodljivcem choristoneurom occidentalis, ki je običajen za tisto območje, in ugotovili, da se je sporočilo preneslo. S tem so se potrdili izsledki, ki jih je kitajska znanstvenica že prej ugotovila pri rastlinah krompirja. V sosednji zeleni rastlini krompirja se je namreč povečala količina obrambnih snovi in tako je bilo tudi s bližnjimi duglazijami. Pri krompirju naj bi bila pri teh prenosih odločilna predvsem jasmonska kislina in etilen, kaj sodeluje pri prenosu sporočil med duglazijami pa še ni znano.

Drevesa se torej resnično sporazumevajo med seboj in to na več načinov, ljudje pa smo z drevesi tesno povezani. Če za drevesa ne bomo ustrezno skrbeli, bomo izgubili prožnost in naklonjenost ekosistema, ki nas je do zdaj zvesto podpiral.

Viktorija Markovič, objavljeno v reviji AURA št. 303, november 2014

Fotografija: Bigstockphoto.com