DRUŽINSKA SREČA JE V NAŠIH ROKAH – Pogovor: Maja Božinovič, dipl. ekon.

Dandanes marsikdo ne verjame več v družinsko srečo … Maja Božinović, diplomirana ekonomistka, zdravilka in družinska svetovalka, pa pravi, da si družinsko srečo lahko ustvarimo sami. Verjame v srečne družine, zakonce, otroke. »Z duhovnostjo lahko pripomoremo, da postane naša družina srečna. Slabe družinske razmere preobrazimo v dobre. Z globljim razumevanjem spoznamo, da ni slabih družin ali odnosov. Če spoznamo svojo resnico in jo sprejmemo, imamo izjemno možnost za ustvarjanje srečne družine in partnerstva, ne glede na to, kaj se nam je zgodilo v preteklosti in kako težko nam je bilo …. To je bilo del našega učenja, in ko svoje lekcije predelamo, nas zanesljivo čaka družinsko življenje, ki poteka na drugačni ravni in je povsem izpolnjujoče.«

Ali verjamete v partnersko ljubezen?

Vanjo verjamem od nekdaj … Ne vem sicer, zakaj tako trdno verjamem v ljubezen … Odkar imam svojo družino, še laže razumem, da ni stvari, močnejše od ljubezni, nič nam ne da toliko volje, poleta, strasti in veselja do življenja. Zaradi ljubezni tudi neprijetnih reči ne dojemamo kot hude ali krivične. Na vse gledamo sočutno in razumevajoče. Tisto, kar je lepo, pa spoštujemo in doživljamo še toliko lepše. Vse le zaradi občutka ljubezni do sebe, najbližjih in vseh!

Kakšno je vaše partnerstvo?

Moja »partnerska zgodba« se je začela z zaljubljenostjo na prvi pogled. Iz nje je nastala zveza, v katero sva verjela oba, ne glede na izkušnje in preskušnje, ki sva jih doživljala. Zvezo sva utemeljila na ljubezni in skupni duhovni rasti. Ni bilo vedno prijetno, še posebno med prebolevanjem najinih bolezni … Potem pa sva spoznala, da je bilo prav težavno obdobje za naju velikanski blagoslov – tako sva dojela svojo resnico in smisel, se osebnostno povzdignila. Partnerstvo se je okrepilo in bolj sva se odpirala brezpogojni ljubezni, o kateri najprej nisva veliko vedela …

Ste odraščali v prijazni družini?

Moja družina in otroštvo sta bila lepa, pri nas je bila vedno ljubezen, čeprav ni bilo zmeraj vse popolno … Kot majhna deklica sem opazovala svoje starše – njihovo sporazumevanje in zakon. Že takrat sem dojela bistvo družinske sreče in takrat so se tudi oblikovali temelji mojega zdajšnjega dela s partnerji in otroki.

 So sodobne družine drugačne od tistih v preteklosti?

Vsekakor so današnje družine drugačne. Hitreje razpadejo, razvez je več kot nekdaj, družinsko življenje poteka hitreje. Nekoč so zakonci ostali skupaj v dobrem in slabem, vendar nisem prepričana, da so to počeli zavedno … Njihova vzgoja je temeljila na drugačnih načelih – verjeli so, da je treba v zakonu potrpeti in včasih kaj spregledati. Na razvezo so gledali bolj kritično in prav zato so marsikateri zakonci ostali skupaj. Če te zakonske zveze primerjam s sodobnimi, opažam, da so v njih več reči pometli pod preprogo. V odnosih je včasih vladalo več odvisnosti – ženske so bile bolj odvisne od moških. Dandanes smo partnerji bolj nestrpni, nismo pripravljeni na kompromise, za zvezo ne naredimo posebno veliko. Prevladuje »instantna ljubezen« – traja, dokler je lepo, potem iščemo novega partnerja.

Vsekakor pa se v družini vse spremeni, ko dobimo otroka. Takrat bi morali sodobni starši delovati manj sebično in se za zvezo bolj truditi. Pa ne na silo – kot so to delali v preteklosti. Menim, da je duhovna rast pri sodobnih partnerjih bistvena. Tudi sodobni odnosi namreč niso zdravi, nič boljši od tistih v preteklosti. Pri partnerjih prevladujejo destruktivni mišljenjski vzorci, in te je treba – v naše dobro – razrešiti. Prav z duhovno rastjo v partnerstvu in družini ustvarimo trdne temelje – tako so naši odnosi zdravi, trdni, utemeljeni na brezpogojni ljubezni.

Tudi sodobni otroci so drugačni, kot so bili včasih … Zakaj naj bi t. i. novodobni otroci morali dobiti posebno vzgojo?

Novodobni otroci so izjemno nadarjeni – obdarjeni z obilo duhovnega znanja, ki smo ga mi pozabili. Če tega znanja še nismo obudili in ga ne nameravamo, se moramo zavedati, da bo prihodnost teh otrok težavna, vsi njihovi božanski darovi bodo izničeni. Še hujše je, ker s tem škodujemo tudi sebi in družini. Novodobne otroke je treba pozorno poslušati in jih pravilno razumeti; sicer mislimo, da so hiperaktivni, neprilagodljivi in težavni. Medicinsko osebje lahko takšnim otrokom škoduje, saj njihovo vedenje napačno ocenjuje – zato jih lahko telesno in duševno uničimo. Pri teh otrocih je izjemno pomembno, da jih čutimo, da smo z njimi energijsko povezani, jih razumemo in jim sledimo, saj oni učijo. Pri tem seveda potrebujejo našo pomoč – ozaveščenost, brezpogojno ljubezen, nežnost …

Znanje, ki nam ga prinašajo novodobni otroci, je temelj naše osebne rasti in rasti današnje družbene zavesti. Zdaj imamo dve možnosti: ali postanemo del kolektivne zavesti ali pa se povzdignemo nad njo in zaživimo srečno, v simbiozi z vsem, kar nas obdaja. Vibracije sodobnega sveta so vsekakor drugačne kot nekdaj. Od nas zahtevajo več odgovornosti, prilagodljivosti in sočutja. Tudi brezpogojnosti. Tega pa nas učijo otroci. Vse več staršev in odraslih je ozaveščenih in s srcem sledijo najvišjemu dobremu. Zato verjamem, da bomo s skupnimi močmi, znanjem in razumevanjem prepoznali zmožnosti novodobnih otrok – ti jih bodo lahko uresničili in sledili resničnem namenu.

 Pravite, da lahko zavestno zanosimo in pripeljemo na svet dušo, otroka, kakršnega si želimo …

Zavestna zanositev pomeni, da sprejmemo popolno odgovornost za svoje življenje in tudi partnerjevo, skratka za vse. Pomeni tudi, da za prihajajočega otroka sprejmemo odgovornost, še preden zanosimo – da iskreno pogledamo svoje življenje in vidimo, kaj je treba izboljšati in odpraviti. Naredimo cenzuro, pripravimo prostor za nove stvari, vse staro, neustrezno, pa opustimo. To zajema marsikaj: spremembo hranjenja (če smo jedli nezdravo), več telesnega gibanja, preobrazbo mišljenja in opustitev neustreznih vzorcev delovanja.

Nosečnost je čas, ko se resnično zlahka povežemo z duhovnim svetom, božansko nam po naravni poti postane bližje in nam je v veliko oporo. Če se temu procesu prepustimo, nas samodejno pelje k spremembam, ki so za prihajajočega otroka, mamico in očka kar najboljše. Poslušati začnemo svoj notranji glas in temu brezpogojno sledimo. To je za prihodnje starše najpomembnejše. Duša si starše izbere – takšne, ki imajo enake programe, kot jih ima sama. Starše, s katerimi bo lahko doživljala lekcije, ki si jih je izbrala v novem utelešenju. Tudi staršem je z novodobnim otrokom omogočen velik duhovni razvoj. Sami pa izbiramo, ali bomo to priložnost izrabili ali ne …

Kako vzgajate nosečnice in zakaj je dobro, da se ženske duhovno pripravijo na materinstvo?

Pri vzgoji nosečnic se moramo zavedati predvsem tega, da moramo z njimi delati z ljubeznijo, nežnostjo in spoštovanjem (tudi zaradi otroka). Nosečnost je blaženo stanje, vendar ženske takrat potrebujejo veliko nege: ljubezni, nežnosti, dotikov, smeha, pozitivnega razmišljanja. Za nosečnico moramo skrbno izbrati okolico in družbo, saj ni prav, da jo kar koli zastruplja. Zastrupljajo pa jo bodisi hrana ali slabi medosebni odnosi in to, da goji slab odnos do sebe. Obdobje nosečnosti bi moralo biti eno najsrečnejših … Kakšno bo, pa je seveda odvisno predvsem od prihodnje mamice.

Kadar vzgajam nosečnice, moram vedeti, koliko razumejo duhovne zakone in kakšne so njihove vsakdanje razmere. Nosečnost namreč ni pravi čas za korenite spremembe. Spremembe morajo biti med nosečnostjo milejše, skladne s prepričanjem in počutjem prihodnje matere. Vse mora biti zmerno, narejeno z nežnostjo in ljubeznijo. Zamisel o predavanjih za vzgojo nosečnic se mi je porodila iz izkušnje moje nosečnosti. Vse, kar delam, izhaja iz mene ter mojega trenutnega stanja in najglobljega bistva. Razumem svoje potrebe in želje ter tako ravnam tudi z drugimi. Moja največja opora je moja družinica, odgovore pa vedno iščem v sebi in pri najbližjih.

Zdaj doživljate drugo nosečnost. Kdo skrbi za vašo duhovno nego?

Dajejo mi jo moji duhovni učitelji. Privoščim si veliko razvajanja: masaže, kozmetično nego, duhovna skupinska srečanja itn. Najbolj pa me razvajata moj prvorojenec in partner – njima se popolnoma prepuščam, se predajam njunim čudovitim energijam.

 Pomagate mladim mamicam in očkom … S kakšnimi težavami se spoprijemajo?

Mladim staršem pomagam, da se začno zavedati sebe kot popolnega bitja, ki je del enosti. Pomagam jim, ker jim prinašam duhovno znanje – spodbujam jih, da sledijo sebi in notranjemu glasu. Usmerjam jih v razumevanje brezpogojne ljubezni, ki je ključ vsega, in pomagam, da to ljubezen lahko resnično skusijo in živijo v vsakdanjiku. Vsi imamo težave, tudi novi in prihodnji starši. Težave so priložnost za osebnostno rast. Kadar se tega zavemo, lahko delujemo bolj skladno s seboj in tako, kot je najbolje za nas, partnerja, otroke in družbo.

Zdajšnje partnerske težave se razlikujejo od težav, ki so jih imeli zakonci v preteklosti, saj živimo v drugačnem obdobju. Vendar ni toliko pomembno vedeti, ali nam je zdaj teže ali laže … Pomembnejše je, da vemo, da so vse partnerske in družinske težave povezane z nami, z našim trenutnim razumevanjem, s tistim, kar nosimo v sebi. So odsev nas samih in naše skupinske zavesti ter kažejo, koliko smo tej zavesti še podrejeni.

Marsikateri »drugačni« otroci in njihovi starši trpijo zaradi šole. Kaj jim svetujete za premagovanje takšnih težav?

Šolski sistem je takšen, kakršen je – še vedno dokaj tog. Ne moremo pričakovati, da se bo spremenil naenkrat in scela. Reči moramo izboljševati sami: Kaj moramo storiti, da se bomo v danih okoliščinah bolje počutili? Kaj lahko naredimo tudi za splošno korist?

Pri tem staršem in otrokom pomagam tako, da jih seznanim z duhovnimi tehnikami, z njimi lahko zmanjšajo vsakdanji stres, ga laže prenesejo, obvladujejo. Svetujem, naj starši novodobnih otrok z razumevanjem sprejmejo šolski sistem, kakršen je – v njem pa delujejo tako, da si bodo stvari čim bolj olajšali. Takšen prijem zmanjšuje učinke negativnih vplivov, pritiskov, stresa. To sicer ne pomeni, da sprejemajo vse, kar šolski sistem prinaša, pomeni pa, da dogajanje razumejo in ga znajo obvladovati, da se najdejo v šolskem sistemu. Kajti le s sprejemljivo usmerjenostjo imajo večjo možnost, da laže izboljšajo stvari tam, kjer je potrebno. Učim, naj se starši in otroci znajo energijsko povezati, to je izjemno pomembno. Da se čutijo in sporazumevajo svobodno, lahkotno, s popolnim zaupanjem, nežnostjo in ljubeznijo.

Menite, da bodo v prihodnosti otroci v šolah meditirali in se tako laže učili? Meditacija je vsekakor ena od možnosti za lažje učenje in jo zelo priporočam. Koliko pa bodo v prihodnje v šolah meditirali in če sploh bodo, pa je odvisno od vsakega posameznika posebej …

 

Pravite, da lahko z duhovnostjo slabe odnose med otroki in starši ter zakonci spremenimo v srečne?

Vsekakor! Vse je v nas samih in je tudi odvisno le od nas. Z globokim razumevanjem resnice spoznamo, da ni slabih družin ali partnerstev. Vprašati se moramo le, kakšen je naš trenutni življenjski položaj in kaj nas življenje uči. Če spoznamo svojo trenutno resnico, jo spregledamo in jo sprejemamo z odgovornostjo ter spoštovanjem, imamo veliko možnosti za ustvarjanje srečne družine in partnerstva ne glede na to, kaj se nam je zgodilo v preteklosti in kako težko nam je bilo. To je bilo pač del našega učenja in če lekcije presežemo, nas zagotovo čaka boljše življenje na povsem drugačni ravni. Če pa ostajamo v težavah pasivni in si zakrivamo oči pred njimi, bomo v prihodnosti dobili še težjo življenjsko lekcijo. Temu brezpogojno sledim tudi sama – s svojo družino želim živeti izpolnjeno, v brezpogojni ljubezni.

Ali bodo družine v prihodnosti srečnejše, poduhovljene, ali bodo razpadle? Imamo vse, kar potrebujemo za srečo. Srečo pa vsakdo izbira sam.

xxx Maja Božinović uporablja svoje znanje o ekonomiji le redkokdaj, morda pri organizaciji in podjetništvu, sicer pa pri svojem delu z družinami, partnerji in otroki uporablja zdravilsko in duhovno znanje. »Duhovnost in zdravilstvo sta mi že od nekdaj blizu, vanju pa se nisem poglabljala, dokler ni zbolel moj fant in nato še jaz. Poleg bolezni sva doživljala čudne dogodke … Takrat sem začela temeljito raziskovati sebe in resnice o življenju. Ni mi dalo miru, vedela sem, da mora obstajati nekaj več in da obstaja odgovor na moja vprašanja. Da mora obstajati tudi možnost izbire … Najprej sem morala ozavestiti stvari iz svoje preteklosti in nato začeti delovati – početi to, kar sem si izbrala kot duša. Uresničiti sem želela svoj namen – postati ustvarjalka svojega življenja in živeti tako, kot si želim. In prav nič drugače! Tako gmotno kot čustveno – želela sem si doživeti lepe občutke in tako živeti v vsakdanjiku. Živeti svobodno: čustveno, duševno, umsko in telesno!«

Kmalu je spoznala različne učitelje in se začela pri njih šolati. Končala je Šolo za bioterapevte, zdaj jo vodi Tadej Pretner. »Želela sem spoznati različne tehnike alternativnega zdravljenja. Šolo sva začela obiskovati s partnerjem, saj sva želela izboljšati kakovost življenja in prevzeti odgovornost za svojo bolezen in življenje. Na Šoli intuicije pa sem se želela bolj poglobljeno izobraziti v intuiciji. Čutila sem, da imam zmožnosti, ki jih moram razviti in prebuditi.«

Potem ko je prvič zanosila, je začela voditi tečaje za partnerje, družine in otroke, ki želijo živeti resnično kakovostno – do tega jim pomaga z duhovnim in zdravilskim znanjem. Spoznala je, da si dobro družinsko življenje izbiramo in ustvarjamo sami. »Če se duhovno razvijamo in delujemo z brezpogojno ljubeznijo, živimo v družini pravljično. Zato sem svoje podjetje za svetovanje imenovala Otroška pravljica. To pravljico lahko zaživimo odrasli, ne le otroci, le spomniti se moramo, kdo smo, in delovati iz svoje notranjosti – bistva.«

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, oktober 2012, št. 278

Fotografija: Iz osebnega arhiva.

Več ...