Kolikokrat opazujemo sodelavca, ki stresa slabo voljo po podjetju? Ali pa kar ne moremo poklicati prijatelja, saj nas zadnje čase s hudimi besedami o drugih prav izčrpava? Smo besedno ostri do partnerja, pa ne vemo zakaj? Vse to se lahko dogaja zaradi nakopičenih čustev, ki se jih ne zavedamo, jih ne predelamo, ne izrazimo in ne »izpustimo«, temveč jih posledično in večinoma nevede stresamo na ljudi okoli sebe.

Verjetno zgroženi trdite, da tega vi ne počnete nikoli. Žal pa ni tako. Vse prevečkrat se nam dogaja, da boleča čustva prenašamo na druge. Odzovemo se odrezavo, neprimerno, jezno, užaljeno v položajih, ko bi se jim sicer smejali, če bi bili čustveno trdni in zadovoljni. Če ugotovite, da to počnete, si dajte priznanje, da ste to prepoznali. To počnemo vsi, tako ali drugače, zelo redko pa se tega zavedamo. Bolj ko se zavedamo sebe, svojih čustev, bolj razumemo, da jih moramo razčistiti v sebi – in takrat najmanj onesnažujemo okolje s svojimi čustvenimi smetmi.

Morda zveni grobo, čustva vendarle niso »smeti«, seveda ne. S tem izrazom le opisujem položaje, ko čustva nezavedno grobo prenašamo na druge. Ko se v nas porodijo boleča čustva, uporabljamo različne obrambne mehanizme, da bi se ognili bolečini, ki jih spremlja: čustva zanikamo, jih racionaliziramo, kopičimo (»potlačimo«) ali pa v jezi stresamo na druge. Takšne obrambne odzive uporabljamo v različnih položajih, pogosto pa se nagibamo k tistemu, ki ga najbolj poznamo (se nam zdi najvarnejši – z njim smo se branili že od otroštva). Ne glede na to, kakšno ravnanje s čustvi nam je najbližje, katero najpogosteje uporabljamo, pa je vsaj nekaj odstotkov naših odzivov povezanih s prenašanjem čustev na druge. To je izredno boleče, saj s tem ranimo ljudi okoli sebe, hkrati pa si nakopljemo še sveženj novih čustev, polnih krivde.

 

Zrcala, koši za odpadke ali dragocenost?

Pogosto nam prav stik z okolico pomaga, da se čustev zavemo. Kadar se zjutraj prebudimo nasmejani in sijoči, poteka ves dan tako, da dogodki potrjujejo naše žareče počutje. Okolico, barve vidimo bolj žive, ljudi, ki jih srečujemo, pa nasmejane in zgovorne. Dogajajo se nam same lepe stvari − vse v skladu z našim počutjem. Prav tako velja nasprotno: kadar smo slabe volje, srečujemo ljudi, ki nas jezijo, so do nas nesramni, nas namenoma spregledajo, pri vožnji na cesti izsiljujejo … in podobno. Če smo pozorni na svoja občutja, razločno opazimo, da je naše počutje, naš pogled na svet tisti, ki naš svet v resnici tudi ustvarja. Težava je le v tem, da večino časa nismo pozorni na svoje telo in svoja občutja. Četudi je naš namen razumsko pozitiven (ostaja le v umu, ne čutimo pa ga v telesu), se lahko vseeno zgroženi srečamo na primer z jezo besnega voznika za volanom ali pa se prav nerodno udarimo v kak kos pohištva. Morda pridemo domov, kjer nas počaka hišni ljubljenček, ki pa danes ni tako prikupen, saj nas spravlja ob živce. Kje je vir razdražljivosti našega ljubljenčka? Ali se ljubljenček v resnici odziva na čustvo, ki je v nas, a se tega ne zavedamo? Ali pa je ljubljenček takšen kot vsak dan in je morda le naše čustveno stanje spremenilo naš pogled nanj? Če smo pozorni nase, na svoje čustveno stanje, se prvih nekaj trenutkov morda še jezimo na ubogo živalco, potem pa kmalu sprevidimo, da se je v nas nakopičila jeza zaradi česa, kar se je zgodilo čez dan, na primer na delovnem mestu.

Ko se odločimo, da se bomo opazovali, občutili sebe, svoja čustva, postanejo ljudje okoli nas, ki so tako zrcala kot koši za odpadke dragocenost, saj se ob njih lahko veliko učimo o sebi. Ko se zavemo, da doživljamo okolico skozi svoja čustvena očala in smo iz dneva v dan bolj v stiku s svojim telesom, okolici ne dajemo več moči in odgovornosti za svoje počutje, temveč prevzamemo odgovornost zase. Takrat se zahvalimo hišnemu ljubljenčku, ki odslikava našo jezo, in si vzamemo nekaj trenutkov zase, da predihamo in izpustimo jezo, ki se je v nas nakopičila čez dan.

Ko nas nekaj boli, povejmo to tako, kot je prav

Če smo slabe volje, prežeti z negativnimi čustvi, lahko osebi poleg nas to tudi jasno povemo. Morda izrazimo potrebo po miru in se za nekaj časa umaknemo, da se umirimo, izpustimo boleča čustva, ki se jih tako krčevito oklepamo. Včasih nam je to, da si dovolimo občutiti sicer le poimenovana »negativna« čustva, že dovolj, da se ta zelo hitro sprostijo. Kadar smo prizadeti, ker čutimo, da z nami nekdo ravna boleče ali nespoštljivo, je dobro, da to izrazimo. Zelo pomembno pa je, kako to naredimo. Če naredimo to tako, da osebo obsojamo, je to za oba izredno boleče, zamere utegnejo postati še hujše in neskladje še večje. Z besedami »kriv si tega in onega, ker si mi naredil to in ono …« prenašamo odgovornost za svoja čustva na drugo osebo. S tem prizadenemo le sebe, pri osebi pa sprožimo nasproten odziv (lahko boj ali beg). Ko se zavemo, da so naša čustva le naša, izoblikujemo stavek približno takole: »Počutim se ranjenega zaradi tega in onega dogodka. Doživel sem ga takole … « Pri tem ne prenašamo bolečine na drugega in ne obsojamo – želimo se le izraziti, ko to potrebujemo, brez pričakovanj in iluzij, kako se bo oseba na to odzvala.

Čustvena zrelost

Ko prepoznamo, da smo v sebi nakopičili neko čustvo (npr. jezo, žalost, strah, ljubosumje …) in si ga dovolimo tudi občutiti, imamo možnost, da ga izpustimo. Tega se lahko naučimo, saj so boleča čustva le zastala energija v naših telesih. Za opuščanje čustev in umirjanje telesa je veliko zelo učinkovitih metod. Uporabimo jih, ko občutimo pretresljiva ali boleča čustva. Ob velikem čustvenem odzivu telesa si lahko zelo učinkovito pomagamo s poglobljenim dihanjem, ki »ohladi« vroča čustva.

Zelo pomembno je tudi zavedanje, zakaj se je kako čustvo porodilo – ali zato, ker se je sprožil odziv iz podzavesti, ki nas spominja na bolečo preteklost, ali gre za prestopanje meja naše osebnosti v zdajšnjem trenutku. Treba se je temeljito poglobiti vase, si prizadevati za čustveno zrelost. Ko se učimo o sebi, o tem, kako čustvujemo, ko čistimo bremena iz preteklosti, ko se trudimo doseči samozavedanje, jasnost in predvsem občutenje svojega telesa, postaja naše življenje bolj kakovostno. Naše počutje ni več tako zelo odvisno od okolice, čustvena nihanja niso več tako dramatična, čustveno postanemo trdnejši.

Katerina Jazbec, objavljeno v reviji AURA, februar 2010, št. 246

Fotografija: Bigstockphoto.com