DRAGOCENA TIŠINA
V mojem življenju je že nekaj časa tišina nekaj zelo prijetnega. Včasih sem s takšno lahkoto razpravljala o dogodkih dneva, o čustvih in občutjih, se družila, poklepetala po telefonu … potem pa je prišel čas, ko se je v meni začelo nekaj spreminjati. V globini. Takrat sem začutila, da potrebujem tišino, da vsaj nekaj časa ne govorim o svojih globokih doživljajih. Prišel je čas inkubacije.
Sprva sem se še počutila krivo, da zanemarjam prijatelje, a sem ta občutek preprosto morala opustiti, saj bi me sicer razgnalo. Želela sem se prepustiti temu notranjemu dogajanju, ki se je kazalo tudi navzven. Počutila sem se kakor jajce, ki potrebuje varnost in toploto, ter da sem prav jaz tista, ki naj to jajce neguje in vali.
Kako si lahko ustvariš tišino kar doma
… in ne kje na meditacijskem oddihu, na primer v Indiji? Ob vseh projektih, predvsem pa ob sobivanju z živahnim malčkom, partnerjem in drugimi člani družine potovanje in osamitev nista bila moja pot. Moja pot je bila najti globoko tišino v tem živahnem vsakdanjiku, doseči tišino in mir v tem valu hitrega ritma ustvarjanja, igranja, odgovornosti in izzivov.
Upam si trditi, da je večini ljudi najteže spremeniti zadeve v vsakdanjiku in si najti nekaj časa zase. Včasih se zdi laže prihraniti konec tedna za meditacijska intenzivna srečanja in potem spet nadaljevati vsakdanje življenje … Sama sem se udeleževala prav takšnih meditacij in za vsak tak konec tedna sem izredno hvaležna, saj sem se na takšnih srečanjih naučila neskončno veliko o sebi. V vseh letih učenja, raziskovanja in sprejemanja lahko rečem, da so bili takšne »izkušnje ob koncu tedna« posebno dragocene takrat, ko sem jih znala vplesti v svoj vsakdanjik.
Kokon varnosti
Kadar se odpiramo notranjim spremembam (z učenjem, pogovori, urjenjem …), je dobro, da o tem ne govorimo takoj, da se vsebina v našem bitju ustali,da predelamo svoje zamisli, ideje, čustva in druge miselne tokove sami v sebi. Ko se učimo o sebi, se pravzaprav spominjamo svoje notranje modrosti. Povezujemo se s vsepričujočo modrostjo in višjim védenjem, ki je že del nas. Kakor da že vse vemo, smo vmes vse skupaj malce pozabili in se zdaj spet spominjamo.
Če o svojem notranjem dogajanju govorimo prehitro, si odvzamemo moč, razpršimo svojo notranjo osredinjenost. Morda postanemo celo ranljivi za energije drugih. Če oseba dobi navdih na primer za graditev mostu z enega hriba na drugega in o tem prehitro spregovori, ji lahko poslušalčev izraženi pesimizem ali prikrita zavist vzameta moč in navdih – to pa lahko povzroči, da ostane zamisel neizražena in neuresničena.
Energijsko si ustvarimo kokon, se vanj zabubimo kakor metulj, preden se prelevi in poleti. Morda nam ta energijski kokon pomaga premagati negotovost in preseči okvire varnega … Morda je to zorenje in rast, ki ju nujno potrebujemo, preden vsebino izrazimo. Kokon si ustvarimo v sebi o tematikah, o katerih meditiramo, jih notranje preiskujemo in snujemo. Šele ko začutimo, da je čas inkubacije minil, se odpremo navzven in samozavestno tvegamo v »nevarnem« okolju. Verjetno se med ljudmi ni kar tako ukoreninil rek »potrkaj na les« − kot opozorilo, da zadev ni dobro prehitro oznanjati?
Širjenje mehurčka resničnosti
Vsaka oseba živi v mejah svoje resničnosti. Če je to nekakšen brezbarvni mehurček, si lahko predstavljamo, da se z učenjem in pridobivanjem izkušenj ter zavedanja ta mehurček ves čas širi. Vsakdo vidi življenje iz svojega zornega kota in prav tako gleda na življenja drugih. Kadar si želimo najti rešitev za svoje življenjske izzive in o njih sprašujemo druge, se je dobro zavedati, da so ponujeni nasveti in rešitve drugih vedno izrečeni iz njihovih zornih kotov − mehurčkov resničnosti. Njihovih zamisli ne moremo »prekopirati« in tako prenesti v svojo resničnost, lahko samo prisluhnemo izrečenim predlogom. Če nam uspe ostati tiho (ne da bi iz ega branili svojo resničnost), si lahko iz vseh predlogov drugih ustvarimo svojo resničnost, širšo od prejšnje; vsebuje več svobode, saj predira omejitve našega prejšnjega mehurčka resničnosti.
Ko si širimo zavedanje, nam je v veliko pomoč, če ne govorimo, temveč le poslušamo. Spominjam se, da sem na eni izmed omenjenih delavnic ob koncu tedna izrazila svoj tedanji žgoči izziv in kako so mi glede tega soudeleženci dajali nasvete. Najbolj hvaležna sem bila tistim, ki so znali povedati svojo izkušnjo, ne da bi vsiljevali svoj prav, najbolj pa sem se jezila na tiste, ki so mi »solili pamet, kot da le oni vedo, kaj je prav zame. Ob vsem tem skupinskem svetovanju pa sem po navodilu vodje morala biti tiho (in to mi je bilo tisti trenutek najtežje). Danes sem za to izkušnjo zelo hvaležna, saj sem se naučila prisluhniti sporočilu, čeprav je prihajalo do mene tako, kot mi ni ustrezalo. Včasih darilo preprosto pride v grdem ovoju, to pa lahko vidiš, če opazuješ z nekaj več zavedanja in vsekakor z manj ogroženosti za svojo (omejeno) resničnost. Tako to lahko po svoje razširiš.
Dragocena tišina v meditaciji
Budistični menihi, ki meditirajo že več desetletij, si zlahka ustvarijo globoko notranjo tišino. Tako zelo globoko, da ob glasnem poku ne trzne niti ena obrazna mišica. Takšno notranjo tišino lahko razvije v sebi prav vsak. V ta namen je na voljo veliko meditacijskih tehnik, s katerimi lahko urimo svoj um in razvijamo svoje notranje zavedanje. Pogoj za uspešnost je redno, vsakdanje, vsaj dvajsetminutno meditiranje. Posebno dobra navodila nam podajajo budistični menihi, saj so v svoji več kot dvatisočletni zgodovini zelo dobro izpopolnili tehnike, da bi nam prihranili zapletanje v pasti uma, ki so jih izkusili sami.
Ena od stvari, ki jih omenja Yongey Mingyur Rinpoche in se nanaša na tišino samo, je, naj v teh meditacijah svoje dejavno osredotočanje menjavamo tudi s preprostim mirovanjem uma, saj je prav čas mirovanja priložnost, da naši možgani predelajo, kar smo izkusili. To pomeni, da si v tem času le dopustimo, da misli tečejo – da pridejo in odidejo – kakor tekoča reka, da v tem času nismo zavestno osredotočeni na določeno vajo, temveč da si dovolimo le biti.
Tišina v meditaciji, ki jo omenjam, ni le tišina od samega zunanjega sveta, temveč tišina nedejavnosti v notranjem meditativnem svetu. Že kratki trenutki popolne mirnosti in tišine zelo močno vplivajo na naše vsakdanje življenje. Življenje postane preprosto lepše, takrat nam ni treba več »trkati na les«.
Katerina Jazbec; objavljeno v reviji AURA, maj 2012, št. 273
Fotografija: Bigstockphoto.com