O probiotikih se sliši čedalje več, vendar so dobre informacije pogosto povezane z izdelki, ki obljubljajo veliko več, kot lahko dajo.

Res je, da so probiotiki vsestransko koristni in da pomenijo ključ za preprečevanje kopice bolezni sodobnega časa. Vendar naraščajočo priljubljenost probiotikov skušata izrabiti predvsem živilska in farmacevtska industrija za trženje izdelkov, ki so pogosto daleč od tistega, kar naj bi obetali.

Probiotični pripravki niso poceni, zato se je vredno poučiti, kaj bo v telesu zares delovalo in kaj je vredno našega denarja. Na srečo so probiotiki predmet resnih študij že desetletja, zato vemo o njihovem delovanju več, kot bi to želeli nekateri ponudniki, ki v svojih inštitutih zaposlujejo svoje znanstvenike, da zanje izdelujejo raziskave, izsledke teh pa potem uporabijo predvsem za promocijske namene.

»Organ«, ki ga najmanj poznamo

Človekova črevesna flora tehta od enega do dveh kilogramov in po zapletenosti delovanja v marsičem prekaša druge »resne« organe v telesu. Za zdravnike je bil desetletja izziv spoznati srce, možgane ali druge organe. Z raziskovanjem teh dveh kilogramov »kompostnice« (kot jo imenujejo nekateri) pa se ukvarjajo le redki.

Tako kot se je v agroindustriji več moči in denarja namenilo uničevanju vsega, kar nas ovira na poti k doseganju cilja, je tudi v iskanju rešitev na področju zdravja prevladal antibiotični model ali pot uničevanja nasprotnikov, kot so jo zastavili Pasteur in njegovi nasledniki. O tem, da so v istem času delovali tudi raziskovalci, ki so od začetka zagovarjali probiotični model, vemo zelo malo. Še manj vemo, da se je s tem ukvarjal celo Nobelov nagrajenec Elie Metchnikoff, ki je že pred sto leti svetoval jogurt kot dodatek bakterijskemu zdravljenju, da bi tako izboljšal človekovo zdravje in podaljšal življenje.

Črevesna flora – osrednji steber naše obrambe

Tisti, ki imate težave zaradi kandide ali celiakije, ste to grenko resnico že spoznali. Televizijski oglasi so pripomogli, da danes veliko ljudi pozna ta stavek, vendar le malokdo ve, kaj to v resnici pomeni. Prijazne bakterije delujejo zelo kompleksno in lahko rečemo, tudi inteligentno. Raziskave so pokazale, da lahko probiotične bakterije na različne načine ovirajo patogene bakterije in s tem zelo koristijo – od zdravljenja driske do nadzora Candide albicans in bakterije Helicobacter pylori, od izboljšanja sindroma vzdraženega črevesja do zaviranja rakotvornih snovi, ki jih izločajo patogene bakterije. Probiotiki neposredno in posredno aktivirajo imunski sistem, preprečujejo in zdravijo rak želodca in črevesja, zmanjšujejo preobčutljivost za hrano, izboljšujejo avtoimunske bolezni, zmanjšujejo možnost za nastanek bolezni srca in žilja, nadzirajo krvni tlak in holesterol ter ustvarjajo pomembne vitamine, encime, antioksidante in druge bioaktivne snovi. Če česa ne zmorejo sami, povabijo na pomoč druge. Strokovnjaki so za L. acidophilus DDS-1 na primer dokazali, da se učinkovito pričvrsti na človeške črevesne celice HT29. To je zelo pomembna sposobnost, če vemo, da je ta vrsta sposobna spodbujati interlevkin-1-alfa in druge imunološke citoksine ter učinkovito pregnati E. coli iz črevesja. Imunološke lastnosti DDS-1 se širijo tudi na zelo pomembno področje preventive in zdravljenja tumorjev. To, da laktobacili preprečijo spreminjanje nitratov in nitritov v rakotvorne nitrozamine, že vemo, raziskave in vivo pa dokazujejo, da L. acidophilus DDS-1 prepreči rast tumorske celice do 41 odstotkov!

Za konec: da ne bi mislili, da delujejo probiotiki le tako, da zavzamejo prostor in pritiskajo na gumbe imunskega sistema, spoznajmo še njihovo kemično delovanje. Za L. acidophilus DDS-1 je na primer znano, da izloča močan naravni antibiotik acidofilin in močno zavira delovanje najmanj 23 patogenih bakterij, tudi streptokokov, salmonele, stafilokokov, psevdomonasoma, proteusa, šigele in E. coli. Več sevov pri lastni razgradnji ustvarja hidrogen, ki kontaktno uničuje nadležno Candido Alicans. Ustvarjajo tudi mlečno kislino, ki ohranja ustrezni pH v črevesju.

Če se vam trditve zdijo pretirane, lahko preberete več o omenjenih študijah v priročniku Kako zmanjšamo uporabo antibiotikov in tam boste našli tudi natančne reference.

Katere probiotične bakterije potrebujemo

Lahko bi rekli, da vse, a vendarle lahko razlikujemo na odru med glavnimi in epizodnimi vlogami. Kljub množičnosti različnih vrst bakterij niso vse enako pomembne in enako dejavne. Kot je v svoji študiji Probiotics choice ugotovil pionir v raziskovanju probiotikov dr. Shanani, »velikanske množine mikroorganizmov v človekovih prebavilih sestavlja kakih 500 različnih vrst, vendar večino (99 odstotkov) flore sestavlja kakih 30 do 40 vrst mikroorganizmov. Kljub stabilni flori pa se ljudje zelo razlikujejo po tipu in številu bakterij.

Različni mikroorganizmi lahko delujejo v prebavilih ugodno, učinki so lahko nevtralni ali pa negativni.

Negativne učinke povzročajo mikroorganizmi sevov klostridije, ešerihije koli in stafilokokov.

Nevtralno učinkujejo streptokoki, bakteroidi, enterobakter, peptokoki, fusobakterija in eubakterija, ugodno pa laktobacili, bifidobakterije in enterokok.

Vnašanje novih probiotikov samo po sebi še ne zagotavlja, da jih bo telo sprejelo.

Lahko se zgodi, da se vneseni mikroorganizmi (probiotiki) ne morejo vrasti v prebavilih zaradi več razlogov: če jim naša hrana ne zagotavlja preživetja, če pH črevesja ni ugoden, če jih zaužijemo tako, da poginejo preden pridejo do končne lokacije, ali če uživamo takšne seve, ki niso sposobni daljšega zadrževanja in razmnoževanja.

Oglejmo si vse omenjene razloge podrobneje.

 

Tudi probiotiki umirajo od lakote

Če želite, da bi se probiotiki lepo razmnoževali, jih morate gojiti in pravilno hraniti. Mogoče ste že zasledili besedo prebiotik. To ni pravopisna napaka pri pisanju besede probiotik. To je prvi pogoj, da bi lahko probiotiki preživeli. Kaj so probiotiki in kaj prebiotiki?

Povedano preprosto: probiotiki so kakor »seme« za novo trato, prebiotiki pa gnojilo, ki omogoča njeno najboljšo rast. Izdelki, ki vsebujejo desnosučno mlečno kislino (sirotka, kisava, molkosan, zeljnica idr.) so odlični vir prebiotikov. Tudi vse vlaknine so odlična hrana za probiotike. Zato bo ljudem, ki še naprej uživajo le rafinirana živila in premalo sadja in zelenjave, jemanje probiotikov pomagalo le kratek čas. Dokler novi probiotiki ne bodo končali od lakote, zaradi pomanjkanja hrane v obliki vlaknin.

Vpliv pH-ja na probiotike

Tako kot so semena na vašem vrtu zelo občutljiva na zakisanost zemlje, je občutljiva tudi naša črevesna flora. V delu črevesja, kjer naj bi domovali probiotiki, normalno prevladuje kisli pH. Če so razmere alkalne, je to kakor nalašč za glivico kandido, ki v kislem okolju vegetira, v alkalnem pa se nemoteno razbohoti. Večina probiotikov ni sposobna sama izločiti toliko mlečne kisline, da bi spremenila pH v črevesju in si tako zagotovila obstoj. Izjema je le L. acidophilus DDS 1, ki je rekorder v količini desno sučne mlečne kisline, ki jo izloča sam, vendar tudi njemu pomaga jemanje že narejene mlečne kisline (zaužijemo jo kot kislo sirotko – kisava ali molkosana – zeljnico, cepljene sokove, kisli kruh, krušni napitek ali fermentirani tempeh in miso (ki nista pasterizirana).

 

Vpliv prebavnih sokov na probiotike

Do končnega bivališča čaka probiotike dolga pot, polna ovir in življenjskih nevarnosti. Kislina v želodcu ima navadno pH okoli 2. Pri presnovi mesa doseže celo pH 1. Visoka raven kisline uničuje patogene mikroorganizme, ki s hrano vstopajo v naše telo, vendar ob tem »popihajo« tudi probiotične bakterije. V nasprotju s pH vrednostjo v želodcu pa je običajna vrednost pH v tankem črevesju 8. Velika razlika v kislosti ali alkalnosti je izjemen izziv za vsak probiotik. Industrija probiotikov zato išče različne sisteme – od mikrokapsul do posebnih tipov prevlek – in sicer zato, da bi probiotik zavarovala pri prehodu skozi prebavni in črevesni trakt.

Vsekakor boste od zaužitih probiotikov imeli največ, če jih boste zaužili pred obrokom, da se skozi želodec pretihotapijo pred prihodom hrane, saj bodo tako prispeli v črevesje čim manj poškodovani.

Koliko časa se bodo zadrževali v črevesju (če jih zaužijete ob hrani), je odvisno od tega, kaj boste zaužili in koliko. Odvisno od vrste in količine zaužite hrane se bodo probiotiki »kisali« v vašem želodcu od 2 do 8 ur! Najhujše se bodo »imeli« pri tistih, ki bodo v želodcu zmešali škrobe in živalske beljakovine. Da bi to preživeli, morajo biti probiotiki zares močni. Na boljšem so vegetarijanci, ker rastlinske beljakovine pri svoji prebavi v želodcu potrebujejo pH 3 ali 4, in to je tudi znosneje za probiotične bakterije.

Če želite do svojega črevesja »pretihotapiti« tudi bolj občutljive seve, potem jih morate zaužiti na tešče in upati, da bodo na svoji poti naleteli na čim manj ovir.

Vpliv vrste seva

Zanimivo je, da najbolj oglašujejo seve, ki v resnici ne morejo dlje časa ostati v črevesju, ker niso del rezidenčne črevesne flore. So le turisti na kratkem obisku in zato je tudi njihovo delovanje časovno zelo omejeno. Industriji to ustreza, ker vas s tem prisili, da jih nenehno jemljete, če želite uživati v njuni blagodejnosti. Med seve, ki so le »na potovanju« sodijo: L. bulgaricus, L. casei, S. thermophilus.

Veliko boljše je uživati probiotike, ki jih naše telo prepoznava kot svoje, in se zato lahko naselijo in v našem črevesju ter začnejo svoje družinsko življenje. Mednje sodijo: Bifidobacteria bacterium, Lactobacillus acidophilus, Latobacillus salivarius in Enterococci. Pri otrocih sodita v rezidenčno črevesno floro še: Bifidobacteria bifidum in Bifidobacteria infantis.

Plodni ali jalovi?

Zadnje merilo, ki ga ne smemo spregledati, je sposobnost seva, da bi se razmnoževal. Pri bakterijah ne gre za »slovensko nataliteto«, temveč merimo potomstvo enega seva s tisoč in milijoni potomcev, ki jih lahko ustvari.

Pomembno je tudi koliko sevov zaužijemo, vendar je milijarda jalovih manj koristna od milijona zelo potentnih, ki jih bo že v nekaj urah po zaužitju več milijard.

Proizvajalci se radi pohvalijo z veliko množico sevov, ki so pod pokrovom njihovih probiotičnih pijač. Količine njihovih sevov res ne moremo prešteti, njihovo živost pa lahko opazujemo različno. Se še spomnite domačega kislega mleka ali jogurta? Pod pokrovom je bilo tako živahno, da so domači jogurti, ki jim zares ničesar niso naredili za manjšo »potenco«, dvignili pokrovček že v nekaj dneh. Interesom globalizacije pa preveč živahni probiotiki niso koristni. Pokrovčke bi razneslo še preden bi takšni izdelki iz kakšne oddaljene države prišli do Slovenije. Kar koli so z njimi naredili, je libido probiotičnih bakterij zelo »pomirjalo«. Več tednov lahko opazujete probiotične pijače, pa ne bodo dvignile pokrova. Tudi po nekaj urah v avtu, na kuhinjski mizi ali drugje zunaj hladilnika se čudež večinoma ne bo zgodil. Pričakujete, da se bodo »obudili od mrtvih«, ko bodo prispeli v vaše telo?

Izvorni sevi ali hibridi?

Prvi pogoj probiotičnega seva je njegovo resnično učinkovito delovanje v tankem črevesu, od koder potem doseže debelo črevo, kjer se probiotik v človeku nastani in razmnožuje. Že pred več kot tridesetimi leti so strokovnjaki ugotovili, da se tipične bakterije, ki naseljujejo črevesja živali, ne morejo učinkovito prenesti v človeško črevo – in nasprotno. Najbolje se prilagodijo človeškim kislo-alkalnim prebavilom prav bakterije človeškega izvora. Da so tovrstni probiotiki učinkovitejši, so potrdili tudi izsledki nedavnih raziskav.

Patentno pravo spodbuja izdelovalce k ustvarjanju novih sevov, kakršnih v naravi ni, ki jih naše telo ne pozna in za katere je zelo dvomljivo, kako jih bo sprejelo. Njihova edina prednost so dobički, ki jih patenti prinašajo proizvajalcem. Marsikateri sev, ki se je izkazal pri poskusih na živalih, se pri človeku ni obnesel. Če je naše črevesje tako izbirčno, ko gre za nam razmeroma sorodne seve, se lahko upravičeno sprašujemo, kako se bo odzvalo na tehnično zmanipulirane in gensko spremenjene seve, ki se pospešeno pripravljajo v laboratorijih farmacevtskih koncernov.

KAKO IZBRATI

Če kupujemo mlečnokislinske pijače s probiotičnimi bakterijami, njihovo učinkovitost lahko preverimo na dva načina. Prvi je, da opazujemo, kaj se z njimi dogaja pri sobni temperaturi, drugi pa, da z njimi cepimo sveže (lahko tudi pasterizirano, vendar ne homogenizirano) mleko in preverimo, kako hitro bodo naredili jogurt ali kislo mleko.

Če kupujemo probiotike v kapsulah, moramo vedeti, da se izdelki lahko zelo razlikujejo po kakovosti pridelave in sušenja. Zato je treba izbrati takšne probiotične vrste, za katere proizvajalec zagotavlja njihovo resnično vsebnost, tj., da uporablja biotehnološke ali druge metode za ohranjanje dejavnosti seva in trajnosti izdelka do konca roka uporabnosti. Kolikor je znano, je Lactobacillus acidophilus DDS-1 edini, ki je učinkovit ves rok trajanja, če ga shranjujemo pri sobni temperaturi. Pri drugih sevih se opazi hitro upadanje potenciala.

Ko se odločate o nakupu probiotičnih pripravkov, bodite pozorni na tole:

Ali sta navedena ime in sev organizma. Na primer: samo oznaka bifidus lahko pomeni stotine različnih sevov, ki niso enako učinkoviti.

Ali vsebuje izdelek čiste seve ali okužene, ali proizvajalec sploh ne more ugotoviti, kateri sevi so navzoči (npr. pri naravnih mlečnokislinskih pijačah je lahko vsaka steklenica drugačna in vsebuje različna razmerja sevov – odvisno od tega, kako so cepljeni, kakšna je temperatura, kakšne so razmere skladiščenja in podobno).

Koliko celic seva boste dobili za svoj denar? Kakšna je gostota v pripravku? Če pričakujete učinek, jih morate zaužiti vsaj 100 milijonov, še boljše pa – milijardo. Dobri pripravki morajo število živih celic ohraniti ves rok uporabnosti.

Izdelek mora biti v takšni ovojnini, da je njegova izpostavljenost relativni vlagi in kisiku omejena.

Zapomnite si, da večina sevov potrebuje nizke temperature. Le Lactobacillus acidophilus DDS-1 je precej obstojen tudi pri sobni temperaturi, zato ga lahko imate tudi v torbici in na potovanjih. Vseeno pa je boljše tudi takšne seve, če je le mogoče, hraniti v hladilniku.

 

Sanja Lončar, objavljeno v revije AURA, št. 229, September 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com