DOMAČA SEMENA – POGOVOR DR. MILOJKA FEKONJA
Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje izgubili vsa avtohtona rastlinska semena in hrano pridelovali zgolj iz industrijskih? Morda mislite, da se nam kaj takega ne more pripetiti … Žal je resnica drugačna. Dr. Milojka Fekonja, ustanovna članica društva Varuhi semen – semenske knjižnice, namreč pravi, da podatki z vsega sveta zaskrbljujejo: že 75 odstotkov različnih vrst gojenih rastlin se je izgubilo. Da bi ohranila stara, domača semena, s sodelavci deluje v semenski knjižnici in zagovarja stališče, da so semena last vseh: »Trajnostna lokalna preskrba se začenja pri semenih. Če si zmoremo pridelati semena, lahko zagotovimo temeljni obstoj tudi človeku, ker si zdravo in varno hrano pridelamo sami.«
Vse več Slovencev se zanima za delovanje društva Varuhi semen – društva za ohranjanje biotske pestrosti kulturnih rastlin in semensko knjižnico. Zakaj je to društvo pomembno za današnji čas in človeka?
Društvo Varuhi semen je nastalo s projektom Evropska prestolnica kulture Maribor 2012. Ustanovljeni so bili zadruga Dobrina – zadruga za razvoj trajnostne lokalne preskrbe, z. o. o., društvo Urbani ekovrt in društvo Varuhi semen – semenska knjižnica (ukvarjala naj bi se s semensko suverenostjo). Raziskovalci smo se skupaj z dr. Marto Gregorčič, Matejem Zonto in Antonom Komatom začeli ukvarjati s trajnostnimi in ekološkimi vsebinami. Ugotavljali smo, da se trajnostna lokalna preskrba začenja pri semenih. Lastnih semen pa imamo v Sloveniji žal vedno manj …
Ljudje se vse bolj zavedajo, da genski viri v našem okolju izginjajo, saj podatki po vsem svetu zaskrbljujejo: dokončno se je izgubilo že okoli 75 odstotkov različnih vrst gojenih rastlin. V Sloveniji – deželi, ki se rada ponaša z bogato naravno dediščino – pa so te številke še višje. Kmetje in vrtičkarji so namreč med razvojem industrijskega kmetovanja opustili lastno pridelavo semen, razvoj in odločanje o semenskih virih pa prepustili industriji in genskim bankam v rokah kapitala. Kmetje so bili zato vsako leto prisiljeni kupovati nova semena …
Intenziviranje pridelave ter prehajanje tržnih in kulturnih meja so povzročili, da so dobile prednost tržno donosne rastline. Pridelovanje raznovrstnih rastlin, primernih za človekovo hrano, se je tako drastično zmanjšalo na borih 0,08 odstotka. Poln okus ter velika vsebnost vitaminov in rudninskih snovi – kakovost, ki odlikuje stare sorte – sta v sodobnem kmetijstvu postala manj pomembna. Pridelovalci se namreč preveč bojijo tveganja, ki ga prinaša kmetovanje brez kemičnih sredstev in gnojil, saj ne želijo, da bi zaradi bolezni in škodljivcev izgubili pridelek. Zato smo si v društvu Varuhi semen zadali cilj, da ustanovimo semensko knjižnico.
Ali so vas pri delu za ohranitev starih semenskih sort navdihnila podobna društva po svetu?
V tujini, na primer v Avstriji, so že leta 1990 ustanovili združenje Arche Noah (Noetova barka), saj so se zavedeli pomena ohranjanja domačih, avtohtonih starih sort. Še več, zbrali so tudi semenski material z območja, ki ga je nekoč zajemalo avstro-ogrsko cesarstvo, in tako prišli tudi do naših domačih rastlinskih sort. Pri nas jih takrat še nismo znali zbrati, predvsem pa zaskrbljuje to, da jih nismo znali dati ljudem.
Verjetno bo kdo rekel, da imamo kljub vsemu zbranega veliko semenskega materiala … Da, to drži, vendar pa ga je težko dobiti …! Avstrijci pa so znali poskrbeti za živost zbranega semenskega materiala – ne samo na poskusnih poljih, temveč v življenju ljudi. Pri njih smo dobili precej pomembnih informacij o tem, kako poteka pridelava semen, kdo kaj prideluje, kako se semena skladiščijo, čistijo, preverjajo ipd. Res so nas toplo sprejeli in nam zelo pomagali.
Zakaj in kdaj se je človek odpovedal semenom starih sort in začel razvijati semena, ki niso dolgoživa, so manj naravna, hibridna ipd.?
Žlahtnitelji koruze so prvi odkrili potencial heterotičnega učinka pri povečanju pridelka koruze v generaciji F1 po križanju dveh samooplodnih linij koruze. Poznamo ga že približno sto let. Prav pri žlahtnjenju koruze so v delu s samooplodnimi linijami odkrili številne načine izbiranja samooplodnih linij kot starševskih komponent pri pridobivanju hibridov. Po večletnih izkušnjah s koruzo so odkrili veliko novosti, rešitev in praktičnih tehnik za pridobivanje hibridnega semena.
Odkritje t. i. hibridnega vigorja in njegove izrabe pri žlahtnjenju hibridnih sort je omogočilo pomemben napredek pri pridelavi semenskega materiala, a žal le glede količine pridelka. Delež suhe snovi, vsebnost vitaminov, rudninskih snovi in odpornost proti mikroklimatskim razmeram pridelave pa so s pridobivanjem hibridnih semen ostali drugotnega pomena. Človeška narava si pač zmeraj prizadeva za boljše, človek si želi imeti več. V času, ko so začeli izrabljati velike pridelke hibridnih sort, se je zdelo, da je to velik napredek … Žal pa smo začeli izgubljati notranjo kakovost pridelkov in njihovo biotično raznovrstnost, ki nam jo je v stoletjih ponujala narava.
Kaj bi se nam lahko zgodilo, če bi začeli sejati gensko spremenjena semena?
Učinki gensko spremenjenih semen na človeka še niso dovolj raziskani. V tujini so opravili nekaj tovrstnih raziskav na živalih in izkazalo se je, da so imele te živali pozneje težave z rastjo, razmnoževanjem ipd. Pri gensko spremenjenih semenih pa se lahko zgodi še nekaj: kontaminacija okolja. Gensko spremenjene rastline namreč lahko s cvetnim prahom v veliki oddaljenosti kontaminirajo vse navadne rastline.
Kakšna je razlika med pridelki (zelenjavo, sadjem, poljščinami), ki zrastejo iz semen tradicionalnih sort, in tistimi iz industrijskih semen?
Pri večini uvožene hrane iz veleblagovnic nakupujemo pridelke iz hidroponike, takšne namreč, kjer zelenjava sploh ni bila v stiku z zemljo. Pri tej pridelavi uporabljajo večinoma hibridne sorte. Če vemo, da s hidroponsko pridelavo na enem hektarju v sezoni zraste na primer od 450 do 500 ton paradižnika in da rastlina lahko doseže tudi dolžino do 30 metrov, nam po zdravi kmečki pameti postane marsikaj jasno …
V naravi, s trajnostnimi načini pridelave se takšne anomalije ne dogajajo, tako vzgojeni paradižnik pa ima v sebi veliko več kakor tisti iz dolgih transportnih verig in hidroponike. Zelo pomembno je, da z uživanjem lokalnih, domačih avtohtonih sort, ki so sezonsko pridelane, ohranjamo tudi okuse, kakršnih v uvoženi zelenjavi, sadju pa tudi žitu itn. ni.
Zakaj so semena starih sort trdoživa in dolgoživa, industrijska pa si moramo nakupiti vsako leto znova?
Pri hibridnih semenih gre za t. i. učinek heterozis, ki je izražen le prvo leto setve. Če sejemo hibridna semena še naprej, pridelek ne bo več količinsko tako velik. Zato je kmet vsako leto primoran nakupiti nova semena, ta pa so poleg vsega še draga.
Stare domače sorte gojimo v našem okolju že dolgo; to pomeni, da so prilagojene našim podnebnim razmeram in zato odpornejše proti ekstremnim vremenskim pojavom, ki smo jim priča v zadnjih letih, na primer proti suši. V raziskavah je bilo ugotovljeno, da imajo domača semena – v primerjavi s hibridnimi – tudi večji delež organskih snovi, vitaminov, rudninskih snovi, sekundarnih metabolitov ipd. Ker so ta semena naši predniki skrbno odbirali in so v stoletjih postala sortno čista, si jih lahko pridelamo in vzdržujemo tudi sami. Zato tudi pravimo, da so to dolgoživa semena.
Anton Komat je nekoč dejal, da so lastna semena – semena preživetja … Zakaj?
Kot sem že omenila, gojimo stare domače sorte v našem okolju že dolgo, to pomeni, da so prilagojene našim podnebnim razmeram ter odpornejše proti skrajnim vremenskim pojavom. Če si zmoremo pridelati lastna semena, lahko dosežemo tudi temeljni človeški obstoj, saj si lahko zdravo in varno hrano pridelamo kar sami.
Sodobni človek komajda ve, da rastline poženejo iz semen … Kaj bi se nam lahko zgodilo, če bi izgubili prav vsa stara semena?
Narava prilagodi vsako vrsto podnebnim in rastnim razmeram, tako da lahko rastlina najbolje raste tam, kjer je vzkalila. Narava ve. Človek pa določene rastlinske vrste spreminja zaradi svojih potreb, saj hoče iz rastlin pridobiti največ, kolikor je le mogoče; žal včasih celo na račun kakovosti.
Izidi seveda niso zmeraj slabi, saj se je pridelava nekaterih gojenih vrst zelo zvečala in s tem omogočila večji pridelek. A če bomo izgubili bogastvo starih semen, bomo na slabšem – porabniki in kmetje. Koristi od hibridnih in gensko spremenjenih semen pa bodo imele le korporacije, ki trgujejo z nami. Ali kot je Anton Komat že velikokrat povedal in na kar vedno znova opozarja: »Kdor ima semena, ima monopol nad hrano.« In tega se lahko upravičeno bojimo.
V društvu Varuhi semen deluje tudi semenska knjižnica. Kaj je semenska knjižnica in kakšen je njen pomen za Slovence?
Srce semenske knjižnice je njena predsednica Mateja Koler, zaslužna za to, da je knjižnica okrepljena s strokovnostjo ter potrebnim pogumom in vztrajnostjo. Semenska knjižnica omogoča alternativni način ohranjanja raznolikosti gojenih rastlin. Temelji na medsebojnem povezovanju varovanja raznovrstnosti rastlin in ljudi. Njeno poglavitno poslanstvo je varovanje, ohranjanje in spodbujanje vnovične pridelave starih, krajevno prilagojenih rastlinskih sort, namenjenih za človekovo hrano.
Model knjižnice sestavljata dve temeljni prvini: prostori in mreža varuhov. V prostorih semenske knjižnice sta semenski arhiv in laboratorij. V arhivu (v razmerah, ki omogočajo dolgoživost semena) hranijo vse zbrane vzorce semen. Ker pa je zdrav in kakovostni semenski material temelj zdrave rastline, v laboratoriju tudi razkužujejo semena z vročo vodo, preskušajo kaljivost, merijo vlago v zrnu in še marsikaj.
Seme, hranjeno v prostorih semenske knjižnice, ne ostaja skrito za zidovi, temveč vsako leto potuje v roke posameznikov – varuhov in ti prevzamejo skrb za ohranjanje določene sorte. Varuhi so hrbtenica semenske knjižnice. S setvijo, pridelavo semena, vračanjem semena v knjižnico in končno tudi z medsebojno menjavo razmnoževalnega gradiva, ohranjajo in širijo stare slovenske sorte vrtnin, žita, vinske trte in sadja po naših vrtovih in poljih.
Poslanstvo semenske knjižnice.
Semenska knjižnica je izredno pomembna za prihodnost avtohtonih rastlinskih vrst, saj te postopno izginjajo z naših vrtov in sadovnjakov. S plemenitvijo, križanjem in genskim inženiringom se izgubljajo izvirne lastnosti teh starih vrst, in tako izgubljamo tudi naravno dediščino.
Lokalno pridelane sorte, avtohtone, domače in udomačene sorte vrtnin, poljščin pa tudi sadne vrste so pomembne za sortno raznovrstnost pridelave. Ugotovili smo, da so domače, stare sorte v marsičem bolj kakovostne, pomembna pa je tudi njihova biotična raznovrstnost. Tudi biotična raznovrstnost v naravi, ki sem jo že omenila, je pomembna, saj je to tudi naša živa dediščina, ki so nam jo zapustili predniki. To dediščino je treba vzdrževati in nadgrajevati. In to je bistvo semenske knjižnice.
Zdaj se v semenski knjižnici največ ukvarjamo z ohranjanjem starih sort sadnega drevja, zato pozivamo vse lastnike sadnega drevja, ki je starejše kot petdeset let, da podatke o razmnoževalnem materialu prispevajo v digitalni herbarij semenske knjižnice. Z uvrstitvijo teh sort v spletni herbarij knjižnice bomo skupaj pripomogli k širjenju sort med ljudmi in izboljšali možnost za njihovo ohranitev. Digitalni herbarij namreč omogoča, da imajo varuhi dostop do starih sadnih sort, samostojno režejo cepiče in jih precepljajo na podlago.
Kdo se lahko včlani v društvo Varuhi semen, kakšne so dolžnosti in prednosti njegovih članov?
Temelj društva Varuhi semen je zavedanje o pomembnosti sodelovanja in povezovanja pri doseganju in nadgrajevanju začetnega poslanstva. Verjamemo, da lahko s skupnimi močmi uresničimo vizijo in potrebo po ohranjanju semenskega materiala, zato so člani pomembni členi verige ohranjanja naše naravne dediščine.
Člani društva lahko sodelujejo na več načinov: kot varuh postanete skrbnik izbrane sorte, kot podpornik nam pomagate pri doseganju postavljenih ciljev, kot prostovoljec pa razvijate skupne potenciale. V društvo se lahko včlanijo posamezniki ali skupine, ki želijo ohranjati, zbirati in razmnoževati stare sorte, pa tudi tisti, ki želijo varuhe semen pri tem le podpirati, torej ljudje, ki so podporniki ali prostovoljci.
Vsaka oseba ali skupina ljudi, ki bi se želela včlaniti v semensko knjižnico, izpolni pristopno izjavo za članstvo v društvu Varuhi semen. Pristopno izjavo najdete na uradni spletni strani društva (www.semenska.org, telefonska številka: 040 304 211, e-naslov: varuhi.semen@gmail.com).
Kakšne raziskave, projekte, predavanja in druge projekte je društvo že izpeljalo? Kaj načrtujete v prihodnosti?
Najprej bi rada poudarila, da smo nepridobitno društvo, ki je dejavno na vseh področjih varovanja biotične raznovrstnosti in njenih vplivov na človeka. Naše dejavnosti so namenjene ljubiteljem narave v najširšem pomenu: otrokom, kmetom, vrtičkarjem, porabnikom in starostnikom. S trajnostno usmerjenimi dejavnostmi in projekti, kot so semenska knjižnica, skupnostno urbano vrtnarstvo, bazar sadik in semen, Kalinčkove delavnice, predavanja itn., pripomoremo k zvečanju prehranske varnosti in ozaveščenosti ljudi.
Kot varuhi semen zagovarjamo stališče, da so semena last vseh – rastlinskega razmnoževalnega materiala ne prodajamo in nismo tržno usmerjeni. Naše društvo je odvisno od pridobivanja denarja iz javnih sredstev, donacij in sponzorstev. Prav zato smo veseli vsake podpore, saj je ta bistvena za obstoj in nadaljnji razvoj našega društva. Vse dejavnosti društva Varuhi semen in načrti njegovega delovanja so odvisni od članov, saj vsak od njih prispeva toliko, kolikor zmore, kajti trenutno izpeljujemo vse svoje delo brez denarnih spodbud države ali projektov. V ognju imamo še nekaj projektov, zato držimo pesti, da bo trdo delo naše predsednice in njenih sodelavk v zadnjih treh letih obrodilo še nove sadove in pripomoglo k nadaljnjemu razvoju.
***
Dr. Milojka Fekonja, ustanovna članica društva Varuhi semen, pravi, da sta bili z naravo nerazdružljivi že od otroštva. »Za ekološko kmetovanje sem se začela zanimati v otroštvu, saj sem odraščala na manjši kmetiji, pri starših in starih starših v Slovenskih goricah. ‘Kemije’ na naši kmetiji že od nekdaj ni bilo veliko, tudi med razmahom pesticidov in umetnih gnojil so se krompir, oljne buče, vrtnine ipd. pri nas okopavali ročno in tako je še danes. Kot otrok sem bila vedno na njivi, ob mami, ali na trati ob robu njive. Polje in naravo sem imela rada že takrat. Potem sem po končani gimnaziji sledila notranjemu glasu in se odločila za študij kmetijstva ter se tam seznanila s temelji ekološkega kmetovanja. Med študijem, ko sem se seznanila s škodljivostjo uporabe pesticidov in umetnih gnojil, je bilo samoumevno, da sem bom usmerila v ekološko kmetovanje. To kmetovanje je namreč najbližje sonaravnemu in zavezano strogemu nadzornemu sistemu, ki na trgu zagotavlja hrano boljše – predvsem notranje boljše – kakovosti. To kmetovanje pomeni hkrati skrb za zemljo in ohranjanje dediščine za naše potomce (skrb za naše in njihovo zdravje).«
Vesela je, da je zaposlena skoraj doma, v Slovenskih goricah, na Razvojni agenciji Slovenske gorice, v Lenartu, kjer je lahko blizu zemlji in podeželju. Dela tudi kot strokovna podpornica v zadrugi Dobrina, pred nedavnim pa je prevzela še delo predsednice zadruge. Prepričana je, da je ekološko kmetovanje, pridelovanje, vrtičkarstvo, sadjarstvo ipd. v sodobnem svetu nadvse pomembno: »O ekološkem kmetovanju bi lahko napisali marsikaj, na primer kar poln zvezek prednosti, ki jih prinaša ekološka pridelava. Če povzamemo na kratko, je to kmetovanje pomembno predvsem zato, ker z njim pridelujemo pridelke najboljše kakovosti, z visokimi vrednostmi notranjih parametrov (suhe snovi, vitaminov, rudninskih snovi ipd.), predvsem pa pridelane brez pesticidov in anorganskih mineralnih gnojil.
Meni, da moramo nekaj storiti za to, da se povrnemo k naravi. »Že dolgo tega je ‘umetna hrana’ preplavila svet. Naša zdajšnja naloga pa je, da se vrnemo nazaj k naravi in začnemo opuščati ‘umetno hrano’. Moje izkušnje pa tudi raziskave kažejo, da se vedno več ljudi vrača k naravi. Velikokrat nas k temu primora šele zdravje. V Sloveniji pa tudi v svetu se povpraševanje po ekološki hrani kljub recesiji vsako leto še vedno zveča za približno 10 odstotkov. Vedno več je tudi zanimanja za domača semena, ne samo med vrtičkarji, temveč tudi med kmeti. Tudi znanstvenikov, ki se zavedajo pomena ohranjanja semen, je veliko, vedno več.«
V prizadevanju za ohranitev starih sort in širitev ekokmetijstva vidi svoje poslanstvo, meni pa tudi, da bi se morali tega poslanstva vse bolj zavedati vsi ljudje: »Poslanstvo vsakega izmed nas bi moralo izhajati iz teh dveh temeljev, ki predstavljata trajnostni način bivanja: od semena do pridelka. Kajti naši otroci se nas bodo spominjali po tem, kar jim bomo zapustili. Želim namreč prispevati k trajnostnemu načinu življenja nasploh – semenarjenja s kmetovanjem, uporabo energijskih virov, krepitvijo lokalne ekonomije itn.
Elena Danel; članek je bil objavljen v reviji AURA, maj 2014, št. 296
Na sliki: Dr. Milojka Fekonja.