Vsi se tako ali drugače dokazujemo. Dokazovanje je del procesa naše osebnostne rasti in je povezano s tem, da hočemo biti nekdo. To je prisilni program, ki usmerja naše misli in čustva. Želimo zadostili svoji potrebi po pripadnosti, sprejetju, odobravanju in priznanju. Potrditev in izpolnitev iščemo zunaj sebe: v stvareh, ljudeh, denarju, nazivih, občudovanju …

Verjamemo, da smo kot osebe vredni več, če imamo več. Svojo vrednost povezujemo tudi z ugledom, s tem, kar si mislijo o nas drugi.

Ko postanemo nekdo, nam to sprva godi. Ljudje nas poznajo, morda tudi občudujejo. A dolgoročno nam naš položaj ne prinese notranjega miru, saj se moramo še naprej ves čas dokazovati, da lahko vzdržujemo podobo, ki smo jo ustvarili v zunanjem svetu. Poleg tega ljudi na določeni ravni doživljamo kot tekmece. Ne zaupamo jim, želimo biti boljši od njih, verjamemo, da si zaslužimo več kot oni. To nas ohranja v iluziji ločenosti od drugih. Zaradi dokazovanja smo v osami, ne da bi se tega sploh zavedali. Ukvarjamo se samo s seboj.

Zamisel o sebi je maska

Biti nekdo pa ni povezano zgolj z nazivi. Lahko se na primer istimo s svojim znanjem in se zaradi njega počutimo pomembni. Ali pa s skupino, ki ji pripadamo, in nas to navdaja s ponosom. Gre za zamisel, ki jo imamo o sebi. To je maska, ki jo nosimo, in nam preprečuje, da bi se pokazali, kakršni smo v resnici. In vse dokler nosimo masko, smo v osami. Dolgo to sploh ni težava, saj smo lahko z danimi okoliščinami povsem zadovoljni. Stanje pa se spremeni, ko se začnemo počutiti sami in nas naš položaj začne bremeniti.

Sčasoma se začnemo vse bolj zavedati notranje bolečine, ki jo izkušamo ob tem, ko se dokazujemo. Dokazujemo se tudi tako, da skušamo ugajati drugim in zadovoljevati njihove želje. Vse to je povezano z moralo, z zamislimi o dobrem in slabem, ki smo jih prevzeli od naše družine in kulture. Vsakič, ko skušamo proti svoji volji zadostiti tujim pričakovanjem, ponavljamo star vzorec, ki smo se ga naučili v otroštvu in je postal del naše maske.

Če svoj položaj izgubimo, se brez njega večinoma počutimo ničvredne in izgubljene. Tako je zato, ker je težko opustiti zamisel o sebi, s katero smo se dolgo enačili. Laže postanemo, kdor resnično smo, če prej nismo imeli nekega posebnega položaja. Ljudje se namreč do nas vedejo drugače, če imamo ali pa smo imeli naziv. Zaradi njihovih odzivov, s katerimi imamo pogosto opraviti, se tudi teže prenehamo enačiti s privzeto vlogo. Ne vidijo nas takšnih, kot smo, presojajo nas zlasti po naših dosežkih. Če nas občudujejo zaradi njih, pogosto zaidejo v položaj nemočnih. Med name se pojavi nevidna pregrada zaradi mnenja, ki so si ga izoblikovali o nas. Pristen stik tako ni mogoč.

Opuščanje maske dokazovanja

Bolj ko si dopuščamo biti, kdor resnično smo, manj se ukvarjamo z dokazovanjem in primerjanjem. Vedno bodo obstajali ljudje, ki nas bodo obsojali in primerjali s seboj in z drugimi. A bolj ko smo v stiku s seboj, manj vplivajo na nas njihove projekcije in sodbe, ne jemljemo jih osebno.

To, da smo nekdo, nas na določeni točki začne ovirati na naši poti, saj vsakič, ko se dokazujemo, s tem zapiramo vrata duši, hkrati pa odpiramo vrata svoji preteklosti, saj spet ponavljamo stare vzorce. A kolikor močnejši je stik z dušo, toliko hitreje in jasneje vidimo skozi svoje vzorce dokazovanja in se res začnemo zavedati, da je naš položaj povezan zgolj z iluzornim mnenjem o nas. Ko smo res siti svojega ponavljanja, iger moči in manipulacij, lahko spoznamo, da je edina pomembna odločitev, ki kaj šteje v življenju, odločitev za svoj resnični jaz. To pomeni, da se sprejmemo s svojim višjim jazom (dušo) in s svojim nižjim jazom (osebnostjo), vendar pa smo usmerjeni k duši. Ob tem smo pripravljeni opustiti nadzor, za katerega smo vedno mislili, da ga imamo. Želimo slediti intuiciji in ne več željam osebnosti.

V trenutkih, ko smo v stiku z dušo, preprosto smo, kdor smo. In potem nas spet povleče v osebnost in posledično v dokazovanje. A ob tem postajamo čedalje nežnejši do sebe. Vse manj se obsojamo, vpliv morale postopno popušča, vse bolj jo nadomeščata intuicija in sprejemanje. Položaje in ljudi imamo čedalje manjkrat za dobre in slabe, vse bolj jih sprejmemo brez sodb, takšne, kot so.

Ko duša resnično prevzame vajeti, se ne ukvarjamo se več s tem, kaj si ljudje mislijo o nas. Popolnoma nepomembno nam je biti nekdo. Če naredimo kaj za druge, tega ne počnemo več z nekim razlogom ali zato, ker želimo kaj doseči, temveč preprosto zato, ker takšni smo in to želimo narediti. Ko odložimo masko, lahko začnemo deliti resničnega sebe z drugimi. Postanemo ponižni, saj vemo, da je vsak od nas majhen del celote in da smo v duši vsi enaki.

Mateja Hana Hočevar in Hai Ottenheim, objavljeno v reviji AURA, marec 2011, št. 259

Fotografija: Bigstockphoto.com