Martina Fukuhara Štirn je najprej diplomirala iz razvojne psihologije, nato se je odločila še za študij slikarstva in iz tega opravila še magistrski študij. Ko je bila gostujoča študentka na praški likovni akademiji, je spoznala svojega prihodnjega moža, japonskega plesalca Fukuharo, in tudi douliranje (spremljanje in svetovanje nosečnicam, pomoč pri porodu), saj je na Češkem status poklicnih babic že nekaj stoletij enakopraven z zdravniškim. »Nujno se mi je zdelo, da tudi v Slovenijo prinesem to ‘tanko popkovino’, ki se zdaj kaže v douliranju, v želji, da bi bile naše babice samostojnejše, v iskanju možnosti za varno, srečno, rojevanje tudi doma in v čimprejšnjih slovenskih porodnih središčih, ter v mojem soustvarjanju v umetnosti.« Pri dvainštiridesetih je tudi sama rodila, tako da lahko še iz svojih izkušenj neposredno nagovarja prihodnje starše.

Začetki douliranja pri nas

Ko je končevala magisterij na Akademiji za likovno umetnost v Pragi, je zašla na Festival zdravja ter naletela na odprto sobano, kjer je ena od čeških babic parom razlagala, da imajo zakonito možnost rojevanja kjer koli in da lahko zavrnejo pobude kogar koli, če zanje niso primerne, skratka, da lahko pred posegom vprašajo, kateri so njegovi dobri in slabi učinki. Tam je prvič spoznala doule, ki na Češkem tesno sodelujejo z babicami in porodničarkami. Te so jo prevzele in želela je najti doularski prostor pri nas, prav ob njeni vrnitvi so se kazale spodbudne možnosti zanj. »Leta 2009 se nas je zbralo okoli 25 žensk s podobnimi pogledi, in zdaj oblikujemo Združenje slovenskih doul (doula-si.org), včlanjene pa smo tudi v Evropsko mrežo doul.« Odnos do doul se od takrat, ko so se prvič zbrale, v porodnišnicah spreminja. »Prva porodnišnica, ki nas je sprejela v porodne sobe, je bila kranjska, kajti ko sem dejavnost doul predstavljala v Škofji Loki, se je predavanja udeležila tudi vodja medicinskih sester tamkajšnjega zdravstvenega doma. Stvari so se povezale in tako sem spoznala tudi zastopnice kranjske porodnišnice, te pa so nas povabile, naj se predstavimo. In tako se zdaj spoznavamo in počasi pridobivamo zaupanje. K porodu smo vabljene tudi v jeseniški porodnišnici. Doule se ne vmešavamo v medicinske postopke in preglede. Pristojnosti so povsem jasne; želimo si, da bi se zavedali, da prinese doula veliko dobrega.Tudi osebju v porodnišnici bi bilo ob takšnem sodelovanju laže delati. To si čedalje bolj želijo sami pari pa tudi babice in porodničarji, ki se vse bolj zavedajo, da je pot do boljših porodnih izkušenj prav v tem, da smo bolj nežni in materinski, zato se te poti vse bolj odpirajo.«

Delo doule

Doula je lahko vsaka ženska, ki si želi biti ob paru, ob ženski, ki rojeva in jo ta seveda sprejme. Je nekakšna praktična in čustvena mama prihodnjim staršem in si prizadeva, da bi bil čas nosečnosti in rojstva zanje in za otroka kar se da lep. Dobro je, da je tudi sama rodila in da ima na svoje rojevanje lep spomin. Doula popolnoma, z vso modrostjo telesa in rodov žensk, ki so pred njo že rodile, verjame v žensko, da lahko rodi tako, kot je zanjo najboljše, kajti vse ženske, ki sodelujejo pri porodu, prispevajo hormone za porodnico. Najpomembnejše je vzdrževati ljubeče ozračje in biti hkrati strokoven. Delo doule je v Sloveniji včasih brezplačno ali pa plačljivo, odvisno od para in doule same. V prihodnosti bi kazalo v družbi priskrbeti, da bi bilo douliranje čim bolj plačano iz javnega denarja, sploh za ženske ali pare, ki so revnejši, ki imajo manj sorodnikov in prijateljev, saj ti še najbolj potrebujejo podporo, pa jo najteže dobijo. Dobro bi bilo, če bi se doule povezale s centri za socialno delo, vendar ti za zdaj žal še nimajo posluha za takšno sodelovanje.

 

Ples od spočetja naprej

»Douliranje je ena od poti, da se zavemo svobode in odgovornosti bivanja od spočetja − ali pa še pred tem − in naprej. Čas pred porodom, ob njem in po njem je kakor slika, zasnovana iz spleta naših najglobljih želja in obarvana z resničnimi okoliščinami, v katerih bo zaigrala glasba prvega vdiha. Parom svetujem, naj vse to tudi naslikajo in sliko prinesejo s seboj k porodu, da jih bo krepila. Obporodno dogajanje je sveti ples, ki ga večidel ustvarjamo sami, je pa tudi nepredvidljivo, tako kot življenje samo. Pravzaprav je ženska, bolj kot da nosi otroka, nošena z njim − plešeta drug z drugim in seveda z očetom, od spočetja. Ob rojevanju se otrok vrti kakor prstan na roki, ko prihaja iz materinega svetišča, in če tudi nosečnica pleše s stopali trdno na tleh − saj je v peti mesto za ozemljitev srca − , se vrtinčasti spust zelo olajša, to pa pripomore k sproščanju. Isto ustvarjanje erosa, ki prinese otroka v maternico, ga spravi tudi na svet. O tej zdramitvi življenja sem pripravila lutkovno predstavo Rojstvo, igram jo po vrtcih in šolah. Začetki življenja in rojstvo vzbudijo v nas silne občutke, in ena od vzgojiteljic mi je svetovala, naj bi lutkovno predstavo naredila najprej z njimi, kajti odrasli se veliko teže kakor otroci vrnejo v stanje popolne nemoči, časa in občutkov brez začetka in konca ter vseobsegajoče blaženosti,« pojasnjuje predana doula.

Rojstvo bistveno za določanje človekove osebnosti

Na otroka vpliva že način življenja staršev pred spočetjem, torej njihov celični spomin, v katerem je vse, kar so doživeli, občutili, še več, tudi čustvena dediščina njihovih prednikov in vse to je predano otroku s spočetjem. Spomin na spočetje je v vsaki otrokovi celici, takrat se začne njegovo življenje, učenje. Ob spočenjanju potomcev naj bi bili čim bolj mirni, celostni, ustvarjali naj bi najboljše življenjske okoliščine, zaceljeni zaradi svoje preteklosti in s hvaležnostjo povezani s predniki. Vse to vpliva na osebnost, otrokovo zdravje. Maternica naj bi bila zdrava, čista kakor svetišče.

Pomembno je tudi, da se, ko je otrok v zelo nežnem času v maternici, že vživljamo, kako se tam počuti, mu povemo, kaj se dogaja zunaj njega, kaj si zanj želimo, se z njim že v trebuhu povežemo, pogovarjamo, ga božamo, sledimo njegovi rasti, gibih, ga pripravimo na dogajanje, ki ga čaka, saj otrok v maternici vse čuti, vidi, sliši, se odmika, da bi zavrnil, grabi, da bi sprejel …

Rojstvo najbolj določa človekovo osebnost. Kako zelo, niti še ne vemo. Je veliko več kot le en sam trenutek. Med nosečnostjo lahko tudi otroka vprašamo kako in kje bi se rad rodil, in to nam zmeraj sporoči. Prav tako je pomembno, kdo prvi spregovori, kdo se prvi otroka dotakne, ko se rodi. Če je le mogoče, naj bodo to starši. Če je otrok med nosečnostjo in porodom prejemal mirne hormone, polne ljubezni, bo tudi potem miren, dobrovoljen, zaupljiv in radoživ. Vse to so temelji sveta, v katerega se rodimo. Vendar pa to v življenju naprej oblikujemo, preoblikujemo in se tudi večkrat prerodimo.

Mogoči načini poroda

»Kot ženska, mati in doula si želim, da bi tudi ženske v Sloveniji imele več možnosti, da bi se lahko odločile za porod v porodnišnicah, porodnih hišah ali pa doma. Različne načine poroda pri nas večinoma ponujajo porodnišnice, ob tem pa za zdaj velja, da kolikor manjše so, bolj se lahko prilagodijo željam para. Se pa razlikujejo; kakovost je odvisna od strokovnosti in srčnosti vodij in osebja. Težko jih je primerjati, ker statistični kazalniki o porodih žal pogosto niso javno dostopni. Menim, da je jeseniška porodnišnica ta čas najbolj strokovna in prilagodljiva kar zadeva uresničevanje želja para. Žal pri nas še vedno manjkajo bolj osebni porodni prostori, porodne hiše, podprte z bližnjo porodnišnico. Ena takšnih je na primer predstavljena v filmu Misterij ženska japonske režiserke Naomi Kawase. Film zdaj potuje po naših kinematografih, prikazan je bil tudi na pomladanski konferenci slovenskih babic, in zanj imam odkupljene pravice – na povabilo ga lahko predvajam tudi po šolah, gimnazijah, porodnišnicah, na različnih srečanjih.«

V take hiše rojstva prihajajo nosečnice iz različnih družbenih okolij, ki pod oskrbo porodničarja in predanih babic rojevajo čim bolj naravno. Nekatere nosečnice, ki se za tak porod odločijo pri nas, pogosto odidejo v porodne hiše v sosednje države ali pa najamejo domov babice iz tujine, predvsem iz evropskih dežel, kjer je to področje razvito. Pari plačajo storitve sami, vendar bi morale biti poravnane z denarjem iz javnega zdravstvenega zavarovanja – tako kot bi bila lahko plačana tudi storitev doule ob porodu. Zaželeno bi bilo, da bi imeli več samostojnih babic, ki bi rojevale s parom, ki si to želi. Kajti slovenskim babicam je bila samostojnost odvzeta, zadnjim pred štiridesetimi leti. Ko sem se pogovarjala s še živečimi babicami, nekatere imajo že devetdeset let, so mi povedale, da so že v tistih časih poklicale zdravnika, če je bilo treba žensko šivati. Če se zdi nam to nekaj samoumevnega, pa je že v sosednji Avstriji nekaj popolnoma običajnega, da zna babica porodnico tudi zašiti.

Lotosov porod

»Otrok in posteljica sta duhovna celota, popkovina pa otrokova prva igrača. Oba imata isto gensko snov. Pri lotosovem porodu se pusti popkovina nedotaknjena, posteljica in del popkovine pa se shranita po posebnem postopku. Tako ostajata novorojenček in posteljica nekaj dni na isti ravni, po navadi na postelji ob doječi materi, dokler se popkovina ob otrokovem popku ne zasuši in odpade – to se po navadi zgodi približno četrti dan po rojstvu. Otroci, rojeni z lotosovim porodom, so bolj mirni, zdravi, saj iz preostale popkovnice prejmejo precejšen dodatni del bogato hranljive krvi, polne kisika. Vse to krepi njihovo odpornost. Tudi njihov popek se zaceli prej, kot če bi se popkovina odrezala, manj možnosti je za vnetje, to pa je posebno pomembno pri nedonošenčkih. Ve se tudi, da novorojenčki ne izgubijo toliko teže in tudi zlatenica se manjkrat pojavi. Posušena posteljica se lahko shrani za spomin ali se pozneje zaužije, iz nje se da izdelati homeopatsko zdravilo, lahko pa se obredno zakoplje kot del otrokove duše.

Lotosov porod je razširjen večinoma pri porodih doma v navzočnosti babice, vendar pa so ponekod takšnemu načinu naklonjeni tudi v porodnišnicah. Lotosov porod že preskušajo v Ameriki, Angliji, Nemčiji, Švici, Novi Zelandiji, Avstraliji, Italiji, Avstriji, na Baliju idr. Pri nas je bil pred letom dni mogoč v jeseniški porodnišnici, kjer sem bila zraven kot doula. Po neuradnih podatkih naj bi bil za zdaj mogoč v kranjski porodnišnici, za druge v Sloveniji pa nimam podatkov.«

Srečanja nosečnic in prihodnjih staršev

Doula ne pomaga le pri porodu, ko je ves čas navzoča, temveč žensko ali par – če je to zaželeno – spremlja tudi med nosečnostjo. Nosečnost je čas, ko se vprašamo, kako smo bili rojeni in kako je bil rojen naš partner, kako sploh občutimo rojstvo, porajanje. Naš spomin in telo nas potem vodita naprej. »Vsako srečanje (priprave na porod sem imela v Škofji Loki, v Homanovi hiši, in tudi v Sezamu v Ljubljani; take možnosti bodo, kjer bodo na voljo, spet pomladi) poteka drugače, tako kot ga zasnujem. To je nujno, saj so vsakič navzoči drugi ljudje, izrazijo se njihove osebne vsebine, in te postanejo rdeča nit srečanj. Ob srečanjih se spreminjam tudi sama s svojo vsakič novo občutljivostjo, pred nedavnim obarvano z izkušnjo poroda čudovitega sinka. Nekaj tem je vedno enakih – o maternici, partnerski energiji, o tem, kako ohraniti sebe, ravnati s strahovi, o odpuščanju, kako se gibati z otrokom, o zaupanju, kako se pripraviti na dečka ali deklico, se povezati s tokovi zraka, vode, ognja, zemlje, gnezdenju, pa tudi o blagoslavljanju, hvaležnosti, vizualizaciji poroda, predajanju svetosti nosečnosti in neskončni modrosti naše narave, ki nas odpira v otrokovo rojstvo, da so popadki njen zven, in kako se odzivati na popadke; kakšne močne ljubezenske vezi se ustvarjajo takoj po porodu, saj se ob otroku rodi družina in vsak od staršev se prerodi; na srečanjih podoživimo, kako smo bili dojeni in kako bi radi dojili, kajti z dojenjem se predaja otroku eros življenja. Zaupamo si tudi majhne skrivnosti: kako nastaja koktajl hormonov za porod; kako spremeniti otrokovo lego v maternici; ali pa, da je otrok v maternici zelo moder, saj pred popadkom pogosto zamiglja, nato pride val popadka, in potem ko se konča, otrok spet zamiglja; nato je navadno nekaj minut vse mirno, do naslednjega otrokovega gibanja, ki je kot prvo napovedovanje popadkov. Povemo, da lahko iztis poteka tudi do pet ur, če se otroku ob tem dobro godi; kako vtreti vernix v otrokovo kožo po rojstvu, saj ga ta varuje. Ko mati poljublja otroka, po slini zve, kakšno mleko trenutno potrebuje otrok, da se bo lepo razvijal in da bo imunski sistem dober; in da koprivni čaj po porodu odlično izboljša kri in da lahko otroku, kadar koli želi, ponudi sesanje dojk, saj je, ko dojenje po nekaj dneh steče, mleka vedno dovolj za njegove potrebe, četudi so dojke na otip prazne − če ga že ni toliko, da bi se ga otrok napil do sitega, ga je vsaj toliko, da se odžeja. In prav ob tem, ko sesa, najbolj nastaja mleko. Otrok naj bo nošen tako, kot bi si sami želeli, da se nas dotikajo, ravnajo z nami. Predam jim tudi seznam želene literature, filmov, spletnih naslovov. Prizadevam si, da bi se ob srečanjih dobro počutili, si menjavali izkušnje. Ob tem praktično vadimo, sproščeno plešemo, rišemo, pojemo.«

***

Sprostitev, ritem in obred med nosečnostjo, med porodom in po njem

Če sprostitev, ritem in obred nekoliko ozavestimo, nam vse to pomaga, da poteka porod laže, bolj radostno. Sproščeni smo, in to nas zdravi; strah pa povzroči, da maternica takrat ne deluje v pravem ritmu in žal ni pravih popadkov. Sprostitev je telesna in duševna, zajema pa tudi odkrit pogovor. Na primer pri parih, pri katerih je bil kateri od prihodnjih staršev rojen s carskim rezom, se lahko zgodi, da ženska ne bo mogla zlahka roditi vaginalno. Zato je dobro, da se prihodnji starši pogovorijo s svojo mamo, kako so bili rojeni in kakšne občutke je imela mati pri njihovem rojevanju, in morda tudi z očetom, babico in dedkom. Na takšna vprašanja si je treba odgovoriti pred porodom, da bo ta lažji. Takrat namreč privrejo na plano spomini naših celic tudi za nekaj prejšnjih rodov. Na primer, če se je mož rodil s stisko, recimo da ga mati ni mogla iztisniti, se lahko ta občutek ponovi, medtem ko bo njegova partnerka rojevala. Dokler tega ne bo sprostil, žena mogoče ne bo mogla roditi. Življenje ima svoj ritem, navadno občutimo, kot da bi ga ustvarjali sami, ali da nam je bolj dan od zunaj, med nosečnostjo se ritem spremeni v zanimivo spevni duet, ker skupaj zelo tesno sobivava dva, še bolj pa se spreminja ob rojstvu z ritmom popadkov, ki vse udeležene popelje v pravi trans, podprt z instinktivnimi položaji, dihanjem. Z novorojenčkom se začeti trans nadaljuje, saj je ritem porodnice prežet z otrokovimi željami, recimo dojenje na dve uri, sprehod vsako dopoldne … Da se v teh ritmih, ki prihajajo z novih plasti nas samih, pa narave nosečnosti, poroda in seveda otroka, partnerja, drugih bližnjih ne izgubimo, nam pomaga obred, sveti potek, ki si ga vsakič znova zamislimo sami. Ta nas ohranja in povezuje z našim bistvom. Obred je lahko prižgana sveča, najljubša glasba, pogovor ob kavi, krik in poljubljanje ob popadku, opazovanje oblakov, zajtrk v dvoje, ko dete še spi, večerno petje uspavank …

Ksenija Tratnik; članek je bil objavljen v reviji AURA, april 2014, št. 295

Na fotografiji: Martina Fukuhara Štirn