Pred 19. stoletjem si je človek razlagal svoj izvor s pomočjo Svetega pisma. Knjiga Geneze nam pove, da je Bog ustvaril človeka iz zemeljskega prahu, in sicer pred približno 6000 leti. Z okrepitvijo arheološke vede so začela prihajati na dan drugačna odkritja in sprejeli smo drugačno zgodbo – zgodbo o evoluciji. Vprašanje je, koliko časa bo zdržala omenjena teorija. Resnična človekova starost je še vedno dvomljiva. Smo si nekoč delili prostor pod Soncem celo z dinozavri?

Leta 1859 je Darwin napisal slovito knjigo z naslovom O izvoru vrst, v kateri ugotavlja, da za obstoj človeka ni bilo potrebno nobeno superiorno bitje in da lahko celotno življenje na Zemlji razložimo z delovanjem narave same. V zadnjih dveh stoletjih so arheološka odkritja »dokazovala« obstoj logičnega zaporedja razvoja od opice do človeka. Pred približno 25 milijoni let naj bi se pojavila opicam podobna bitja, pred 5 milijoni let naj bi ta bitja začela hoditi po dveh nogah in razvoj naj bi se tako nadaljeval vse do približno 130 000 let nazaj, ko se je pojavil prvi sodobni človek.

Zadnji dinozavri naj bi se sprehajali po naši Zemlji pred približno 65 milijoni let, vsaj tako pravi splošno sprejeta teorija. Zemljo naj bi zadel asteroid s premerom 10 kilometrov in povzročil kar 170 kilometrov širok krater ter množično izumrtje. Danes je krater znan pod imenom Chicxulub, je pa na polotoku Jukatan v Mehiki. Skratka, po uradni zgodovini naj bi dinozavri izumrli davno, preden je napočil čas za človeka, ali, z drugimi besedami, človek naj bi se pojavil davno po izumrtju dinozavrov. Pa je res tako?

 

Fosilizirane človeške stopinje

Blizu Paluxy River v Teksasu, v ZDA, je antropolog dr. Carl Baugh med proučevanjem fosiliziranih dinozavrovih stopinj odkril nekaj, kar je vse njegovo dotedanje znanje postavilo na glavo. Slišal je že za podobna odkritja, a kot pravi, je bil vseeno povsem pretresen, saj dotlej takšnim odkritjem ni verjel. Ko so odstranili vrhnje kamnite plasti, so odkrili niz fosiliziranih stopinj, ki jih je nekoč naredil dinozaver. Približno pol metra stran od ene izmed dinozavrovih stopinj so odkrili sled, ki jo je pustil človek. »Izkopali smo 12 stopinj v nizu. In ko najdeš sledi, leva, desna, leva, desna, v pravilni ravni črti, ki si sledijo v pravilnem intervalu, potem si tega ne moreš razložiti drugače, kot da pripada človeški vrsti,« pravi dr. Baugh. Kmalu so mu očitali, da gre za potegavščino, a dr. Baugh odgovarja: »Sled smo našli pod skalnato plastjo apnenca, nato smo odstranili eno kamnito ploščo za drugo in našli tako dinozavrove stopinje kot tudi sledi človeških stopinj, ki so se nadaljevale pod površjem. Ta dokaz je resničen.« Dale Peterson, doktor medicine iz Oklahoma Cityja, ki je z znanstvenimi metodami proučil eno izmed stopinj, je dejal, da so se mu stopinje, ko jih je videl prvič, zdele preveč popolne, a ko se je poglobil v zadevo, je ugotovil, da ni dvoma, da so človeške. Geolog Don Patton se strinja s Petersonom in dodaja, da so na podlagi proučevanj ovrgli vse ostale mogoče različice nastanka.

 

Burdickova stopinja

Burdickova stopinja je dobila ime po dr. Cliffordu Burdicku, ki je pred pol stoletja prvič pisal o nenavadni človeški stopinji. Mnogi, tudi s strokovnjaki z Loma Linda University, kjer so stopinjo proučevali kar nekaj časa, so bili bliže mnenju, da jo je nekdo izklesal in da ni pristna. Toda ko so raziskovalci leta 1990 sklenili skrivnosti priti do dna in stopinjo ali kamen, v katerem so jo našli, prerezali na več koncih, so ugotovili vse značilnosti odtisa. Odtis je torej pristen. Strokovnjaki menijo, da je star okoli 110 milijonov let.

To vsekakor nista osamljena primera, ki kažeta, da je človek že veliko pred uradno umestitvijo hodil po našem planetu. Spomnimo se na primer kladiva z zlomljenim ročajem, ki so ga našli v neki kamniti gmoti. Ročaj je bil okamnel, notranjost porozno karbonizirana. Kdor ve, da potekata karbonizacija in okamenelost milijone let, ob takšnem odkritju ne ostane ravnodušen. V neki razbiti grudi premoga so našli zlato verižico. Domnevali so, da je premog star od 260 do 320 milijonov let. V premogu podobne starosti so na nekem drugem kraju našli železno skodelico. Težko je pojasniti tudi, kako se je lahko kovinska vaza znašla v skali iz predkambrija, stari več kot 570 milijonov let. Ta in prenekatera druga odkritja namigujejo, da je človek veliko starejši, kot mu je pripisala znanstvena srenja.

 

Ica stones

Še skrivnostnejša pa je približno 15 000 kosov obsegajoča zbirka starodavnih kamnov vulkanskega nastanka, katerih vgravirane risbe nakazujejo vseobsegajoče znanje o dinozavrih, zapletenih človeških operacijah, astronomiji, geografiji in podobno. Skrivnostne kamne vseh velikosti so poimenovali po mestu Ica v Peruju, kjer naj bi jih bili tudi našli. Zgodba o kamnih je izredno zanimiva in ima svoj začetek v letu 1960, ko jih je neki kmet našel v jamah nedaleč od slovitih črt v Nazci. Nekateri so bili tudi na rahlo vkopani v zemljo. Kmet je začel kamne prodajati turistom in postal nekakšna lokalna zvezda, nato so kamni zbudili zanimanje perujske vlade in ta je kmeta aretirala. Po njegovih besedah so ga izpustili šele, ko je pod prisilo podpisal priznanje, da kamni niso avtentični, da jih je naredil sam in da gre za prevaro. Leta 1966 je dobil neki kamen v last tudi dr. Javier Cabrera, ki je postal pozoren na risbo izumrle ribe na kamnu. Dr. Cabrera je kmalu ugotovil, da je fizično nemogoče, da bi kmet sam obdelal kamne in jih je začel proučevati. Sčasoma si je Cabrera ustvaril zbirko 11000 kamnov, ki jih je razvrstil po kategorijah, glede na to, kaj prikazujejo in jih hrani v svojem muzeju. Nemški strokovnjaki, ki so proučevali starost gravur na kamnih, so ugotovili, da morajo biti izredno stare. Cabrera je k raziskavi pritegnil tudi geologe in ti so na podlagi map na več kamnih in s pomočjo računalniških programov ugotovili, da gre za nekakšen zemljevid Zemlje kakršna je morala biti pred približno trinajst milijoni let. Nekateri kamni, kot sem že omenil, jasno prikazujejo različne vrste dinozavrov, še več, nekateri kamni prikazujejo sobivanje človeka in dinozavra.

 

Mokele-mbembe

Največja privlačnost naše zgodbe je, da jo lahko zasukamo za 180 stopinj. V začetku tega prispevka se namreč sprašujemo, ali si je človek delil prostor pod soncem z dinozavri. Človeka smo tako uvrstili po časovni lestvici nazaj in našteli nekaj dokazov v prid njegove nepravilne časovne umeščenosti. Kaj pa, če pustimo človekovo umestitev pri miru in poskusimo pomakniti dinozavre po časovni lestvici naprej? Lahko najdemo kakšen dokaz za to?

V zgodovini so se v javnosti pojavile govorice o videnju velikanskih bitij v odročnih predelih sveta. Tako na primer Pigmejci iz osrednje afriške države Kongo, poznajo Mokele-mbembe, bitje, katerega ime bi se v prevodu glasilo »tisti, ki ustavi tok rek«. Bitje naj bi imelo dolg vrat in rep, majhno glavo in veliko telo, zadržuje se na območju Konga, Kameruna in Gabona, za seboj pušča okrogle stopinje s tremi kremplji. Tudi drugje po svetu poročajo o nenavadnih orjaških živalih, katerih opisi se še najbolj ujemajo z značilnostmi, ki jih sodobna znanost pripisuje dinozavrom.

 

Starodavni umetniki

Še prepričljivejši so različni petroglifi in risbe, ki jih najdemo po vsem svetu in jasno prikazujejo različne dinozavre. Eden takšnih je pri Natural Bridges, National Monument Utah v ZDA. Kot se lahko prepričamo tudi sami, prikazuje brontozavra, ustvarila pa ga je umetniška roka Indijanca iz plemena Anasazi in sicer v času med 5. in 14. stoletjem. Kako je mogoče, da bi starodavni Indijanci vedeli, kakršen je bil videti brontozaver, ali da so dinozavri sploh obstajali? Ne pozabimo tudi, da je človek prvič odkril to vrsto šele leta 1879, torej vsaj 500 let pozneje. Potem je tu risba dinozavra, ki ga poznamo pod imenom diplodok in krasi neko steno v Grand Canyonu, ZDA. Diplodok naj bi živel v triasu, torej pred približno 250 milijoni let. Na neki steni v Big Sandy Riverju v Oregonu, v ZDA, lahko vidimo »vgraviranega« stegozavra iz jure, torej pred približno 205 milijoni let.

Kot kažejo stenske slike starodavnih umetnikov, je te in druge dinozavre moral nekdo videti tudi potem, ko naj bi bili že zdavnaj izumrli. Možnosti sta dve: ali so imeli Anasazi in druga ljudstva zelo napredno razvito arheologijo ali pa so, preprosto poleg vsakdanjih reči naslikali tudi svojega sodobnika. Verjetnejša je druga možnost. Smo si torej ljudje nekdaj delili prostor pod soncem z dinozavri? Čas bo pokazal svoje. Kot vedno …

Aleksej Metelko, objavljeno v reviji AURA št. 229, september 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com