DIHAM – TOREJ SEM!

Včasih so rekli: »Mislim – torej sem!« Um še dandanes nadzira človeka z neprenehnim presojanjem, siljenjem in upiranjem, bojevanjem. Potem so rekli: »Verjamem!« In zanašali so se na tistega ali tisto, v kar so verjeli, samo da ni bilo treba prevzeti odgovornosti. Nekateri domiselni pravijo: »Človek je, kar jé«; to je istenje s fizičnim telesom in zavedanje pomembnosti izbora hrane. Naprednejši pravijo: »Niste lačni, temveč žejni.« S tem smo se poistili predvsem Slovenci in pitje povzdignili celo v svojo himno. Spet drugi pravijo: »Si to, kar čutiš!« Istijo se s čustvi in so veseli, ker so odkrili svoje srce ter čustveno inteligenco, zavedajo se že sprememb svojega čustvenega stanja, žalosti, jeze, strahu, utesnjenosti, veselja, morda so celo ponosni na svoje spontano, večkrat prenagljeno odzivanje in se izgovarjajo, da so pač tako temperamentni, pa čeprav očitno z uspehi tudi oni ne morejo biti povsem zadovoljni.

Ko duša vriska

Meni pa se zdi, da je dihanje tisti najustreznejši vstop v človekovo duhovno stran, kjer v novi dobi iščemo pot in odrešitev. Širjenje zavesti se sicer imenitno sliši, o tem radi govorimo – zares pa ga doživi le malokdo in še ta ne govori o tem. Vendar: ali poznate občutek − kadar vam je tako lepo, da kar zavriskate? Pa ne zato, da bi vaše vriskanje komu ugajalo, temveč kar tako, ker se pač želi izraziti duša!

Ko sem bil še zaveden Slovenec, sem ves čas dihal precej nezavedno, ko pa se mi je začela širiti zavest, sem presenečen zaznal, da laže diham. Dihanje je namreč tesno povezano s čustvi in energijskim pretokom, čuti se prijetno, od rahlega gomazenja pa včasih do orgastičnih občutkov. Če se najem in napijem, postanem otopel, zaspan, energija se ustavi, misli se polenijo; če pa se nadiham svežega, dišečega zraka na vrhu hribov, bi kar vriskal!

Dihanje je temelj fizičnega življenja. Onstran fizičnega sveta je še duhovni, v njem nastajajo matrice vsega, kar se potem materializira – izkušnje iz materialnega sveta pa se spet vračajo kot informacije v univerzalno informacijsko polje in tako se obtok sklene – torej tudi neke vrste »dihanje«. Po smrti fizičnega telesa bo tako moja informacija še naprej živela v tem polju in morda rabila še drugim ali pa jih morda motila. Oba svetova, materialni in duhovni, sta tesno povezana v eno, vmes pa se dogajajo življenje, ustvarjanje, napredovanje.

Z opazovanjem dihanja do spoznanj

Človek, ki nosi v sebi duhovni in fizični svet, naj bi napredoval s stalno zavestno povezanostjo duše in telesa. Duša je kakor individualni del univerzalnega duha, človekovo duhovno telo, vsaj po mojem pojmovanju edino, ki je res lahko »kapitan« celotnega večplastnega bitja − človeka. Zame je bistvo vse duhovnosti prav v tem, da postavim duha na vrh, vse drugo pa je podrejeno. Fizično telo je skupni »čoln« in pripomoček za zbiranje izkušenj, energijsko je »motor«, mentalno telo je »računalnik«, emocionalno telo pa njegov »senzor«. To shemo sem obširneje razložil v knjigi Popolno zdravje.

Dihanje uspešno uporabljajo vse jogijske in meditacijske tehnike, ker pomirja in sprošča, povezuje. Pri izdihu se samodejno in v celoti sprostim in uživam, pri vdihu pa opazujem povezanost z univerzalno energijo, in to je tudi prijetno. Dihanje lahko razširim na koncu vdiha in na koncu izdiha. Ritem prilagodim tako, da se kar najbolje počutim, če pa delam gibe, ga prilagodim ritmu gibanja. Z dihanjem je neposredno povezan pretok energije – začutim ga kakor prijeten srh vzdolž hrbtenice od trtice do glave. Če ni zastojev, sem zadovoljen. Opazim, da se energijski pretok okrepi že s tem, da ga opazujem; začutim, kako blagodejno energija prežema telo. Načrtno opazujem občutke v vseh delih telesa, ugotavljam, sprejemam, ne da bi razsojal. Če so kje motnje ali bolečine, se te že z opazovanjem samim počasi zmanjšujejo ali pa povsem izginejo, saj so izgubile svojo naravno alarmno vlogo – njihov cilj je bil, da bi jih opazil, si jih ozavestil in primerno ukrepal. Rad imam svoje telo, ki je v odličnem stanju in mi dobro rabi. Ozavestim si tudi svoje čustveno stanje in opazim, da je to stanje odvisno od miselnega vrednotenja tega, kar se mi dogaja − to, kar se mi dogaja, pa je spet odvisno od tega, kam sem uperil svojo pozornost in kakšen je moj običajni čustveni odziv. Z opazovanja tega obtoka se čustva počasi umirijo, nevtralizirajo, na koncu se počutim osvobojenega, moja čustva so v pripravljenosti, tako kakor dobro uglašeni klavir, ki čaka na pianista. Z usmerjanjem pozornosti na druga področja so prenehale tudi vse samodejne dejavnosti mojih misli, v umu je čudovit mir, um je kakor dober računalnik, očiščen virusov. Napolnjen z energijo čaka na moja povelja. Nazadnje opazujem še to, v kakšnem stanju je moj duh. Če ni več zaposlen s krotitvijo podivjanih misli, uglaševanjem čustev, prebijanjem energijskih blokad zdravljenjem telesa in bojem proti domnevnim zunanjim sovražnikom, je popolnoma neobremenjen, čist, svoboden kakor ptica na nebu. Če pa je duh čist, je tudi zaznavanje vsega čisto in brez mentalnih, emocionalnih in drugih filtrov – in krog je spet sklenjen. Pot do opisanega stanja je, vsaj zame, tista duhovna pot, za katero si prizadevam.

Ovire na poti

Na tej poti pa je navadno cela kopica ovir, ki se kažejo večinoma kot kup vzorcev. Na primer, veliko ljudi nenehno igra vlogo žrtve bolezni, bede, nezgod ali drugih okoliščin. Če nekdo tako razmišlja, živi sam še v močno zoženem zavedanju. Ne more napredovati, vrtel se bo v svojem začaranem krogu, sam si bo priklical vse, kar bo potrjevalo vzorec, vse dokler ne bo bolečina dovolj velika, da se mu bo ta igra uprla in se bo odločil, da bo vzorec premagal. Ozavestim si lahko, da sem si celo raka izbral sam, se zanj odločil, ga sam kupil, ko sem kupoval izdelke, na katerih je označena cela vrsta snovi, ki povzročajo raka, ali ko sem kupil cigarete, na katerih z debelimi črkami piše, da me ubijajo! Katere »okoliščine« in katera »zla usoda« pa naj bi bile potem krive za mojo bolezen? Samo moja zožena zavest. Nič se ne zgodi brez višjega namena in lepo je, če to spoznamo še pravočasno.

Kako deluje povezava dihanje – duša? Če svoj dih zadržujem, nastanejo v meni napetosti, zatika se energijski pretok – pa tudi nasprotno: če v sebi dopustim napetosti, se zatika dihanje. Sproščeno, razširjeno dihanje sprosti telo, energijski pretok, umiri misli in čustva in posledično umiri dušo. Če sem kdaj občutil napetosti in bolečine, tam tudi celice niso več mogle dihati in sprejemati ter oddajati sporočil drugim celicam. Še precej pomembnejše pa je, da niso mogle ohranjati zveze s skupnim energijskim poljem, z dušo, ki je spet povezana s celotnim duhom. Ko se zavem te zveze, se začenja moje zavedanje širiti, želim si spet ravnotežja in harmonije. Ozavestim si, kdo sem, kaj se mi dogaja in zakaj. Zavem se še tega, da vse, kar se mi dogaja, ustvarjam sam.

Zavedam se, da me duhovna pot vedno pripelje do zame najugodnejših dosežkov, ker mi vesolje želi le dobro, zato vsi strahovi izginejo. Ko sem v svojem naravnem stanju ravnotežja in harmonije, se počutim dobro, sem zadovoljen in srečen. Bolezen, beda, nevšečnosti mi kot izkušnja niso več potrebne. Ko se zavest tako razširi, sem bolj pozoren, povezan in občutljiv, takoj opazim že prve morebitne motnje, ki bi mi lahko škodovale, kot na primer: nelagodnost, utrujenost, slaba volja, razdražljivost, napetost, zmanjšanje pozornosti, črnogledost. Takrat se odzovem takoj, ozavestim si vzroke in ukrepam tako kot ukrepa dober voznik: takoj zavre, še preden se zaleti v oviro. Bolj pa opazim seveda tudi vse prijetnosti. Takšen je torej zame duhovni pristop. Uživam v opazovanju »čudežev«, ki se mi poslej dogajajo. Kar srh me spreleti, ko se zavem, da lahko sam ustvarjam, kar hočem. Moje zaznavanje postaja čedalje bolj neposredno in čisto. Moje čustveno stanje se umirja. Miselni tok miruje, je izključen, kadar ga ne potrebujem. Odzovem se šele po preudarni odločitvi. Ko opazujem svoje dihanje, se lahko potopim do celične ravni in opazujem, kako celice dihajo, se veselo medsebojno sporazumevajo in pošiljajo prijetne vrnitvena sporočila tudi moji duši – so takoj že tam, ne da bi izgubljale čas.

Sem veder in zadovoljen, da lahko vse to doživljam in izkušam, da sem, kar sem: duhovno bitje, ki ima ta privilegij, da lahko diha …

Joša Medved; objavljeno v reviji AURA, marec 2014, št. 295

 

Več ...